Jedro

Tožnik ima pravico do nove odmere starostne pokojnine, torej z upoštevanjem plač iz obdobja reaktivacije za oblikovanje nove pokojninske osnove in odmernega odstotka, določenega za skupno pokojninsko dobo ali do odstotnega povečanja pokojnine, torej do višjega odmernega odstotka, ki se poveča za pokojninsko dobo, dopolnjeno v času reaktivacije. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi moral tožnik prejemati plačo vsaj 6 mesecev, da bi mu bilo mogoče pri ponovno odmeri pokojnine upoštevati plače iz ponovnega zavarovanja v skladu z 180. členom ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se spremenita odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 9. 2012 in št. ... z dne 12. 4. 2012 ter da se mu prizna višji znesek starostne pokojnine.

Zoper sodbo je vložil pritožbo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi mu morala tožena stranka pri odmeri pokojnine upoštevati tudi delovno dobo v Republiki Hrvaški, ki jo je dosegel v času SFRJ. Sklicuje se na 1. odstavek 22. člena Zakona o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ki določa, da se pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatev, če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, zavarovalni dobi seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. Prepričan je, da mu je tožena stranka pri informativnem izračunu starostne pokojnine z dne 18. 1. 2010 pravilno izračunala dolžino pokojninske dobe z upoštevanjem tudi pokojninske dobe, dosežene v Republiki Hrvaški. Tožena stranka bi to pokojninsko dobo morala upoštevati tudi pri prvi odmeri starostne pokojnine. Pravnomočna odločba tožene stranke z dne 9. 9. 2010 pri tem ne bi smela biti ovira. Sodišče prve stopnje bi v navedeno pravnomočno odločbo lahko poseglo, saj tožena stranka ob izdaji le-te ni upoštevala Sporazuma z Republiko Hrvaško, ki je obvezujoč pravni akt. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena in 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 21. 9. 2012 s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 4. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se tožniku ponovno prizna in odmeri starostna pokojnina v znesku 1.373,01 EUR na mesec. Sporna je višina odmerjene starostne pokojnine pri ponovni upokojitvi.

Pravno podlago za razsojo zadeve predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki v 180. členu ZPIZ-1 ureja pravice zavarovanca, ki je uveljavil pravico do pokojnine po določbah ZPIZ-1, se reaktiviral in ponovno uveljavil pravico do pokojnine. Glede na 1. odstavek citirane določbe zavarovanec lahko zahteva, da se mu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upoštevata pri ponovni odmeri pokojnine. Po 2. odstavku 180. člena ZPIZ-1 pa upravičenec lahko zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. V sladu s 1. odstavkom 39. člena se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša (pokojninska osnova). Na podlagi 2. odstavka citiranega člena se za leto zavarovanja upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestilo plače za najmanj šest mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za šest mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. ZPIZ-1 pa v 3. odstavku določa, da se za izračun pokojninske osnove ne glede na prejšnji odstavek, ne upoštevajo plače, nadomestila plače oziroma zavarovalne osnove iz koledarskega leta, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine.

Iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožena stranka tožniku z odločbo z dne 9. 9. 2010 priznala pravico do starostne pokojnine v znesku 1.356,70 EUR na mesec od 15. 7. 2010 dalje. Izplačevanje le-te je bilo z odločbo z dne 8. 7. 2011 ustavljeno s 30. 6. 2011, ker se je tožnik ponovno vključil v zavarovanje. Na podlagi tožnikove ponovne zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine z dne 16. 11. 2011 je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 12. 4. 2012 odločila, da se tožniku od 16. 11. 2011 dalje ponovno prizna in odmeri starostna pokojnina v znesku 1.373,01 EUR na mesec. Ta odločba je nadomestila odločbo z dne 9. 9. 2010. Na drugi stopnji je bila odločitev prvostopnega organa z dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 9. 2012 potrjena.

