Jedro

Tožnik je delal pod vodstvom tožene stranke, na gradbišču, zato je bila tožena stranka kot izvajalka dolžna poskrbeti za možnost neoviranega in varnega dela, ne glede na to, v kakšnem pravnem razmerju je bil delavec z njo, četudi so bili zaposleni pri podizvajalcu, njej pa le posredovani.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožniku prizna odškodnina še v višini 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2003 dalje do plačila. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.508,91 EUR stroškov pravdnega postopku, v roku 15. dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za izpolnitev.V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 68,33 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za gmotno in negmotno škodo v skupni višini 5.236,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki 1.411,37 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da se je tožnik 14. 5. 2002 kot delavec E. d.o.o. poškodoval na gradbišču, ko je želel stopiti na delovni oder tako, da je predhodno stopil na prečko lesene stolice, ki se mu je odlomila in ko se je s telesom lovil in se prijel za podpornik preklade, ki ni bil pritrjen, se je le-ta zrušil in mu padel na roko. Tožnik je imel poškodovano levo roko, dobil je odkrhnjene na bazi končnega členka levega kazalca z odmaknjenim delčkom odlomljene kosti ter odkrhnjenje glavice srednjega členka z odmaknjenim delčkom odlomljene kosti, ter podplutbo levega kazalca v celoti. O odgovornosti tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik delal pod neposrednim nadzorom tožene stranke, le-ta pa ni bil pravilen, zato je na podlagi I. odst. 133. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) tožena stranka krivdno odgovorna. Zaključilo je še, da je tožnik zaradi svoje nepazljivosti z 10 % soprispeval k škodnemu dogodku, saj je imel opravljen preizkus iz varnosti in zdravja pri delu in je bil tudi seznanjen z osnovami varnega stopanja in sestopanja z višin. Štelo je, da je tudi delavec dolžan poskrbeti za svojo varnost. Tožniku je priznalo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem od zahtevanih 3.500,00 EUR 3.000,00 EUR, vso zahtevano odškodnino za strah (800,00 EUR) za psihične bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa mu je prisodilo 2.000,00 EUR od zahtevanih 4.000,00 EUR. Od te odškodnine je odštelo 10 % in tako tožniku priznalo skupno za negmotno škodo 5.220,00 EUR. Kot premoženjsko škodo mu je v skladu z določbo II. odst. 164. čl. OZ priznalo 16,90 EUR, kolikor je moral plačati za sestavo zdravniškega spričevala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izstavitve računa dalje. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh ene in druge stranke.

Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe ter izrek o stroških postopka, uveljavlja pa vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP. Glede temelja odškodninske odgovornosti se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je tudi sam soprispeval k nastanku škode z 10 %, saj je delo opravljal izključno po navodilih tožene stranke, ki je bila tudi dolžna poskrbeti za varnost na gradbišču in zagotoviti primerno opremo za delo ter delavce stalno nadzirati. Meni, da je tožena stranka v celoti odgovorna in da dela na noben način ni mogel opraviti drugače in z manjšim tveganjem. Do nezgode je prišlo zaradi padca neustrezno pritrjene podpore, za le-to pa ni bil odgovoren. Delodajalec ni zagotovil varnih pogojev dela, tožnik je uporabljal vsa predpisana zaščitna sredstva, zaključki sodišča pa so tudi v nasprotju z mnenjem izvedenca varstva pri delu. Po njegovem mnenju pa mu je sodišče prisodilo tudi prenizko odškodnino za vse oblike škode in v tem delu pritožbe ponavlja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišču očita, da prisojena odškodnina ni primerljiva z ostalimi podobnimi primeri. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka, saj bi mu sodišče moralo priznati celotne stroške za izvedeniško mnenje ne glede na uspeh v pravdi, pri tem pa se sklicuje na določene odločbe višjih sodišč. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se mu prizna celotna zahtevana odškodnina ter vsi stroški postopka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka v višini 358,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču najprej očita napačno uporabo materialnega prava, določbo 187. čl. OZ. Navaja, da zaključki sodišča nimajo opore v izvedenih dokazih. Tožnik je bil delavec E. d.o.o. in ne delavec tožene stranke in zato po mnenju pritožnice njeni delavci ne morejo imeti statusa tretje osebe. Sodišče pri dokazni oceni tudi ni upoštevalo, da je njihov delavec pred samo nesrečo tožnika opozoril, da ne sme stopiti na prečko. Tudi izvedenec je povedal, da prečka ni bila namenjena hoji, kar mora biti jasno vsakemu razumnemu delavcu. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da je bil med toženo stranko in E. dogovor, ki je zakonsko pravilen in temelji na določbi 187. čl. OZ. Meni, da tožena stranka ni storila ničesar takega, kar bi bilo v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ne uporablja določba 187. čl. Obligacijskega zakonika. Po mnenju pritožnice je sodišče skromno obrazložilo, v čem vidi krivdno odgovornost, neutemeljeno pa je tudi zavrnilo dopolnilno zaslišanje J. Sodišče ni ugotovilo vseh elementov odškodninske odgovornosti, saj med njihovim ravnanjem in škodnim dogodkom ter posledično škodo ni vzročnosti. Sodišče pa se tudi ni opredelilo glede ugovora zastaranja. Tožniku pa je prisodilo tudi previsoko odškodnino, ki odstopa od sodne prakse. Meni, da bi sodišče moralo ugotoviti večji soprispevek, saj je krivda na strani tožeče stranke velika in sicer tako, da se lahko govori o izključni krivdi. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se zahtevek zavrne in naloži tožeči stranki povrnitev stroškov postopka ali pa da se sodba razveljavi in vrne sodišču v ponovno obravnavanje.

