Jedro

Pravilen je poudarek sodišča prve stopnje, da domneve iz 1. alineje 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP (ki se nanaša na trajno nelikvidnost) ni mogoče izpodbijati z navedbami o dolžnikovem premoženju (kar se nanaša na prezadolženost; prim. 3. odstavek 14. člena ZFPPIPP).

Redna likvidacija ni procesna ovira za začetek stečajnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o začetku stečajnega postopka nad pravno osebo O. d.o.o - v likvidaciji začelo stečajni postopek in za upravitelja imenovalo T. K. 2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil. 3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija sklep sodišča prve stopnje o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom iz razloga, da do upnika nima zapadlih obveznosti, s katerimi bi zamujal več kot dva meseca. Sodišče prve stopnje je upnikovo aktivno legitimacijo utemeljilo na verodostojnih listinah, ki so podlage za sklepe o izvršbi VL 72754/2013 z dne 13. 5. 2013 in VL 72842/2013 z dne 13. 5. 2013. Navedlo je, da je na podlagi faktur, ki so podlage za izdajo omenjenih sklepov o izvršbi, ugotovilo, da je zapadlost upnikove najpozneje izdane fakture v aprilu 2013, kar nedvomno pomeni, da je dolžnik s plačilom obveznosti na dan vložitve predloga za začetek stečajnega postopka (27. 8. 2013) zamujal za več kot dva meseca. Nadalje sodišče ugotavlja, da dolžnik v ponovljenem postopku niti ni navajal, da so upnikove terjatve v tem času prenehale.

6. Višje sodišče ugotavlja, da je upnik aktivno legitimacijo za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka temeljil na zatrjevanju, da ima do dolžnika terjatev po Dogovoru o blagovnem kreditu št. 1 in najemni pogodbi. Obveznost po Dogovoru o blagovnem kreditu bi morala po pogodbi zapasti najkasneje do 31. 12. 2021, vendar pa je predčasno zapadla, ker je upnik odstopil od dogovora o blagovnem kreditu (3. 4. 2013), kar je tudi izkazal v tem postopku (odstop od pogodbe in pogodba sama sta prilogi predloga za začetek stečajnega postopka). Obveznost po Dogovoru o blagovnem kreditu št. 1 znaša 566.999,87 EUR s pripadki. Vse to je dolžnik v pritožbi izpodbijal zgolj z navedbo, da do upnika nima zapadlih terjatev, ne da bi pritožbeno grajo konkretiziral. S tako pritožbo ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo določbo 231. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP, ki določa, da je predlog za začetek stečajnega postopka upravičen vložiti upnik, ki verjetno izkaže terjatev do dolžnika, s katero je dolžnik v zamudi več kot dva meseca.

7. Nadalje dolžnik v pritožbi neutemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje o nedopustnosti začetka stečajnega postopka zoper dolžnika iz razloga, ker je v redni likvidaciji. O tem je višje sodišče v tem postopku že odločalo in v sklepu Cst 221/2014 z dne 3. 6. 2014 že odgovorilo, da niti ZFPPIPP niti Zakon o gospodarskih družbah - ZGD-1 redne likvidacije ne določata kot procesne ovire za začetek stečajnega postopka. Tudi nima prav pritožnik, ko zatrjuje, da se oba postopka vodita z identičnim ciljem. Že v citirani odločbi je višje sodišče pojasnilo, da je edini skupni cilj redne likvidacije in stečajnega postopka prenehanje družbe, sicer pa sta oba postopka tako po ustroju kot tudi po učinkih različna. Če je neposredni cilj stečajnega postopka poplačilo upnikov iz premoženja dolžnika, pa je cilj likvidacijskega postopka razdelitev premoženja med delničarje, poprej pa je potrebno poplačati upnike v celoti. Če dolžnik nima zadosti sredstev in na njegovi strani obstoji insolventnost, je nad njim potrebno opraviti stečajni postopek (kar jasno izhaja iz 414. člena ZGD-1)(1).

8. Nadalje dolžnik v pritožbi neuspešno izpodbija domnevo insolventnosti z navedbo, da ne zamuja z izpolnitvijo za več kot dva meseca, in oporeka zatrjevano trajno nelikvidnost, saj ne zamuja z izpolnitvijo obveznosti, ki presegajo 20 % vseh obveznosti za več kot dva meseca. Dolžnik spregleda, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o trajni nelikvidnosti oprlo na domnevo iz druge alineje 2. točke 14. člena ZFPPIPP, ki določa, da če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik trajneje nelikviden, če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti. Dolžnik v pritožbi v ničemer ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dolžnikov račun na dan odločanja sodišča prve stopnje blokiran že 630 dni. Blokiran je bil že na dan uvedbe stečajnega postopka (v obdobju od 31. 12. 2012 do 5. 8. 2014 skupaj že 600 dni). Sicer pa višje sodišče dodaja, da tudi iz ostalih trditev dolžnika izhaja, da je dolžnik trajno nelikviden, saj ni sposoben poravnavati svojih denarnih obveznosti. Kot izhaja iz odgovora na predlog za začetek stečajnega postopka in ostalih vlog dolžnika v tem postopku, dolžnik sicer uspeva do ostalih upnikov zniževati svoje terjatve na način dogovora, vendar pa še vedno nima denarja za izpolnitev svojih obveznosti, saj upnikom (vključno z upnikom tega stečajnega postopka) ponuja nadomestno izpolnitev z izročitvijo opažnih sistemov in druge opreme (ki je, po lastnih navedbah, ne zmore unovčiti). Tudi sicer pa je pravilen poudarek sodišča prve stopnje, da domneve iz prve alineje drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP (ki se nanaša na trajno nelikvidnost) ni mogoče izpodbijati z navedbami o dolžnikovem premoženju (kar se nanaša na prezadolženost; prim. tretji odstavek 14. člena ZFPPIPP)(2).

9. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

(1) V izogib ponavljanju se višje sodišče v celoti sklicuje na svoje razloge v citirani odločbi.

(2) Glej VSL sklep Cst 180/2012 z dne 5. 7. 2012, na katerega opozarja tudi sodišče prve stopnje.