17. 6. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe in v postopku za preizkus pobude A. A. A. iz Ž. na seji dne 17. junija 2004

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 16. člena Zakona o Državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 20/97) se zavrne.

2.Ustavna pritožba A. A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1592/2001 z dne 27. 6. 2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. V P 296/99 z dne 28. 3. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Višje sodišče je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je odločilo, da je zaradi umika tožbe postopek končan, in pritožniku naložilo, da mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 28.800 SIT. Sodišče je toženi stranki (Republiki Sloveniji) priznalo tako stroške kot tudi nagrado njenemu zakonitemu zastopniku Državnemu pravobranilstvu.

2.Ustavni pritožnik očita sodiščema, da bi morali priznati le stroške, ne pa tudi nagrade, ker po 162. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP) državni organ - Republika Slovenija - nima pravice do nagrade. Na ta pritožbeni očitek naj Višje sodišče ne bi odgovorilo, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP). Pritožnik navaja tudi, da kot stranka v zvezi z ureditvijo povračila stroškov glede na državni organ nima enakih pravic, zato naj bi mu bila kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

3.Pritožnik hkrati vlaga pobudo za oceno ustavnosti 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (v nadaljevanju ZDPra), ki določa, da se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Meni, da je izpodbijana določba v nasprotju s 162. členom ZPP, ki določa, da ima državni organ, kadar se udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov, nima pa pravice do nagrade po Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 7/95 in nasl.). Po mnenju pobudnika je tako neskladje med zakonoma v neskladju z Ustavo. Pobudnik svoj pravni interes utemeljuje z

zatrjevanjem, da je stranka v pravdnem postopku, v katerem mu je sodišče naložilo plačilo stroškov in nagrade državnemu organu. Predlaga, naj Ustavno sodišče odpravi zatrjevano neskladje.

B. - I.

4.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 16. člen ZDPra je očitno neutemeljena. Ustavno sodišče je že s sklepom št. U-I-155/01 z dne 15. 11. 2001 (OdlUS X, 191) pobudniku pojasnilo, da Ustavno sodišče ni pristojno odločati o medsebojni skladnosti zakonov. Medsebojno skladnost zakonskih določb Ustavno sodišče presoja le takrat, ko bi nastala taka nasprotja znotraj pravnega reda, da bi bilo kršeno načelo pravne države iz 2. člena Ustave. Za tako neskladje pa v obravnavani zadevi ne gre. Določba 162. člena ZPP govori o obsegu povračila stroškov postopka državnim organom, med katere spada tudi državno pravobranilstvo, kadar ti nastopajo v pravdnem postopku kot stranke, izpodbijana določba ZDPra pa ureja plačilo nagrade za zastopanje državnemu pravobranilstvu v vseh sodnih in upravnih postopkih, v katerih sodeluje kot zastopnik države in drugih, v ZDPra določenih subjektov.

Pobudnik ne navaja ničesar novega, kar ne bi Ustavno sodišče že upoštevalo, ko je prvikrat odločalo o njegovi pobudi. Zato je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo.

B. - II.

5.V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. V obravnavani zadevi gre za tak primer.

6.Odločitev sodišč (tudi če bi z njo bile kršene človekove pravice - glede tega se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati) ne more povzročiti pomembnejših posledic za pritožnika. Glede na to, da gre za znesek 28. 661 SIT (kolikor znaša priznana nagrada), izpodbijana sklepa zanj ne moreta imeti takih premoženjskih posledic, da bi to upravičevalo presojo pred Ustavnim sodiščem kot najvišjim organom sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

7.Prav tako od odločitve Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja.

Pristojnost v postopku ustavne pritožbe je omejena na presojo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (50. člen ZUstS). Zato od Ustavnega sodišča v tem postopku ni mogoče pričakovati rešitve vseh pomembnih pravnih vprašanj, temveč le tistih, ki imajo ustavnopravno naravo. Vprašanje pravilnosti priznanja nagrade samo po sebi ni pravno vprašanje ustavnopravnega pomena. Kolikor se pritožnik dotika ustavnopravno relevantnih vidikov, pa je Ustavno sodišče že izoblikovalo ustaljena stališča in ni potrebe, da bi jih v tej zadevi ponavljalo.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Čebulj.

Predsednica

dr. Dragica Wedam Lukić

zanjo podpredsednik

dr. Janez Čebulj