Jedro

Sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda po ZDZdr pomeni odvzem prostosti v smislu tretjega odstavka 19. člena URS. Za izrek ukrepa morajo biti ugotovljene in v sodni odločbi obrazložene konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na realno ogrožanje naravnih dobrin, določenih v zakonu, ki je posledica hudo motene voljne sfere in ki ga ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Neizogibnost ukrepa lahko utemeljujejo le okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o resni ogroženosti osebe, na katero se nanaša predlagani ukrep, oziroma drugih.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se nasprotni udeleženec, ki je bil tedaj v Psihiatrični bolnišnici Ormož, za eno leto sprejme v varovani oddelek Zavoda Hrastovec – Trate. Zavzelo je stališče, da (1) glede na izvedenčeve ugotovitve o predolgem bolnišničnem zdravljenju to ni potrebno, (2) da ob očitanih dejanjih in predvsem odklonilnem vedenju domačih ni druge možnosti kot namestitev v socialno varstvenem zavodu; ni namreč sposoben za samostojno življenje; za vključitev v novo socialno okolje potrebuje strokovno pomoč in praktično celodnevni nadzor, za katerega ni nujno, da je v kasnejši fazi vezan na zaprti oddelek ali oddelek pod posebnim nadzorom, (3) da bi v primeru prepuščenosti samemu sebi zaradi močno znižane sposobnosti načrtovanja hudo ogrožal svoje zdravje, ker ne zna razpolagati z denarjem in šteti, pa bi si povzročal hudo premoženjsko škodo, (4) da je navedeno ogrožanje posledica duševne manjrazvitosti kot hudo motene presoje realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, (5) da navedenih vzrokov za ogrožanje in ogrožanja samega ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (to bi bilo možno odvrniti v primeru sprejetja nove družine, kar je ob sposobnostih nasprotnega udeleženca izjemno malo verjetno, ali morda v primeru in ob stalnem nadzoru ter prisotnosti koordinatorja in načrtovalca osebnega življenja, kar pa je glede na to, da ta dva instituta v praksi še nista zaživela, nemogoče oceniti), (6) da posebni pogoji za sprejem v socialnovarstveni zavod v posebnih predpisih niso določeni, in (7) da je glede na izvedensko mnenje, v skladu s katerim bi se nasprotni udeleženec morda čez več mesecev ali let vrnil v okolje, v katerem je živel pred namestitvijo v psihiatrični bolnišnici in če bodo za to izpolnjeni tudi drugi pogoji, primeren čas namestitve eno leto. Predlog nasprotnega udeleženca za namestitev v domu upokojencev je zavrnilo, ker je izvedenec dopustil možnost, da dejanja, ki se mu očitajo, ponovi, če bi se znašel v istem okolju, poleg tega pa je osebje v zavodu, kamor bo nameščen, izobraženo za delo s takimi osebami, kot je nasprotni udeleženec.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Nasprotni udeleženec v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da duševne manjrazvitosti ni mogoče uvrstiti v pojem duševne motnje v smislu pogojev po Zakonu o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) za izrek sprejema v varovani oddelek socialno-varstvenega zavoda. Duševna motnja je po ZDZdr opredeljena kot začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot sprememba v mišljenju, čustvovanju, zaznavanju, vedenju ter dojemanju sebe in okolja, pri nasprotnem udeležencu pa gre sledeč izvedenčevim ugotovitvam za trajno stanje, ki ga ni mogoče odpraviti oziroma ozdraviti. Izrečeni ukrep je prekomeren. V primerih, ko oseba ne potrebuje zdravljenja v psihiatrični bolnici, potrebuje pa pomoč pri psihosocialni rehabilitaciji, vsakdanjih opravilih, urejanju življenjskih razmer in vključevanju v vsakdanje življenje, je v Zakonu predviden poseben ukrep obravnave v skupnosti (91. do 96. člen ZDZdr). Glede