Jedro

ZJShemRS in Uredba izrecno ne izvzemata kreditov za reprogramiranje obstoječih kreditnih obveznosti, po katerih je obveznost že zapadla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe št. 3067/LD1016200180/ZF z dne 24. 6. 2010, ki sta jo sklenili X d. d. in A. d. d. ter stroškovni zahtevek tožnice (I. točka izreka) in tožnici v roku 15 dni naložilo plačilo pravdnih stroškov prve in druge toženke, in sicer vsaki v višini 12.753,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. in III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženkama in stranskemu intervenientu. Prva toženka in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorila. Druga toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nesporno dejansko stanje: - prva toženka (kreditodajalec) in druga toženka (kreditojemalec) sta 14. 10. 2009 sklenili Kreditno pogodbo z dnem zapadlosti 14. 4. 2010 (priloga B13). Z Dodatkom št. 1 sta podaljšali rok zapadlosti do dne 15. 6. 2010 (priloga B14); - prva in druga toženka sta sklenili Kreditno pogodbo št. 3067/LD1016200180/ZF z dne 24. 6. 2010, z ročnostjo 5 let, s katero sta kratkoročni kredit po prvotni kreditni pogodbi reprogramirali v srednjeročno oziroma dolgoročni kredit (priloga A2); - Y banka d. d. (za RS) in prva toženka sta sklenili Pogodbo o jamstvu z dne 17. 6. 2010 (priloga A1), ki v 7. členu določa, da RS jamči prvi toženki za izpolnitev vseh obveznosti kreditojemalcev po kreditnih pogodbah, navedenih v seznamu kreditov v prilogi 1 v višini 40% od zneska, ki ga je banki po posamezni kreditni pogodbi dolžan plačati kreditojemalec; - predmet jamstva RS je tudi kredit druge toženke (2. člen in Priloga 1 Pogodbe o jamstvu).

6. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala na trditvah, da je bil kredit po Kreditni pogodbi št. 3067/LD1016200180/ZF sklenjen med toženkama 24. 6. 2010 uvrščen v jamstveno shemo na podlagi pogodbe o jamstvu z dne 17. 6. 2010 po tem, ko je kredit že zapadel. Ker je bila kreditna pogodba sklenjena z namenom reprogramiranja že zapadlega kredita, meni, da je skladno s 17a. členom(1) Zakona o jamstveni shemi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/2009, 42/2009, v nadaljevanju ZJShemRS) izpolnjen pogoj za uveljavljanje ničnosti zaradi kršitve 3. alineje drugega odstavka 7. člena ZJShemRS(2) v povezavi s 4. členom Uredbe o izvajanju Zakona o jamstveni shemi Republike Slovenije(3) (v nadaljevanju Uredba), iz katerih naj bi izhajalo, da zapadlih obveznosti kreditojemalcev banke niso smele uvrščati v jamstveno shemo RS in kar naj bi potrjeval tudi namen ZJShemRS, ki je namenjen pomoči podjetjem v gospodarski krizi in ne pomoči bankam za izboljšanje možnosti pri poplačilu zapadlih obveznosti. Toženki sta ugovarjali, da niti Uredba, niti ZJShemRS iz jamstvene sheme ne izvzemata kreditov za reprogramiranje obstoječih kreditnih obveznosti, po katerih je obveznost že zapadla.

