Jedro

Četudi je v konkretnem primeru zamolčano premoženje stečajne dolžnice neznatne vrednosti, to ne pomeni, da je njej prepuščena presoja o tem, katero premoženje bo v postopku osebnega stečaja razkrila in katero ne. V primeru, ko je pravna presoja o tem, katero premoženje bo dolžnik razkril in katero po lastni oceni ne, prepuščena dolžniku samemu, to lahko pripelje do zlorab, saj vsak dolžnik praviloma zgolj subjektivno ocenjuje, koliko je po njegovem mnenju / oceni neko premoženje vredno. Stečajna dolžnica ni tista, ki v postopku osebnega stečaja odloča o tem, koliko je premoženje vredno, še manj tista, ki se prosto odloča, ali bo premoženje razkrila ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odpusta obveznosti stečajni dolžnici ustavilo in predlog za odpust zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnica pritožila dolžnica, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Upnik je navedbam v ugovoru nasprotoval ter predlagal potrditev izpodbijanega sklepa. Pritožbenih stroškov ni priglasil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 1. odstavkom 403. člena ZFPPIPP lahko vsak upnik ali upravitelj vloži ugovor, da ni pogojev za odpust obveznosti, če obstaja ovira iz 399. člena ZFPPIPP ali če dolžnik krši obveznosti iz 384., 386. ali 401. člena navedenega zakona. V tem postopku je upnik (med drugim) uveljavljal, da je dolžnica kršila obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP, saj v poročilu o stanju premoženja ni navedla, da je bila na dan začetka stečajnega postopka lastnica 8 vrednostnih papirjev S. d.d., tega pa ni razkrila niti upravitelju.

6. Sodišče prve stopnje je ugovoru upnika v celoti sledilo in mu ugodilo iz naslednjih razlogov: dolžnica je bila ob vložitvi predloga za začetek postopka osebnega stečaja lastnica 8 vrednostnih papirjev izdajatelja S. d.d., katerih vrednost je sicer neznatna; v poročilu o premoženjskem stanju je dolžnica izjavila, da ni lastnica vrednostnih papirjev in drugih finančnih instrumentov; to je ponovila oziroma izrecno izjavila tudi na uvodnem sestanku pri upravitelju; v odgovoru na ugovor je navedla, da vrednost spornih delnic ne predstavlja bistvenega premoženja in ni omembe vredno. Sodišče prve stopnje je na podlagi opisanega dolžničinega ravnanja ocenilo, da je dolžnica kršila 384. člen ZFPPIPP, ki izrecno nalaga predložitev popolnega in celovitega seznama premoženja ob sočasni predložitvi izjave, da je navedeno premoženje vso premoženje, za katerega stečajni dolžnik ve. Pojasnilo je, da bi morala dolžnica ne glede na vrednost oziroma lastno oceno vrednosti delnic, upravitelja seznaniti z vsem svojim premoženjem, saj dolžniku ne more biti prepuščena odločitev, katero premoženje bo v postopku osebnega stečaja razkril in katerega glede na lastno oceno vrednosti ne.

7. Višje sodišče zaključkom izpodbijanega sklepa pritrjuje. Uvodoma ne gre spregledati, da je vrednost zamolčanih delnic res neznatna, kot to opozarja tudi dolžnica, kar pa za odločitev ne more biti bistvenega pomena, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve. Dolžnica je v postopku na prvi stopnji navedla, da vrednost spornih delnic ne predstavlja nekega bistvenega premoženja in ni omembe vredno, da se ga upošteva pri poplačilu dolga, na naroku za obravnavanje ugovora proti odpustu obveznosti pa še, da delnice niso vredne nič in da jih ni namerno zamolčala. V pritožbi pojasnjuje, da je bila v času, ko se je odločila za osebni stečaj, pod stresom in depresivna, teh navedb (tudi sicer prepoznih, prim. 337. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP) pa ni z ničemer izkazala, niti ni podrobneje pojasnila morebitnih zdravstvenih težav, zaradi česar višje sodišče ni moglo presojati njihovega vpliva na ravnanje dolžnice.

