Jedro

Tožena stranka je ugotovitev, da je tožnica dejansko prejela odškodnino na podlagi sodne poravnave oprla na molk tožnice v zvezi s prejetim pozivom, v katerem je bila opozorjena, da se bo molk štel, kot da je odškodnino prejela. Po presoji sodišča pa v konkretnem primeru navedeno ne zadošča za zaključek, da je tožnica odškodnino dejansko dobila, prav tako je obrazložitev izpodbijanega sklepa v tem delu pomanjkljiva in protispisna. Tožnica je namreč na prvi poziv odgovorila, da odškodnine ni prejela.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 2445/2012-32 z dne 29. 12. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da mora tožnica povrniti Republiki Sloveniji znesek 844,24 EUR, izplačan iz naslova brezplačne pravne pomoči, in sicer v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa. V obrazložitvi navaja, da je bila tožnici z odločbo z dne 14. 2. 2013 v pravdnem postopku P 1119/2013 zaradi plačila odškodnine na podlagi pravnomočne kazenske sodbe I K 47344/2011 dodeljena brezplačna pravna pomoč. Pravdni postopek je bil končan s sklenitvijo poravnave dne 23. 10. 2014, na podlagi katere je A.A. dolžan tožnici plačati odškodnino v znesku 14.000,00 EUR. Glede na navedeno je tožena stranka tožnico pozvala, da v roku 8 dni sporoči, ali je dosojeni znesek tudi prejela ter jo hkrati tudi opozorila, da bo v primeru, če v postavljenem roku ne bo odgovorila, štela, da je prejela odškodnino ter da bo v nadaljevanju izdala odločbo na podlagi 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Tožnica na poziv sodišča ni odgovorila. Po določbi 48. člena ZBPP je tako zaradi pridobitve premoženja dolžna povrniti stroške, ki so bili izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči v znesku 844,24 EUR.

2. Tožnica v laični tožbi navaja, da odškodnine na podlagi sodne poravnave ni prejela, o čemer je toženo stranko obvestila dvakrat. Želela je tudi začeti postopek izterjave zoper A.A., vendar ker ne more predložiti sodbe (te dokumente ima odvetniška družba), se je zadeva zavrnila. O tem je obvestila tudi odvetnika, ki pa ji ni poslal poravnave, s katero se je A.A. zavezal, da bo plačal odškodnino do 30. 6. 2015. Po prvem pozivu je sodišče v roku 8 dni obvestila, da ni prejela odškodnine, prav tako je odgovorila na drugi dopis, vendar z navadno pošto, ker ni imela denarja. Prav tako nima denarja za vračilo sredstev, saj je brezposelna, enako tudi njen partner, sedaj pa pričakuje tudi drugega otroka. Tudi ne ve, kaj še naj naredi v zvezi z odškodnino. Sodišče je štelo, da tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

3. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Tožba je utemeljena.

5. V izpodbijanem sklepu tožena stranka kot pravno podlago za odločitev navaja določbo 48. člena ZBPP, po kateri je upravičenec do BPP, če je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Po citirani določbi torej mora biti za obveznost povrnitve stroškov izpolnjenih več pogojev: uspeh prosilca v postopku, dejanska pridobitev premoženja oziroma dohodkov ter obseg vračila, ki ga predstavlja razlika med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka. Po podatkih spisa je tožnica v pravdnem postopku sklenila poravnavo, na podlagi katere je bila upravičena do prejema odškodnine v znesku 14.000,00 EUR, pri tem pa sta se stranki dogovorili, da vsaka nosi svoje stroške pravdnega postopka. Iz navedenega torej izhaja, da je tožnica v postopku uspela ter da je tudi sama prevzela plačilo sodnih stroškov, torej stroškov, ki so bili izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči. V zadevi je tako sporen pogoj, ali je tožnica odškodnino dejansko prejela.

