Jedro

Ugotovitve sodbe o nakazovalčevi plačilni nesposobnosti in blokadi računov zaradi neporavnanih obveznosti ne dajejo podlage za sklep o obstoju trajnejše nelikvidnosti ali dolgoročne plačilne nesposobnosti in posledično tudi ne za zaključek, da je bil ob sklenitvi asignacijske pogodbe toženec insolventen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi: "1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 124829/2011 z dne 3. 9. 2011 v 1. in 3. odstavku izreka ostane v veljavi.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 7.759,94 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo." Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 3.009,62 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 124829/2011 z dne 3. 9. 2011 v 1. in v 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi vzdrži v veljavi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ni sporno, da toženec kot asignat asignatarju ni plačal, sodba pa se ne izreče o tem, da asignat ni plačal ničesar iz XIV. začasne situacije. Ker sodba o tem nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb ZPP. Ugotovitev je bistvena, ker gre v primeru dokazanosti te trditve za nakazilo na dolg. Pri takem nakazilu je asignat dolžan opraviti izpolnitev neposredno na podlagi zakona, asignatar pa lahko na isti podlagi zahteva izpolnitev. Iz izpovedbe M. D. izhaja, da je bilo plačilo z asignacijo dogovorjeno ob prevzemu del, torej vnaprej in da je bila taka dolgoletna praksa med asignantom in asignatarjem. Nadalje trdi, da toženčevo sklicevanje na asignantovo plačilno nesposobnost, ne da bi bil predložen en sam materialni dokaz, ne zadostuje. Glede trditve o blokadi računov je toženec predložil izpisek z dne 15. 2. 2013, kar ne izkazuje vednosti o stanju asignantovih računov ob sklepanju asignacijske pogodbe. Prav tako ni šlo za favoriziranje upnika. Glede na to, da je bil asignant asignatarjev dolžnik in da je bilo asignacijsko plačilo med strankama stalna praksa, ni šlo za neobičajen način plačila.

Toženka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožbeni zahtevek temelji na terjatvi iz asignacijske pogodbe št. 213/2010 z dne 22. 2. 2010, ki so jo podpisali V., d.d., kot nakazovalec, toženec kot nakazanec in G., s.p., kot prejemnik nakazila, s katero se je toženec zavezal M. D. poravnati 150.000 EUR v šestih obrokih, in ki jo je D. odstopil tožniku. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je bilo glede na to, da se je 6. 10. 2010 začel stečajni postopek zoper V., d.d., nakazilo po samem zakonu preklicano. Toženka se je sklicevala na tretji odstavek 1046. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem ima uvedba stečaja nad premoženjem nakazovalca po samem zakonu za posledico preklic nakazila, razen v primeru, če je nakazanec že sprejel nakazilo pred uvedbo stečaja in če ob sprejemu nakazila ni vedel in ni bil dolžan vedeti za stečaj.

Pritožbeno sodišče je že v prvi pritožbeni odločbi(1) zavzelo stališče, da je drugi del tretjega odstavka 1046. člena OZ treba razumeti tako, da mora biti nakazovalec v stanju, ki predstavlja podlago za uvedbo stečajnega postopka, nakazančeva vednost oziroma dolžnost vednosti za tako nakazovalčevo stanje pa se presoja ob upoštevanju domnev, ki veljajo za izpodbojnost dolžnikovih pravnih dejanj v stečajnem postopku. Glede na zakonsko opredelitev pojma insolventnosti (14. člen Zakona o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – v nadaljevanju ZFPPIPP) za zaključek o nakazovalčevi insolventnosti ne zadostuje splošna ugotovitev, da je toženec vedel za slabo premoženjsko stanje. Zakon namreč določa kriterije oziroma okoliščine, ki omogočajo oziroma narekujejo sklep o insolventnosti, teh ugotovitev pa v izpodbijani sodbi ni bilo. V napotkih za novo sojenje je navedlo, da se bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju pravilne materialnopravne razlage tretjega odstavka 1046. člena OZ opredeliti do pravočasno zatrjevanih trditev in predloženih dokazov pravdnih strank in da je trditveno in dokazno breme glede nakazovalčeve insolventnosti na tožencu.