na določno izvedenčevo stališče, da bi bil nasprotni udeleženec sposoben sprejeti postavljene meje vedenja in se jih držati, bi uporaba milejšega ukrepa zadoščala za odvrnitev nevarnosti potencialnim oškodovancem. Nasprotni udeleženec je predlagal namestitev v domu upokojencev kot zavodu odprtega tipa, tj. v okolju, ki ga vsaj delno pozna, ob nudenju ustrezne pomoči strokovnih delavcev tovrstne institucije in določenega koordinatorja obravnave v skupnosti. Poleg vsega je tudi trajanje ukrepa predolgo. Odgovor pritožbenega sodišča, da ni v ničemer okrnjena možnost predčasne premestitve ali odpustitve nasprotnega udeleženca, je protispisen, hkrati pa predstavlja zmotno uporabo 71. člena ZDZdr, po katerem je predčasen odpust možen, če se zdravstveno stanje toliko izboljša, da ni več razlogov za zadržanje v bolnišnici oz. v zavodu. Glede na to, da je zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca nespremenljivo, izpodbijani sklep predstavlja podlago za dosmrtno namestitev v varovanem oddelku socialno-varstvenega zavoda. Nazadnje je opozoril, da je še vedno na podlagi navadne napotnice dežurnega zdravnika nameščen v zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, ne da bi bila ta namestitev zakonito presojena, izvedenec pa je navedel, da ne potrebuje nobene zdravstvene ali psihiatrične terapije. Nasprotni udeleženec predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter izpodbijana sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi in predlog Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju zavrne. Podrejeno naj Vrhovno sodišče odredi obravnavo v skupnosti v smislu 91. do 96. člena ZDZdr, še podrejeno pa naj po razveljavitvi izpodbijanih sklepov vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in predlagatelju, Centru za socialno delo Ptuj, Psihiatrični bolnišnici Ormož in Zavoda Hrastovec – Trate. Zavoda Hrastovec – Trate je na revizijo odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijski očitek, da duševne manjrazvitosti ni mogoče umestiti pod pojem duševne motnje, ni utemeljen. Po definiciji ZDZdr je duševna motnja začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Revizija izhaja z ozkega razumevanja izraza "spremenjeno" in izpostavlja, da je stanje pri nasprotnem udeležencu trajno in ga ni mogoče odpraviti oziroma ozdraviti. Taka razlaga nima opore v zakonu. Z opredelitvijo pojma v zakonu je sicer pojem duševne motnje postal pravni pojem, a je kljub temu v določeni meri vezan na razumevanje stroke. Vprašanje, ali gre za motnjo v delovanju možganov, ki se kaže kot sprememba na področjih človekovega funkcioniranja, navedenih v definiciji, sodi namreč v domeno stroke. Že iz zakonskega besedila izhaja, da za opredelitev duševne motnje ni odločilno, ali gre za začasno in ozdravljivo stanje ali za trajno in neozdravljivo stanje, marveč da gre za motnjo v delovanju možganov, ki se kaže na določen način. Revident ne vzpostavlja nobenega dvoma v pravilnost tistega dela izvedenskega mnenja, na podlagi katerega je sodišče zaključilo, da zmerna duševna manjrazvitost, ugotovljena pri nasprotnem udeležencu, ne bi sodila v zakonski pojem duševne motnje. Tudi po učbeniku Psihiatrija je duševna manjrazvitost – kot motnja inteligentnosti – posledica motnje v delovanju možganov.(1) V prid opisani razlagi govori namen zakonodajalca, razviden iz pripravljalnih gradiv. Obrazložitev predloga zakona(2) se sklicuje na več mednarodnih dokumentov, ki urejajo področje duševnega zdravja in položaj oseb z duševnimi motnjami. Nekateri od teh dokumentov vsebujejo definicijo duševne motnje, ki je podana s sklicevanjem na mednarodno sprejete zdravstvene standarde,(3) po teh pa se med duševne motnje prišteva tudi duševna manjrazvitost.(4)

