Jedro

V obravnavnem primeru okoliščine, da so tožniki prišli v Slovenijo in v njej zakonito bivali, šele nato pa na podlagi spremenjenih okoliščin (pretečenih dovoljenj za prebivanje oziroma težav z moževim oz. očetovim podjetjem) zaprosili za mednarodno zaščito, same zase ni mogoče razlagati v njihovo škodo na način, da tudi to ravnanje kaže, da jim ob vrnitvi v Irak ne grozi preganjanje zaradi njihove veroizpovedi ali pa resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

Iz izpodbijane odločbe razen napačnih materialnopravnih stališč, na katere je sodišče odgovorilo, ni mogoče razbrati drugih argumentov, ki so upravni organ vodili k zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, zlasti v delu, ki se nanaša na subsidiarno zaščito (če je že štel, da pripadnost sunitski veroizpovedi ne more biti razlog za preganjanje – v nasprotnem primeru bi sicer moral ugotavljati dejansko stanje o položaju sunitov v Iraku oziroma Bagdadu, od koder prihajajo tožniki, ki so v postopku med drugim zatrjevali, da je v Iraku državljanska vojna med šiiti in suniti, da je tam prisotna tudi islamska država in da so njihova življenja ogrožena zaradi tega, ker so sunitski muslimani).

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-326/2014/19 (1312-02) z dne 22. 4. 2015 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnje tožnikov (matere in treh polnoletnih ter dveh mladoletnih otrok, vseh državljanov Iraka) za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ugotovila je, da v njihovem primeru niso podana dejanja preganjanja, ki bi utemeljevala podelitev omenjene zaščite s statusom begunca, ne grozi pa jim niti resna škoda iz 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), zaradi katerih bi bili upravičeni do subsidiarne oblike te zaščite.

Tožniki se z odločitvijo ne strinjajo in odločbo izpodbijajo zaradi kršitev pravil postopka (med drugim odločbe ni mogoče preizkusiti zaradi nepojasnjene vsebine v zadevi uporabljenih pravnih norm oz. odsotnosti pojasnil upravnega organa, kakšno vsebino je dal uporabljenim nedoločnim pravnim pojmom, izostala pa je tudi subsumpcija ugotovljenega dejanskega stanja pod pojasnjeno vsebino pravne norme), zaradi napačne uporabe materialnega prava (med drugim zmotnega razumevanja, kdaj je mogoče govoriti o preganjanju v smislu 26. člena in razlogih zanj iz 27. člena ZMZ) in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (organ ni zavzel stališč ne do navedb prosilcev, niti do deloma nasprotujočih si informacij glede stanja v Iraku). Predlagajo, naj sodišče opravi glavno obravnavo, kar pomeni, da smiselno predlagajo spremembo izpodbijanega upravnega akta.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da so tožniki državljani Iraka, da so – razen druge tožnice – v Slovenijo prišli 3. 10. 2013 (iz Iraka so odpotovali 1. 10. 2013, legalno prestopili iraško-turško mejo, preko Istanbula pa s schengenskimi vizumi pripotovali v Slovenijo) in da takrat v Sloveniji niso zaprosili za mednarodno zaščito, ker je imel mož oziroma oče A.A. dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi dela, ostali pa tako dovoljenje na podlagi združitve družine. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja: da je drugi tožnici, ki se je družini pridružila kasneje, schengenski vizum potekel 20. 11. 2014, zato je 14. 11. 2014 zaprosila za mednarodno zaščito; da je to istočasno storila tudi prva tožnica (mati) s pojasnilom, da ne bi bila hčerka sama v azilnem domu in azilnem postopku; da so preostali tožniki (otroci prve tožnice) za mednarodno zaščito zaprosili 15. 1. 2015; da so v postopku navajali, da so bili v Iraku preganjani zaradi vere kot sunitski muslimani; da je bil mož oz. oče marca 2013 ugrabljen ter da so za njegovo vrnitev morali plačati 60.000,00 dolarjev odkupnine; da so v času izdaje izpodbijane odločbe trije otroci obiskovali gimnazijo v Kamniku, eden pa 7. razred osnovne šole v Mengšu. Sodišče v obravnavanem primeru ne more preizkusiti, zakaj tožniki niso upravičeni do statusa begunca, niti do subsidiarne oblike mednarodne zaščite. V obrazložitvi namreč ni pojasnjeno, katero dejansko stanje je bilo upoštevano pri odločanju in kako so bili vrednoteni posamezni izvedeni dokazi (zaslišanje A.A., različni viri, ki poročajo o stanju v Iraku), napačna pa so tudi nekatera materialnopravna stališča upravnega organa glede uporabljenih določb ZMZ.

