Jedro

Tožnica je po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki. Za ugotovitev transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas zadostuje dejstvo nadaljnjega obstoja delovnega razmerja po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se delno spremeni tako, da se: - prvi odstavek V. točke izreka glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova denarnega povračila obračunati 3.000,00 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, v roku 8 dni, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila." - VII. točka izreka glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati odpravnino v višini 160,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2016 dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 27. 2. 2015 sklenjena za nedoločen čas (I. točka izreka), da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki 31. 3. 2016, nezakonita (II. točka izreka); da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 1. 4. 2016, ampak ji traja do odločitve sodišča prve stopnje dne 15. 2. 2017 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna prijaviti tožečo stranko v zavarovanja za čas od 1. 4. 2016 do 15. 2. 2017 (IV. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova denarnega povračila plačati 3.000,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je zahtevala tožeča stranka iz tega naslova več, je zavrnilo (V. točka izreka). Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo še, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v višini 658,00 EUR bruto, po odvodu davkov pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje. Kar je zahtevala tožnica iz tega naslova več, je zavrnilo (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo odpravnine v višini 160,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2016 dalje (VII. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko na račun sodišča plačati stroške postopka 1.695,19 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno ocenilo, da je tožnica za toženo stranko delala tudi po preteku datuma, določenega v pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Tožnica po nastopu porodniškega dopusta ni delala za toženo stranko. Za dokazovanje tega je predlagala zaslišanje računovodkinje, a sodišče tega dokaza ni izvedlo. Sodišče bi šele po izvedbi vseh predlaganih dokazov lahko odločilo, kateri stranki verjame. Ker tega ni storilo, je storilo bistveno kršitev postopka. Ne drži, da je bila odpoved podana iz drugih razlogov kot iz poslovnega. Poslovni razlog ni bil zgolj navidezen. Tožnica dela ni opravljala v obsegu 8 ur dnevno, kot bi morala. Direktor in računovodkinja sta tožnico opozarjala na nepravilnosti pri delu. Tožnica se spreneveda, da je mislila, da je pri toženi stranki zaposlena tudi po poteku datuma iz pogodbe o zaposlitvi. Navaja še, da so napačne tudi odločitve sodišča glede denarnega povračila, regresa za letni dopust in odpravnine. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, da je pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva za odločitev v tem sporu in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede odločitve o odpravnini ter odločitve o denarnem povračilu namesto reintegracije.

5. Predmet tega spora je poleg odpravnine in denarnega povračila namesto reintegracije še transformacija delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in sorazmerni del regresa za letni dopust. 6. Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 2. 2015 za določen čas od 1. 3. 2015 do 1. 9. 2015, delovno razmerje pri toženi stranki pa ji je trajalo tudi po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer vse do 1. 4. 2016, ko ji je prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 31. 3. 2016. 7. Člen 56 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) zares določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če ostane na delu po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Tožnica je po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas še nadalje ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki (kar potrjuje že dejstvo, da ji je tožena stranka sedem mesecev po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas podala še redno odpoved pogodbe o zaposlitvi), in sicer vse do 1. 4. 2016, ko ji je tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Za ugotovitev transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas zadostuje že zgolj dejstvo nadaljnjega obstoja delovnega razmerja po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo torej tožnici po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas delovno razmerje s strani tožene stranke podaljšano oziroma formalno priznano, vprašanje dejanskega opravljanja dela po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni pomembno.

8. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja glede vprašanja transformacije zaslišati kot pričo računovodkinjo A.A., da bi izpovedala o tem, da tožnica po nastopu porodniškega dopusta (28. 8. 2015) oziroma po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas (1. 9. 2015) ni več prišla na delo k toženi stranki. Zaradi opustitve izvedbe dokaza z zaslišanjem navedene priče sodišče prve stopnje ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, prav tako ni storilo postopkovne kršitve. Ne drži namreč pritožbena navedba, da mora sodišče izvesti vse predlagane dokaze. Izvesti mora le tiste dokaze, ki so potrebni za ugotavljanje odločilnih dejstev, sporni dokaz pa ni bil relevanten za ugotavljanje odločilnih dejstev.

9. Poleg pravilne odločitve o transformaciji delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ključno dejstvo za presojo nezakonitosti odpovedi je v tem, da je odpoved docela neobrazložena. V odpovedi je tožena stranka navedla le to, da tožnica iz poslovnega razloga dobi odpoved iz delovnega razmerja s 1. 4. 2016. Stališče sodne prakse je strogo - če odpoved ni obrazložena, ni možno dokazovanje utemeljenosti odpovednega razloga. Če odpoved ni obrazložena, je že iz tega razloga nezakonita. Ni torej dopustno, da bi delodajalec šele v sodnem postopku utemeljil razloge za redno odpoved iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 (prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca). Sicer pa pritožba niti ne podaja navedb v tej smeri, ampak opozarja na tožničino slabo opravljeno delo, kar pa za presojo predmetne odpovedi ni pomembno.

10. Pritožba zgolj pavšalno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o prisojenem regresu za letni dopust, odpravnini in denarnem povračilu namesto reintegracije v posledici sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve o odpravnini in glede odločitve o denarnem povračilu.

11. Ugotovitev nezakonitosti odpovedi izključuje podlago za priznanje odpravnine zaradi redne odpovedi iz poslovnega razloga po 108. členu ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje zahtevku iz naslova odpravnine napačno ugodilo.

12. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova denarnega povračila plačati 3.000,00 EUR pa je zmotna le v toliko, da znesek ni opredeljen kot bruto znesek, od katerega je treba odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati dobljeni neto znesek, ampak le v višini 3.000,00 EUR. Tožnica je zahtevek ustrezno postavila tako, da je zahtevala obračun 14.470,74 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska s pp. Pojasnila je, da gre za 18-kratnik njene plače v višini cca. 800,00 EUR bruto. Sodišče prve stopnje je takšno osnovo upoštevalo in zahtevku delno ugodilo. Čeprav je iz obrazložitve sodbe sklepati, da gre za prisojeni bruto znesek, pa iz izreka sodbe to ne izhaja. Zato je to predmet spremembe s strani pritožbenega sodišča, ki pa se sicer strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo odmero denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. 13. Pritožba pa neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o sorazmernem delu regresa za leto 2015, saj je pravilno uporabilo relevantne določbe (131. in 161. člen ZDR-1), da je dolžan delodajalec delavcu izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače do 1. 7. tekočega koledarskega leta, če pa ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta (1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela), ima pravico le do sorazmernega dela regresa.

14. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče spremenilo del sodbe sodišča prve stopnje glede odpravnine in denarnega povračila, kot je razvidno iz izreka sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Ker sicer niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Zgolj navedena manjša sprememba prvostopenjske sodbe ne vpliva na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, zato pritožbeno sodišče odločbe sodišča prve stopnje o stroških postopka ni spremenilo. Pritožbenih stroškov pa tožena stranka ni priglasila, zato o njih pritožbeno sodišče ni odločalo.