Jedro

Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti s tem, da je lastnik dopuščal uporabo poti ob tem, da se o ustanovitvi služnosti stranki nista nič dogovorili, ni nastala. Le z molčečim dopuščanjem lastnika nepremičnine, da se posega v njegovo nepremičnino, se stvarna služnost na podlagi pravnega posla ne ustanovi, saj je pridobitni način le vpis v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka L. in S. R. sta nerazdelno dolžna plačati toženi stranki F. R. stroške odgovora na pritožbo v znesku SIT 49.055,00 v 15 dneh po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi vse do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji v korist gospodujočega zemljišča parc. št. 638/3 k.o. K..., katere lastnika sta tožnika S. in L. R., služnostna pravica hoje in vožnje z avtomobili in poltovornimi vozili po služnem zemljišču parc. št. 638/1 iste k.o., ki je last toženca F. R. in sicer po obstoječi utrjeni trasi v točno navedenih dimenzijah, ter da je toženec dolžan izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoče to stvarno pravico pri vložku št. 572 k.o. K... vknjižiti v tusodni zemljiški knjigi, ker bo sicer tako listino nadomestila ta sodba, skupno z zahtevkom za povrnitev pravdnih stroškov. Ugodilo pa je zahtekvu po nasprotni tožbi, da sta S. in L. R. dolžna opustiti hojo in vožnje z vsemi vozili po poti na zemljišču parc. št. 638/1 k.o. Kamnik in sicer po trasi poti, kakor obstaja v naravi ter vodi proti zemljišču tožencev parc. št. 638/3 k.o. K.... S. in L. R. je bilo naloženo, da morata F. R. povrniti 330.727,00 SIT stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Zoper sodbo se je tožeča stranka in po nasprotni tožbi tožena stranka (v nadaljevanju imenovana tožeča stranka) pravočasno pritožila iz vseh možnih pritožbenih razlogov po 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je bila ob sklenitvi darilne pogodbe služnost v korist gospodujočega zemljišča dogovorjena, kar izhaja iz izpovedi priče I. R., ki je povedala, da je bilo ob daritvi jasno, da bo tožeča stranka uporabljala pot tako z avtomobili kakor tudi peš. Zato ne gre za nikakršen prekarij. Med njo in tožečo stranko je obstajalo potrebno soglasje volj, saj se je iz ravnanja I. R. dalo razbrati, da se je strinjala s tem, da je njeno zemljišče obremenjeno s služnostjo. Sodba je po mnenju pritožnika nepravilna tudi zato, ker zemljišče v lasti tožnika sploh nima dostopa do javne poti in je s takšno odločitvijo ogroženo življenje in zdravje ljudi, posebej otroka astmatika, je pa tudi v nasprotju z ustavno zagotovljeno socialno funkcijo lastnine in posebnim varstvom družine in otrok. Če je sodišče že mnenja, da služnost ne obstoji, bi jo moralo ustanoviti. V primeru neuspešnosti pritožbe bo tožeči stranki tudi onemogočeno uveljavljanje pravic do nujne poti, ker bo šlo za že razsojeno stvar. Tožeča stranka pa tudi dvomi v utemeljenost odmerjenih stroškov tožene stranke in meni, da so odmerjeni znatno previsoko. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka. Predlagala je, da se zavrne kot neutemeljena in izpodbijana sodba potrdi, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločanja dalje do plačila. Vztraja pri tem, da do dogovora o ustanovitvi služnosti ni prišlo. Izjava I. R., da zaradi uporabe poti nima nihče nič več oz. manj, ni priznanje služnosti. Razen tega se služnost na podlagi pravnega posla pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Tudi vsi ostali pritožbeni ugovori, na katere odgovarja, so po njenem mnenju neutemeljeni. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Materialnopravna podlaga za odločitev v tem sporu je 51. čl., 54. čl. in 52. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Neprepričljiva je pritožbena trditev, da je bil sklenjen dogovor o ustanovitvi služnosti med tožnikoma in I. R., ki je pravna prednica toženca. Tožeča stranka takšnega obstoja dogovora ni z ničemer dokazala, breme pa je bilo po pravilih o trditvenem in dokaznem bremenu na njej. Po 26. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah. Po 1. odst. 28. čl. ZOR se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. V predmetni zadevi je I. R. izpovedala, da se glede poti ob sklepanju darilne pogodbe niso nič dogovarjali. Je pa res, da je R.