Jedro

Pritožbeno sodišče ni odločalo o sodbi sodišča prve stopnje z dne 09.05.2000 o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka, ker je ta sodba postala pravnomočna po izteku pritožbenega roka, saj tožnik proti tej sodbi prve stopnje ni vložil pritožbe. Njegov revizijski predlog za tako spremembo, da se ugodi njegovemu primarnemu tožbenemu zahtevku, je torej naperjen zoper sodbo, zoper katero po zakonu revizije ni mogoče vložiti.

Uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega procesno pomeni spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP. Čeprav sta glavni in podrejeni tožbeni zahtevek v določeni odvisnosti, ker sodišče odloča o podrejenem zahtevku le, če spozna, da glavni zahtevek ni utemeljen, gre vseeno za dva samostojna tožbena zahtevka, ki imata različno dejansko in pravno podlago. Za samostojno naravo podrejenega tožbenega zahtevka govori tudi dejstvo, da lahko tožnik podrejeni tožbeni zahtevek uveljavlja samostojno kot glavni zahtevek v posebni pravdi. Pri različni pravni in dejanski podlagi obeh zahtevkov se vrednost spornega predmeta ugotovi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (iz drugega odstavka 41. člena ZPP). Tožnik bi moral ob spremembi tožbe z naknadnim uveljavljanjem podrejenega tožbenega zahtevka opredeliti tudi vrednost spremenjenega spornega predmeta svojega nedenarnega tožbenega zahtevka proti prvemu tožencu. Ker tega ni storil, si v tem delu ni zagotovil pravice do revizije.

Sodišči sta v tožnikovo korist šteli, da je petletni zastaralni rok za vrnitev plačanega dela kupnine pričel teči junija 1993, ko je bil pravnomočno zavrnjen predlog za obnovo v prejšnji pravdi. Ker pa je tožnik podrejeni tožbeni zahtevek uveljavljal šele s spremembo tožbe na naroku 09.05.2000, je to storil po izteku zastaralnega roka.

Izrek

Revizija proti odločitvi o primarnem tožbenem zahtevku proti obema tožencema in o podrejenem tožbenem zahtevku proti prvemu tožencu se zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s kupno pogodbo z dne 26.09.1992 kupil od drugega toženca parcelo št. 422/1 k.o..., vendar pogodba ni bila izvedena v zemljiški knjigi, ker je bilo s sodbo na podlagi pripoznave z dne 14.12.1992 pod opr. št. P 195/92-7 pri takratnem Temeljnem sodišču v Ljubljani, Enoti v Kamniku ugotovljeno, da je ta parcela last prvega toženca in drugemu tožencu naloženo, da mora izstaviti za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice sposobno listino. Tožnik je 10.04.1997 vložil tožbo proti obema tožencema s tožbenim zahtevkom, da sta dolžna priznati, da je on lastnik sporne parcele, prvotoženec pa je dolžan tudi izstaviti za prenos lastninske pravice na tožnikovo ime sposobno listino in sporno parcelo izročiti v tožnikovo posest. Na naroku 09.05.2000 je tožnik postavil še dva podrejena tožbena zahtevka. S prvim je od drugega toženca zahteval, da mu mora vrniti plačani del kupnine v višini 35.000 DEM v tolarski vrednosti na dan 01.10.1992 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od takrat dalje, z drugim pa je od prvega toženca zahteval, da mora dopustiti pri svojih nepremičninah vpis tožnikove zastavne pravice za sporno terjatev, ki jo ima tožnik proti drugemu tožencu. O tako postavljenih tožbenih zahtevkih je sodišče prve stopnje odločilo z dvema sodbama. S prvo sodbo z dne 09.05.2000 pod opr. št. P 130/98-62 je primarni tožbeni zahtevek proti obema tožencema zavrnilo. Ta sodba je postala pravnomočna brez pritožbe. Z drugo sodbo z dne 10.10.2000 pod opr. št. P 130/98-70 je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek proti prvemu tožencu, ker s tožnikom ni v nobeni pogodbeni zavezi, zaradi zastaranja pa je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek proti drugemu tožencu.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje z dne 10.10.2000 zavrnilo in to sodbo potrdilo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog iz 3. točke 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (prav 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP) in predlaga vrhovnemu sodišču "naj reviziji tožnika ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku in sicer primarnemu zahtevku (ugodi), podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje". Po mnenju revizije vsi podatki v spisu in ugotovljeno dejansko stanje dokazujejo, da je drugi toženec tožniku prodal parcelo, ko ni bil več njen lastnik. Taka kupna pogodba je v smislu 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) nična. Po 104. členu pa mora v takem primeru vsaka stranka drugi vrniti vse, kar je prejela. Ker pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, tožnikov zahtevek za vrnitev 35.000 DEM ne more biti zastaran. Na ničnost mora po 109. členu ZOR sodišče paziti po uradni dolžnosti. Postopek drugega toženca je bil zoper dobro vero in poštenje, bil je nemoralen, saj je drugi toženec tožnika hudo oškodoval, zlasti z zavajanjem, da je nepremičnina njegova last, da prvemu tožencu ni podpisal ničesar in tudi ne izjave o pripoznavi tožbenega zahtevka.

