Jedro

Kar zadeva uporabo prava, je pri sojenju v zamudnem postopku sodišče v enakem položaju kot pri izdaji kontradiktorne sodbe. Razlika je le v tem, da pri zamudni sodbi ni potrebna dokazna ocena materialnopravno pomembnih dejstev. To pomeni, da mora biti iz obrazložitve sodbe mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti, katera so tista pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo v podlago svoje odločitve, ter na katere pravne norme je oprlo svojo odločitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, zamudna sodba se v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo: - da se ugotovi, da je prekinitev delovnega razmerja z dne 21. 6. 2016, i.e. z dnem, ko je tožena stranka tožečo stranko odjavila iz vseh obveznih socialnih zavarovanj, nezakonita (I. točka izreka sodbe); - da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehalo dne 21. 6. 2016, temveč je trajalo do 5. 1. 2018 z vsemi pravicami in obveznostmi, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2013 (II. točka izreka sodbe); - da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki z dne 20. 6. 2016 nezakonita in se razveljavi (III. točka izreka sodbe); - da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni prijaviti tožečo stranko v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ od dne 22. 6. 2016 do 5. 1. 2018 (IV. točka izreka sodbe); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za čas od 22. 6. 2016 dalje do 5. 1. 2018 obračunati bruto zneske nadomestila plače v višini 7.359,63 € mesečno, plačati od teh zneskov ustrezne davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za nadomestilo prejšnjega meseca dalje do plačila (V. točka izreka sodbe); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati denarno povračilo zaradi odpovedi reintegraciji v višini 132.473,34 € bruto ter po obračunu in plačilu pripadajočih davkov in prispevkov za socialno varnost, tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka sodbe); - da se zavrže zahtevek, ki glasi: "4. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 21. 6. 2016, temveč še vedno traja do odločitve prvostopenjskega sodišča z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja" (VII. točka izreka sodbe); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške tega delovnega spora v znesku 171,36 €, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del zamudne sodbe (I. do VI. in VIII. točke izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 338. člena ZPP, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožuje toženka. Predlaga, da sodišče druge stopnje primarno pritožbi ugodi in zamudno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico.

Toženka primarno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo razveljavi kot preuranjeno in prvostopnemu sodišču naloži, da postopek odločanja o tožbenem zahtevku prekine do pravnomočne odločitve o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (prvi odstavek 119. člena ZPP).

Toženka nadalje trdi, da je izdana zamudna sodba tudi vsebinsko oziroma materialnopravno neutemeljena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno pojasnilo, da je eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe sklepčnost tožbe (da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi), vendar po prepričanju toženke ta pogoj dejansko ni izpolnjen. Sodišče je v 11. točki obrazložitve zapisalo, da s tem, ko toženka ni (pravočasno) odgovorila na tožbo, gre za priznanje dejanskih navedb tožnika. To pa ne pomeni, da je toženka priznala tudi vse pravne zaključke tožnika, ki temeljijo na materialnopravni presoji in ki je v celoti v pristojnosti sodišča. Uporaba prava pomeni, da mora sodišče na ugotovljeno (v zamudni sodbi priznano) dejansko stanje uporabiti ustrezna pravna pravila. To pomeni, da bi sodišče moralo na podlagi dejanskega stanja opraviti samostojno pravno presojo o tem, ali je bila tožniku izredna odpoved podana utemeljeno ali ne. Zgolj na podlagi tožnikove trditve, da je bila odpoved nezakonita, ni mogoče zaključiti, da je toženka s tem, ker na tožbo ni odgovorila, te pravne zaključke kar priznala. V izpodbijani zamudni sodbi pa ni obrazložitve, zakaj je sodišče štelo izpodbijano odpoved za neutemeljeno, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik v tožbi dejanskega stanja, ki izhaja iz obrazložitve izredne odpovedi, ne zanika oziroma ta dejstva in okoliščine priznava in jih celo sam navaja v tožbi. V izredni odpovedi tožniku očitana ravnanja predstavljajo osnovo za materialnopravno presojo, ali opisana ravnanja predstavljajo očitano kršitev njegovih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima poleg tega vse znake kaznivega dejanja izneverjanja po prvem odstavku 215. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 ter posledično predstavljajo zakonito in utemeljeno podlago za podajo izredne odpovedi. Tožnikova navajanja, ali je toženka imela primerne prostore za skladiščenje sporne opreme, na kakšen način se je z opremo ravnalo v krovni družbi A. d. d., da naj bi prav ta družba predlagala prodajo opreme, da naj bi tožnik ocenil, da opreme ne bo mogoče prodati po ceni, po kateri je kasneje prodal razstavne ekponate, da je ocenil veliko verjetnost, da bo ocenjena vrednost opreme nižja od nabavne vrednosti, so po prepričanju toženke povsem irelevantna za vprašanje zakonitosti podane izredne odpovedi. Sicer pa gre za nesklepčno podlago, ki za ekskulpacijo odgovornosti ne more zadoščati.