6. Tožena stranka se v zvezi z navedenim sklicuje na poziv, ki ga je poslala tožnici, da naj sporoči, ali je prejela odškodnino ter na njen molk na navedeni poziv. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožena stranka tožnici poslala več pozivov z enako vsebino, in sicer prvega dne 19. 8. 2015. Na navedeni poziv je tožnica odgovorila, da denarja ni prejela ter da nadaljnjih postopkov zoper tožnika še ni sprožila, ker ji ni znano, kaj mora narediti. Tožena stranka je tožnici poslala še dva poziva, in sicer dne 29. 4. 2016 in 15. 11. 2016, na katera pa po podatkih spisa tožnica ni odgovorila.

7. Tožena stranka je ugotovitev, da je tožnica dejansko prejela odškodnino na podlagi sodne poravnave oprla na molk tožnice v zvezi s prejetim pozivom, v katerem je bila opozorjena, da se bo molk štel, kot da je odškodnino prejela. Po presoji sodišča pa v konkretnem primeru navedeno ne zadošča za zaključek, da je tožnica odškodnino dejansko dobila, prav tako je obrazložitev izpodbijanega sklepa v tem delu pomanjkljiva in protispisna. Tožnica je namreč na prvi poziv odgovorila, da odškodnine ni prejela ter da se bo pozanimala glede nadaljnjih postopkov. Prav tako je tožena stranka do izdaje izpodbijanega sklepa večkrat opravila poizvedbe pri bankah o prometu na tožničinem transakcijskem računu, pri čemer tudi ni ugotovila nakazila navedenega zneska. Navedene okoliščine tako ne dajejo dovolj trdne podlage za zaključek, da je tožnica denar dejansko prejela, kar je pogoj za vračilo sredstev odobrene brezplačne pravne pomoči, ne glede na opozorilo v pozivu na posledice molka. Tako v obravnavanem primeru dejansko stanje o tem ni bilo razčiščeno, niti se tožena stranka do navedb tožnice v izpodbijanem sklepu ni opredelila. Organ za BPP pa je dolžan v postopku ob upoštevanju procesnih pravil pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje, v obravnavanem primeru torej, ali je tožnica dejansko pridobila kakšno premoženje na podlagi sklenjene sodne poravnave. Navedeno pa organ ugotavlja na podlagi podatkov pridobljeni po uradni dolžnosti ter po potrebi tudi z zaslišanjem tožnice. Če pa bo organ menil, da do plačila ni prišlo zaradi pasivnosti tožeče stranke, pa bo moral tudi ugotoviti in ustrezno obrazložiti okoliščine v zvezi s tem. O tem pa izpodbijani sklep nima nobene obrazložitve.

8. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala upoštevaje določbo 29. člena ZBPP-C, ki določa, da se v primeru, če je bil postopek, za katerega je bila upravičencu dodeljena brezplačna pravna pomoč, končan z odločbo pred uveljavitvijo navedene spremembe zakona, postopek izterjave sredstev, ki jih je upravičenec dolžan povrniti, konča po določbah ZBPP, kot so veljale do 4. 4. 2015, torej pred sprejetjem novele zakona. Z ZBPP-C pa je tudi bila določba 48. člena dopolnjena za primer sklenitve sodne ali izvensodne poravnave. V takšnem primeru je upravičenec dolžan povrniti le polovico stroškov, ki so bili izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči. Tako spremenjena določba 48. člena ZBPP je stopila v veljavo dne 4. 4. 2015, torej pred izdajo izpodbijanega sklepa o vrnitvi stroškov.

9. Upravno sodišče je v zvezi z uporabo spremenjenih določb ZBPP v več svojih odločbah zavzelo stališče, da se uporabijo kasnejše določbe, če so te za prosilca brezplačne pravne pomoči ugodnejše (sodbe III U 10/2016, III U 9/2015, III U 298/2015). V konkretnem primeru je določba spremenjenega 48. člena ZBPP za tožnico ugodnejša, saj določa obveznost povrnitve polovice stroškov izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči v primeru sklenitve sodne poravnave.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ugotoviti relevantna dejstva ali je tožnica dejansko pridobila kakšno premoženje, katera dejanja je s tem namenom opravila ter to tudi ustrezno obrazložiti. V primeru ponovne naložitve obveznosti vračila sredstev pa se lahko od tožnice terja le polovico zneska.