Jedro

Pomoč in postrežba uživalcu pokojnine je nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja (prvi odstavek 101. člena ZPIZ-2). Takšnega dejanskega stanja, kot ga zahteva prvi odstavek 101. člena ZPIZ-2 pri tožniku ni, in v posledici tega je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 6. 10. 2016 in 16. 1. 2017 ter, da se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, po določbi prvega odstavka 101. člena ZPIZ-2. Tudi s pomočjo izvedenskega mnenja sodne izvedenke je ugotovilo, da pri tožniku še ni podano stanje, da bi kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potreboval stalno nadzorstvo.

2. Pritožuje se tožeča stranka. V pritožbi navaja, da tožnik ni sposoben sam živeti in za sebe skrbeti zaradi svoje bolezni. Je sicer sposoben opravljati določena domača dela, predvsem si ne more kuhati in se tako samostojno prehranjevati. Meni, da sodišče ni pravilno upoštevalo ugotovitve sodnega izvedenca. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagal tožnik in je tako bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določba drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tiste, ki jo zatrjuje pritožba.

5. Katerega dokaza sodišče na predlog tožeče stranke ni izvedlo, pritožba ne pojasni, zato je niti ni mogoče v tem delu preizkusiti. Iz sodnega spisa pa izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki jih je tožeča stranka predlagala.

6. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali tožniku pripada dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje osnovnih življenjskih potreb, kakor to določa 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami).

7. V zvezi s medicinsko strokovnimi vprašanji je sodišče prve stopnje pridobilo mnenje lečeče psihiatrinje ter izvid in mnenje sodne izvedenke prof. dr. A.A., iz katerega izhaja, da tožnik boleha za kronično duševno boleznijo, paranoidno shizofrenijo, ki ga v celoti onesposablja za organizirano pridobitno delo in je zaradi te bolezni spoznan kot invalid I. kategorije. Je pa iz medicinske dokumentacije razvidno, da je tožnik samostojen pri vseh osnovnih življenjskih opravilih: sam se hrani, oblači, obuva in sezuva, samostojno se giblje, uporablja tudi kolo, sam skrbi za redne kontrolne preglede pri psihiatru in je do svoje bolezni primerno kritičen. V obdobjih, ko se mu duševno zdravstveno stanje poslabša, ko pride do relapsa bolezni in izgubi tudi kritičnost do svoje bolezni, je hospitaliziran v B., kjer z ustreznimi terapevtskimi postopki doseže zadostno remisijo bolezni in je lahko odpuščen ter napoten na nadaljnjo ambulantno obravnavo in spremljanje. Tožnik ni izgubil realitetne kontrole in lahko kljub kronični duševni bolezni zadovoljuje vse svoje osnovne življenjske potrebe.

8. Takšnemu izvedenskemu mnenju tožeča stranka ni nasprotovala niti nanj ni podala pripomb.

9. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju so protispisne pritožbene navedbe, da tožnik ni sam sposoben živeti zaradi svoje bolezni in ni sposoben sam skrbeti zase.

10. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 101. člena ZPIZ-2, ki določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja.

11. Takšnega dejanskega stanja, kot ga zahteva prvi odstavek 101. člena ZPIZ-2 pri tožniku ni, in v posledici tega je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

12. Sodišče prve stopnje je tudi preverjalo stanje tožnika po drugem odstavku 102. člena ZPIZ-2, ki določa, da težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo, v primeru, ko gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo, in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb. Pri tem je ugotovilo, da pri tožniku ni prišlo do izgube realitetne kontrole in zaenkrat še ni podano stanje, da bi kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potreboval stalno nadzorstvo in je tako zahtevek tožnika tudi po tej pravni podlagi upravičeno zavrnilo.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel v skladu s 154. členom ZPP, upoštevajoč prvi odstavek 165. člena ZPP, krije stroške pritožbe sam.