Tožnik v tožbi tudi trdi, da naj bi toženka zamudila rok za podajo izpodbijane izredne odpovedi. Tudi če bi se te trditve štele za priznane (zaradi neodgovora na tožbo), gre pri vprašanju zakonitosti odpovedi za materialnopravno presojo, ki pa je sodišče prve stopnje več kot očitno ni naredilo.

Tudi če bi se pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da je izpodbijana izredna odpoved neutemeljena, pa zagotovo ni utemeljen zahtevek tožnika za plačilo odškodnine namesto reintegracije v višini kar 18 plač. Do tolikšne odškodnine tožnik ne more biti upravičen niti glede na okoliščine, ki jih zatrjuje v tožbi. Toženka je prepričana, da gre v tem delu za neodpravljivo nesklepčnost in bi bila utemeljena izdaja zavrnilne zamudne sodbe. Sicer pa je vprašanje višine denarnega povračila glede na kriterije iz 118. člena ZDR-1 stvar materialnopravne presoje, ki je sodišče prve stopnje ni naredilo in je svojo odločitev o utemeljenosti tega zahtevka "obrazložilo" z enim stavkom, s čimer je ne le zmotno uporabilo materialno pravo, temveč ponovno storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, kot izhaja iz zamudne sodbe, povsem pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene in pravno zgrešene. Zato naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2016, ki jo je toženka podala tožniku po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Ugotovilo je, da so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe po prvem odstavku 318. člena ZPP. Tožbenemu zahtevku je praktično v celoti ugodilo na podlagi naslednjih ugotovitev: - Tožnik je svoje navedbe podkrepil s predloženimi dokazi, ki potrjujejo njegove navedbe, saj se predloženi dokazi nanašajo na zatrjevana dejstva in so z njimi skladna oziroma niso z njimi v nasprotju. Tožnik zatrjuje, da mu je bila odpoved podana nezakonito, da ga je zato tožena stranka nezakonito odjavila iz obveznih zavarovanj dne 21. 6. 2016 in mu ni izplačevala plače od tega dne dalje. Glede na večletno delovno razmerje pri toženi stranki meni, da je upravičen do maksimalnega povračila po 118. členu ZDR-1. - Ker je tožnik pravočasno vložil tožbo zoper podano odpoved in ker zatrjuje njeno nezakonitost, je zahtevek za ugotovitev nezakonite odpovedi z vsemi posledicami po veljavnem materialnem pravu utemeljen.

- Ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, sodišče šteje, da gre za priznanje dejanskih navedb tožeče stranke, zato je sodišče tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi, priznanju delovnega razmerja z vsemi pravicami iz njega, zlasti mesečno plačo v višini 7.359,36 EUR do odločitve sodišča prve stopnje - 5. 1. 2018, prijavi v obvezna zavarovanja in obstoju delovnega razmerja do 5. 1. 2018 ugodilo.

- Namesto reintegracije je ugodilo tudi zahtevku za denarno povračilo, ki je v skladu s 118. členom ZDR-1 določeno v maksimalni višini 18 plač, kar tožnik tudi zahteva. Ravno tako je ugodilo zahtevku za to, da mora tožena stranka tožnika prijaviti v obvezna zavarovanja in mu povrniti stroške tega delovnega spora.

