Jedro

Polnitev lijaka z vlažnim peskom je bila pogosta in je bilo strojniku upravljalske kabine (v konkretnem primeru tožniku) naročeno, da lijak sprosti z udarcem z železnim drogom. Ker je obratovanje bilo avtomatsko, bi preklop na ročno upravljanje bil možen s pomočjo dodatnega delavca, ki bi začasno zasedel upravljalsko kabino.

Sprejeta je ocena, da je zahteva po dodatnem delavcu bila sporočena, vendar zavarovanec tožene stranke ni reagiral tako, da bi kakorkoli organiziral varnejše delo. V sklop razbremenitve odgovornosti pa gotovo ne spada trditev, da bi tožniku moral pomagati strojnik, ki je bil razporejen na delo na drugem delovnem mestu. Ob teh ugotovitvah ni mogoče dopustiti pravne razlage v smeri oprostitve odgovornosti po 177. členu ZOR. Revizijsko sodišče zato sprejema sklepanje, da tožnik k škodnemu dogodku ni prispeval s svojim ravnanjem ali opustitvijo. Zato neutemeljeno revizijo tožencev zavrača (393. člen ZPP).

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: Tožena stranka Z.T. d.d. Lj. je dolžna plačati tožniku S. F. znesek 1,400.408,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,400.000,00 SIT od 5.5.1994 dalje in od zneska 408,00 SIT od 6.11.1990 dalje ter mu povrniti 135.920,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.1994 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 13.325,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.3.1995 dalje do plačila ter njene revizijske stroške v znesku 13.672,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.5.1997 dalje do plačila.

V ostalem se revizija tožeče stranke in v celoti revizija tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,000,408,00 SIT s pp., v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbi tožeče in tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti. Dosojena odškodnina za fizične bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prenizka. Glede na zbrane podatke bi tožniku bilo mogoče prisoditi celotno odškodnino za fizične bolečine v znesku 600.000,00 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 1.500.000,00 SIT. Za tako odločitev je podana podlaga v izvedenskem mnenju. Zahtevek na plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti v znesku 80.000,00 SIT je neutemeljeno zavrnjen. Izvedensko mnenje vsebuje ugotovitve o telesnih prikrajšavah tožnika, ki mu povzročajo nelagodne občutke. Sicer pa tožnik ni nikoli umaknil tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine zaradi prestanega strahu. Zahtevana odškodnina iz tega naslova v znesku 50.000,00 SIT je primerna.

Tudi tožena stranka sodbo sodišča druge stopnje izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava, vendar pa predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Tožnik je namreč sam odgovoren za nastalo škodo, saj je bil ustrezno usposobljen in zadosti izkušen, pa je kljub temu lahkomiselno posegel v področje delovanja avtomatske betonarne. Preden se je odločil za tvegani poseg, bi moral delovanje betonarne preklopiti na ročno upravljanje in poklicati sodelavca v bližini, da bi skupaj odpravila motnjo. Ker tega ni storil, sam odgovarja za nastale posledice. Nižji sodišči sta nekritično verjeli le tožniku in njegovemu prijatelju, ne pa nepristranski priči M. B.. Vse navedeno velja kljub temu, da je delo v betonarni šteti za delo s povečano stopnjo nevarnosti.

Pravdni stranki na revizijo druga drugi nista odgovorili, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija tožeče stranke je deloma utemeljena, revizija tožene stranke pa ni utemeljena.

Odgovornost zavarovanca tožene stranke je zaradi dejavnosti, ki obratuje z nevarnostjo, objektivna (173. in 174. člena ZOR) z možnostjo razbremenitve odgovornosti glede na določbo 177. člena ZOR. V postopku na nižjih stopnjah ugotovljena dejstva pa so privedla do ocene, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je škoda tožniku nastala izključno (ali deloma) zaradi njegovega dejanja, ki ga ne bi bilo mogoče pričakovati ali zaradi katerega bi bilo mogoče tožniku pripisati krivdno odgovornost. Navedena pravna presoja temelji na dokazni oceni, ta pa je sprejeta po celoviti analizi poteka dogodkov, načina obratovanja betonarne in izvedbe ustreznih ukrepov za varnost dela. Problem, ki ga načenja revizija tožene stranke s stališča ocene verodostojnosti izpovedi tožnika, priče S. in priče B. zato spada na področje dejanskih ugotovitev, ki ne morejo biti predmet revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP).

Na te dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano. Iz njih sledi, da je polnitev lijaka z vlažnim peskom bila pogosta in da je bilo strojniku upravljalske kabine (v konkretnem primeru tožniku) naročeno, da lijak sprosti z udarcem z železnim drogom. Ker je obratovanje bilo avtomatsko, bi preklop na ročno upravljanje bil možen s pomočjo dodatnega delavca, ki bi začasno zasedel upravljalsko kabino. Sprejeta je ocena, da je zahteva po dodatnem delavcu bila sporočena, vendar zavarovanec tožene stranke ni reagiral tako, da bi kakorkoli organiziral varnejše delo. V sklop razbremenitve odgovornosti pa gotovo ne spada trditev, da bi tožniku moral pomagati strojnik, ki je bil razporejen na delo na drugem delovnem mestu. Ob teh ugotovitvah ni mogoče dopustiti pravne razlage v smeri oprostitve odgovornosti po 177. členu ZOR. Revizijsko sodišče zato sprejema sklepanje, da tožnik k škodnemu dogodku ni prispeval s svojim ravnanjem ali opustitvijo. Zato neutemeljeno revizijo tožencev zavrača (393. člen ZPP).

Revizija tožeče stranke pa je delno utemeljena. Čeprav je odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti odmerjena v skladu s podatki, ki slede iz izvedenskega mnenja in je glede na trajanje in stopnjo bolečin (člen 200 ZOR) ni mogoče zviševati, pa sta sodišči nižje stopnje pri odmeri odškodnine zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti premalo upoštevali, da je tožnikova poškodovana roka petkrat šibkejša od zdrave in da ima v njej sedaj slabšo občutljivost s slabšimi refleksi. To pa je za osebo tožnikove starosti in poklica huda posledica, ki bo znatno vplivala na njegovo življenjsko pot. Duševne bolečine torej tožniku ostajajo tudi v bodoče (203. člena ZOR), njihov obseg pa je tolikšen, da bo primerna satisfakcija dosežena le z odškodnino, zvišano za 400.000,00 SIT. V tej smeri je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo (1. odstavek 395. člena ZPP) in toženi stranki naložilo, da mora iz naslova nepremoženjske škode plačati odškodnino v znesku 1.400.000,00 SIT (oziroma 1.400.408,00 SIT z upoštevanjem premoženjske škode). V ostalem delu pa revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, sprejete na nižjih stopnjah (3. odstavek 385. člena ZPP). Zatrjevana skaženost roke ni izkazana, čeprav sta sodišči druge in prve stopnje upoštevali v izvedenskem mnenju navedeno ugotovitev o spremembah na poškodovani roki. Takšno sklepanje temelji tudi na upoštevanju lastne tožnikove izpovedni o njegovem psihičnem odnosu do sprememb na roki. Drugačne revizijske trditve so torej v nasprotju s temi ugotovitvami in jih ni mogoče upoštevati. Glede odškodnine za strah pa obvelja, da tožnik dne 16.9.1993 v razširjenem tožbenem zahtevku te postavke ni uveljavil niti posebej niti v skupnem seštevku v končnem tožbenem zahtevku. S tem sicer prvotno postavljenega zahtevka iz tega naslova ni več uveljavljal. Revizijski uspeh tožeče stranke pa narekuje drugačno odločitev o pravdnih stroških (166. in 154. člena ZPP) na nižjih stopnjah. Končni uspeh v pravdi je (glede na izhodišče načina obračuna pravdnih stroškov v sodbi sodišča prve stopnje) 64 %, kar pomeni, da mora tožena stranka tožniku poravnati od priznanih stroškov v znesku 212.375,00 SIT znesek 135.920,00 SIT s pp. Na pritožbeni in revizijski stopnji pa je tožnik uspel približno s polovico, zaradi česar mora tožena stranka povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 13.325,00 SIT ter revizijske stroške v znesku 13.672,00 SIT s pp. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško in taksno tarifo.