O uporabi materialnega prava ZMZ v drugem odstavku 2. člena določa, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. ZMZ v 26. členu določa lastnosti dejanj preganjanja, in sicer morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti tistih, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti (1. alineja prvega odstavka), ali pa morajo predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (2. alineja). V drugem odstavku istega člena so primeroma naštete oblike dejanj preganjanja, med drugim se lahko izražajo kot fizično ali psihično nasilje, vključno z dejanji spolnega nasilja (1. alineja). V prvem odstavku 27. člena so taksativno našteti razlogi preganjanja, med njimi pripadnost določeni veroizpovedi (2. alineja) ali politično prepričanje (5. alineja).

Iz navedenih določb izhaja, da gre status begunca osebi, ki se zaradi ene od osebnih okoliščin (pripadnosti določeni rasi, veroizpovedi, posebni družbeni skupini, narodni pripadnosti ali političnemu prepričanju) utemeljeno boji preganjanja, ki se zato nahaja izven izvorne države in ki zaradi takega strahu ne more ali noče uživati varstva svoje države. Pri tem ne zadošča zgolj subjektivni občutek strahu pred preganjanjem, saj mora biti ta strah utemeljen, kar pomeni, da morajo biti podane objektivne okoliščine, ki kažejo na tveganje, da bo oseba ob morebitni vrnitvi v svojo državo zaradi enega od razlogov oz. okoliščin iz 27. člena ZMZ izpostavljena dejanjem preganjanja. Ta morajo doseči tako stopnjo intenzivnosti, da pomenijo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena), kažejo pa se v različnih oblikah, ki so primeroma naštete v drugem odstavku istega člena.

Navedeno med drugim pomeni, da za pridobitev statusa begunca (niti subsidiarne zaščite) ni nujno, da je bil prosilec v preteklosti takim dejanjem preganjanja (ali resni škodi v smislu 28. člena ZMZ) že izpostavljen. To je razvidno tudi iz 10. alineje 23. člena ZMZ, po katerem je dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju iz 26. člena tega zakona ali mu je bila že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona, ali se mu je s tem neposredno že grozilo, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode (razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile).

Že pretrpljeno preganjanje torej ni pogoj za mednarodno zaščito, je pa okoliščina, ki navzven daje težo prosilčevemu subjektivnemu občutku strahu (torej ga utemeljuje) pred nadaljnjim preganjanjem – prav zaradi njega pa prosi za zaščito. Tako je tudi Ustavno sodišče v 12. točki obrazložitve odločbe U-I-50/08, Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009 navedlo, da je namen pridobitve statusa begunca zaščititi posameznika pred bodočimi kršitvami človekovih pravic, da zato pristojni organ presoja, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti (ob vrnitvi v svojo državo) izpostavljen preganjanju in da ni namen pridobitve statusa begunca ugotoviti, ali je bil prosilec v preteklosti izpostavljen preganjanju oziroma je to lahko le upošteven dokaz, da je strah pred preganjanjem res utemeljen, pri čemer vsako dejanje ali situacija, za katero se prosilec boji, da ju bo ob vrnitvi v izvorno državo doživel, še ni preganjanje v pomenu Ženevske konvencije.

Zato je neutemeljeno stališče upravnega organa (v predzadnjem odstavku na 16. strani obrazložitve), da bi morali tožniki dokazati, da so doživljali konkretno ponavljajoče se grožnje oziroma preganjanje.