V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je toženec neprerekano zatrjeval, da je bil nakazovalec plačilno nesposoben, da je imel blokirane račune zaradi neporavnanih obveznosti, da podizvajalci zaradi neporavnanih obveznosti niso hoteli več delati in da je bilo o tem tudi veliko medijskih objav. Zaključuje, da ob dejstvu, da je imel V., d.d., blokirane račune in ni bil sposoben plačevati obveznosti do podizvajalcev, jasno kaže na njegovo insolventnost in na vedenje nakazanca in prejemnika nakazila o takem nakazovalčevem stanju.

Pritožbeno sodišče je že v prvi odločbi navedlo, da vednost o slabem premoženjskem stanju nakazovalca in blokadi računov ne zadostuje za zaključek, da je bil nakazovalec ob sklenitvi asignacijske pogodbe insolventen. Po tedaj veljavnem 14. členu ZFPPIPP je insolventnost položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju, ali če postane dolgoročno plačilno nesposoben. V nadaljnjih odstavkih so bile določene izpodbojne domneve o obstoju trajnejše nelikvidnosti (če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v letnem poročilu za zadnje poslovno leto pred zapadlostjo teh obveznosti) in o obstoju dolgoročne plačilne nesposobnosti (če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti ali če je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv). Neizpodbojna domneva o obstoju trajnejše nelikvidnosti je veljala, če je dolžnik za več kot tri mesece zamujal s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače ali s plačilom davkov in prispevkov.

Pravilen je argument izpodbijane sodbe, da so domneve, določene v zakonu, namenjene olajšanju dokazovanja obstoja trajnejše nelikvidnosti oziroma dolgoročne plačilne nesposobnosti in ne preprečujejo stranki, da bi obstoj teh dejstev dokazovala na drug način. Ne glede na to vsebina domnev utemeljuje sklep, da nobene od okoliščin, ki utemeljujejo zaključek o obstoju insolventnosti, ni mogoče dokazovati z zgolj posplošenimi navedbami o premoženjskem stanju nakazovalca, ampak mora tak zaključek temeljiti na konkretnih podatkih bodisi o višini neporavnanih obveznosti v določenem časovnem obdobju v razmerju do višine vseh obveznosti oziroma v razmerju do dolgoročnih virov financiranja. Ugotovitve sodbe o nakazovalčevi plačilni nesposobnosti in blokadi računov zaradi neporavnanih obveznosti tako ne dajejo podlage za sklep o obstoju trajnejše nelikvidnosti ali dolgoročne plačilne nesposobnosti in posledično tudi ne za zaključek, da je bil ob sklenitvi asignacijske pogodbe insolventen.(2) Ker toženec ni dokazal, da je bil V., d.d., ob sklenitvi asignacijske pogodbe insolventen, ni podan razlog za preklic nakazila po samem zakonu. Glede na to, da so v sodbi podane ugotovitve o višini terjatve, ki jim toženka ne oporeka, je podana podlaga za spremembo izpodbijane sodbe.

Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se sklep o izvršbi, naveden v izreku sodbe, v prvem in v tretjem odstavku ohrani v veljavi (358. člen ZPP). Sprememba odločitve o zahtevku narekuje spremembo odločitve o stroških postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik je upravičen do povrnitve nagrade za postopek (1.023,10 EUR po tar. št. 3100), nagrade za narok v prvem in drugem postopku (2 x 944,40 EUR po tar. št. 3102), nagrade za prvi pritožbeni postopek (1.259,20 EUR), materialnih stroškov v dveh postopkih in v pritožbenem postopku (3x 20 EUR), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in do povrnitve sodne takse za postopek na prvi stopnji (1.281 EUR) in za prvi pritožbeni postopek (1.317 EUR), kar skupaj znaša 7.759,94 EUR.

Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je toženka dolžna povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev pritožbe (1.259,20 EUR po tar. št. 3210) in za materialne stroške (20 EUR po tar. št. 6002), povečana za 22 % davek na dodano vrednost, ter strošek za sodno takso za pritožbo (1.449 EUR) in znašajo skupaj 3.009,62 EUR.

Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. (1) Sklep VSL I Cpg 1513/2013 z dne 5. 2. 2014. (2) Ex lege preklic nakazila je določen zaradi varstva drugih upnikov in ne zaradi varstva nakazanca. Če je toženec že ob sprejemu nakazila vedel, da zanj s podpisom pogodbe ni nastala nobena obveznost, njegovo ravnanje zaradi nasprotja z načelom vestnosti in poštenja ne zahteva varstva. Ima pa interes, da se dobro brani v tem postopku, ker ima v primeru izpodbojnosti nakazila po pravilih stečajnega postopka lahko še odprt dolg do nakazovalca.