Jedro

Pogodbeno določilo o načinu obračunavanja del po aneksu predstavlja materialno pravo med pravdnima strankama in ne razjasnitve kakega dejstva, ki bi terjalo strokovno znanje izvedenca. Tem trditvam tožena stranka ni nasprotovala in je bilo to pogodbeno določilo za pravdni stranki očitno jasno. Gre za pogodbeni dogovor, ne glede na to, po kakšni ceni je prvo tožeča stranka stroške svoje delovne sile in mehanizacije zaračunavala toženi stranki.

Če upnik svojo terjatev prijavi v stečajnem postopku in je ta tudi priznana, se tako v pravdnem kot v stečajnem postopku odloča o obstoju iste terjatve. Terjatev ni bila prerekana in je torej priznana. Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku in je o zahtevku odločeno z učinkom pravnomočnosti (res iudicata). Tožena stranka zato nima več pravnega interesa za pritožbo. Izpodbijana sodba je v tem delu že po samem zakonu izgubila moč izvršilnega naslova v obsegu, v katerem je prenehala upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo.

Izrek

I. Pritožba prvo tožeče stranke se zavrže. II. Pritožba tožene stranke se zavrže. III. Pritožbi drugo tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da se višjemu tožbenemu zahtevku ugodi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati tudi 193.130,28 EUR z zakonski zamudnimi obrestmi od 7.3.2008 dalje.

V preostalem se pritožba drugo tožeče stranke zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka je dolžna drugo tožeči stranki v 15 dneh povrniti 632,02 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom:

I. sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 9720/2008 z dne 13. 3. 2008 razveljavilo tudi v preostalem delu izreka sklepa,

II. toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati drugo tožeči stranki J. K. 1.014.751,62 EUR z zakonom določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 3. 2008 do plačila,

III. višji tožbeni zahtevek (193.130,28 EUR) kot neutemeljen zavrnilo in

IV. toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 10.707,87 EUR, v roku 15 dni od prejema drugopisa te odločbe.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper III. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, potrdi izpodbijano sodbo in tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper sodbo v celoti. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožbi prvo tožeče stranke in tožene stranke nista dovoljeni, pritožba drugo tožeče stranke pa je delno utemeljena.

K pritožbi prvo tožeče stranke:

4. Prvo tožeča stranka je bila po podatkih sodnega registra pri AJPES dne 13. 1. 2015 po zaključku stečaja izbrisana iz sodnega registra. Z dnem izbrisa je prenehala obstajati (441. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju). Višje sodišče zato ugotavlja, da je prvo tožeča stranka po izdaji sodbe sodišča prve stopnje (dne 7. 11. 2012) izgubila sposobnost biti stranka. Ta mora biti podana v vseh fazah postopka, tudi v času odločanja o pritožbi (80. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), in ker ta procesna predpostavka v času odločanja pritožbenega senata ni podana, je višje sodišče pritožbo prvo tožeče stranke kot nedovoljeno zavrglo (352. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

5. Nad toženo stranko se je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 2577/2013 z dne 20. 1. 2014 začel stečajni postopek. Dne 27. 1. 2015 je bil izdan sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, katerega sestavni del je končni seznam preizkušenih terjatev z dne 21. 1. 2015. Iz slednjega izhaja, da je drugo tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila terjatev, ki je predmet tega pravdnega postopka, in sicer: glavnico 1.207.881,90 EUR, kap. obresti 673.384,12 EUR, glavnico stroškov postopka 10.707,87 EUR, glavnico str. začasne odredbe 1.147,00 EUR in kap. obresti str. začasne odredbe 97,23 EUR (skupaj 1.907.407,80 EUR). Stečajni upravitelj je priznal: glavnico 1.014.751,62 EUR (za kolikor je sodišče v II. točki izreka izpodbijane sodbe prisodilo terjatev tožeči stranki), glavnico stroškov postopka 10.707,87 EUR (iz IV. točke izreka izpodbijane sodbe), glavnico str. začasne odredbe 1.147,00 EUR in kap. obresti str. začasne odredbe 97,23 EUR, skupaj 1.026.703,72 EUR.

6. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka, ki se je pritožila zoper sodbo v celoti, za pritožbo nima pravnega interesa. Zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe zato, ker je odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka tožeče stranke zanjo ugodna in boljše odločitve s svojo pritožbo ne more doseči. V II. in IV. točki izreka izpodbijane sodbe pa pritožba toženi stranki prav tako ne more izboljšati pravne varnosti oziroma njenega pravnega položaja. Izpodbijana sodba je v tem delu že po samem zakonu izgubila moč izvršilnega naslova v obsegu, v katerem je prenehala upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo.(1) Če namreč upnik svojo terjatev prijavi v stečajnem postopku in je ta tudi priznana, se tako v pravdnem kot v stečajnem postopku odloča o obstoju iste terjatve. Zaradi koncentracije obravnavanja terjatev se po volji zakonodajalca v stečajnem postopku obravnavajo vse terjatve, ki jih upniki uveljavljajo zoper stečajnega dolžnika. Terjatev ni bila prerekana in je torej priznana. Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku (prvi odstavek 316. člena ZPP) in je o zahtevku odločeno z učinkom pravnomočnosti (res iudicata). Tožena stranka zato nima več pravnega interesa za pritožbo.