Neutemeljeno pa je tudi stališče v istem odstavku, da morajo prosilci izkazati bodoče preganjanje v smislu ZMZ, kar je mogoče razumeti, da je to izključno njihovo breme. Omenjeno v ZMZ nima podlage.

Res mora prosilec v skladu z 21. členom ZMZ sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek), in da mora predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, v postavljenem roku oziroma v primeru, da se opravi osebni razgovor, vse do konca osebnega razgovora (v obravnavani zadevi so to tudi storili s predlogom za zaslišanje A.A. kot priče in s predložitvijo zgoščenke z informacijami o stanju v Iraku). Vendar mora organ po 22. členu tudi po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje in izdati zakonito ter pravilno odločitev (prvi odstavek), v ta namen pa med drugim preverjati izjave prosilca v povezavi z informacijami v izvorni državi iz 8. in 9. alineje 23. člena tega zakona (drugi odstavek istega člena), to je s splošnimi informacijami o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno politični situaciji in sprejeti zakonodaji (8. alineja), ter s specifičnimi informacijami o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države (9. alineja).

Glede na navedeno ni jasno niti, kakšen je smisel navedb v tretjem odstavku na 16. strani obrazložitve, in sicer da specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi ni treba pridobivati, če okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem. ZMZ je v tretjem odstavku 22. člena sicer določal, da v primeru, če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi iz prejšnjega odstavka, vendar je bila ta določba z odločbo Ustavnega sodišča U-I-292/09, Up-1427/09 razveljavljena. Poleg vsega v konkretnem primeru iz odločbe ni razvidno, da upravni organ tožnikom ne bi verjel oziroma da bi jih ocenil kot neverodostojne osebe. Tožba ima zato prav, da je toženka tudi v tem delu nepravilno razlagala materialno pravo, saj je pridobitev informacij o izvorni državi nujna za ugotovitev, ali prosilcu v primeru vrnitve v izvorno državo grozi preganjanje, ki utemeljuje status begunca, če je zahteva zanj neutemeljena, pa zaradi presoje, ali mu ob vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda iz 28. člena ZMZ in je zato upravičen do podrejene (subsidiarne) oblike mednarodne zaščite.

Sodišče nadalje ugotavlja, da je upravni organ v prvem odstavku na 14. strani obrazložitve zapisal, da so tožniki odgovorili, da so bili preganjani iz verskih razlogov, ker so suniti, da pa „po smislu njihovih navedb ni mogoče ugotoviti, da bi prosilci uveljavljali takšne razloge, ki bi jih ob predpostavki ugotovljene verodostojnosti bilo potrebno presojati v okviru statusa begunca“. V nadaljevanju še navaja, da prosilci svojo prošnjo pravzaprav utemeljujejo le z enim razlogom, ki pa da ga niso prepričljivo izkazali, celo ob predpostavki prepričljivosti prosilčevih izjav pa, da v njih ni mogoče zaslediti nobene povezave z razlogi preganjanja, določenimi v Ženevski konvenciji.