Revizija je bila vročena obema tožencema in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. V odgovoru prvi toženec predlaga njeno zavrnitev in razlaga zgodovino medsebojnih sporov. Drugi toženec ni vložil revizijskega odgovora, Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija proti odločitvi o primarnem tožbenem zahtevku proti obema tožencema in proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku proti prvemu tožencu ni dovoljena, proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku proti drugemu tožencu pa ni utemeljena.

Iz prej povzetega predloga revizije, s katerim je tožnik opredelil tudi obseg revizijskega izpodbijanja, izhaja, da tožnik predlaga tako spremembo, da se ugodi njegovemu primarnemu tožbenemu zahtevku. Po prvem odstavku 367. člena ZPP je revizija izredno pravno sredstvo proti sodbi sodišča druge stopnje. Pritožbeno sodišče ni odločalo o sodbi sodišča prve stopnje z dne 09.05.2000 o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka, ker je ta sodba postala pravnomočna po izteku pritožbenega roka, saj tožnik proti tej sodbi prve stopnje ni vložil pritožbe. Njegov revizijski predlog za tako spremembo, da se ugodi njegovemu primarnemu tožbenemu zahtevku, je torej naperjen zoper sodbo, zoper katero po zakonu revizije ni mogoče vložiti. Zato je revizija v tem delu nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP).

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Predmet premoženjskega spora je lahko denarni ali nedenarni zahtevek. Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta.

Tožnik je na obravnavi 20.05.2000 poleg že obstoječega glavnega zahtevka naknadno uveljavljal dva podrejena tožbena zahtevka, od katerih je bil tožbeni zahtevek proti prvemu tožencu zaradi dopustitve zemljiškoknjižnega vpisa zastavne pravice nedenarne, vendar pa premoženjske narave. Uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega procesno pomeni spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP. Čeprav sta glavni in podrejeni tožbeni zahtevek v določeni odvisnosti, ker sodišče odloča o podrejenem zahtevku le, če spozna, da glavni zahtevek ni utemeljen, gre vseeno za dva samostojna tožbena zahtevka, ki imata različno dejansko in pravno podlago. Za samostojno naravo podrejenega tožbenega zahtevka govori tudi dejstvo, da lahko tožnik podrejeni tožbeni zahtevek uveljavlja samostojno kot glavni zahtevek v posebni pravdi. Pri različni pravni in dejanski podlagi obeh zahtevkov se vrednost spornega predmeta ugotovi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (iz drugega odstavka 41. člena ZPP). Povedano pomeni, da bi moral tožnik ob spremembi tožbe z naknadnim uveljavljanjem podrejenega tožbenega zahtevka opredeliti tudi vrednost spremenjenega spornega predmeta svojega nedenarnega tožbenega zahtevka proti prvemu tožencu. Ker tega ni storil, si v tem delu ni zagotovil pravice do revizije. Zaradi izostale ocene vrednosti tega spornega predmeta ni mogoče šteti, da je izpolnjena procesna predpostavka za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Tožnikova revizija proti sodbi sodišča druge stopnje o zavrnitvi njegove pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka proti prvemu tožencu, po vsem obrazloženem, ni dovoljena.