7. Ker je pravni interes procesna predpostavka za obravnavanje pritožbe, na katero sodišče pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti, je treba pritožbo tožene stranke zavreči (četrti odstavek 343. člena v zvezi s 352. členom ZPP).

K pritožbi drugo tožeče stranke (zoper III. in IV. točko izreka):

8. Glede na navedeno o priznanju terjatve drugo tožeče stranke v stečajnem postopku nad toženo stranko, prerekani del terjatve torej poleg kapitaliziranih obresti v višini 673.384,12 EUR predstavlja tudi glavnica v višini 193.130,28 EUR, za kolikor je sodišče prve stopnje v III. točki izreka izpodbijane sodbe višji zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Višje sodišče ugotavlja, da je drugo tožeča stranka predlog za nadaljevanje postopka podala skladno s sedmim odstavkom 301. člena ZFPPIPP (v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev, torej do 27. 2. 2015), zato je o pritožbi drugo tožeče stranke zoper III. točko izreka sodbe vsebinsko odločilo.

9. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da je bila terjatev prvo tožeče stranke po vložitvi predloga za izvršbo v tej zadevi s cesijsko pogodbo prenesena na drugo tožečo stranko, kar v postopku ni sporno. Prvo tožeča stranka in tožena stranka sta poslovno sodelovali na podlagi gradbene pogodbe z dne 22. 8. 2006 (v nadaljevanju pogodba) in aneksa z dne 24. 5. 2007 (v nadaljevanju aneks 2), s katero je prvo tožeča stranka kot izvajalec za toženo stranko kot naročnika prevzela izvedbo gradbenih in obrtniških del pri izgradnji vzorčne hiše in nadaljnjih 20 hiš v naselju B. do V. gradbene faze ter komunalne infrastrukture naselja. Vrednost del po pogodbi se je določala po sistemu dejanskih količin in enotnih cen za vzorčno hišo. Spor se nanaša na začasne situacije od 12. (delno) do vključno končne situacije, to je v delu, v katerem sta prvo tožeča in tožena stranka za izgradnjo nadaljnjih 20 hiš (z izvedbo infrastrukturnih del) z aneksom 2 spremenili način obračunavanja del. Po 1. členu aneksa 2 ta predstavlja obračun dejanskih stroškov (materiala + asignacijske pogodbe) ter stroškov M. d.o.o. + 15%. V postopku je sodišče upoštevalo izvedensko mnenje dr. B. G., ki je bil postavljen že v postopku zavarovanja z začasno odredbo in ki je po vpogledu v gradbeni dnevnik, knjigo obračunskih izmer in vhodnih računov izdelal mnenje o točnosti podatkov v rekapitulaciji stroškov celotnega pogodbenega projekta.

10. Izvedenec je v izvedenskem mnenju ugotovil, da je razlika med izvedenimi in plačanimi deli 1.014.751,62 EUR in v tem delu je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe). V zvezi z določitvijo vrednosti po aneksu 2 se je sodišče prve stopnje pridružilo stališču izvedenca, da stroški delovne sile in mehanizacije niso podvrženi 15% povišanju, ker so temeljili na tržnih kalkulativnih osnovah, torej cenah, ki jih podjetje zaračunava na trgu za svojo storitev in če bi tem cenam dodali 15%, bi bilo to v skupni ceni obračunano dvakrat. Po stališču sodišča prve stopnje to ni smiselno in to ni bil namen pogodbenih strank.

11. Spisovni podatki utemeljujejo pritožbeno trditev drugo tožeče stranke, da ne drži navedba sodišča prve stopnje, da naj bi si pravdni stranki formulo v aneksu 2 razlagali vsaka po svoje. Drži namreč, da se o tem nista strinjala le tožeča stranka in izvedenec, ki je na dodatna vprašanja pravdnih strank in pri tem na konkretne pripombe tožeče stranke, napisal še dva dodatka. Medtem ko je v dodatku 2 (na list. 89 spisa) 15% povečanje upošteval pri asignacijah in znesek stroškov po sklenitvi aneksa 2 izračunal na 2.079.192,26 EUR, je v dodatku 3 seštevke vseh stroškov, torej asignacij, delovne sile in stroškov M. d.o.o. povečal za 15% in neplačano razliko ugotovil v višini 3.772.367,82 EUR.

