Jedro

Ob razvezi pogodbe o finančnem leasingu se v zvezi z restitucijskimi zahtevki uporabljajo določila 526. člena Obligacijskega zakonika. Po teh pa so posledice razvezane pogodbe za leasingodajalca takšne, da mora leasingojemalcu vrniti prejete obroke in nujne stroške, ki jih je imel za stvar, obveznosti leasingojemalca pa takšne, da leasingodajalcu vrne stvar v stanju, v kakršnem je bila ob izročitvi njemu in da mu da povračilo za njeno uporabo vse do razveze pogodbe.

Izrek

Pritožba toženca se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v točki 1 in 4 izreka).

Toženec sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 11.7.2006 pod tč. 1 izreka razsodilo, da sklep istega sodišča opr. št. I 2005/00507 z dne 31.5.2005 v tč. 1 ostane v veljavi v tistem delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki znesek 101.343,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2005 dalje do plačila. Pod tč. 2 in 3 izreka sodbe je sodišče prve stopnje razveljavilo isti sklep sodišča prve stopnje v preostalem delu tč. 1, to je glede plačila 1.507.608,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2003 dalje in ta del tožbenega zahtevka zavrnilo in v stroškovnem delu. Pod tč. 4 izreka sodbe je sodišče prve stopnje odločilo o nadaljnjih pravdnih stroških in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 190.752,00 SIT s pripadki.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil toženec. V pritožbi je navajal, da pritožbeno izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. ZPP odločitev pod tč. 1 in 3 (prav 4 izreka). Predlagal je ugoditev njegovi pritožbi in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje oziroma podredno, spremembo izpodbijanega dela sodbe. V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje sicer sledilo trditvam toženca o tem, kaj je leasingodajalec za tem, ko sam razdre leasing pogodbo še upravičen zahtevati od leasingojemalca in v skladu s tem opravilo tudi obračun še odprtih obveznosti toženca do tožnika iz naslova leasing obrokov. S tem obračunom (seštevkom neplačanih obrokov do dne razdrtja pogodbe) se toženec tako po temelju kakor po višini strinja. Sodišče prve stopnje pa je spregledalo, da je bilo motorno vozilo prodano za 3.100.000,00 SIT. Za ta znesek je tožeča stranka neupravičeno obogatena. Toženec res ni postavil nasprotnega tožbenega zahtevka, niti pobotnega ugovora, vendar pa bi sodišče ne glede na to moralo upoštevati, da je tožeča stranka prejela kupnino, s katero je v celoti pokrila svojo odprto terjatev. Zato bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti tudi v prisojenem znesku, to pa bi vplivalo tudi na odločitev o stroških postopka.

Nasprotna stranka na pritožbene trditve ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišču prve stopnje je predstavljala dejansko podlago pritožbeno izpodbijani odločitvi ugotovitev, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o finančnem leasingu, katerega predmet – osebni avtomobil - je tožeča stranka kot leasingodajalec tožencu kot leasingojemalcu prepustila v uporabo in za to dobivala plačilo, toženec kot leasingojemalec pa se je prevzeto vozilo zavezal obročno odplačevati, zadnji obrok pa bi naj predstavljal odkupno vrednost, s plačilom katere bi toženec postal lastnik vozila ter, da je bila sklenjena leasing pogodba septembra 2004 (za tem, ko je toženec tožnici vrnil avtomobil) razvezana.

Leasing pogodbe v civilnem pravu niso posebno urejene (gre torej za inominatne pogodbe). Zato se zanje uporabljajo pravila, ki veljajo za klasične nominatne pogodbe civilnega in gospodarskega prava. Pri pogodbah o finančnem leasingu se prepletajo elementi najemne in prodajne pogodbe. Ob upoštevanju končnega namena pogodbenih strank, to je prehoda lastninske pravice s plačilom zadnjega obroka na toženca, sodi ta del pogodbenega razmerja v sklop prodaje na obroke kot modalitete prodajne pogodbe. Zato se ob razvezi takšne pogodbe v zvezi z restitucijskimi zahtevki uporabljajo pravila, kot jih ureja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) za prodajo na obroke in sicer konkretno dol. čl. 526 OZ. Po navedenem določilu so posledice razvezane pogodbe za leasingodajalca takšne, da mora leasingojemalcu vrniti prejete obroke in nujne stroške, ki jih je imel za stvar, obveznosti leasingojemalca pa takšne, da leasingodajalcu vrne stvar (predmet leasing pogodbe) v stanju, v kakršnem je bila tedaj, ko mu je bila izročena in da mu da povračilo za njeno uporabo vse do razveze pogodbe. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek do toženca presojalo v skladu z navedenim zakonskim določilom in tožencu naložilo v plačilo le razliko med ugotovljenimi plačili, ki jih je tožnik prejel od toženca in seštevkom zneskov, ki bi ji kot dogovorjene mesečne obroke moral toženec plačevati tožniku za čas do razdrtja pogodbe. Navedeno zakonsko določilo pa ne daje nobene pravne podlage za upoštevnost zneska kupnine, ki ga je za predmet leasinga, ko je ta s strani toženca bil vrnjen tožniku, tožnik prodal. Upoštevajoč nesporne ugotovitve, da se je vozilo sicer kupilo z finančnimi sredstvi, ki jih je zagotovila tožeča stranka, ta pa je bila tudi sicer lastnica vozila, pa ni razvidnega logičnega smisla pritožnikovih trditev o obogatenosti tožnika s sprejemom te kupnine. Pritožbene trditve pritožnika o materialnopravni zmotnosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje se tako izkažejo kot neutemeljene.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdano sodbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (čl. 353 ZPP).

Pritožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. ZPP v zv. s I. odst. 165. čl. ZPP).