Sodišče prve stopnje, po mnenju pritožbenega sodišča, glede na ugotovljeno dejansko stanje ter veljavne določbe ZPIZ-1, pravilno zaključuje, da je tožena stranka tožniku pravilno priznala zanj bolj ugodno pokojnino, tj. že priznano pokojnino po odločbi z dne 9. 9. 2010, usklajeno na dan 16. 11. 2011. Tožnik ima namreč pravico do nove odmere starostne pokojnine, torej z upoštevanjem plač iz obdobja reaktivacije za oblikovanje nove pokojninske osnove in odmernega odstotka, določenega za skupno pokojninsko dobo ali do odstotnega povečanja pokojnine, torej do višjega odmernega odstotka, ki se poveča za pokojninsko dobo, dopolnjeno v času reaktivacije. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi moral tožnik prejemati plačo vsaj 6 mesecev, da bi mu bilo mogoče pri ponovno odmeri pokojnine upoštevati plače iz ponovnega zavarovanja v skladu z 180. členom ZPIZ-1. V skladu z 2. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se pri oblikovanju pokojninske osnove oziroma pri odmeri starostne pokojnine, za leto zavarovanja upošteva le koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestilo plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja. Tudi, če bi tožnik imel izpolnjen pogoj prejemanja plače za najmanj 6 mesecev iz ponovnega zavarovanja, bi se mu ta upoštevala le, če bi vplivala na najugodnejše povprečje in zahtevek za pokojnino ne bi bil vložen v istem koledarskem letu, ko je plače pridobil. Tožnik je novo delovno dobo, ki ne dosega 6 mesecev (4 mesece in 15 dni) dosegel v istem letu, ko je tudi vložil zahtevek za ponovno priznanje starostne pokojnine, kar pomeni, da v skladu z določbo 3. odstavka 39. člena ZPIZ-1 plač iz ponovnega zavarovanja ni mogoče upoštevati za ponovni izračun pokojninske osnove.

Za pravilno rešitev zadeve je torej ključna presoja, ali je za tožnika bolj ugodno izplačevanje že priznane pokojnine po odločbi z dne 9. 9. 2010, usklajene na dan nove uveljavitve pravice (kjer se ne more upoštevati doba in plače iz ponovnega zavarovanja) ali odstotno povečanje pokojnine na podlagi dobe iz ponovnega zavarovanja.

Pokojnina po odločbi z dne 9. 9. 2010, ki je bila odmerjena v višini 78,75 % od pokojninske osnove 1.580,23 EUR, povečana po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1 za 7,2 % bi z upoštevanjem vseh uskladitev na dan 16. 11. 2011 znašala 1.373,01 EUR na mesec, kar je več kot odstotno povečanje pokojnine na podlagi dobe iz ponovnega zavarovanja. Na podlagi odstotnega povečanja bi se pokojnina v skladu z 2. odstavkom 409. člena ZPIZ-1 z upoštevanjem dobe iz ponovnega zavarovanja ( 40 let in 1 mesec = 39 let 8 mesecev in 15 dni + 4 meseci in 15 dni) odstotno povečala na 79,5 % (78,75 % + 0,75 %) pokojninske osnove, kar bi ob upoštevanju pravnomočno izračunane pokojninske osnove v višini 1.580,23 EUR na dan 16. 11. 2011 ob vseh uskladitvah znašalo 1.292,99 EUR na mesec, kar je manj kot 1.373,01 EUR na mesec.

Stališče tožnika, da bi sodišče prve stopnje lahko poseglo v pravnomočno odločbo z dne 9. 9. 2010, ni pravilno. Predmet obravnavanega socialnega spora je zgolj dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 9. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. .... z dne 12. 4. 2012. Zoper odločbo z dne 9. 9. 2010 tožnik ni vložil pritožbe, kar pomeni, da je postala pravnomočna. Načelo pravnomočnosti zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij. V skladu s 4. odstavkom 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999, s spremembami; v nadaljevanju: ZUP) je mogoče pravnomočno odločbo odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom.

Tudi sicer pa toženi stranki ni mogoče očitati, da ob izdaji odločbe z dne 9. 9. 2010 ni upoštevala določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Glede na določbe Sporazuma se doba, dopolnjena v Republiki Hrvaški upošteva zgolj pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravice, ne vpliva pa na odmero v primeru samostojne odmere pokojnine. Tožena stranka je pri izračunu pogojev za upokojitev upoštevala tudi dobo dopolnjeno v tujini v trajanju 1 leto 4 mesece 9 dni, katera pa pri priznanju pokojnine v Republiki Sloveniji ne more biti upoštevana, saj o pravici za navedeno obdobje odloča pristojni tuji nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Obveznost se namreč določa glede na dejstvo, kateremu nosilcu pokojninskega zavarovanja so bili plačani prispevki, kot pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje. Poleg tega pa je tožnik sam navedel, da je hrvaški nosilec zavarovanja že izdal odločbo dne 16. 2. 2011. Glede sklicevanja na informativni izračun oziroma predhodno pisno informacijo tožene stranke o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je slednja zgolj informativne narave, izdana je namreč na podlagi razpoložljivih podatkov iz matične evidence in je ni mogoče uporabiti v postopku priznanja pravice do starostne pokojnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je upoštevaje 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP hkrati odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.