7. Utemeljen pa je revizijski očitek, da okoliščine, ki so navedene v izpodbijanih sklepih, ne utemeljujejo odločitve o sprejemu nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialno-varstvenega zavoda.

8. Varovani oddelek socialno-varstvenega zavoda je po zakonski definiciji oddelek, kjer so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji (17. točka 2. člena ZDZdr). Sprejem v varovani oddelek brez privolitve – tako kot sprejem na zdravljenje brez privolitve (gre za analogni institut pridržanju v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah po Zakonu o nepravdnem postopku – v nadaljevanju ZNP) – pomeni odvzem prostosti v smislu tretjega odstavka 19. člena Ustave. V obeh primerih je oseba daljši čas proti svoji volji zadržana na določenem kraju. Poleg tega zakon v okviru izvajanja navedenih ukrepov dopušča uporabo dodatnih omejevalnih ukrepov po odredbi zdravnika, tj. telesno oviranje s pasovi in omejitev gibanja znotraj enega prostora, ki niti v primeru manj omejevalnih ukrepov po ZDZdr niti v primeru siceršnje namestitve v socialno-varstveni zavod niso dopustni (29. člen ZDZdr).

9. Ureditev obeh ukrepov je podobna. V obeh primerih je potrebna sodna odločba, izdana v postopku, v katerem so prizadeti osebi dana enaka procesna jamstva. Pogoji za odreditev vsakega od ukrepov so podobni. Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom je dopustno, če (1) oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim in (2) če je prej opisano ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, ter (3) ob spoštovanju načela uporabe najmilejšega ukrepa (če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. tj. z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo - prvi odstavek 39. člena ZDZdr). Ob izpolnjenosti pogojev za prisilno zdravljenje se sprejem v varovani oddelek odredi, (1) če je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno, in (2) če oseba potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način. Poleg tega morajo biti izpolnjeni še pogoji za sprejem v socialno-varstveni zavod po splošnih predpisih s področja socialnega varstva (prvi odstavek 75. člena v zvezi s prvim odstavkom 74. člena ZDZdr).

10. Že v dosedanji sodni praksi, oblikovani na podlagi ZNP, je bilo zavzeto stališče, da je pridržanje ultima ratio in da pride v poštev samo v primeru, če milejši ukrepi ne zadostujejo.(5) Enako je temeljno izhodišče ZDZdr: v primeru neprivolitve se izreče najmilejši omejevalni ukrep, ki še zadošča za dosego cilja, se pravi za odpravo nevarnosti oziroma ogrožanja, katerih izvor je v duševni motnji. Prav tako je bilo že na podlagi ureditve v ZNP zavzeto stališče, da je pridržanje dopustno le, če konkretne okoliščine(6) utemeljujejo sklep, da je zaradi duševne bolezni oziroma duševnega stanja prizadeta voljna sfera osebe in da je to vzrok za ogrožanje svojega življenja oziroma življenja drugih ali povzročanje hude škode sebi oziroma drugim.(7) Enako velja za analogni institut zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom v psihiatrični bolnišnici po ZDZdr in – glede na to, da gre prav tako kot pri neprostovoljni hospitalizaciji za poseg v osebno svobodo – za nov institut sprejema v varovani oddelek socialno-varstvenega zavoda.

11. V obravnavani zadevi ni sporno, da nasprotni udeleženec zaradi svojega duševnega stanja potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju v tem času ni mogoče zagotoviti na način, na kakršnega mu je bil zagotovljen do 21. 7. 2009, vendar to samo po sebi ne zadostuje za namestitev v varovani oddelek socialno-varstvenega zavoda. Za izrek tega ukrepa morajo biti izpolnjeni vsi zakonski pogoji, se pravi resno ogrožanje (življenja, zdravja, premoženja) sebe ali drugih, ki je posledica hudo motene voljne sfere in ki ga ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Ugotovljene (in v sodni odločbi obrazložene) morajo biti konkretne (in ne posplošene, abstraktne, pavšalne) okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrin. Iz vzročno-posledične povezave med ugotovljenim ogrožanjem in izrekom ukrepa izhaja, da neizogibnost izreka ukrepa lahko utemeljujejo le okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o resni ogroženosti osebe, na katero se nanaša predlagani ukrep, oziroma drugih.

12. Iz spisa izhaja, da je nasprotni udeleženec od leta 1987 do julija 2009, se pravi več kot dve desetletji živel pri družini sorodnikov ter bil vključen v življenje družine in v skladu s svojimi zmožnostmi v delo na kmetiji. Iz izpodbijanih odločb ne izhaja, da bi do julija 2009 bodisi on bodisi družina potrebovali pomembnejše poseganje s strani zdravstvenih ali socialnih služb. Položaj se je spremenil z vložitvijo kazenske ovadbe zaradi suma, da je nasprotni udeleženec v letu 1999 in v letu 2009 storil kazniva dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, v škodo otrok družine, pri kateri je živel. Po več mesecev trajajoči namestitvi v Psihiatrični bolnišnici Ormož je Okrožno državno tožilstvo na Ptuju predlagalo premestitev nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialno-varstvenega zavoda. Utemeljevalo ga je s trditvami, da je nasprotni udeleženec zaradi zmerne duševne manjrazvitosti z izrazitim kognitivnim deficitom nevaren okolici in da ni sposoben sam skrbeti za svoje pravice in koristi.