-ova dopuščala uporabo poti in tudi izjavila, da zato nima nihče nič manj. Vendar pa takšno ravnanje, ki dopušča uporabo poti, ni konkludentno ravnanje v smislu 1. odst. 28. čl. ZOR, ki bi pomenilo pravno poslovno izjavo volje, ki ima za posledico nastanek pravnega posla. Pravilno je zato stališče prvostopenjskega sodišča, da se z molčečim dopuščanjem lastnika nepremičnine, da se posega v njegovo nepremičnino, stvarna služnost na podlagi pravnega posla ne ustanovi. Potrebno je tudi poudariti razlikovanje med obligacijskopravno in svarnopravno sfero, saj je obligacijska zaveza pogodba o ustanovitvi služnosti le pravni naslov za pridobitev stvarne služnosti, pridobitni način po izrecnem določilu 52. čl. ZTLR pa je vpis v zemljiško knjigo. Glede na to, da zatrjevana služnost v zemljiško knjigo ni vpisana, je zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja stvarne služnosti tudi po tej plati prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče s svojo odločitvijo kršilo v Ustavi zagotovljeno socialno funkcijo lastnine in posebno varstvo otrok in družine. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče sklicuje na 33. čl. Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine in 67. čl. Ustave, ki le-to omejuje tako, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine, tako da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Prav z namenom zagotavljanja socialne funkcije lastine je v 140. do 149. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) urejen postopek za dovolitev nujne poti, ki jo sodišče dovoli za nepremičnino, ki nima za redno obdelavo ali uporabo potrebne zveze z javnim omrežjem ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Očitek v zvezi z varstvom družine in otrok pa ni v nobeni zvezi s predmetnim sporom in je pravno irelevanten. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v primeru ugotovitve neobstoja služnosti le-to samo ustanoviti, je neutemeljen. Temeljno načelo civilnega pravdnega postopka, načelo dispozitivnosti je uzakonjeno v 2. čl. ZPP, ki določa, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Tožbeni zahtevek se glasi na ugotovitev obstoja služnosti, ne pa na ustanovitev služnosti. Če bi prvostopenjsko sodišče ustanovilo služnost, bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka. Napačna je zato interpretacija pritožnikov, da ZTLR daje podlago za ustanovitev služnosti po uradni dolžnosti. 53. člen ZTLR, katerega je imel verjetno v mislih pritožnik, govori o stvarni služnosti, ki se ustanovi z odločbo organa. Takšna služnost pa se lahko ustanovi samo v primerih, določenih v zakonu, ustanovi se s konstitutivno odločbo sodišča ali drugega državnega organa, za takšno služnost pa se mora plačati ustrezna odškodnina. Eden takšnih primerov je tudi ustanovitev nujne poti. Sodišče prve stopnje je tožnika v dodatku obrazložitve pravilno poučilo o možnostih uveljavljanja nujne poti po 140. čl. ZNP. Ne drži pritožbeni očitek, da bi nastopil učinek pravnomočno razsojene stvari tako, da tožnika ne bi mogla sprožiti postopka za ustanovitev nujne poti. Zahtevki v tej pravdi ter predlog za dovolitev nujne poti so zahtevki s popolnoma različno pravno podlago, poleg tega pa je postopek za dovolitev nujne poti nepravdni postopek za razliko od postopka, v katerem se rešuje negatorna tožba, ki je pravdni postopek in katerega bistvena značilnost je, da se v njem rešujejo zadeve, glede katerih je med strankama spor. Neutemeljeno se tožeča stranka nekonkretizirano pritožuje tudi glede višine odmerjenih pravdnih stroškov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 155. čl. ZPP upoštevalo le stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Te je odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah po predloženem stroškovniku v višini 3.355 točk po 87,04 SIT, kar znese 293.227,00 SIT, ter 37.500,00 SIT sodne takse, kar predstavlja skupno znesek 330.627,00 SIT. Dvomi tožeče stranke v zvezi s to odmero so zato povsem odveč. Ker glede na zgoraj navedeno niso utemeljeni uveljavljani pritožbeni razlogi, niti ne tisti, na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 368. čl. ZPP/77. Tožeča stranka bo morala povrniti toženi stranki tudi njene stroške, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo in sicer za sestavo odgovora 375 točk in za poročilo stranki 20 točk ter 6.750,00 SIT sodne takse za odgovor na tožbo ter 19-procentni DDV od vrednosti storitve. Skupno je to 395 točk po vrednosti točke po Odvetniški tarifi 90,00 SIT, tako da znašajo stroški zastopanja ter sodna taksa skupaj SIT 49.055,00, kar je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki. Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v členih 154 in 166 ZPP in je posledica neuspeha tožeče stranke v pravdi. Na podlagi določila 1. odst. 498. čl. ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92.