Ad 1.Glede obeh pritožb o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik delavec prvotno drugotožene stranke E. d.o.o., zoper katero je bila izdana zamudna sodba, ki je postala pravnomočna. Kot nesporno je ugotovilo, da je bil poškodovan, ko je opravljal delo na gradbišču sedanje tožene stranke in delal pod neposrednim nadzorstvom delavca tožene stranka M. J. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bil tožnik delavec podizvajalca, zato ne more biti podana njena odgovornost. Takšne navedbe so v nasprotju s tem, kar je ugotovilo sodišče v sodbi in sicer, da je drugotožena stranka E. d.o.o. dala prvotoženi stranki na osnovi sklenjene kooperantske pogodbe na razpolago svoje delavce po delovnih urah in da je, kot je ugotovil izvedenec, v bistvu šlo za posredovanje delavcev. Tega pritožnica izrecno niti ne izpodbija. Zato pritožbene trditve tožene stranke o tem, da je bil tožnik delavec njihovega podizvajalca in da zato ne morejo biti odgovorni zanjga, niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago navedlo 131. čl. OZ (in ne 133 kot je pomotoma navedlo), ki ureja odškodninsko odgovornost, saj se po določbi v času škodnega dogodka veljavnega 73. čl. Zakona o temeljih pravicah iz delovnega razmerja oz. sedaj veljavnega 184. čl. Zakona o delovnih razmerjih, uporabljajo za škodo, ki jo delavec utrpi na delu ali v zvezi z delom splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Tožnik je delal pod vodstvom tožene stranke, na gradbišču, zato je bila tožena stranka kot izvajalka dolžna poskrbeti za možnost neoviranega in varnega dela, ne glede na to, v kakšnem pravnem razmerju je bil delavec z njo, četudi so bili zaposleni pri podizvajalcu, njej pa le posredovani (enako sodba VS RS II Ips 347/2004).

Pritožbena razglabljanja tožene stranke o uporabi oz. neuporabi določbe 187. čl. OZ in zaključki v zvezi s tem, so delno nerazumljivi, vsekakor pa nepravilni. Sodišče prve stopnje se ni oprlo na določbo 187. čl. OZ, saj je izrecno povedalo, da pravna podlaga ni v tej določbi. 187. čl. OZ (prej 207. čl. ZOR) ni samostojna pravna podlaga odškodninske odgovornosti naročnika za škodo, pač pa le pravna podlaga za solidarno odgovornost naročnika z izvajalcem (pravno mnenje VS RS, Občna seja VS 15. in 16. 12. 1986). Po 187. čl. gre za čisto drugo obliko odgovornosti- kadar se npr. gradi stavba ali opravljajo kakšna druga dela na zemljišču na podlagi podjemniške pogodbe in se med delom lahko zgodijo nepravilnosti, ki imajo za posledico škodo in bi to škodo po splošnih pravilih nosil izvajalec del, če jo povzročijo njegovi ljudje. Zato naj po teoriji o interesnih sferah za škodo, ki se zgodi v izpolnjevanju podjemniške pogodbe, nosi odgovornost tudi naročnik. Torej gre za čisto drugo odgovornost, zato je nesmiselno razglabljanje tožene stranke o tem ali je tožnik tretja oseba ali ni, saj to pravilo za ta škodni dogodek ne more veljati. Delavec enega ali drugega v primeru, ko utrpi škodo na gradbišču, ni tretja oseba.

