Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije nosi revident. Ugotovitev višine davčne osnove ne predstavlja višine davčne obveznosti naložene v plačilo, zato ta odločitev nima pravne narave pravice oziroma obveznosti v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker revident le citira besedilo 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, z ničemer pa ne obrazloži razlogov za dovoljenost revizije, pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Revident bi moral navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev ter tudi subjektivno in objektivno konkretizirane razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, in vse to tudi izkazati, česar pa ni storil.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavlja razloge po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-3086/2011-9-08-230-14 z dne 25. 4. 2012. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov iz dejavnosti za obdobje 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 revidentu odmeril davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 2010 od osnove 37.609,00 EUR po stopnji 41 %, v znesku 15.419,65 EUR in obresti v znesku 324,40 EUR ter naložil, da morajo biti dodatno odmerjene davčne obveznosti in obresti v skupnem znesku 15.744,05 EUR plačane v roku 30 dni po vročitvi odločbe. Ugotovljeno je bilo, da revident v nekaterih primerih za opravljene storitve zastopanja računov ni izdajal sproti. Upravni organ prve stopnje je zato na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 in SRS 18.15., odločil, da se odvetniške storitve merijo po prodajnih cenah nedokončanih storitev glede na stopnjo njihove dokončanosti, navedenih v računih ali drugih listinah, in povečal prihodke v letu 2010. Upravni organ prve stopnje je prav tako zmanjšal odhodke med drugim za stroške reprezentance, amortizacije in stroške najemnine za garažo, saj je ugotovil, da se računi nanašajo na zasebna potovanja, gostinske storitve in drugo osebno porabo oziroma da ne gre za uporabo za poslovne namene. Zmanjšal je tudi odhodke za odpis vrednosti (spornih) terjatev.

4. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom iz upravnih odločb, pri tem pa tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in natančno utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Revident sicer ne uveljavlja dovoljenosti revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, vendar navaja, da mu je bilo od davčne osnove 37.609,00 EUR naloženo plačilo zneska 15.419,65 EUR. 1. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1 določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Ta pogoj za dovoljenost revizije se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici: do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih), ali pri obveznosti: plačati določen znesek.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen, saj je revidentu naložena obveznost za plačilo v višini 15.419,65 EUR glavnice. Višina davčne osnove pa ne predstavlja višine davčne obveznosti naložene v plačilo. Ker ugotovitev višine davčne osnove ne predstavlja odločitve o obveznosti stranke, ta odločitev nima pravne narave pravice oziroma obveznosti v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v zadevah X Ips 747/2007 z dne 6. 5. 2010, X Ips 199/2010 z dne 19. 1. 2012 in X Ips 128/2011 z dne 17. 5. 2012. 8. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367.b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno.

10. Revident v reviziji navaja, da je revizija dovoljena zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, vendar pomembnega pravnega vprašanja konkretno ne postavi. Ker revident le citira besedilo 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, z ničemer pa ne obrazloži razlogov za dovoljenost revizije, po presoji Vrhovnega sodišča pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo prav tako uveljavlja in po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident je v zvezi s tem navedel le, da predstavlja odločitev zanj zelo hudo finančno breme ter pod vprašaj postavlja njegov obstoj.

12. S temi navedbami revident zelo hudih posledic ni izkazal. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) bi moral navesti ne le, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, temveč tudi subjektivno in objektivno konkretizirane razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, in vse to tudi izkazati. Revident tega ni storil, zato zatrjevanih zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 13. Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije po drugem odstavku 83. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka

14. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).