Jedro

Pravico (so)uporabe ali (so)lastninsko pravico je mogoče zahtevati le od vseh lastnikov skupaj. Po zemljiškoknjižnem pravu se namreč domneva, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Tisti torej, ki ni vpisan, mora dokazati nasprotno. To pa stori s tožbo proti zemljiškoknjižnim lastnikom (pravna pravila, povzeta v enaki vsebini v Zakon o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 33/95, 4. odstavek 5. člena in 6. člen). Le tako je mogoče doseči izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis zatrjevane pravice v lastno korist. Ni torej pomembno, ali je D. K. prodal zemljišče toženi stranki ali pa je samo dovolil gradnjo (kot izhaja iz podatkov v spisu). Tožeča stranka ni tista, ki bi bila upravičena odločati o tem, ali je in na kakšni podlagi prišlo do prenosa lastninske pravice od D. K. na toženo stranko. Tožeča stranka je le upravičena, če meni, da je pridobila kakšno pravico na gasilskem domu kot celoti, zahtevati od zemljiškoknjižnih lastnikov, da se ji ta pravica prizna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da sodišče ugotovi njeno pravico uporabe do 35/100 na nepremičnini vl.št...k.o..., ki je v lasti tožene stranke, in da ji je tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoče vpisati pravico uporabe v njeno korist. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je tožena stranka postala lastnica spornega objekta do celote na podlagi 24. člena ZTLR. Prejšnji lastnik je po 2. odstavku 24. člena navedenega zakona lahko v 3 oz. 10 letih od končane gradnje zahteval od graditelja le odškodnino za zemljišče. Zato je tožeča stranka pravilno ravnala, ko je tožila le toženo stranko, saj je D. K. na podlagi navedene določbe ZTLR lastninsko pravico na zemljišču izgubil. Ne glede na to pa tožeča stranka ponovno poudarja, da je bil med pravdo sprejet Zakon o gasilstvu, ki določa, da je vse nepremično premoženje, ki je namenjeno gasilstvu, in s katerim upravljajo gasilska društva, postalo last gasilskih društev. Zato je gasilsko društvo (tožena stranka) edino pasivno legitimirano v tej pravdi. Sodišče bi zato moralo odločati o priznanju solastninske pravice in izstavitvi zemljiškoknjižne listine za tisti del objekta gasilskega doma, ki ni bil zgrajen za namene gasilstva, temveč tožeče stranke.

Zato tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo revizijske stroške tožene stranke.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je predmet preizkusa v revizijskem postopku sodba sodišča druge stopnje (1. odstavek 382. člena ZPP), v povezavi z njo pa sodba sodišča prve stopnje. Pri preizkusu je revizijsko sodišče omejeno zlasti s prepovedjo po 3. odstavku 385. člena ZPP, ki ne dovoljuje ponovnega preizkusa ugotovljene dejanske podlage spora in tudi ne njene dopolnitve. To pa pomeni, da lahko revizijsko sodišče, kljub temu, da ni vezano na zatrjevano pravno podlago spora, materialnopravno presoja le tisto dejansko podlago, ki sta jo presojali sodišči prve in druge stopnje.