7. Neutemeljeno se pritožba zavzema, da bi sodišče prve stopnje z izdajo zamudne sodbe moralo počakati oziroma postopek prekiniti do pravnomočne odločitve o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. ZPP v prvem odstavku 119. člena določa, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje praviloma ne vpliva na potek pravde, vendar pa sodišče lahko odloči, da se postopek prekine do pravnomočnosti sklepa o predlogu. Iz navedenega določila izhaja, da sodišče po lastni presoji oceni, ali bo v primeru vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje postopek glede glavne stvari prekinilo ali ga bo nadaljevalo. Zato ni res, da bi sodišče postopek moralo prekiniti, saj ne gre za razloge, zaradi katerih se postopek prekine že na podlagi zakona (205. člena ZPP).

8. Utemeljeno pa pritožba navaja, da iz izpodbijane zamudne sodbe ni razvidno, kaj so razlogi za sprejeto odločitev sodišča. Pravilna je sicer ugotovitev prvostopnega sodišča, da toženka ni pravočasno odgovorila na tožbo. Ob taki okoliščini prvi odstavek 318. člena ZPP določa, da sodišče izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razlagati; - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

9. Pri zamudni sodbi se zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da toženec priznava vse tožbene navedbe tožeče stranke, zato sodišče dokazov sploh ne izvaja. Posebnost zamudne sodbe je ravno v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožeče stranke, na katere ta opira svoj zahtevek. Neizpodbojnost te domneve je razvidna iz določbe drugega odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče se ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, temveč presoja le, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja in ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom (npr. sklep VSRS, opr. št. VIII Ips 121/2014).

10. ZPP v petem odstavku 324. člena določa, da se v obrazložitvi zamudne sodbe navedejo samo razlogi, ki opravičujejo njeno izdajo. Takšnemu določilu je v celoti sledilo tudi prvostopno sodišče pri izdaji izpodbijane zamudne sodbe, ki vsebuje le povzetek zakonskih določb o predpostavkah za izdajo te sodbe, vključno s predpostavko iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Vendar pa v sodbi ni naveden konkreten dejanski stan, ki je podlaga sodbe, prav tako ne, katera pravna norma je bila uporabljena in kako jo je sodišče razlagalo. Zato obrazložitev ne omogoča preizkusa sodbe glede materialnopravne utemeljenosti zahtevka.

Kar zadeva uporabo prava, je pri sojenju v zamudnem postopku sodišče v enakem položaju kot pri izdaji kontradiktorne sodbe. Razlika je le v tem, da pri zamudni sodbi ni potrebna dokazna ocena materialnopravno pomembnih dejstev. To pomeni, da mora biti iz obrazložitve sodbe mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti, katera so tista pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo v podlago svoje odločitve, ter na katere pravne norme je oprlo svojo odločitev. Vse navedeno izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-201/2001, ki so ji sledile tudi odločitve Vrhovnega sodišča RS (povzeto po Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, GV Založba 2005, komentar 318. člena, str. 144).

11. Skladno z navedenim mora sodišče pojasniti argumente svoje pravne odločitve: navesti pravne norme, ki jih je uporabilo in kako jih je razlagalo, da je iz obrazložitve razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve. Tako v obravnavani zadevi ni dovolj le navedba, da ker tožnik zatrjuje nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je zahtevek za ugotovitev nezakonite odpovedi utemeljen. Tožnik je v tožbi navedel več dejstev, ki morda odkazujejo na takšen zaključek. Zato mora sodišče takšna dejstva (ne da bi ugotavljalo njihovo resničnost) povzeti ter z navedbo ustrezne pravne norme ugotoviti, ali ta dejstva dovoljujejo zaključek, da je odpoved nezakonita. Ob tem pa je seveda pomembno, da takšna dejstva niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali z dejstvi, ki so splošno znana. Enako pravilo bo sodišče uporabilo tudi pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo denarnega povračila (zlasti glede njegove višine) ter pri ostalih tožbenih zahtevkih.

12. Ker ima izpodbijana zamudna sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, navedeni razlogi o odločilnih dejstvih pa so nejasni (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, ob tem pa ne gre za situacijo, ko bi novo sojenje povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP).

13. V novem sojenju naj sodišče odpravi kršitve, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, pri tem pa bo z novo sodbo moralo ugotavljati, ali izhaja utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali s splošno znanimi dejstvi.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.