Jedro

Za priznanje davčne oprostitve morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 7. člena ZPD.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi delno ugodi ter se odločba DURS, Glavnega urada z dne 10.4.1997, odpravi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti v znesku 1.106.717,00 SIT točke I/2 izreka odločbe DURS, Davčnega urada K. z dne 12.12.1996; v preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Davčnega urada K. z dne 12.12.1996. Z navedeno odločbo je bilo tožeči stranki naloženo plačilo davka od prometa proizvodov po tarifni št. 2 Tarife davka od prometa proizvodov v znesku 4.018.331,80 SIT ter zamudnih obresti od nepravočasno plačanega davka v znesku 1.106.717,00 SIT do 15.11.1996 in zamudnih obresti od 16.11.1996 dalje do dneva plačila, ki jih mora obračunati sama (1. točka izreka), ter odločeno, da mora tožena stranka prvostopno odločbo izvršiti v 30 dneh od dneva njene izvršljivosti ter o tem obvestiti prvostopni davčni organ (2. točka izreka).

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je pravilna ugotovitev, da tožeča stranka pri prodaji proizvodov brez obračunanega prometnega davka na računih ni vpisala klavzule o pogojni davčni oprostitvi z navedbo številke in datuma kupčeve izjave. Tožena stranka je zato pravilno presodila, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj iz 4. točke 1. odstavka 7. člena Zakona o prometnem davku (ZPD) v povezavi s 6. odstavkom 16. člena Pravilnika o uporabi Zakona o prometnem davku (pravilnik), ki ga omenjeni zakon določa za uveljavljanje davčne oprostitve ter pravilno odločila, ko je pritožbo tožene stranke zavrnila. Čeprav se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila do mnenja izvedenca I.L. z dne 17.8.1998 ni bistveno kršila določb upravnega postopka, saj omenjeni izvedenec sam ugotavlja, da predpisana klavzula ni bila napisana na računu in da je šlo za formalnopravne pomanjkljivosti izpolnjevanja računov ter drugih poslovnih listin. Tožbeni ugovor o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju (tožena stranka ni izvajala dokazov o tem, kdo je bil dejanski končni kupec) je zavrnilo iz razlogov 3. odstavka 14. člena ZUS, saj tožeča stranka ni utemeljila, da dokazov, s katerimi bi dokazovala navedene okoliščine ni mogla uveljavljati v davčnem postopku pred izdajo akta. Ugovora, da ni šlo za izogibanje plačila davka, šlo pa je za dvakratno obdavčitev istega proizvoda, je zavrnilo kot pravno neupoštevne.

Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS, navaja, da naj bi bilo materialno pravo (4. točka 1. odstavka 7. člena ZPD zmotno uporabljeno, ker je bila zahtevana klavzula v rokopisu, napisana na dobavnici, ki je bila priključena računu. Ker je z odločitvijo sodišča prve stopnje tožena stranka priviligirana in neupravičeno obogatena (prometni davek je bil za isti proizvod plačan dvakrat) je v škodo tožeče stranke kršeno načelo enakosti (14. člen Ustave RS). Toženi stranki je v dopolnitvi pritožbe poslala mnenje izvedenca, do katere pa se ta v upravnem aktu, ki se izpodbija v upravnem sporu ni opredelila. Ponavlja ugotovitve iz omenjenega mnenja, po katerih so tako kupci kot prodajalec izpolnjevali zakonske pogoje za prodajo blaga brez davka od prometa proizvodov, da je bila vsebina 4. točke 1. odstavka 7. člena ZPD realizirana v dobavnicah, na katerih je bila z roko pripisana zahtevana klavzula, ter da ne gre za izogibanje plačila prometnega davka, temveč zgolj za formalnopravne pomanjkljivosti izdajanja pomanjkljivih računov in drugih poslovnih listin. Ker tožena stranka o bistvenih okoliščinah (kdo je kupec blaga, kdo je davek plačal) ni izvajala dokazov, je ostalo dejansko stanje glede teh okoliščin nepopolno ugotovljeno. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva istemu sodišču v nov postopek oziroma, da pritožbeno sodišče samo odloči o zadevi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Ustavno sodišče RS je med upravnim sporom sprejelo odločbo št. U-I-356/02 z dne 23.9.2004. Z njo je ugotovilo neskladnost Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01 v nadaljevanju ZDavP) z Ustavo RS in določilo način njene izvršitve odločbe (točka 2 izreka), na podlagi katerega bodo posledice ugotovljene neustavnosti odpravljene v postopkih, ki ob uveljavitvi ZDavP-1 (Uradni list RS, št. 54/04) še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. V takih primerih lahko davčnega zavezanca bremenijo posledice zamude v obliki zamudnih obresti šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka t.j. po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. odstavek 15. a člena ZDavP).

V obravnavanem primeru so bile tožeči stranki obresti v znesku 1.106.717,00 SIT obračunane tudi za tisti čas, ko njena davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena, torej na ustavno nedopusten način. Ker obravnavani postopek ob uveljavitvi ZDavP-1 še ni bil pravnomočno končan, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in spremenilo prvostopno sodbo tako, da je tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo v delu, ki se nanaša na odmero zamudnih obresti (del točke I/2 izreka prvostopne upravne odločbe), ter ji v tem delu zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem bo pri odločanju upoštevala omenjeno odločbo ustavnega sodišča. V preostalem delu pa je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. ZPD v 1. odstavku 7. člena namreč taksativno določa pogoje, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko upravičenec uveljavlja pogojno oprostitev davka od prometa proizvodov. Če eden izmed pogojev, določenih v omenjenem odstavku 7. člena ZPD ni izpolnjen, potem omenjene davčne oprostitve ni mogoče z uspehom uveljaviti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora biti pogoj iz 4. točke 1. odstavka 7. člena ZPD, ki je v obravnavani zadevi sporen, izpolnjen tako, kot je predpisan. Prodajalec mora na račun o prodaji proizvodov vpisati klavzulo, da so bili proizvodi prodani brez obračunanega davka od prometa proizvodov oziroma po znižani davčni stopnji na podlagi pisne izjave kupca (4. točka 1. odstavka 7. člena ZPD); klavzula pa mora biti napisana tako, da le-ta vsebuje številko in datum izjave (6. odstavek 16. člena pravilnika). Ob nesporni ugotovitvi, da na računih navedene klavzule ni bilo, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka za priznanje omenjene pogojne davčne oprostitve ne izpolnjuje enega od z zakonom predpisanih pogojev. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor o zmotni uporabi materialnega prava kot neutemeljen. Ker je bilo materialno pravo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno, tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave ne more biti kršeno.

Ugovore o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter kršitvi pravil postopka, ki jih tožeča stranka navaja v pritožbi, je pred tem navajala že v tožbi. Z razlogi, s katerimi jih je zavrnilo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani v pritožbi zatrjevani razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.