Jedro

Tožena stranka na dano mnenje fakultete ni vezana, vendar bi ga morala presoditi in se do mnenja opredeliti. Tožena stranka je mnenje v izpodbijani odločbi le povzela, do mnenja pa se ni opredelila. Glede na to, da je odločila v nasprotju z mnenjem, ki je za tožnika ugodno, bi morala mnenje presoditi in v svoji obrazložitvi natančno pojasniti razloge, zakaj mnenja ne sprejema oziroma ga dati v dopolnitev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 60121-2508/2006 z dne 14. 4. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano vlogo zavrgla vlogo tožnika za priznanje izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji, kar je tožnik dokazoval z listino o izobraževanju, ki jo je dne 1. 10. 2006 izdala inštitucija Wirtschaftsuniversität Wien, v kraju Dunaj, Republika Avstrija. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbe Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (ZPVI; Uradni list RS, št. 73/04) in obširno pojasnila razloge za svojo odločitev.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in v tožbi obširno in natančno navaja pravne in dejanske razloge, zakaj meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna. Pri tem navaja, da je bilo dejansko stanje v zadevi pravilno in popolno ugotovljeno, navedena materialnopravna podlaga je sicer pravilna, vendar pa je tožena stranka materialno pravo nepravilno uporabila oziroma predpisuje pogoj, ki ga slednja ne vsebuje. Meni, da odločitev tožene stranke ni zakonita, ker določbe Lizbonske konvencije in ZPVI niso bile pravilno uporabljene, poleg tega pa je odločitev tožene stranke protiustavna, saj stališče tožene stranke ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije. Z zmotno uporabo materialnega prava krši pravico do izobraževanja, določeno z 3. odstavkom 57. člena Ustave Republike Slovenije, 26. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah, 2. člen prvega protokola o Evropski konvenciji o človekovih pravicah in pravico do enakosti pred zakonom, določeno s 14. členom Ustave Republike Slovenije. V tožbi med drugim poudarja, da je nedvomno pridobil pravico do uporabe v tujini pridobljenega naslova Master of Law (LLM). Pristojen organ za takšno ugotovitev je tožena stranka sama, ki je to dejstvo že nesporno ugotovila in ga zato lahko zgolj administrativno potrdi. Tožena stranka namreč ne more odvzeti oziroma ne priznati pravice do uporabe zakonsko zaščitenega naslova, ki ga je pridobil po uspešno končanem javno veljavnem programu v Republiki Avstriji. Pristojen organ za odločanje o enakovrednosti naslova je visokošolski zavod in ne tožena stranka. Pravna fakulteta v Ljubljani je tako že dne 20. 3. 2008 izdala mnenje, da je naslov LL.M. enakovreden naslovu magister znanosti, ki ga po končanem podiplomskem študiju podeljuje Pravna fakulteta v Ljubljani. Tožena stranka bi zato morala temu primerno izdati le še ustrezno odločbo. V tožbi opozarja tudi, da je Pravna fakulteta v Ljubljani v postopku za namene nadaljevanja izobraževanja dne 31. 1. 2008 izdala odločbo, s katero ugotavlja, da LL.M. dosega stopnjo, ki v slovenskem sistemu izobraževanja ustreza stopnji magistra znanosti ter tožniku posledično omogočila nadaljevanje doktorskega študija na sami fakulteti. Tožnik ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji, da sodišče o zadevi meritorno odloči. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi in izda novo odločbo, ki se glasi: - Listina o izobraževanju z dne 1. 10. 2006, ki jo je izdala ustanova Wirtschaftsuniversität Wien, v kraju Dunaj, Republika Avstrija, se v Republiki Sloveniji prizna, s čimer se potrjuje v Republiki Avstriji uspešno končan program mednarodnega davčnega prava, ki predstavlja v Republiki Sloveniji drugo podiplomsko stopnjo izobrazbe. Tožnik ima v Republiki Sloveniji pravico do uporabe v Republiki Avstriji pridobljenega akademskega naslova Master of Laws. Akademski naslov Master of Laws, ki ga tožnik izkazuje z javno veljavno listino o izobraževanju z dne 1. 10. 2006 in jo je izdala akreditirana ustanova Wirtschaftsuniversität Wien, v kraju Dunaj, Republika Avstrija, je enakovreden naslovu magister znanosti, ki ga po končanem podiplomskem magistrskem študijskem programu podeljuje Pravna fakulteta v Ljubljani, Univerza v Ljubljani.

Podrejeno predlaga, naj sodišče odloči, da ima tožnik v Republiki Sloveniji pravico do uporabe v Republiki Avstriji pridobljenega akademskega naslova Master of Law. Akademski naslov Master of Law, ki ga tožnik izkazuje z javno veljavno listino o izobraževanju z dne 1. 10. 2006 in jo je na ime A.A. izdala akreditirana ustanova Wirtschaftsuniversität Wien, v kraju Dunaj, Republika Avstrija, je enakovreden naslovu magister znanosti, ki ga po končanem podiplomskem magistrskem študijskem programu podeljuje Pravna fakulteta v Ljubljani, Univerza v Ljubljani.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe in pojasnjuje svoja stališča. Tožnik je vložil pripravljalno vlogo, v kateri odgovarja na stališča tožene stranke v odgovoru na tožbo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba tožene stranke, s katero je zavrnila vlogo tožnika za priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik dokazoval z listino o izobraževanju, ki jo je dne 1. 10. 2006 izdala inštitucija Wirtschaftsuniversität Wien, v kraju Dunaj, Republika Avstrija.

Po presoji sodišča je tožena stranka kršila pravila postopka s tem, ko se v svoji odločbi ni opredelila do pridobljenega mnenja Pravne fakultete v Ljubljani z dne 20. 3. 2008, niti do predloženega dokaza s strani tožnika Pravne fakultete v Ljubljani z dne 3. 1. 2008. Takšno ravnanje je kršitev določbe 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Po določbi 7. odstavka 11. člena ZPVI mora ministrstvo pred odločitvijo o enakovrednosti v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu pridobiti mnenje vsaj enega visokošolskega zavoda, ki v Republiki Sloveniji izvaja primerljiv študijski program. Tožena stranka je postopala v skladu z navedeno določbo in pridobila mnenje Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in sicer odpravo sklepa 6. seje z dne 11. 3. 2008, iz katerega izhaja, da je senat Pravne fakultete obravnaval mnenje in predlog komisije (prof. dr. B.B. in prof. dr. C.C.) o enakovrednosti v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova s slovenskim strokovnim oziroma znanstvenim naslovom. Senat je sklenil, da je naslov Master of Laws (LL.M.), ki ga je A.A. pridobil na Vienna University of Economics and Business Administration (Dunaj, Republika Avstrija), enakovreden naslovu magister znanosti, ki ga po končanem podiplomskem magistrskem študiju podeljuje Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. Tožena stranka na dano mnenje sicer ni bila vezana, vendar bi ga morala presoditi in se do mnenja opredeliti. Tožena stranka pa je mnenje Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 20. 3. 2008 št. 46/08 le povzela, do mnenja pa se ni opredelila. Glede na to, da je odločila v nasprotju z mnenjem Pravne fakultete, ki je za tožnika ugodno, bi morala mnenje presoditi in v svoji obrazložitvi natančno pojasniti razloge, zakaj mnenja ne sprejema oziroma ga dati v dopolnitev.

Tožeča stranka se tudi ni opredelila do dokaza, predloženega s strani tožnika in sicer odločbe z dne 3. 1. 2008 št. 10/07, iz katere izhaja, da je tožnik imetnik listine Master of Laws, izdane 1. 10. 2006 na Univerzi v Dunaju, Avstrija in se mu prizna pravica do nadaljevanja študija na doktorskem študiju, ki ga izvaja Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. Med drugim je v odločbi tudi ugotovljeno, da je Komisija za priznavanje izobraževanja v sestavi dr. B.B. in prof. dr. C.C. ob pregledu dokumentacije ugotovila, da je prosilec s končanjem podiplomskega študija mednarodnega davčnega prava na Univerzi na Dunaju, Avstrija, dosegel stopnjo, ki v slovenskem sistemu izobraževanja ustreza stopnji magistra. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila, zakaj tega dokaza ne morejo vzeti za zanesljivega. Ker dokaz v izpodbijani odločbi ni bil presojen, je to bistvena kršitev pravil postopka. Organ, ki odloča v upravnem postopku, tudi v postopku priznavanja izobrazbe, je namreč po ZUP vezan na načelo proste presoje dokazov.

Ker so bila v postopku kršena pravila, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06).

Sodišče ni sledilo predlogu tožnika in v zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Odločanje v sporu polne jurisdikcije v smislu določbe 65. člena ZUS-1 je le možnost, ki jo zakon daje sodišču, ne pa absolutna zapoved takšnega načina odločanja. Takšno odločanje pomeni izjemo pri odločanju v upravnem sporu, saj gre za nadomeščanje odpravljenega akta. Že Ustavno sodišče Republike je v odločbi št. U-I-146/98 z dne 24. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 51/98) poudarilo, da iz 157. člena Ustave Republike Slovenije izhaja, da je upravni spor praviloma spor o zakonitosti posamičnega upravnega akta. Iz načina delitve oblasti izhaja, da mora sodna oblast izvrševati svojo funkcijo sodne kontrole nad delovanjem izvršilne veje oblasti, ne pa izvajati upravno izvršilne funkcije. Če bi sodna veja oblasti vedno meritorno odločala, potem ne bi šlo več za sodno kontrolo, ampak za prevzemanje upravnega odločanja.