Jedro

Tožnik ni zapustil Republike Slovenije zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (1. alineja tretjega odstavka 3.č člena ZUSDDD), čeprav je bil izbrisan. Za ta razlog mora biti podana vzročno posledična povezava med izbrisom in zapustitvijo Republike Slovenije, tožnik pa je Republiko Slovenijo zapustil, ker je izgubil zaposlitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Prvostopenjski organ nadalje iz podatkov uradnih evidenc ugotavlja, da je imel tožnik v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče od 12. 5. 1988 do 26. 2. 1992, iz uradnih evidenc pa je tudi razvidno, da je imel na dan 25. 6. 1991 državljanstvo SR BIH in SFRJ. Prvostopenjski organ je za pravno pomoč v postopku zaprosil Veleposlaništvo Republike Slovenije, ki je tožnika povabilo na zaslišanje. V nadaljevanju prvostopenjski organ povzema, kaj je tožnik povedal na zaslišanju. Nadalje prvostopenjski organ navaja, katere priče je povabil v postopek in kaj so te priče povedale. Prvostopenjski organ zaključuje, da nobena od petih prič, ki so podale izjave pri upravnem organu, ni navedla dejstev ali razlogov, ki bi dokazovali, zakaj se tožnik v Republiko Slovenijo ni vrnil ali da bi se v Republiko Slovenijo poskušal vrniti in v njej nadaljevati z življenjem. Prvostopenjski organ je za morebitne podatke zaprosil tudi podjetje, kjer je bil tožnik nazadnje zaposlen, ki je odgovorilo, da v njihovih evidencah nimajo podatkov, da bi tožnik poskušal pridobiti delovno dovoljenje ali se zaposliti. Prvostopenjski organ je za posredovanje podatkov zaprosil tudi Zavod RS za zaposlovanje, ki je odgovoril, da po 26. 2. 1992 v Republiki Sloveniji ni bila podana nobena prošnja za pridobitev delovnega dovoljenja oziroma ni bilo izdano nobeno delovno dovoljenje. Nadalje isti organ ugotavlja, da odsotnost tožnika iz Republike Slovenije traja že 24 let. Tožnik je na zaslišanju na veleposlaništvu izjavil, da je v Sloveniji bival od maja leta 1984 do februarja leta 1992. 2. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je pogoj državljanstva tožnika na dan 25. 6. 1991 ter pogoj, da je imel na dan 23. 12. 1990 v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, izpolnjen, ni pa izkazal pogoja dejanskega prebivanja po 1.č členu ZUSDDD. Ni predložil nobenih dokazil, da ima v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov ter osebne, družinske, ekonomske, socialne ali druge vezi, ki kažejo, da med njim in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. V ugotovitvenem postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo po letu 2008, ko se je vrnil iz Nemčije, pa vse do danes središče življenjskih interesov v Bosni in Hercegovini, kjer živi v stanovanjski hiši skupaj z izvenzakonsko partnerko in njunima dvema hčerkama. Tožnik je poudaril, da je središče njegovih življenjskih interesov v Bosni in Hercegovini, ker tam živi z družino in ima tam tudi starše. V Slovenijo bi se želel vrniti samo zato, ker mu je všeč način življenja ter da bi si lažje našel zaposlitev in preživljal družino, zgolj njegova želja po načinu življenja v Republiki Sloveniji pa ne predstavlja trajne vezi, ki bi ga vezala na Republiko Slovenijo. V Sloveniji po tožnikovih navedbah ne živi nihče od njegove družine, iz navedb prič pa je razvidno, da teh oseb tožnik nikoli ni obiskal ali kako drugače kontaktiral po svojem odhodu iz Republike Slovenije. Ni dokazov, da ima v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov. Prvostopenjski organ je štel, da je pogoj dejanskega življenja za obdobje prvih petih let po 1.č členu ZUSDDD, to je od leta 1992 do 1997 izpolnjen. Tožnik je namreč izjavil, da se v Republiko Slovenijo ni mogel vrniti, ker bi s tem izgubil begunski status, ki ga je imel v Švici. Odsotnost iz Republike Slovenije pa je trajala več kot pet let, zato bi bil pogoj dejanskega življenja v nadaljnjem obdobju petih let izpolnjen le, če bi izkazal, da se je v tem času poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Rekel je, da se je poskušal vrniti leta 1998 po povratku iz Švice ter potem še leta 2008, ko se je vračal iz Nemčije. Prav tako je navedel, da je poskušal pridobiti delo preko nekega podjetja, a mu ni uspelo. Prvostopenjski organ s tem v zvezi ugotavlja, da nikoli ni vložil prošnje za pridobitev delovnega dovoljenja ali dovoljenja za prebivanje. Čeprav je kot dokaze v postopku navajal priče, nobena od teh prič ni mogla potrditi dejstva, da se je želel vrniti v Republiko Slovenijo ali da je to poskušal. Sam je navedel, da je središče njegovih življenjskih interesov v Bosni in Hercegovini.