7. Pritožbene trditve, da naj bi bila kreditna pogodba nična, ker je bila sklenjena pred podpisom Pogodbe o jamstvu, in sicer že 10. 6. 2010 predstavljajo nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP). Tožnica je namreč v tožbi (zadnji odstavek I. točke) navajala drug datum sklenitve kreditne pogodbe, in sicer je zatrjevala, da je bila le-ta sklenjena 24. 6. 2010 ter v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 26, 3. odstavek V. točke) pojasnila, da je začela veljati, ko sta jo podpisali obe pogodbeni stranki, torej 24. 6. 2010. Ker je tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je bila kreditna pogodba sklenjena 24. 6. 2010, so neresnični pritožbeni očitki, da je prvostopenjsko sodišče arbitrarno določilo nov datum sklenitve kreditne pogodbe. Enako velja tudi za trditve pritožnice, da naj bi bilo med pravdnima strankama nesporno, da je bila kreditna pogodba sklenjena že 10. 6. 2010, saj tega tožnica nikoli ni zatrjevala. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla zgolj to, da tudi v primeru razlage določb OZ, da je bila pogodba sklenjena že dne 10. 6. 2010, pripelje do sklepa, da so bile prekršene določbe 7. člena ZJShemRS, po kateri se lahko jamstva izdajo le za nove kredite. Pritožbeno sodišče pa soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila kreditna pogodba sklenjena 24. 6. 2010, ko je bila podpisana s strani obeh pogodbenih strank. Nepravilno je naziranje pritožbe, da je bila kreditna pogodba sklenjena že s sprejemom ponudbe, saj je le-ta skladno s prvim odstavkom 1066. člena ZOR morala biti sklenjena v pisni obliki. Prav tako je XV. člen Kreditne pogodbe določal, da začne pogodba veljati, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki, kar je bilo 24. 6. 2015, takrat pa so bili izpolnjeni tudi vsi pogoji za njeno veljavnost, vključno z zagotovitvijo potrebnih zavarovanj. Pritožba sodbi sodišča prve stopnje neutemeljeno očita tudi nasprotje glede odločilnih dejstev, ko je v 14. točki ugotovilo, da je bila nesporno sklenjena kreditna pogodba z dne 24. 6. 2010, nato pa v 18. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj šteje, da je bila pogodba sklenjenega navedenega dne. V 14. točki obrazložitve je prvostopenjsko sodišče namreč zgolj ugotovilo, da dejstvo sklenitve kreditne pogodbe, ki je bila datirana z datumom 24. 6. 2010 ni sporno, šele v 18. točki obrazložitve pa se je opredelilo glede samega trenutka sklenitve te pogodbe.

8. Tudi pritožbeni očitki, da kredit ni bil pravilno uvrščen v jamstveno shemo predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Pritožnica v prvostopenjskem postopku ni podala navedb o tem, da v prvi kreditni pogodbi, sklenjeni 11. 12. 2008, ni bilo navedeno, da je namenjena investicijam ali obratnim sredstvom (kot to določa 4. člen Uredbe).(4) Toženka je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala le, da ni šlo za financiranje investicij, ker toženka kredita ob uvrstitvi v jamstveno shemo ni prijavila kot kredita za financiranje investicij oziroma tega ni zavedla v namen kreditne pogodbe (list. št. 52, točka IX, 3. odstavek). Pri tem navedb o vsebini prve kreditne pogodbe z dne 11. 12. 2008 (torej trditev, da v njej ni bilo navedeno, da je namenjena investicijam ali obratnim sredstvom) tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli ni podala. Dodati velja, da iz kreditne pogodbe z dne 14. 10. 2009 sicer res izhaja, da je šlo za kratkoročni revolving kredit, vendar iz uvodnih ugotovitev izhaja, da je bil kredit zaprošen za financiranje obratnih sredstev. Prav tako iz izjave kreditojemalca izhaja, da je bil kredit namenjen reprogramiranju kratkoročnega kredita, odobrenega za namen financiranja obratnih sredstev (glej A2, str. 10). Iz dodatka h kreditni pogodbi (B14), s katerim je bil datum zapadlosti spremenjen, pa izhaja, da je bil kredit odobren za obratne namene. Ob povedanem se torej izkaže, da je bil kredit najet za zakonsko dopusten namen, in sicer za financiranje obratnih sredstev.

9. Po drugem odstavku 7. člena ZJShemRS se jamstva lahko izdajo za reprogramiranje kratkoročnih kreditov v srednjeročne oziroma dolgoročne kredite, vendar ne za tiste, ki so bili najeti za financiranje lastne udeležbe pri pridobitvi državne pomoči v skladu z Zakonom o spremljanju državnih pomoči (tretja alineja). Po 4. členu Uredbe se lahko z reprogramiranjem nadomeščajo obstoječe s pogodbo dogovorjene kratkoročne obveznosti kreditojemalca z novimi krediti, ki imajo daljšo ročnost od obveznosti, ki se reprogramirajo, in ki so bili najeti po 1. juliju 2008 za zakonsko določene namene (financiranje obratnih sredstev ali investicij).

10. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru ni bilo kršeno nobeno izmed določil ZJShemRS. Po 7. členu ZJShemRS so bili iz jamstvene sheme izvzeti le tisti krediti, ki sicer predstavljajo reprogramiranje kratkoročnih kreditov v srednje in dolgoročne, vendar so bili najeti za financiranje lastne udeležbe pri pridobitvi državne pomoči v skladu z Zakonom o spremljanju državnih pomoči oziroma so bili najeti pred 1. julijem 2008 ali niso bili najeti za namene iz 1. in 2. alineje drugega odstavka 7. člena Zakona (po 4. členu Uredbe). Drugih izjem niti zakon, niti Uredba ne določata. Zakon in Uredba izrecno ne izvzemata kreditov za reprogamiranje obstoječih kreditnih obveznosti, po katerih je obveznost že zapadla. Pri tem velja poudariti, da tudi zapadla obveznost predstavlja obstoječo s pogodbo dogovorjeno obveznost, zato je nepravilno stališče pritožnice, da so zapadle obveznosti izključene iz jamstvene sheme. Ker vključitev zapadlih obveznosti v jamstveno shemo ni bila prepovedana oziroma izključena, pritožba neutemeljeno vztraja na stališču, da navedeno predstavlja kršitev zakona.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku, da reprogramiranje že zapadlih obveznosti ni v nasprotju z namenom ZJShemRS oziroma jamstvom RS v času gospodarske in finančne krize, saj bi druga toženka v primeru, da ji prva toženka ne bi reprogramirala kredita lahko postala plačilno nesposobna in nelikvidna. Zgolj dvodnevna razlika v zapadlosti kredita, upoštevaje dejstvo, da je imela prva toženka (po neprerekanih trditvah na list. št. 11) zavarovanje v vrednosti, ki je presegalo obveznost prve toženke,(5) ne more povzročiti, da bi bilo v konkretnem primeru mogoče govoriti, da je jamstvo RS predstavljalo pomoč banki in ne pomoč podjetju v gospodarski krizi in da torej ni bil dosežen namen, ki ga je zasledoval ZJShemRS. Druga toženka je namreč imela tudi druga zavarovanja, ki so zadostovala za poplačilo terjatve banke, kar kaže, da poroštvo RS za kredit, katerega ničnost uveljavlja tožnica, ni bilo namenjeno pomoči banki, temveč reprogramu kot pomoč drugi toženki. Prva toženka bi sicer v nasprotnem primeru lahko pričela z unovčevanjem zavarovanj, vendar bi s tem blokirala poslovanje druge toženke.

12. Glede na navedeno pritožba tožnice ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je podala druga toženka, pa ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča in stroškovno ni bil potreben, zato mora tudi druga toženka sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

Op. št. (1): ki določa, da so kreditne pogodbe, sklenjene v nasprotju s 6., 7., 8. in 10. členom tega zakona, nične.

Op. št. (2): 7. člen (pogoji in namen kreditov, za katere se izdajajo jamstva) 1) Jamstva po tem zakonu se lahko izdajo za nove kredite, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: - ročnost posameznega kredita je lahko najmanj eno leto in največ 10 let,- znesek kredita ne sme presegati skupne letne mase plač, ki jih je izplačal kreditojemalec za leto 2008, (vključno z zaposlenimi pri podizvajalcih, s katerimi delajo na skupnem projektu), pri podjetjih, ustanovljenih po 1. januarju 2008 pa ne sme preseči ocenjene letne mase plač v prvih dveh letih delovanja, v obeh primerih vključno s prispevki za socialno varnost. 2) Jamstva po tem zakonu se lahko izdajo za kredite, ki so namenjeni za financiranje osnovne dejavnosti kreditojemalcev, predvsem pa za: - financiranje novih investicij in dokončanja že začetih investicij, - financiranje obratnih sredstev ali - za reprogramiranje kratkoročnih kreditov v srednjeročne oziroma dolgoročne kredite, vendar ne za tiste, ki so bili najeti za financiranje lastne udeležbe pri pridobitvi državne pomoči v skladu z Zakonom o spremljanju državnih pomoči (Uradni list RS, št. 37/04) (v nadaljevanju ZSDP).

3) Višina državne pomoči za namene iz prejšnjega odstavka ne sme preseči najvišje dovoljene intenzivnosti pomoči v skladu z ZSDP.

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 35/2009, 43/2009, 4/2010, 42/2010, 105/2011 Op. št. (4): zaradi česar kredit ni bil pravilno uvrščen v jamstveno shemo in je posledično (zaradi kršitve 4. člena Uredbe) ničen.

Op. št. (5): zavarovan je bil z zastavo stavbne pravice na poslovnem objektu na ... (vložek št. ..., parc. št. ..., k. o. ... in z zastavo dveh letal ...