Pritožbeni očitki tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh elementov njihove odškodninske odgovornosti, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je obrazložilo: da je bil tožnik poškodovan, da je škoda nastala, ko je delal za toženo stranko, da je bilo ravnanje tožene stranke krivdno, pri tem pa se je pravilno oprlo na mnenje izvedenca s področja varstva pri delu, da je podana krivda zato, ker je na gradbišču opustil potrebne varnostne ukrepe, ker je dopustil, da je delavec stopil na prečko, ki tudi ni bila čvrsta, zato se je zlomila, tudi način dvigovanja betona, ki ga je tožniku odredil delavec tožene stranke ni bil pravilen in bi moral biti drugače urejen … Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje pa tudi izhaja, da je ravno zaradi teh kršitev in zaradi nepravilnega ravnanja tožene stranke prišlo tudi do škodnega dogodka. Obrazložitev sodišča prve stopnje je zadostna, sodišče pa se je pri tem oprlo tudi na mnenje izvedenca s področja varstva pri delu, ki mu tožena stranka ne ugovarjala. Zato očitki, da je sodišče le skromno obrazložilo krivdo tožene stranke, niso utemeljeni. Po določbi I. odst. 131. čl. OZ pa je bila tožena stranka tista, ki mora dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde, tega pa ni dokazala.

Sodišče prve stopnje je v sodbi sicer navedlo, da je podana tudi objektivna odgovornost tožene stranke, vendar je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, določbo II. odst. 131. člena OZ, kar pa ob tem, da je prepričljivo ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke, ni vplivalo na pravilnost odločitve. Dejansko stanje, ki ga je sodišče opisovalo za uporabo določb o objektivni odgovornosti pride v poštev za obrazložitev krivdne odgovornosti.

Tožena stranka v pritožbi ne pove, zakaj bi moralo sodišče dodatno zaslišati pričo J., zato so v tem delu njene pritožbene navedbe pavšalne.

Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik soprispeval k dogodku in s tem sodišču smiselno očita nepravilno uporabo določbe 171. čl. OZ. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je povedalo, v čem vidi prispevek oškodovanca in navedlo njegove dolžnosti po Zakonu o varstvu pri delu. Vsak delavec mora tudi sam skrbeti za svojo varnost, ravnati razumno in previdno. V konkretnem primeru ni šlo za zapleten delovni proces, ampak za vsakdanjo delovno situacijo, v kateri morajo tudi delavci ravnati pravilno. Zato je sodišče pravilno ocenilo njegov soprispevek z 10 %. Pritožbeni očitki, da je delovna organizacija dolžna v vsakem trenutku kontrolirati delavca pa niso utemeljeni, ker ne gre niti za majhne otroke niti za duševno prizadete osebe, ampak za zdrave odrasle in izkušene delavce. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da je imel tožnik preizkus znanja iz varstva in zdravja pri delu. Okoliščina, da je proti E. d.o.o. izdana zamudna sodba, ne more vplivati na odškodninsko odgovornost tožene stranke, za katero je sodišče ugotovilo, da obstaja. Tožnik bo lahko zahteval izpolnitev ali od ene ali druge, toženec pa bo imel le ugovor, da je terjatev prenehala zaradi izpolnitve.

Sodišče prve stopnje je glede temelja odškodninske odgovornosti popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine in pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pa absolutno bistvenih kršitev določb ni našlo, zato v tem delu pritožba ni utemeljena (ZPP člen 353).

Ad. 2 O pritožbi obeh pravdnih strank glede primerne višine odškodnine: Na podlagi mnenja izvedenca sodnomedicinske stroke in izpovedbe tožnika je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, pomembno za odločanje o primerni višini odškodnine. Odškodnina v višini 3.000,00 EUR za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem je glede na trajanje bolečinskega obdobja ter stopnjo bolečin, ob neugodnostih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje primerna. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo vse te okoliščine prav tako pa tudi dejstvo, da bo imel tožnik bolečine tudi v bodoče. Poškodba, ki jo je tožnik utrpel ni bila posebno huda, tudi bolečinsko obdobje ni bilo dolgo, zdravljenje ni trajalo več kot mesec dni, zato višja odškodnina ne bi bila primerna. Obširne pritožbene navedbe tožeče stranke, v katerih povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, in s katerimi hoče utemeljiti primernost višje odškodnine, niso utemeljene. Takšna odškodnina je primerljiva tudi z drugimi podobnimi primeri.

