Jedro

Toženec v spornem obdobju ni imel lastnosti zavarovanca, temveč je imel status upokojenca. Tožeča stranka je bila pokojnino dolžna izplačevati na podlagi pravnomočne odločbe. Ker toženec ni ravnal protipravno in tožeči stranki tudi ni nastala škoda v smislu drugega odstavka 192. člena ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 20.742,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila. Nadalje je odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka. Je pa dolžna tožencu povrniti stroške postopka v znesku 634,19 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da ne drži navedba sodišča prve stopnje, da so bili podatki o statusu toženca kot družbenika v času izdaje odločbe o pravici do starostne pokojnine javni in tožeči stranki dostopni. V spornem obdobju tožeča stranka tudi ni bila dolžna preverjati, ali ima vložnik zahteve za priznanje starostne pokojnine status družbenika. Tak status je bilo v spornem obdobju možno preverjati zgolj fizično v Sodnem registru RS, ki tedaj še ni bil informatiziran. Elektronski dostop do podatkov sodnega registra je bil omogočen šele z uveljavitvijo novele Zakona o sodnem registru (ZSREG-C)1. Vpogled pa je bil še vedno možen zgolj po posameznih družbah in ne po fizičnih osebah. Fizično preverjanje morebitnega statusa družbenika vsakega vložnika zahteve za priznanje starostne pokojnine (v kolikor bi bilo sploh mogoče) bi pomenilo nesorazmerno podaljšanje postopka izdaje odločbe o pravici do starostne pokojnine. Tožeča stranka ima dostop do podatkov o fizičnih osebah šele od 1. 1. 2014 dalje, ko je stopil v veljavo nov Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja2. Glede na navedeno je po prepričanju tožeče stranke sodišče prve stopnje zmotno štelo, da toženec s tem, ko ni javil podatkov, da je bil v spornem obdobju družbenik in namestnik direktorja oz. direktor, ni ravnal protipravno. Po določbi 185. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)3 mora uživalec pravice naznaniti zavodu vsako osebno ali dejansko okoliščino oz. njeno spremembo, ki vpliva na pravico po tem zakonu, njen obseg ali izplačevanje. Prijavo mora podati v roku 8 dni od dneva, ko nastane sprememba. Toženec je bil v odločbi št. ... z dne 8. 10. 2002 posebej opozorjen, da mora v roku 8 dni sporočiti vsako spremembo, ki vpliva na njegovo pravico do prejemanja pokojnine. Ker tega ni storil, je izkazano nedopustno ravnanje, s tem pa je podana podlaga za odškodninsko odgovornost. V posledici takega ravnanja pa je tožeči stranki nastala škoda, kajti če bi bili znani podatki o statusu toženca v spornem obdobju, mu starostne pokojnine upoštevaje določbo 178. člena ZPIZ-1, ne bi izplačevala. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, tožencu pa naloži v plačilo stroške postopka.

3. V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo. V odgovoru navaja, da se tožeča stranka pritožuje iz razlogov, ki niso odločilni za odločitev v sporni zadevi. V vprašanje pravnomočnosti odločbe, na podlagi katere je bila tožencu priznana pravica do starostne pokojnine, pa se tožeča stranka sploh ni spuščala. Navedeno pa predstavlja odločilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožencu je bila namreč pokojnina izplačevana na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe. Tožeča stranka v postopku niti ni postavila trditve v smeri, ali je ali ni ugotavljala toženčev status družbenika, niti ni trdila, da tega ni mogla storiti. Po mnenju toženca bi morala sama oceniti, kako rešiti problem s pridobivanjem podatkov o zavarovancih - družbenikih. Ker teh navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, so te navedbe prepozne, nenazadnje pa bi tožeča stranka lahko ves čas uživanja pravic letno preverila ali je oz. ni družbenik katere izmed gospodarskih družb. Razen tega je toženec vpisan v poslovni register kot družbenik od 9. 7. 1999 do 25. 9. 2013 in ne gre za situacijo, ko bi v času trajanja pravice na podlagi izdane odločbe prišlo do spremembe podatkov, ki bi jih bil uživalec pravice do starostne pokojnine dolžan sporočiti tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)4 pazi po uradni dolžnosti.

6. V zadevi je sporno ali je podana odškodninska odgovornost toženca, torej ali je dolžan tožeči stranki plačati vtoževani znesek 20.742,96 EUR s pp. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)5 v drugem odstavku 192. člena določa, da zavod zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovanca, ki je sam dolžan dajati podatke v zvezi z zavarovanjem, če je škoda nastala zato, ker ni dal podatkov ali je dal neresnične podatke.

7. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožencu z odločbo št. ... z dne 8. 10. 2002 priznana pravica do starostne pokojnine od 29. 9. 2002 dalje. Tožeča stranka je z odločbo št. ... z dne 17. 12. 2013 ugotovila, da ima toženec lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, in sicer za polni delovni čas 40 ur na teden. Odločbe tožeče stranke glede ugotovitve lastnosti zavarovanca, ustavitve izplačila starostne pokojnine in vrnitve preplačila so bile predmet sodne presoje. Sodišče je odpravilo odločbe tožeče stranke št. ... z dne 20. 3. 2014 v I. in II. točki izreka, št. ... z dne 27. 1. 2014 v I. točki izreka, št. ... z dne 24. 3. 2014 v prvem, drugem in tretjem odstavku izreka in št. ... z dne 15. 7. 2014 v prvem odstavku izreka. Nadalje je odpravilo tudi odločbi št. ... z dne 17. 12. 2013 in št. ... z dne 19. 2. 20146. 8. Navedene odločbe pa so bistvene tudi za odločitev v sporni zadevi. Ni namreč odločilno, da toženec tožeči stranki ni sporočal podatkov o svojih statusih v spornem obdobju. Ravnanje toženca namreč ni v ničemer vplivalo na izplačevanje starostne pokojnine. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi opozarja na obrazložitev, ki jo je v sodbi opr. št. VIII Ips 187/2016 podalo Vrhovno sodišče RS. V 11. točki obrazložitve tako poudarja, da je toženec na dan 31. 12. 2012 opravljal delo oz. dejavnost, ki bi bila podlaga za pridobitev lastnosti zavarovanca po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1, prijava v zavarovanje pa ni bila vložena. Ker ne izpolnjuje pogojev iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2, sodi pod dejanski stan določbe drugega odstavka 115.a člena ZMEPIZ-1. Ta pa določa, da se za te osebe šteje, da nimajo lastnosti zavarovanca.

9. Navedeno pa pomeni, da toženec v spornem obdobju ni imel lastnosti zavarovanca, temveč je imel status upokojenca. Tožeča stranka je bila pokojnino dolžna izplačevati na podlagi pravnomočne odločbe. Ker toženec ni ravnal protipravno in tožeči stranki tudi ni nastala škoda v smislu že citiranega drugega odstavka 192. člena ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Glede priglašenih stroškov za odgovor na pritožbo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni odgovor ni bil odločilen za rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da toženec sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

1 Ur. l. RS, št. 93/2007. 2 Ur. l. RS, št. 111/13. 3 Ur. l. RS, št. 106/99. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 6 Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Ps 582/2014 z dne 16. 10. 2015, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 22/2016 z dne 17. 3. 2016 in sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 187/2016 z dne 21. 3. 2017.