Če je upravni organ s temi trditvami želel povedati, da pripadnost določeni veroizpovedi (v konkretnem primeru sunitskemu islamu) ni razlog za preganjanje, ki lahko privede do statusa begunca, je tako stališče v nasprotju s prvim odstavkom 27. člena ZMZ. Sodišče se zato strinja s tožbenim očitkom, da to v konkretni zadevi pomeni očitno napačno uporabo materialnega prava. Pri tem pa dodaja, da so se tožniki ne le v prošnjah, ampak prvi dve tožnici tudi na osebnih razgovorih (z ostalimi ti niso bili opravljeni), na katerih je bil navzoč njihov pooblaščenec, izrecno zatrjevali le preganjanje zaradi veroizpovedi, ne pa tudi zaradi političnega prepričanja. Sodišče zato tega dejstva, za katerega tožba očita, da bi ga moral organ ugotoviti, ne more upoštevati, saj gre za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Upravni organ izraža tudi stališče (drugi odstavek na 15. strani), da bi prosilci v primeru resnične ogroženosti zaradi groženj s smrtjo poiskali pomoč že ob prihodu v Slovenijo, ne pa šele po poteku veljavnosti vizumov, poleg tega bi za mednarodno zaščito zaprosili vsi člani družine in ne najprej mati in najstarejša hči, dva meseca kasneje pa še štirje otroci. Navaja še, da je nerazumljivo, da soprog oziroma oče, ki je bil v Iraku ugrabljen in zaradi česar je družina zapustila Irak, do izdaje izpodbijane odločbe ni zaprosil za mednarodno zaščito. Meni namreč, da so dejanja prosilca za mednarodno zaščito, ki potrebuje zaščito, že po naravi izključno usmerjena v pridobitev mednarodne zaščite (predhodno se sklicuje na prvi in drugi odstavek 26. člena ZMZ).

Sodišče se strinja s tožniki, da je tako stališče neutemeljeno. Življenjsko (izkustveno) gledano je za osebo, ki zapusti izvorno državo zaradi grozečega ali že pretrpljenega preganjanja ali resne škode, bistveno, da lahko ostane v drugi, zanjo varni državi, ne pa to, na kakšni pravni podlagi si v njej uredi bivanje (kadar ima poleg mednarodne zaščite še katero drugo možnost). Tako za A.A. iz obrazložitve sklepa MNZ št. 2142-326/2014/13 (1313-04) z dne 10. 2. 2015, ki se nahaja v upravnih spisih, izhaja, da ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker je v teku postopek za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi dela (lastno podjetje) in da mu dovoljenje poteče 10. 3. 2015. Zato v obravnavnem primeru okoliščine, da so tožniki prišli v Slovenijo in v njej zakonito bivali, šele nato pa na podlagi spremenjenih okoliščin (pretečenih dovoljenj za prebivanje oziroma težav z moževim oz. očetovim podjetjem) zaprosili za mednarodno zaščito, same zase ni mogoče razlagati v njihovo škodo na način, da tudi to ravnanje kaže, da jim ob vrnitvi v Irak ne grozi preganjanje zaradi njihove veroizpovedi ali pa resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

O bistveni kršitvi pravil upravnega postopka Po prvem odstavku 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) obrazložitev odločbe obsega: 1. obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. V obrazložitvi morajo biti torej med drugim navedene uporabljene določbe predpisov in njihov pomen, ugotovljeno dejansko stanje v konkretni zadevi, dokazi, s katerimi je organ ugotovil za odločitev pomembna dejstva, in razlogi, ki so ga vodili pri presoji izvedenih dokazov.

Iz izpodbijane odločbe razen napačnih materialnopravnih stališč, na katere je sodišče odgovorilo, ni mogoče razbrati drugih argumentov, ki so upravni organ vodili k zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, zlasti v delu, ki se nanaša na subsidiarno zaščito (če je že štel, da pripadnost sunitski veroizpovedi ne more biti razlog za preganjanje – v nasprotnem primeru bi sicer moral ugotavljati dejansko stanje o položaju sunitov v Iraku oziroma Bagdadu, od koder prihajajo tožniki, ki so v postopku med drugim zatrjevali, da je v Iraku državljanska vojna med šiiti in suniti, da je tam prisotna tudi islamska država in da so njihova življenja ogrožena zaradi tega, ker so sunitski muslimani).

Tako iz odločbe ni razvidno ugotovljeno dejansko stanje o družbeno politični situaciji v Iraku oz. Bagdadu, upoštevaje trditve o državljanski vojni in prisotnosti Islamske države, in s tem o dejanski varnostni situaciji v državi. Vse to onemogoča preizkus pravilnosti zavrnitve statusa subsidiarne zaščite, ki se po tretjem odstavku 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Po tem členu pa resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja), mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja), ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja).

