Jedro

Zaradi dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi dajatveni del sklepa oziroma nalog za plačilo ni bil razveljavljen, le pravnomočen ni postal. Gre torej za sodno odločbo o denarni terjatvi, ki še ni izvršljiva, oziroma za odločbo domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ, s čemer je prvi pogoj za zavarovanje s predhodno odredbo izkazan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi z dne zavrnilo ter ji naložilo plačilo tožnikovih stroškov postopka zavarovanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pogoja za izdajo predhodne odredbe zaradi zavarovanja upnikove terjatve iz prvega in drugega odstavka 257. člena ZIZ sta, da je podlaga upnikove denarne terjatve, ki še ni izvršljiva, odločba domačega sodišča ali drugega organa (pod določenimi pogoji tudi poravnava), in da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Pogoje za predhodno odredbo ni mogoče enačiti s pogoji za zavarovanje terjatve z začasno odredbo, zaradi česar pritožbene navedbe glede verjetnosti izkazane terjatve niso utemeljene. V konkretni zadevi tudi po zaključku višjega sodišča ni dvoma, da prvi izmed obeh pogojev za predhodno odredbo obstaja, saj tožeča stranka razpolaga z odločbo domačega sodišča, ki glasi na denarno terjatev, ni pa še izvršljiva. Sodišče v postopku izdaje predhodne odredbe ne presoja pravne podlage za nastanek take sodne odločbe. Za odločitev o pritožbi so torej nerelevantne pritožbene trditve, s katerimi pritožnik vztraja pri navedbah, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana.

6. Višje sodišče kot pravilen potrjuje zaključek izpodbijanega sklepa, da v konkretnem primeru zaradi dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi dajatveni del sklepa oziroma nalog za plačilo ni bil razveljavljen, le pravnomočen ni postal. Gre torej za sodno odločbo o denarni terjatvi, ki še ni izvršljiva, oziroma za odločbo domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ, s čemer je prvi pogoj za zavarovanje s predhodno odredbo izkazan.

7. Drugi pogoj za predhodno odredbo je podan, če je iz trditvene in dokazne podlage v predlogu za izdajo predhodne odredbe možna celovita ocena takšnega gospodarskega oziroma finančnega stanja dolžnika, ki s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve. Po zaključku višjega sodišča je slednje v konkretnem primeru podano. Pritožnik z ničemer ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje in sicer, da so na njegovih nepremičninah vknjižene hipoteke (in to po dve) z zaznambo neposredne izvršljivosti v korist A., niti tega, da obstaja dvom, da bo upnik (glede na kasnejši vrstni red) prišel do poplačila svoje terjatve, tudi če bi pridobil zastavno pravico na nepremičninah. Ne izpodbija niti tega, da je poslovni delež v družbi K. d.o.o. obremenjen z zastavno pravico in zaznambo neposredne izvršljivosti v korist družbe B. d.o.o., prav tako je obremenjen delež družbe K. d.o.o. v družbi D. d.o.o. 8. Slabo finančno stanje gospodarske družbe se navzven praviloma najprej izkazuje v likvidnostnih težavah. Neizpodbita je ostala ugotovitev sodišča prve stopnje, da likvidnostne težave tožene stranke izkazuje izpis blokade transakcijskih računov. Pritožnik sam navaja, da je redno poslovanje že sedaj praktično ohromljeno, kar zgolj dodatno potrjuje pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožbena ponavljanja ugovornih navedb pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje v ničemer ne izpodbijajo, nepravilno pa pritožnik tudi zaključuje, da je pogoj za zavarovanje s predhodno odredbo ugotovljena insolventnost po določbah ZFPPIPP.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in kot pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.