12. Pogodbeno določilo o načinu obračunavanja del po aneksu 2 v tej zadevi predstavlja materialno pravo med pravdnima strankama in ne razjasnitve kakega dejstva, ki bi terjalo strokovno znanje izvedenca (prim. 243. člen ZPP). Pritožnica pri tem izvedencu utemeljeno očita, da je formulo uporabil tudi mimo trditvene podlage strank. Drži namreč, da tožena stranka taki interpretaciji obračunavanja del, kot jo podaja tožeča stranka, v postopku ni ugovarjala. Tožeča stranka je že v prvi pripravljalni vlogi(2) trdila, da se obračunajo dejanski stroški, stroški M. d.o.o. in še 15% zaslužek; tožeča stranka bo izstavljala začasne situacije na osnovi dejanskih stroškov (str. nabave materiala, storitev tožeče stranke, storitev podizvajalcev,(3) povečano za 15%, potem pa še v tretji pripravljalni vlogi.(4) Tem trditvam tožena stranka ni nasprotovala in je bilo to pogodbeno določilo za pravdni stranki očitno jasno. Gre za pogodbeni dogovor, ne glede na to, po kakšni ceni je prvo tožeča stranka stroške svoje delovne sile in mehanizacije zaračunavala toženi stranki.

13. Pritožba je torej glede pravilne uporabe materialnopravne določbe aneksa 2 utemeljena. Med strankama je bilo pogodbeno dogovorjeno, da si tožeča stranka na materialne stroške, stroške podizvajalcev in lastne stroške skupaj obračuna še 15% zaslužka. Skladno z dodatkom 3 k izvedenskemu mnenju(5) zato prava vrednost oziroma dogovorjena cena izvedenih del znaša 3.772.367,82 EUR. Ob odštetju že plačanih 2.482.542,95 EUR in 1.014.751,62 EUR, za kolikor je bilo zahtevku tožeče stranke že ugodeno, znaša razlika še izkazane terjatve tožeče stranke 275.073,25 EUR.

14. Po stališču pritožnice je izpodbijana sodba nepravilna tudi v delu, kjer sodišče ni upoštevalo navedb tožeče stranke, da je izvedenec dvakrat odštel vrednost izdanih dobropisov, pri čemer je tožeča stranka dobropise izdajala za že izvršena plačila in so v skupnem znesku plačil tožene stranke (2.482.542,95 EUR) upoštevani. Vendar je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki se je s tem v zvezi naslonilo na izvedensko mnenje. Izvedenec je namreč v dodatku 3 pojasnil, da je višino opravljenih del ugotavljal na podlagi dejanskih stroškov z upoštevanjem rekapitulacije, na to pa dobropisi ne morejo vplivati. Dobropis kot računovodska kategorija (vknjižba v dobro na konto dolžnika oz. zmanjšanje upnikovih terjatev do dolžnika), upoštevan v situacijah, pri takem načinu izračunavanja višine ne igra nobene vloge. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je tožeča stranka višino tožbenega zahtevka utemeljevala na konto kartici, ki kot računovodska kategorija dobropise upošteva.

15. Ker je tožeča stranka vtoževala terjatev le do višine 1.207.881,90 EUR, je višje sodišče pritožbi ugodilo le v tem obsegu (prvi odstavek 2. člena ZPP) in izpodbijano odločitev v III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz III. točke izreka te sodbe.

16. Tožeča stranka se posledično pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v IV. točki izreka sodbe, vendar te odločitve ne more več izpodbijati iz razlogov, ki so že navedeni v 6. točki obrazložitve te sodbe, zato je v tem delu pritožba drugo tožeče stranke neutemeljena.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in Odvetniški tarifi - OT, ki jo je višje sodišče uporabilo skladno z določbo 41. člena Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT). Za pritožbo gre drugo tožeči stranki 1.125 točk oz. 516,37 EUR (1. točka Tar. št. 21 OT), 2% materialnih stroškov v višini 10,32 EUR in 20 % DDV, kar skupaj znaša 632,02 EUR. Priglašenih 40 točk za obvestilo stranki višje sodišče toženi stranki ni priznalo, saj je strošek zajet že v sestavo pritožbe, plačilo takse pa je bilo drugo tožeči stranki odloženo.

Op. št. (1): glej VSL sklep I Cpg 360/2012 in I Cpg 446/2012. Op. št. (2): list. št. 25 spisa, drugi odstavek.

Op. št. (3): razvidni iz rekapitulacije stroškov, priloga A130; ostali podatki so v gradbenem dnevniku in gradbeni knjigi.

Op. št. (4): list. št. 67 spisa, 11. točka, tretji odstavek.

Op. št. (5): list. št. 121spisa.