8. Vsaka kršitev določil ZFPPIPP (ki so v zakonu taksativno naštete) pomeni ugovorni razlog iz 2. točke 1. odstavka 403. člena ZFPPIPP. Pri presoji, ali gre za takšne kršitve, zaradi katerih bi bil utemeljen ugovor proti odpusti obveznosti, pa je ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera potrebno presojati tudi razloge, zaradi katerih je dolžnik tako ravnal. Četudi je v konkretnem primeru zamolčano premoženje stečajne dolžnice neznatne vrednosti, to ne pomeni, da je njej prepuščena presoja o tem, katero premoženje bo v postopku osebnega stečaja razkrila in katero ne. Stališču, kot ga v tem postopku zastopa dolžnica (da ni potrebno razkriti premoženja, ki po oceni dolžnika ni omembe vredno in ne predstavlja bistvenega premoženja za poplačilo upnikov), ni mogoče slediti. V primeru, ko je pravna presoja o tem, katero premoženje bo dolžnik razkril in katero po lastni oceni ne, prepuščena dolžniku samemu, to lahko pripelje do zlorab, saj vsak dolžnik praviloma zgolj subjektivno ocenjuje, koliko je po njegovem mnenju / oceni neko premoženje vredno. Takšno stališče tudi sicer ni združljivo z namenom postopka osebnega stečaja. Dolžnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da je na sporne delnice „pozabila“, pač pa, da jih ni navedla, ker njihova vrednost ni omembe vredna. Stečajna dolžnica ni tista, ki v postopku osebnega stečaja odloča o tem, koliko je premoženje vredno, še manj tista, ki se prosto odloča, ali bo premoženje razkrila ali ne. V postopku osebnega stečaja veljajo zanjo zakonske omejitve in obveznosti, med drugim predložitev popolnega in celovitega seznama premoženja ob hkratni predložitvi izjave, da je navedeno premoženje vso premoženje, za katerega ve (384. člen ZFPPIPP). Zgolj zato, ker delnice niso vredne praktično nič, dolžnica ni prosta obveznosti, da o njih poroča. V konkretnem primeru ni mogoče govoriti niti o pravni zmoti prava neuke stranke (ki tudi sicer sama po sebi ne bi bila opravičljiva), saj dolžnica ne navaja, da ni vedela, da o delnicah ni dolžna poročati, pač pa, da jih ni navedla, ker zaradi vrednosti niso bile omembe vredne. Šele v pritožbi navaja, da se „ni zavedala pomena tega podatka“, kar pa njenega ravnanja ne opravičuje. Za odločitev zato ni bistveno, kolikšna je bila vrednost zamolčanega premoženja, pač pa, da dolžnica ni ravnala vestno_,_ kar je mogoče opredeliti kot kršitev, ki predstavlja razlog za utemeljen ugovor proti odpustu obveznosti.

9. Institut odpusta obveznosti je v zakonu predviden z namenom, da se prezadolženi osebni dolžnik reši primeža insolventnosti oziroma dolžniške krize, v katero je zašel brez špekulativnih namenov. Za dolžnika v času osebnega stečaja veljajo določene obveznosti in omejitve, hkrati pa je njegova dolžnost tudi aktivno sodelovanje z upraviteljem. Odpust obveznosti ni dolžnikova pravica, pač pa pravna dobrota, ki naj bi prezadolženemu dolžniku, ki kljub vsemu trudu ne zmore poplačati vseh svojih dolgov, omogočila, da normalno zaživi. Pri tem se od dolžnika pričakuje, da se bo po svojih najboljših močeh trudil, da bo upnike vsaj delno poplačal. Ustavitev postopka odpusta obveznosti je najstrožja sankcija za dolžnika v postopku osebnega stečaja; v konkretnem primeru pa merila za presojo kršitev obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP niso bila nesorazmerno stroga, saj je prvostopenjsko sodišče pravilni in celovito presojalo dolžničino ravnanje, ki ga posplošene in z ničemer izkazane pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.