Upravni organ tako zlasti na straneh 8 do 13 navaja informacije o izvorni državi in njihove vire, ne pa tudi tega, kaj in zakaj od navedenega šteje za pomembno pri presoji, ali tožnikom v primeru vrnitve v Irak grozi katera od oblik resne škode (torej kot del dejanskega stanja, relevantnega za zakonito odločitev).

Povzete informacije namreč na eni strani govorijo npr. o dolgotrajni državljanski vojni in etničnem čiščenju sunitov, o konfliktih v Bagdadu, o šiitskem nadzoru osrednje vlade, finančnih tokov in drugih virov v arabskih državah, o medsebojnem boju za obvladovanje vsaj dela naftnih virov, ki se nahajajo okoli Bagdada (8. stran obrazložitve), o izključevanju sunitov iz države, o negotovih varnostnih razmerah v Iraku (poročilo generalnega sekretarja ZN z dne 2. 2. 2015 – 9. stran), o žrtvah sektaških sporov, ki da so v letu 2014 številčno najvišje po letih 2006-2007 (11. stran), o pozivu UNHCR, naj države na silo ne vračajo oseb po izvoru iz Iraka, dokler ne pride do oprijemljive izboljšave situacije glede varnosti in človekovih pravic, o razseljenih osebah tudi iz province Bagdad in o Bagdadu kot središču pogostih množičnih napadov, ki niso usmerjeni izključno zoper prevladujoče šiitske soseske, ter o vzponu sektaškega nasilja (12. stran). Po drugi strani poročajo: da je bila nočna policijska ura ukinjena; da se razmere v Iraku umirjajo, na kar kaže tudi dejstvo, da veleposlaništva v Bagdadu delujejo; da ima Irak dobre in redne letalske povezave z državami bližnjega vzhoda, pogosto z evropskimi mesti; da notranje ministrstvo Združenega kraljestva in Severne Irske ocenjuje, da Bagdad v tem času ni sporen glede varnostne situacije, ki je sicer v Iraku krhka (10. stran); da je Bagdad že desetletja privlačen cilj za tiste, ki iščejo zatočišče, ker je blizu območij spora; da je večina prebivalcev v Bagdadu arabskih sunitov (11. stran); da predstavnik UNHCR v Iraku poroča, da se izboljšujeta tako politična kot varnostna situacija; da sodna praksa VB v primeru Iraka ugotavlja, da glede na dokaze ni bilo ugotovljeno, da bi bilo samovoljno nasilje, značilno za spore v Bagdadu, na tako visokem nivoju, da bi pomenilo kršitev 15. c člena Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (15. stran obrazložitve).

To pomeni, da je upravni organ povedal, katera poročila je prebral in kakšna je njihova vsebina, ne pa, kakšno dejansko stanje je ugotovil glede na omenjeni nabor različnih informacij in kaj je bilo pri tem odločilno. Na vse navedeno utemeljeno opozarja tudi tožba, poleg tega še na to, da iz odločbe ni razvidno, kako je upravni organ ocenil izpoved A.A. Neutemeljeno pa je stališče, da iz odločbe ne izhaja, da bi upravni organ izvedel druge, s strani tožnikov predložene dokaze, ki naj bi obravnavali informacije o delovanju islamske države, o ugrabitvah, o šiitskih milicah, o nasilju šiitov zoper sunite ter o kršitvah človekovih pravic v Iraku in Iranu. V predzadnjem odstavku na 6. strani je namreč pojasnjeno, da je toženka v postopku preverjanja izjav prosilcev uporabila ta poročila in informacije, a jih z njimi ni seznanjala, saj jih je predložil njihov pooblaščenec. Da v nadaljevanju navedena poročila niso tista s predložene zgoščenke, pa tožniki ne trdijo.