V ostalem delu je tožnikova revizija neutemeljena.

Tožnik je podrejeni tožbeni zahtevek proti drugemu tožencu za plačilo tolarske vrednosti 35.000 DEM opiral na trditve, da realizacija kupne pogodbe ni več mogoča in da mora zato drugi toženec vrniti prejeti del kupnine. Pravna podlaga takih trditev je v 132. členu ZOR o učinkih razdrte pogodbe. Sodišče prve stopnje je podrejeni tožbeni zahtevek proti drugemu tožencu zavrnilo zaradi utemeljenosti njegovega ugovora zastaranja. Sodišče druge stopnje se je s tako uporabo materialnega prava strinjalo. Tožnik šele v sedanji fazi postopka prvič uveljavlja ničnost kupne pogodbe zaradi prodaje tuje stvari in zaradi zatrjevano nemoralnega ravnanja drugega toženca. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik s tem nedovoljeno spreminja dejansko podlago spora (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kljub temu tožniku odgovarja, da je bil drugi toženec po zemljiškoknjižnih podatkih v času sklenitve kupne pogodbe še lastnik sporne nepremičnine. Tudi če to ne bi bil, prodaja tuje stvari sama po sebi nima za posledico ničnosti te pogodbe (iz 460. člena ZOR). Glede ostalih revizijskih trditev o ničnosti pogodbe pa revizijsko sodišče še pojasnjuje, da mora sodišče sicer res po uradni dolžnosti paziti na ničnost, vendar mora tudi stranka vsaj navajati take dejanske okoliščine, ki omogočajo sklepanje, da naj bi šlo za nično pogodbo. Takih trditev pa tožnik v dosedanjem postopku ni uveljavljal. Nasprotno, prav iz njegove izpovedi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik že en mesec po sklenitvi pogodbe vedel za prejšnjo pravdo med obema tožencema o lastninski pravici na sporni parceli in za pripoznavo (list. št. 80) ter da mu je tudi odvetnik povedal, da realizacija v zemljiški knjigi ne bo mogoča. Zato tudi iz tega razloga ne morejo biti uspešne revizijske trditve o zavajajočem in nemoralnem ravnanju drugega toženca.

Tožnik ne izpodbija razlogov obeh sodišč o zastaranju terjatve.

Revizijsko sodišče ob uradnem preizkusu materialnega prava o tem vprašanju ugotavlja, da so pravilni razlogi sodišča druge stopnje, zakaj je tožnikov podrejeni tožbeni zahtevek za vrnitev plačanega dela kupnine že zastaral. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik sicer izpovedal, da je za nemožnost izpolnitve pogodbe z vpisom v zemljiško knjigo vedel že približno en mesec po sklenitvi pogodbe z dne 26.09.1992, vendar sta sodišči kljub temu v tožnikovo korist šteli, da je petletni zastaralni rok za vrnitev plačanega dela kupnine pričel teči najkasneje junija 1993, ko je bil pravnomočno zavrnjen predlog za obnovo v prejšnji pravdi. Ker pa je tožnik podrejeni tožbeni zahtevek uveljavljal šele s spremembo tožbe na naroku 09.05.2000, je to storil po izteku zastaralnega roka. Z zastaranjem terjatve je prenehala tožnikova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, v obravnavanem primeru torej pravica zahtevati vrnitev plačanega dela kupnine zaradi razdrtja pogodbe (določbe 360., 361. in 371. člena ZOR).

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe.