Jedro

Tožbeni zahtevek s katerim tožnica (članica uprave) zahteva razliko odpravnine, izračunano ob upoštevanju 5-kratnika bruto plače, je neutemeljen, ker 23. člen pogodbe o zaposlitvi jasno določa, da tožnici pripada odpravnina v višini 5-kratnika povprečne izplačane neto mesečne plače v zadnjih treh mesecih.

Od prejemkov, kot je npr. odškodnina zaradi nekrivdne predčasne razrešitve z vodilnega delovnega mesta, se plačuje tako dohodnina kot tudi prispevki za socialno varnost, kar izhaja iz določbo ZDoh-2 ter ZPSV.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati še razliko pripadajoče odpravnine v višini 17.415,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za čas od 19. 11. 2008 dalje, vse do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo, zavrne (I/1. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati nastale pravdne stroške v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, vse pod izvršbo (I/2. točka izreka). V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati še razliko pripadajoče odpravnine v višini 5.721,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za čas od 19. 11. 2008 dalje, vse do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (II/1. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati nastale pravdne stroške v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, vse pod izvršbo (II/2. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.158,89 EUR, v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in navaja, da sodišče napačno interpretira sklep Vrhovnega sodišča VIII R 16/2012, s katerim je sodišče odločilo, da je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Sodišče je zmotno navedlo, da tožnici pripada odpravnina na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena na podlagi 72. člena ZDR in to je odpravnina, ki ji pripada zaradi odpoklica, pri čemer gre za dohodek, ki je povezan z delovnim razmerjem. Sodišče je napravilo materialnopravni napačni zaključek, da predstavlja izplačana odpravnina tožnici drugi prejemek iz delovnega razmerja in ne odpravnino po 109. členu ZDR ter je tako posledično tožena stranka pravilno obračunala in odvedla od tega prejemka prispevke za socialno varnost. Sodišče je zmotno upoštevalo, da se pri odpravnini zaradi odpoklica obračunajo tudi prispevki, saj je izvedenka davčne stroke izrecno navedla in se pri tem sklicevala na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1298/2002 z dne 20. 5. 2010, namreč, da je institut odpravnine neopravičeno odpoklicanemu članu oziroma predsedniku uprave ne predstavlja prejemka iz delovnega razmerja ampak gre za pravice iz korporacijskega razmerja oziroma sedaj po noveli ZGD – 1 F za odškodnino in ne za odpravnino od katere se ne plačajo prispevki. V kolikor v konkretnem primeru predstavlja odpravnina pravico, ki je vezana na predčasno prenehanje delovnega razmerja (odpoklic predstavlja samo prenehanje funkcije člana uprave in ne tudi prenehanja delovnega razmerja), pa sodba nima razlogov, zakaj sodišče v tem primeru ni upoštevalo v dokazne namene predloženega sklepa nadzornega sveta z dne 18. 11. 2008, iz katerega je razvidno, da je nadzorni svet sprejel odločitev o razrešitvi članice uprave iz poslovnih razlogov zaradi optimizacije stroškovnega dela poslovanja družbe in posledično reorganizacijo uprave, to je uvedbe enočlanske uprave. V tem primeru bi odpravnina tožnici lahko predstavljala odpravnino izplačano v smislu 109. člena ZDR. Sodišče se ukvarja z razlago 36. člena Zakona o dohodnini in to v nasprotju z izvedenskim mnenjem, medtem ko razlogov zakaj se je opredelilo za odpravnino, ki naj bi predstavljala druge prejemke iz delovnega razmerja, sodba nima. Zaradi navedenega tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenju sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje. Sodba sodišča ima vse sestavine in je primerno in konsistentno obrazložena. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo s poslovodno osebo na podlagi 72. člena ZDR, ki sicer določa, da se stranki lahko dogovorita tudi drugače v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. ZDR dopušča drugačno ureditev pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami, tako pogodba preneha, če je poslovodna oseba odpoklicana pred iztekom mandata. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII R 16/2012 z dne 6. 11. 2012 zavzelo stališče, da se odpravnina, zaradi predčasnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za določen čas, šteje kot pravica iz delovnega razmerja. Po 9. točki 1. odstavka 44. člena Zakona o dohodnini se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja na všteva odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana pod pogoji, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih v višini odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi 109. člena ZDR, vendar največ do višine 10 povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Navedena vrsta odpravnine je torej določena kot edina izjema upoštevanja v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, in v skladu z načelom restriktivne interpretacije izjem pomeni, da se druge vrste (ali presežek) odpravnine štejejo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja in se od takšnega dohodka obračuna in plača akontacija dohodnine, kar je v predmetnem primeru tožena stranka tudi storila. Tožničina odpravnina torej ni izvzeta iz vštevanja v davčno osnovo, glede upravičenosti obračuna prispevkov za socialno varnost ob izplačilu odpravnine pa 3. odstavek 3. člena ZPSV določa, da plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanih v denarju, bonih ali v naravi, razen od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih. Navedena izjema je torej v ZPSV določena kot edina izjema odplačevanja prispevkov za socialno varnost. Tako odpravnina tožnice predstavlja drug prejemek iz delovnega razmerja, v skladu s 3. odstavkom 3. člena ZPSV. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ugotovilo, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi članice uprave tožene stranke, to je pogodbo s poslovodnimi osebami, na podlagi določil 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR). Tožnici je prenehalo delovno razmerje kot članici uprave z dnem prejema sklepa, v sklepu pa je bilo tudi določeno, da ji pripada odpravnina v višini 5-kratnika povprečne izplačane neto plače izplačane v zadnjih dveh mesecih, ki je bila izplačana ob izplačilu zadnje plače. Tožena stranka ji je tako obračunala odpravnino v znesku 12.294,28 EUR in ji po odvodu prispevkov za socialno varnost in akontacijo dohodnine izplačala dne 17. 12. 2008 neto znesek odpravnine v višini 6.572,87 EUR.