13. Sodišče prve stopnje v okviru presoje o obstoju pogojev za izrek ukrepa ni ugotovilo, da bi bil izrek ukrepa potreben zaradi nevarnosti nasprotnega udeleženca za druge, marveč le zanj. Ugotovitev o tem, v čem naj bi bila ta nevarnost zanj večja ali drugačna od tiste, ki dotlej več kot dve desetletji ni narekovala odvzema osebne svobode, iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa ni razvidna. V zvezi s tem je sodišče navedlo le, da "za vključitev v novo socialno okolje potrebuje strokovno pomoč in praktično celodnevni nadzor, ki pa v kasnejši fazi ni nujno vezan na zaprti oddelek ali oddelek pod posebnim nadzorom". Konkretnih okoliščin, zaradi katerih je nujna takojšnja namestitev na varovanem oddelku, ni navedlo. Obrazložitev sicer daje slutiti, da je le varovan oddelek tisto okolje, ki bo nasprotnemu udeležencu omogočalo prilagoditev na novo nastalo situacijo, vendar pa te ugotovitve – in posledično niti njene utemeljitve – v izpodbijanem sklepu ni. Sodišče druge stopnje je pritožbene trditve o tem, da nasprotni udeleženec ni nevaren za okolico oziroma da je nevaren le pogojno, zavrnilo. Zavzelo je stališče, da se ni mogoče zanesti na to, da nasprotni udeleženec v primeru, če bi mu postavili jasne in določene meje v smislu prepovedi približevanja otrokom na način, kot je to počel prej, ne bi bil nevaren, in tudi ni zagotovila, da bi te prepovedi upošteval. Tem ugotovitvam in materialnopravni presoji drugostopenjskega sodišča nasprotni udeleženec v reviziji ne oporeka. Revizijsko sodišče v ta del odločitve ne more poseči (prvi odstavek 371. člena ZPP).

14. V izpodbijanih odločbah niso navedeni razlogi, zaradi katerih za odpravo oziroma za preprečitev ugotovljenega ogrožanja sebe in drugih ne zadostuje milejši ukrep. Po gramatikalni razlagi 74. člena ZDZdr sta alternativa namestitvi v varovani oddelek socialno-varstvenega zavoda pomoč izven socialno-varstvenega zavoda, tj. obravnava v skupnosti, in nadzorovana obravnava. Ni videti razlogov, da ne bi med te možnosti sodila tudi obravnava v skupnosti ob hkratni namestitvi v socialno-varstvenem zavodu. Po zakonski opredelitvi obravnava v skupnosti predstavlja izvajanje pomoči osebam, ki ne potrebujejo več zdravljenja v psihiatrični bolnišnici ali nadzorovani obravnavani, vendar potrebujejo pomoč pri psihosocialni rehabilitaciji, vsakdanjih opravilih, urejanju življenjskih razmer in vključevanju v vsakdanje življenje na podlagi načrta obravnave (91. člen ZDZdr), socialno-varstveni zavod pa je tisto okolje, ki duševno prizadetim osebam nadomešča funkcijo doma.(8)

15. Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno utemeljilo odločitev o namestitvi v varovani zavod z drugimi okoliščinami, kot so bile podlaga za ugotovitve o obstoju pogojev za izrek tega ukrepa. Pri presoji o ogrožanju je namreč ocenilo, da bi nasprotni udeleženec, če bi bil prepuščen sam sebi, hudo ogrožal svoje zdravje in si povzročal hudo premoženjsko škodo, pri presoji razlogov, zakaj ne pride v poštev namestitev v dom upokojencev, pa je izpostavilo nevarnost ponovitve dejanj v škodo drugih. Že zgoraj je bilo navedeno, da neizogibnost izreka ukrepa lahko utemeljujejo samo okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o resni ogroženosti osebe oziroma drugih. Argument, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, torej ne more predstavljati ustrezne podlage za izrek spornega ukrepa.

