Jedro

Pritožnik je imel v upravnem in sodnem postopku možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški. Toženka in Upravno sodišče sta te okoliščine presojala po vsebini in ugotovila, da pritožnikova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da niso podani razlogi za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine o temeljnih pravicah in to tako na splošni ravni kot glede tožnikovega individualnega položaja.

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti njegovo sklicevanje na statistične podatke Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, v zvezi s katerimi opozarja, da so med državami članicami še vedno velike razlike pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito. Sodišče Evropske Unije je že razložilo, da razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1522/2025/8 (1221-06) z dne 27. 6. 2025. Navedeni organ je s tem sklepom zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III, predaja pa se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 26. 5. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi je Upravno sodišče pritrdilo presoji toženke, da v obravnavani zadevi ni bilo mogoče zaznati utemeljene domneve, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podredno, naj razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V obravnavani zadevi ni sporno, da je po določbah Uredbe Dublin III Hrvaška odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, in da je ta odgovornost za obravnavanje te prošnje tudi sprejela. Sporno pa je, ali so bile v obravnavanem primeru pravilno presojene vse okoliščine, ki bi lahko pomenile ovire za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški.

7.Pritožnik je imel v upravnem in sodnem postopku možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški, in česa drugega niti ne trdi. Toženka in Upravno sodišče sta te okoliščine presojala po vsebini in ugotovila, da pritožnikova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da ni razlogov za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine o temeljnih pravicah in to tako na splošni ravni kot glede tožnikovega individualnega položaja.

8.Pritožnik s pritožbo izpodbija tako ugotovljeno dejansko stanje, vendar v zvezi z zatrjevanjem obstoja sistemskih pomanjkljivosti ne navaja novih dokazov, temveč uveljavlja le to, da bi bilo treba dokaze ovrednotiti drugače, torej napačno dokazno oceno. Za to pa ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov, temveč po vsebini le ponavlja navedbe, ki jih je podal v dosedanjem postopku, in do katerih se je dovolj jasno in izčrpno opredelilo že Upravno sodišče. Na ta način ne more izpodbiti presoje, s katero se Vrhovno sodišče strinja, da glede Republike Hrvaške niso bile ugotovljene sistemske pomanjkljivosti.

9.Na drugačno odločitev ne more vplivati niti njegovo sklicevanje na statistične podatke Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, v zvezi s katerimi opozarja, da so med državami članicami še vedno velike razlike pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito. To samo zase ne utemeljujejo sistemskih pomanjkljivosti v nobeni od držav članic in tudi ne na Hrvaškem. Tako je Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) v združenih zadevah C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21, sodba z dne 30. 11. 2023, razložilo, da razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti (140. do 142. točka).

10.V zvezi z izvajanjem postopkov je pomembno tudi, da zahteva po zagotavljanju dostopa do učinkovitega azilnega postopka v sprejemni državi članici ne pomeni le upravnega postopka, temveč je njen neločljivi del tudi učinkovit sodni nadzor. To pomeni, da mora imeti prosilec zoper odločitve, ki se nanašajo nanj, možnost dostopa do sodnega varstva (46. člen Procesne direktive), v okviru katerega lahko uveljavlja tudi kršitve upravnega postopka (v tem smislu tudi navedena sodba SEU v združenih zadevah C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21, 141. točka). Da bi bile zaznane sistemske pomanjkljivosti hrvaškega sodnega sistema na področju azilnih zadev, pritožnik ne trdi.

11.Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Listina Evropske unije o temeljnih pravicah.

3Pritožnik navaja, da se je počutil diskriminiranega, dodeljeni so mu bili manjši in neprimerni obroki hrane, ob legitimaciji hrvaških varnostnih organov so z njim ravnali ponižujoče, z žaljivkami in izjemno nasilnim ravnanjem v povezavi s poškodovanjem njegovega prijatelja srbske narodnosti ter njegovega vozila, ki niso bila pravilno procesirana, kljub prijavi pristojnim organom. Zato meni, da Republika Hrvaška zanj ni varna država.

4Pritožnik trdi, da sama statistika burundijskih prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški ne kaže na to, da sploh imajo realno možnost pridobitve mednarodne zaščite.

5Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

Zveza:

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2

Mednarodne Pogodbe

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) - člen 4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.