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Pri tem je drugostopenjski organ ugotovil, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da tožnik izpolnjuje pogoj državljanstva in to, da je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališča. 26. 2. 1992 so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih in mu je v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava. Vendar pa drugostopenjski organ meni, da tožnikova odsotnost iz Republike Slovenije od pomladi 1992 dalje ni posledica enega od razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD kot to nepravilno ugotavlja organ prve stopnje. Tožnik je rekel, da se do leta 1998 ni mogel vrniti v Slovenijo, ker bi v Švici izgubil begunski status, to pa ni upravičen razlog za njegovo odsotnost za obdobje od leta 1992 do 1997. Ker tožnik ni izkazal, da je njegova odsotnost od spomladi leta 1992 dalje upravičena, zaradi tega prvostopenjskemu organu ne bi bilo potrebno v nadaljevanju postopka ugotavljati njegovih morebitnih poskusov vrnitve v Republiko Slovenijo in nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Iz izjav tožnika izhaja, da je Republiko Slovenijo zapustil zaradi izgube službe kot tehnološki višek, kar se je zgodilo že decembra 1991 še pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in se zato navedeno dejansko stanje ne more obravnavati kot posledico izbrisa in posledično kot upravičen razlog odsotnosti.

4. Tožnik v tožbi podrobno povzema vsebino prvostopenjske odločbe. Navaja, da je ocena izpovedi zaslišanih prič povsem napačna. Iz zapisa o izjavi prič ni zaznati nobenega opozorila, v kakšen namen so bile predlagane priče zaslišane. Če bi bile na to opozorjene, bi zanesljivost svoje izjave usmerile v to smer. Na enak pavšalni način prvostopenjski organ ocenjuje in vrednoti tudi izjave in dokazila samega tožnika. Nadalje tožnik opozarja na to, da bi moral prvostopenjski organ upoštevati tudi zmedo v pravnem sistemu, ki je v tem času veljala, saj je bil Zakon o tujcih kar sedemkrat spremenjen in dopolnjen in splošno znano dejstvo je, da v tem času ni mogel pridobiti status stalnega bivališča nihče od izbrisanih. Razmere so se spremenile šele po letu 2010, ko je na to področje poseglo Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice. V tem brezpravnem obdobju so naknadno dobile odločbe o stalnem prebivališču le tiste osebe, ki so po izbrisu 26. 2. 1992 ilegalne ostale v Republiki Sloveniji. Upravni organi še naprej vzdržujejo stanje krivic in posledic oseb brez stalnega bivališča, ki po mednarodnih standardih in sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice pomeni kršitev 8. člena Evropske konvencije o temeljnih svoboščinah in človekovih pravicah. Upravno sodišče naj ponovno oceni zakonitost in pravičnost ugotovitvenega postopka in to ne le v okviru tožbenih razlogov in ne le po črki zakona, ampak tudi v duhu ZUSDDD. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. S predložitvijo stroškovnika smiselno predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter meni, da je le-ta zakonita in pravno pravilna. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnik spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so imeli na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je pogoj dejanskega življenja od tega dne dalje.

9. Drugostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da v primeru tožnika ni podan nobeden od upravičenih razlogov odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD za prvo petletno obdobje, zaradi česar se strinja z organom druge stopnje, da prvostopenjskemu organu ne bi bilo potrebno ugotavljati poskusov vračanja in nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, ki ga v primeru upravičene odsotnosti za prvo petletno obdobje zahteva četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD. Glede navedenega torej, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za upravičeno odsotnost za prvo petletno obdobje, to je za čas od leta 1992 do 1997, se sodišče pridružuje razlogom drugostopenjske odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede tega ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v drugostopenjski odločbi. Sodišče želi k temu le še dodati oziroma ponovno poudariti, da tožnik ni zapustil Republike Slovenije zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (1. alineja tretjega odstavka 3.č člena ZUSDDD), čeprav je bil izbrisan. Za ta razlog mora biti podana vzročno posledična povezava med izbrisom in zapustitvijo Republike Slovenije, tožnik pa je Republiko Slovenijo zapustil, ker je izgubil zaposlitev. V njegovem dopisu prvostopenjskemu organu z dne 19. 8. 2013 je izrecno zapisal, da je vzrok zapustitve Republike Slovenije ta, da je dobil odpoved v delovni organizaciji. Tudi na zaslišanju na Veleposlaništvu RS v Sarajevu je rekel, da je Slovenijo zapustil konec februarja 1992, ker ni mogel najti službe in si posledično ni mogel urediti statusa. Tožnik prav tako ni zapustil Republike Slovenije, ker bi ga poslala v tujino na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije (2. alineja 3.č člena ZUSDDD), prav tako ni zapustil Republike Slovenije, ker ne bi mogel pridobiti dovoljenja za prebivanje in bi mu bila zaradi tega prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali bi bil postopek ustavljen (3. alineja 1.č člena ZUSDDD). Ta razlog je lahko podan le v primeru, če obstaja odločba o zavrnitvi ali zavrženju prošnje ali sklep o ustavitvi postopka določene osebe, ki je prosila za dovoljenje za prebivanje, česar pa v konkretnem primeru ni bilo. Prav tako ni podan razlog iz 4. alineje 1.č člena ZUSDDD, to je razlog, ko se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov. Tožnik je namreč rekel, da se v Slovenijo do leta 1998 ni vrnil zato, ker bi v tem primeru izgubil status begunca v Švici, ne pa zaradi tega, ker bi mu vojna v državah na območju nekdanje SFRJ to preprečevala. Prav tako pa tožnik tudi ni bil prisilno odstranjen iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS št. 1/91 I in nadaljnji) ali 50. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS št. 64/09 - UPB), kot to določa 5. alineja tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, tožniku pa tudi ni bil zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, kar je upravičen razlog iz 6. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Torej ni podan nobeden od razlogov za upravičeno odsotnost za prvo petletno obdobje, kot jih določa tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD.

10. Sodišče se ne more strinjati s tem, da priče, ki so bile zaslišane v upravnem postopku, ne bi bile opozorjene na to, za kakšen namen so vabljene. Iz upravnega spisa je razvidno, da je bila vsaka od teh prič poučena o tem, da je namen zaslišanja v tem, ker mora tožnik dokazati dejansko življenje v Republiki Sloveniji oziroma upravičeno odsotnost ter da njegova ravnanja kažejo na to, da se je skušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.

11. Sodišče tudi ne more upoštevati tožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da naj bi na področju urejanja statusa tujcev vladala zmeda v pravnem sistemu, saj je ta tožbena navedba preveč splošna in ni navedeno, kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost izdaje izpodbijane odločbe.

12. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da bi bil tožnik v neenakopravnem položaju s tistimi, ki so po izbrisu dne 26. 2. 1992 ostali v Republiki Sloveniji. ZUSDDD natančno določa, pod kakšnimi pogoji lahko tudi tiste osebe, ki so takrat zapustile Republiko Slovenijo, pridobijo dovoljenje za stalno prebivanje.

13. Sodišče pa se ne more opredeliti do tistih tožbenih navedb, kjer tožnik zgolj na splošno navaja, da upravni organi vzdržujejo stanje krivic ter da kršijo 8. člen EKČP, saj je ta navedba povsem nekonkretizirana, ker ne navaja konkretno, v čem naj bi izpodbijana odločba predstavljala navedeno kršitev.

14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

15. K točki II izreka:

16. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj tožnik do povrnitve stroškov ni upravičen. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 namreč določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.