Primarni tožbeni zahtevek s katerim tožnica zahteva razliko odpravnine med upoštevanjem bruto plače in neto plače je neutemeljen in sicer iz razloga, ker 23. člen pogodbe o zaposlitvi članice uprave jasno določa, da tožnici pripada odpravnina v višini 5-kratnika povprečne izplačane neto mesečne plače v zadnjih treh mesecih, torej ne gre za bruto osnovo, kot to zmotno meni pritožba. Poudariti je tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče sklicevanje na stališče v odločbi Ustavnega sodišča RS Up 63/03-19 z dne 27. 1. 2002, v katerem ni šlo za navedeni primer, pač pa za izplačilo odpravnine po določilih 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih ZDR (ZDR/90) in je bilo sicer zavzeto stališče, da se delavec ne more minimalnim pravicam, ki bi mu šle odpovedati, pri čemer kot že navedeno je tožnica sklenila pogodbo na podlagi 72. člena ZDR, ko se v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno oseba ali prokuristom lahko drugače uredijo pravice in obveznosti iz delovnega razmerja.

Neupoštevno je stališče tožnice, da je tožena stranka nepravilno odvedla od določene odpravnine tudi akontacijo davka in prispevke za socialno varnost, kot to sicer tožnica uveljavlja v podrednem tožbenem zahtevku. Zakon o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 s sprem. - ZDoh-2) določa obveznost plačevanja dohodnine kot davka od dohodkov fizičnih oseb. Po določilu 36. člena ZDoh-2 dohodek od zaposlitve vsebuje vsako izplačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo, pri čemer je tožnica bila zaposlena pri toženi stranki. ZDoh-2 v 9. točki 44. člena vsebuje izjeme, med katerimi je določena le odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo delodajalec izplača po ZDR, upoštevaje 109. člen ZDR. Tako je tožena stranka pravilno odvedla tudi davek od osebnih prejemkov. Po Zakonu o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 s sprem. - ZPSV) se v skladu z določbo 3. odstavka 3. člena ZPSV, ki določa, da ne glede na 1. in 2. odstavek 3. člena (po teh določbah se prispevki za socialno varnost plačujejo iz bruto plač, bruto nadomestil plače) in ne glede na to, če je to z zakoni drugače določeno, plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, razen od tisti, ki so izrecno izvzeti (npr. odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi operativnih razlogov, po predpisih o delovnih razmerjih). Tako stališče tožnice, da plačilo prispevkov o tovrstnih prejemkov v ZPSV ni izrecno določen, ni pravilno. Tožena stranka je bila dolžna odvesti akontacijo dohodnine in tudi prispevke iz naslova socialne varnosti, torej je tudi tožbeni zahtevek iz podrednega tožbenega zahtevka neutemeljen.

Tožnica se je ob tem sklicevala tudi na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1298/2002, pri čemer se pritožbeno sodišče sklicuje na svojo novejšo enotno sodno prakso, kot je zavzeta npr. v zadevi opr. št. Pdp 1048/2010 z dne 9. 12. 2010, kjer je zavzeto stališče, da se od prejemkov, kot je npr. odškodnina zaradi nekrivdne predčasne razrešitve z vodilnega delovnega mesta, plačuje tako dohodnina kot tudi prispevki za socialno varnost, kar izhaja iz določbo ZDoh-2 ter ZPSV. Poudariti je tudi, da enotno sodno prakso ustvarja le Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V predmetnem sporu pa je bil sprožen tudi kopetenčni spor v zvezi s pristojnostjo sodišča in je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pod opr. št. VIII R 16/2012 z dne 6. 11. 2012 sprejelo odločitev, da je v zadevi za odločanje pristojno Delovno sodišče v Mariboru, pri čemer je odpravnina vezana na predčasno prenehanje delovnega razmerja in ne neposredno na odpoklic, ki v obravnavani zadevi tudi ni sporen.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela. Tožena stranka krije svoje stroške odgovora na tožbo, ker le-ta ni prispeval k rešitvi predmetnega spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.