Jedro

Zaradi poteka zastaralnega roka iz prvega odstavka 9. člena ZST je zastarala tudi pravica terjati plačilo sodne takse. Ker plačilo sodne takse zoper tožnika ni več mogoče zahtevati in sodne takse tudi ni več mogoče prisilno izterjati, tožnik nima več pravno varovanega interesa, da izdano odločbo izpodbija.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu tožnika ugodilo tako, da mu je dovolilo obročno odplačilo sodnih taks v skupnem znesku 66.500,00 SIT, ki jih je tožnik dolžan plačati v sedmih zaporednih obrokih, in sicer šest obrokov po 10.000,00 SIT in zadnji (sedmi) obrok v višini 6.500,00 SIT, ki zapadejo v plačilo vsakega prvega v mesecu, začenši s prvim dnem tistega meseca, ki sledi dnevu, ko bo postal izpodbijani sklep pravnomočen.

V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tožnik dne 16.2.2005 vložil pritožbo zoper sodbo in sklep Upravnega sodišča RS, št. U 249/2003 ter hkrati zaprosil za obročno plačilo sodnih taks v višini 15.200,00 SIT za tožbo, 3.800,00 SIT za opomin, 38.000,00 SIT za pritožbo in 9.500,00 SIT za opomin. Ker bi plačilo takse v enkratnem znesku 66.500,00 SIT ogrozilo tožnikovo preživljanje, mu je sodišče na podlagi drugega odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 1/90, Ur. l. RS, št. 14/91 z dopolnitvami - ZST) dovolilo obročno odplačevanje.

Tožnik je zoper tak sklep vložil pritožbo, v kateri smiselno ugovarja plačilu sodnih taks in sodišče naproša, naj ga oprosti plačila sodnih taks.

Pritožba je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je presodilo, da pritožba izpolnjuje pogoje za pritožbo po drugem odstavku 107. člena omenjenega zakona, saj je pravnomočnost sklepa po zakonu pogoj za njegovo izvršitev, zato je vloženo pritožbo obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba se zavrže. Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je po samem zakonu nastopilo zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo potrebno takso plačati (relativni rok, prvi odstavek 9. člena ZST). Zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse sicer prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastopi v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse (absolutni rok, drugi odstavek 9. člena ZST).

V skladu s 4. členom ZST je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Taksna obveznost za vlogo nastane takrat, ko se vloga izroči (1. točka drugega odstavka), za sodno odločbo pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe (2. točka drugega odstavka).

Iz podatkov v spisu izhaja, da so taksne obveznosti nastale kot sledi: 1. za tožbo z vložitvijo dne 13.02.2003, 2. za sodbo z vročitvijo tožniku dne 19.01.2005, 3. za pritožbo zoper sodbo in sklep dne 31.01.2005, ko je tožnik pritožbo vložil priporočeno po pošti. Dne 04.02.2005 je sodišče tožniku vročilo naloga za plačilo sodne takse za tožbo in sodbo ter opomin za plačilo sodne takse za pritožbo. Dne 16.02.2005 je tožnik sodišču poslal dopis, v katerem je sodišče zaprosil, naj mu omogoči plačilo sodnih taks v obrokih po 10.000,00 SIT, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo s sklepom z dne 16.03.2005, v katerem je tožniku naložilo obročno odplačilo sodne takse. Sklep je bil tožniku vročen dne 23.03.2005. Relativno zastaranje za najpozneje nastale sodne takse je tako pričelo teči dne 01.01.2006 ter je nastopilo dne 01.01.2008. V času od 01.01.2006 do 01.01.2008 v postopku ni bilo opravljeno nobeno uradno dejanje, namenjeno izterjavi sodne takse, zato je zaradi poteka zastaralnega roka iz prvega odstavka 9. člena ZST dne 01.01.2008 zastarala tudi pravica terjati plačilo sodne takse.

Ker plačilo sodne takse zoper tožnika ni več mogoče zahtevati in sodne takse tudi ni več mogoče prisilno izterjati, tožnik nima več pravno varovanega interesa, da izdano odločbo izpodbija.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo na podlagi 1. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 in 73/2007 - ZPP) v povezavi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, zavrglo.