16. Sodišče druge stopnje je presojo o obstoju nevarnosti oz. ogrožanja dopolnilo z ugotovitvami o nevarnosti ponovitve dejanj, če bi še naprej živel v okolju, v katerem je živel doslej, vendar pa ni opravilo presoje, iz katere bi bilo razvidno, da je za odpravo ugotovljenega obsega in stopnje nevarnosti treba nujno izreči ukrep namestitve v varovani oddelek socialno-varstvenega zavoda, oziroma da je ni mogoče odvrniti z izvedbo ukrepov, ki ne posegajo v osebno svobodo nasprotnega udeleženca. Sklicevanje sodišč, da je ob dani situaciji in danih razmerah, ko očitno še izvajanje ZDZdr ni v celoti zaživelo, namestitev v varovanem oddelku najprimernejša, je brez vsebine. V izpodbijanih sklepih namreč ni ugotovitev, da v okviru socialno-varstvenega zavoda ali doma upokojencev (kar se je v postopku nakazavalo kot možna alternativa) dejansko ne obstajajo možnosti za oskrbo in nadzor, ki ga potrebuje nasprotni udeleženec.(9) Enako posplošena je ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da namestitev v dom upokojencev ne pride v poštev, ker ga lahko varovanci zapuščajo, kadar želijo in zato ni mogoče izključiti, da nasprotni udeleženec ne bi prihajal v stik z mladoletnimi osebami. V izpodbijanih sklepih ni namreč prav nobenih dejanskih ugotovitev, ki bi utemeljevale sklep o nevarnosti ponovitve ravnanj v razmerju do mladoletnih oseb nasploh. Drugi argumenti za odločitev o sprejemu v varovani oddelek v izpodbijanih sklepih niso navedeni.

17. Utemeljen je tudi nadaljnji revizijski očitek, da je povsem nekonkretizirano obrazložena odločitev o trajanju ukrepa. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tak čas določilo "predvsem na podlagi mnenja izvedenca, da bi se A. A. morda lahko čez več mesecev ali let vrnil v okolje, v katerem je živel pred namestitvijo v psihiatrični bolnišnici in če bodo za to izpolnjeni drugi pogoji". Sodišče druge stopnje je temu pritrdilo in dodalo, da kljub izpodbijanemu sklepu nasprotnemu udeležencu ostane možnost predčasne premestitve ali odpusta (ob smiselni uporabi 78. člena ZDZdr). Revizijski pomislek v zvezi s tem stališčem je utemeljen. Okoliščina, ki omogoča spremembo odločitve o namestitvi, je spremenjeno zdravstveno stanje. Pri nasprotnem udeležencu je stanje, ki je bilo sledeč obrazložitvi izpodbijane odločbe podlaga za izrek ukrepa, nespremenljivo. Navedena argumenta sta torej brez vsebine. Katere so tiste okoliščine, ki so narekovale izrek ukrepa za najdaljše z zakonom predvideno obdobje, in katere so tiste okoliščine, ki bi narekovale odpravo ukrepa, iz izpodbijanih sklepov niso razvidne.

18. Odgovor zahteva tudi navedba nasprotnega udeleženca o namestitvi v psihiatrični bolnišnici, ne da bi bila o tem izdana sodna odločba. Kot izhaja iz spisa, je bil nasprotni udeleženec 21. 7. 2009 odpeljan v Psihiatrično bolnišnico Ormož, dne 12. 1. 2010 pa je bil na podlagi odločbe, ki je predmet obravnavane revizije, premeščen v Zavod Hrastovec–Trate. Ukrep je torej trajal več kot pet mesecev in pol. Vse okoliščine kažejo, da je šlo za sprejem v bolnišnico brez privolitve nasprotnega udeleženca. Revizijsko sodišče dopušča možnost, da revizijske navedbe o tem, da o zadržanju v psihiatrični bolnišnici ni bila izdana sodna odločba, niso resnične, vendar v spisu ni nobene opore za nasproten sklep. V primeru, da sodna odločba ves čas zadržanja nasprotnega udeleženca v psihiatrični bolnišnici ni bila izdana, je treba opozoriti na popolno nesprejemljivost takega položaja. Ker zadržanje v varovanem oddelku psihiatrične bolnišnice predstavlja poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih človekovih pravic, so bili vsi državni organi in institucije, ki so bili seznanjeni s takim stanjem, dolžni ukreniti vse potrebno za vzpostavitev zakonitega stanja.

19. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je bilo treba izpodbijana sklepa razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP v zvezi s 37. in s 1. členom ZNP ter s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Sodišče bo moralo v novem postopku presoditi, ali okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo na obstoj pogojev iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, utemeljujejo sklep o takšni vrsti oziroma intenziteti ogroženosti nasprotnega udeleženca oziroma drugih, da je mogoče to nevarnost odvrniti le s posegom v osebno svobodo, ki ga je predlagalo pristojno državno tožilstvo. Pri tem bo moralo določno navesti, na podlagi katerih okoliščin je sklepalo na ugotovljeno vrsto oziroma intenzivnost ogrožanja in katere konkretne okoliščine preprečujejo odločitev za rešitev, ki jo predlaga nasprotni udeleženec. Ob rob obrazložitvi drugostopenjskega sklepa Vrhovno sodišče še dodaja, da v primeru, če bo podlago za izrek ukrepa predstavljala ugotovljena nevarnost za druge, za obrazložitev te nevarnosti ne bo zadostovalo sklicevanje na dejstvo, da zoper nasprotnega udeleženca teče kazenski postopek. Podlago za izrek ukrepa lahko predstavljajo le dejstva, ugotovljena v tem postopku. V primeru odločitve za predlagani ukrep bo moralo sodišče tudi odločitev o trajanju ukrepa obrazložiti s konkretnimi okoliščinami, ki bodo omogočale presojo o tem, ali je bilo trajanje ukrepa omejeno na najkrajši potrebni čas.

Op. št. (1): Tomori, Ziherl (ur.), Psihiatrija, Litterapicta, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 1999, str. 72. Op. št. (2): Poročevalec DZ, št. 61/2008. Op. št. (3): Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene (10. revizija).

Op. št. (4): Tako npr. priporočila OZN, Svetovne zdravstvene organizacije in Sveta Evrope Mental Health Care Law: Ten Basic Principles, Ženeva, 1996, ter Priporočilo Sveta ministrov (2004/10), ki zadeva varstvo človekovih pravic in dostojanstva oseb z duševno motnjo.

Tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (5. člen EKČP med primeri dovoljenega odvzema prostosti našteva tudi zakonito pridržanje duševno bolnih oseb (persons of unsound mind)) opredeljuje pojem duševno bolnih široko: "Pridržanje je lahko potrebno ne le v primerih, kadar oseba potrebuje terapijo, zdravljenje ali drugačno klinično obravnavo zaradi zdravljenja ali odprave svojega stanja, ampak tudi, kadar oseba potrebuje kontrolo in nadzor, da bi ji preprečili npr. povzročitev škode sebi ali drugim." (sodba Hutchison Red proti Združenemu Kraljestvu z dne 20. 5. 2003). Sodišče je izrecno poudarilo, da je po Konvenciji odločilno, ali gre za duševno motnjo take stopnje, ki zahteva prisilno pridržanje.

Op. št. (5): Prim. odločbo II Ips 291/2004 z dne 8. 7. 2004. To je bilo tudi eno izmed temeljnih izhodišč pri ustavnosodni presoji instituta pridržanja v psihiatrični bolnišnici po ZNP. Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-60/2003 z dne 4. 12. 2003, Uradni list RS, št. 131/2003. Op. št. (6): Tako npr. II Ips 700/2005 z dne 3. 11. 2005. Op. št. (7): Tako npr. II Ips 637/99 z dne 16. 2. 2000 in II Ips 291/2004 z dne 8. 7. 2004. Op. št. (8): Institucionalno varstvo, zagotovljeno v okviru domov za upokojence in socialno-varstvenih zavodov, po Zakonu o socialnem varstvu obsega vse oblike pomoči v zavodu, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo, pri čemer so socialno-varstveni zavodi namenjeni prav odraslim telesno ali duševno prizadetim osebam (16. in 51. člen ZSV). Prim. tudi četrti odstavek 4. člena Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb.

Op. št. (9): Vrhovno sodišče je že v odločbi II Ips 193/97 z dne 5. 6. 1997 zavzelo stališče, da neizpolnjevanje zakonskih nalog s strani centra za socialno delo ne upravičuje odreditve hujšega ukrepa, ki posega v človekovo svobodo.