Tožeča stranka v reviziji uveljavlja novo pravno podlago tožbenega zahtevka. Uveljavljana originarna pridobitev lastninske pravice po 24. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) pa je pravna podlaga, ki zahteva ugotovitev drugačne dejanske podlage, kot je bila uveljavljana na prvi in drugi stopnji (in tako obenem nedovoljeno spremembo tožbe - 1. odstavek 190. člena ZPP). Revidentka pravilno zatrjuje, da sta za pridobitev lastninske pravice po navedeni določbi pravno odločilni predvsem dve dejstvi. To pa sta dejstvo, da graditelj ni vedel, da gradi na tujem zemljišču, in dejstvo, da je lastnik zemljišča za gradnjo vedel in se ji ni takoj uprl. Teh dejstev sodišči druge in prve stopnje nista ugotavljali, ker jih tožeča stranka sploh ni zatrjevala. Še več, tožeča stranka je v pritožbenem postopku celo trdila, da je D. K. odstopil zemljišče, ki je bilo potrebno za razširitev gasilskega doma, toženi stranki proti plačilu odškodnine. Zatrjevala je torej odplačen prenos nepremičnine in s tem seveda tudi pogodbeni pravni naslov za gradnjo. Če bi prišlo do prenosa nepremičnine na podlagi pogodbe, pridobitev na podlagi 24. člena ZTLR ne bi bila več mogoča. Ne glede na to pa revizijsko sodišče ugotavlja, da pravna podlaga za morebitni prenos lastninske pravice od D. K. na toženo stranko za odločitev v tem sporu ni odločilnega pomena. Za tožečo stranko in njen tožbeni zahtevek je odločilno le: - da je gasilski dom zgrajen na treh parcelah, in sicer sta v zemljiški knjigi kot lastnika vpisana tožena stranka (dve parceli) in D. K. (ena parcela), ter - da je gasilski dom celota (prizidek ni posebna enota, temveč je del celotne zgradbe - tožeča stranka zato tudi zahteva delež 35/100 od celote).

Če pa je tako, je mogoče pravico (so)uporabe ali (so)lastninsko pravico zahtevati le od vseh lastnikov skupaj. Po zemljiškoknjižnem pravu se namreč domneva, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Tisti torej, ki ni vpisan, mora dokazati nasprotno. To pa stori s tožbo proti zemljiškoknjižnim lastnikom (pravna pravila, povzeta v enaki vsebini v Zakon o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 33/95, 4. odstavek 5. člena in 6. člen). Le tako je mogoče doseči izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis zatrjevane pravice v lastno korist. Ni torej pomembno, ali je D. K. prodal zemljišče toženi stranki ali pa je samo dovolil gradnjo (kot izhaja iz podatkov v spisu). Tožeča stranka ni tista, ki bi bila upravičena odločati o tem, ali je in na kakšni podlagi prišlo do prenosa lastninske pravice od D. K. na toženo stranko. Tožeča stranka je le upravičena, če meni, da je pridobila kakšno pravico na gasilskem domu kot celoti, zahtevati od zemljiškoknjižnih lastnikov, da se ji ta pravica prizna. Sodišči druge in prve stopnje sta zato pravilno ugotovili, da gre v takšnem primeru za nujno sosporništvo. Zato sta tudi pravilno odločili, da razširitev tožbe oz. vložitev nove tožbe zgolj proti D. K. in potem združitev pravd, ni mogoča. Tožba, naperjena le proti enemu lastniku, je tožba proti nepravi stranki. Pravilno sta tudi presodili, da je nujno sosporništvo materialnopravna kategorija in zato tožbeni zahtevek zavrnili kot neutemeljen.

Enako velja tudi za primer, če bi po Zakonu o gasilstvu (Ur.l. RS, št. 71/93) tožena stranka pridobila pravico od D. K. že na podlagi zakona samega. Revizijsko sodišče sicer ugotavlja, da navedeni zakon ni posegel v že obstoječa lastninskopravna razmerja, temveč ureja le lastninjenje družbenega premoženja gasilskih društev. Vendar pa bi tožeča stranka tudi v takšnem primeru imela v tej pravdi enak pravni položaj. Ne glede na to, ali gre za pridobitev na podlagi zakona ali za pridobitev na podlagi pogodbe, je treba tožbo vložiti proti tistim, ki so v zemljiški knjigi vpisani kot lastniki.

Tožeča stranka torej navedene nove pravne podlage v tem revizijskem postopku ne more uveljavljati. Uveljavljani revizijski razlog tako ni podan. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitve, na katero pazi po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o revizijskih stroških temelji na 1. odstavku 166. v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka mora sama trpeti svoje stroške, ker s pravnim sredstvom ni uspela, revizijski odgovor pa glede na povsem razčiščeno pravno in dejansko podlago spora ni bil potreben.