Jedro

Glede na to, da je nasprotni udeleženec vedel, da s predlagateljico nista zemljiškoknjižna lastnika solastne nepremičnine, pa se je vseeno spustil v obravnavanje glavne stvari, poleg tega je na nemožnost prodaje nepremičnine opozoril šele štiri leta po vročenem predlogu, ni mogoče šteti, da so stroški postopka nastali po krivdi predlagateljice. Odločitev sodišča, da vsak nosi svoje stroške postopka, je zato pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za razdružitev solastnih nepremičnin (1. točka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (2. točka).

2. Nasprotni udeleženec v pravočasni pritožbi navaja, da se strinja z zavrnitvijo predloga za razdružitev solastnih nepremičnin, ne strinja pa se, da vsaka stranka krije svoje stroške, zato izpodbija stroškovno odločitev, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Udeleženec mora ne glede na izid postopka drugemu udeležencu povrniti stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu pripetilo. Predlog predlagateljice je bil očitno neutemeljen, saj je kot lastnica nepremičnine, katere razdružitev je bila predmet postopka, vpisana družba V., d.o.o., prav tako pa je v zemljiški knjigi še vedno vpisana prepoved odtujitve in obremenitve v korist družbe H. d.o.o., kar onemogoča razdružitev. Na slednje je nasprotni udeleženec opozarjal tekom postopka, a je predlagateljica vztrajala, čeprav bi ji moralo biti znano, da brez vzpostavitve etažne lastnine in lastninske pravice na ime udeležencev v zemljiški knjigi postopka ni mogoče zaključiti. Glede na navedeno je mogoče šteti, da je predlagateljica po svoji krivdi nasprotnemu udeležencu povzročila stroške, ki mu jih je sedaj dolžna povrniti, zato predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje.

3. Predlagateljica v pravočasnem odgovoru na pritožbo navaja, da je v nepravdnem postopku odločilen interes udeležencev za ureditev medsebojnih pravnih razmerij, zato praviloma vsak trpi svoje stroške postopka. V predmetni zadevi sta imela oba udeleženca interes za ureditev pravnega razmerja glede stanovanja in določitve deleža na skupni lastnini ter njene razdelitve. Nasprotni udeleženec se je razdelitvi namerno izogibal, saj je želel najprej prikazati, da ima večji delež na solastnini, postopek pa je oviral tudi v dejanskem smislu, saj je po prenehanju zakonske skupnosti s predlagateljico v celoti brezplačno uporabljal njuno skupno stanovanje, sama pa se je bila primorana zaradi nevzdržnih razmer preseliti. Navaja še, da bi bilo stanovanje lahko razdruženo s civilno delitvijo, kupec stanovanja pa bi se lahko vpisal kot novi lastnik v zemljiško knjigo po vzpostavitvi etažne lastnine, do takrat pa bi lastništvo dokazoval z verigo pogodb, družba H., d.o.o., pa bi prepoved odtujitve in obremenitve iz zemljiške knjige v takšnem primeru izbrisala. Dodaja, da vse do nedavnega pri vzpostavitvi etažne lastnine ni mogla sodelovati, saj je nasprotni udeleženec o postopku ni obvestil. Vse navedeno ne pomeni, da je karkoli zakrivila v postopku. Nasprotuje tudi predlogu za naložitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določbo prvega odstavka 35. člena ZNP praviloma vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka. Eno od izjem predstavlja določba peti odstavek istega člena, po katerem mora udeleženec ne glede na izid postopka povrniti drugemu udeležencu stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu primerilo.

6. Stranki tega postopka sta s kupoprodajno pogodbo št. 159/93 z dne 19. 10. 1993 kupili stanovanje št. 1 v 1. nadstropju stanovanjskega bloka na naslovu C., nista pa se v zemljiško knjigo vpisali kot lastnika. Po razvezi zakonske zveze je predlagateljica s predlogom, vloženim 18. 12. 2006, predlagala razdelitev predmetne nepremičnine. Med strankama, kot izhaja iz njunih navedb v pritožbi in odgovoru nanjo, ni sporno, da predlagateljica in nasprotni udeleženec v zemljiški knjigi nista vpisana kot lastnika (to je bil tudi razlog, da je sodišče prve stopnje predlagateljičin predlog zavrnilo, odločitev pa je že pravnomočna) ter da na stavbi, v kateri se nahaja predmetna nepremičnina, še ni vzpostavljena etažna lastnina, v zemljiški knjigi pa je vpisana prepoved odtujitve in obremenitve družbe H. d.o.o.. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na okoliščine zadeve predlagateljici ni mogoče očitati, da je stroške nasprotnemu udeležencu povzročila po svoji krivdi. Nasprotni udeleženec je že ob vročitvi predlagateljičinega predloga vedel ali bi moral vedeti (enako kot je vedela ali bi morala vedeti predlagateljica), da skupaj s predlagateljico v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik, vendar se je kljub temu z vložitvijo odgovora na predlog spustil v obravnavanje glavne stvari ter ugovarjal le višini svojega solastniškega deleža (zaradi česar je bil v postopku napoten na pravdo). Nasprotni udeleženec je na nemožnost prodaje nepremičnine opozoril šele na naroku 19. 4. 2011, torej skoraj štiri leta in pol po vročenem predlogu. Upoštevaje vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da nasprotnemu udeležencu stroški postopka niso nastali po krivdi predlagateljice, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da vsak krije svoje stroške postopka, pravilna.

7. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in ob odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), v skladu z 2. točko 365. člena ZPP sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka izreka) potrdilo.

8. Odločitev o stroških temelji na določbi 35. člena ZNP v zvezi s prvi odstavkom 165. člena ZPP.