Tožena stranka posebej višine odškodnine ne izpodbija, saj v pritožbi le pavšalno navaja, da se ne strinja z višino, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo primernost odškodnine za strah, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo v višini 800,00 EUR. Glede na dejansko staje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki se pritožbeno ne izpodbija, je odškodnina v tej višini primerna.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je nekoliko prenizka odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo za psihične bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Tožnik je utrpel poškodbo v starosti 39 let, je fizičen delavec, tesar, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je oviran pri delih, ki zahtevajo fine in dobre prijeme za rokami, kar pa delo tesarja je. Ob starosti tožnika, prognozi, koliko časa bo prenašal še te težave in ob upoštevanju dela, ki ga bo opravljal verjetno tudi v bodoče, je primerna odškodnina za to obliko škode 3,000,00 EUR (manj 10%). Višja odškodnina ne bi bila primerna, tožnik je imel poškodovano levo roko in je zmanjšana gibljivost kazalca leve roke, nikoli pa ni zatrjeval, da bi bila to vodilna roka.

Sodišče prve stopnje je tako tudi v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, le delno je nepravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (ZPP člen 358), v pretežnem delu pa zavrnilo pritožbo tožeče stranke (ZPP člen 353). V celoti pa je zavrnilo neobrazloženo pritožbo tožene stranke.

Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper izrek o stroških postopka in sodišču očita nepravilno uporabo materialnega prava, določbo čl. 154 ZPP. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Tožeča stranka je delno uspela z zahtevkom, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti samo del stroškov, vključno s stroški, ki jih je imela za izvedenca medicinske stroke. Tudi ti stroški delijo usodo ostalih stroškov postopka. Pritožbene navedbe, da je treba te stroške priznavati neodvisno od uspeha, niso utemeljene in je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo določbo II. odst. 154. čl. ZPP. Takšna je tudi enotna sodna praksa.

Na pritožbeni stopnji je bila sodba sodišča prve stopnje delno spremenjena, zaradi tega pa je tožeča stranka uspela z večjim delom zahtevka. Sodišče prve stopnje je sicer delilo tožnikov uspeh ločeno po temelju in po višini, kar sicer po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilno, vendar tožena stranka takšnega načina izračunavanja uspeha ne izpodbija. Ob spremenjeni odločitvi je uspeh tožeče stranke 86,5 %, tožena stranka pa je uspela s svojimi ugovori s 13,5 %. Tako je tožeča stranka upravičena do povrnitve ob upoštevanju njenega uspeha 86,5 %, 1.761,87 EUR, tožena stranka pa ob upoštevanju 13,5 % uspeha v višini 180,96 EUR. Ob pobotu vseh stroškov je torej tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.508,91 EUR stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka je delno uspela s pritožbo. Na pritožbeni stopnji je bilo spornih še 3.081,88 EUR, tožeča stranka pa je uspela z 900,00 EUR, zato je njen pritožbeni uspeh 29,2 %. Kot pritožbene stroške je priglasila naslednje stroške: poročilo tožniku o prejeti pritožbi 50 točk, sestava pritožbe 500 točk, poročilo o vloženi pritožbi 50 točk in poročilo o uspehu pritožbe 50 točk, kar skupaj znese 650 točk, od tega pa 20 % DDV. Tožeča stranka ni upravičena do stroškov poročila tožnika o prejeti sodbi, saj je to postavko že priglasila pri stroških postopka ob zaključku glavne obravnave. Prav tako ni upravičena do 50 točk za poročilo tožniku o vloženi pritožbi, saj je to opravilo že zajeto v sami pritožbi. Tako je upravičena le do stroškov za sestavo pritožbe pri čemer se vzame vrednost predmeta vrednost izpodbijanega dela, to je 3.081,88 EUR in kar znese po tar. št. 18 in 21 375,00 EUR, ter 50 točk za poročilo stranki o uspehu pritožbe skupno torej 425,00 točk. Skupaj z 20 % DDV so tako stroški postopka 234,00 EUR. Glede na pritožbeni uspeh pa so ti stroški 68,33 EUR. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni pripomogel k rešitvi zadeve in zato prav tako tožeča stranka te stroške nosi sama.