Ker ni jasno, kakšno dejansko stanje je bilo podlaga za sklepanje, da situacija v provinci Bagdad ni takšna, da bi bili civilisti zgolj s prisotnostjo na tem območju soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njihovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (torej resno škodo iz 3. alineje 28. člena ZMZ, op. sodišča), takega stališča organa ni mogoče preveriti. Na to ne more vplivati golo sklicevanje na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-285/12 in C-465/07 (zadeva Elgafaji), iz katerih naj bi izhajalo, da je obstoj takšne škode mogoče priznati le v izjemnih situacijah, da morajo obstajati resni in utemeljeni razlogi in da mora biti tudi samo tveganje utemeljeno, ne zadostuje za obrazložitev tega stališča. Sodišče se zato strinja s tožbo, da zaradi odsotnosti razlogov o ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoča niti presoja, ali to stanje ustreza vsebini zakonskih določb, uporabljenih v tej zadevi. Poleg tega je pravilno tožbeno stališče, da v primeru, kadar je zapisana pravna norma opredeljena z nedoločenimi pravnimi pojmi, to upravnemu organu nalaga, naj pojasni, kako jih razume. Šele razlaga jim namreč da vsebino, potrebno za presojo, ali ugotovljeno dejansko stanje ustreza določbi predpisa. Izpodbijana odločba je tudi v tem pogledu pomanjkljiva, kar med drugim velja tako za 3. alinejo 28. člena kot za 26. člen ZMZ, na katerega se organ sklicuje v zadnjem odstavku na 14. strani obrazložitve (čeprav, kot rečeno, ne šteje, da bi bil v obravnavanem primeru za status begunca sploh podan upošteven razlog preganjanja), in v katerem so med drugim uporabljeni pojmi o „resni naravi“ ali „dovolj ponavljajočih“ dejanjih preganjanja. Zato so utemeljeni tožbeni očitki, da odločba v tem pogledu ni obrazložena, kar pomeni, da celo če bi bilo v njej navedeno dejansko stanje, je zaradi pomanjkljive argumentacije ne bi bilo mogoče preveriti z vidika pravilnosti uporabljenih pravnih stališč.

Vse omenjeno onemogoča preizkus izpodbijane odločbe tako glede ugotovljenega dejanskega stanja in presoje dokazov, kot glede pravilne uporabe materialnega prava, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Ker že navedeno zadostuje za ugoditev tožbi, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo, in je izpodbijano odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in nepravilne uporabe materialnega prava (4. točka) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V ponovljenem postopku bo moral upravni organ upoštevati stališča te sodbe in najprej presoditi pogoje za priznanje statusa begunca, šele če ti ne bodo izpolnjeni, pa še pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite (34. člen ZMZ). Na ta način bo morala biti strukturirana tudi obrazložitev novega upravnega akta. Nedosleden način pisanja obrazložitve odločbe, ko si izmenjaje sledijo stališča glede obeh statusov (v obravnavani odločbi npr. drugi odstavek na 13. strani govori o možnosti nastanka resne škode v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, ponovno v tretjem odstavku na 14. strani, vmes o razlogih preganjanja iz 27. člena ZMZ itn.), sodišču bistveno otežuje razumevanje sprejete odločitve in s tem presojo zakonitosti oz. ustrezno povratno argumentacijo. Toliko bolj to velja za prosilce, ki morajo biti kljub sodelovanju svetovalca za begunce seznanjeni z vsebino pisne odločitve in jim mora biti v jezik, ki ga razumejo, prevedeni bistveni razlogi za odločitev (torej razloženo, zakaj njihov položaj ne terja mednarodne zaščite).

Za ugotovitev navedenih kršitev materialnega in procesnega prava sodišču ni bilo treba opraviti glavne obravnave. Ker mora te kršitve odpraviti organ, pristojen za odločanje o zahtevi za mednarodno zaščito, niso bili podani pogoji za opravo glavne obravnave in izvajanje v tožbi predlaganih dokazov v smislu prevzema upravne pristojnosti za meritorno odločanje o zahtevah tožnikov (spor polne jurisdikcije iz 65. člena ZUS-1). Takega odločanja niso narekovale niti okoliščine te zadeve, saj ni razvidno, da bi tožniki zaradi ponovljenega postopka utrpeli težko popravljivo škodo. Po prvem odstavku omenjenega člena sme namreč sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo.