Jedro

Po drugem odstavku 44. člena ZPP je za dovoljenost revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Enako je v času vložitve tožbe določal drugi odstavek 40. člena ZPP 1977. Tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta, tožena stranka pa ni pravočasno zahtevala, da to vrednost določi sodišče. S tem si nobena stranka v tem pravdnem postopku ni zagotovila pravice do revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je neveljavna sodna poravnava, ki sta jo dne 15.12.1994 pri Temeljnem sodišču v Celju, enoti v Celju, v pravdni zadevi opr. št. II P 256/92 sklenila tožnik Ivan K. in toženka Ivanka K.. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka v svoji reviziji uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da so zaključki sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi. Že zaključki v izvedenskem mnenju so pomanjkljivi. Izvedenec ni pojasnil, zakaj je bil tožniku s strani Centra za socialno delo v preteklosti večkrat postavljen skrbnik za poseben primer. Izvedenec psihiater se v svojem mnenju ni opredelil do gluhonemosti tožnika, ki je specifična, tako da zelo težko komunicira z okolico. Tožnik ne pozna znakov gluhonemih, z njim se je ob zapisu poravnave pogovarjala le njegova žena, ki naj bi se edina lahko sporazumevala z njim, čeprav je sama izpovedala drugače. Ker tožnik ni bil opozorjen na pravico do tolmača za gluhoneme, je sodišče bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku. Šlo je za sorazmerno kompliciran zapis poravnave, kjer je dolgovani znesek zapisan v tuji valuti, ves tekst poravnave pa je prav gotovo tako besedilo, ki ga tožnik ne bi razumel, saj je komaj pismen in skorajda ne zna brati, kar izhaja iz izpovedi J. K.. Dejstvo, da je tožnik bral zapis sodne poravnave pol ure, dokazuje, da je ni razumel, saj se je potem, ko mu je J. C. pojasnil, kaj podpisana poravnava pomeni, hudo razburil in povedal, da tega že ni podpisal. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

V tej zadevi je bila tožba vložena dne 30.8.1995 in se je zadeva najprej obravnavala po določbah tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90), po uveljavitvi novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) pa se je pravdni postopek nadaljeval po njegovih določbah. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je končal s sodbo z dne 11.10.2000, torej v času veljavnosti novega Zakona o pravdnem postopku, ki ga je bilo potrebno uporabiti tudi na revizijski stopnji. Za presojo dovoljenosti revizije je tako odločilen drugi odstavek 367. člena ZPP, ki v premoženjskih sporih dovoljuje revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT.

V tej pravdni zadevi gre za razveljavitev sodne poravnave in se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek. Po drugem odstavku 44. člena ZPP je za dovoljenost revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Enako je v času vložitve tožbe določal drugi odstavek 40. člena ZPP 1977. Tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta, tožena stranka pa ni pravočasno zahtevala, da to vrednost določi sodišče. S tem si nobena stranka v tem pravdnem postopku ni zagotovila pravice do revizije. V obeh nižjih sodbah navedena vrednost spornega predmeta 464.000 SIT pa je neupoštevna, ker ni bila opredeljena v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP oziroma tretjim odstavkom 40. člena ZPP 1977, po višini pa ne presega meje iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Revizija je tako vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti, torej je nedovoljena, tako revizijo pa je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).