Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča je razviden zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas po peti alinei prvega odstavka 17. člena ZDR (1990): začasno povečan obseg dela. Ker delovno razmerje tožnice za določen čas ni bilo sklenjeno v nasprotju z zakonom, delo, ki ga je opravljala, ni izgubilo narave začasnosti in ker tožnica tudi ni ostala na delu potem, ko bi ji moralo delovno razmerje prenehati, ni bilo podlage za ugotovitev, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas (18. člen ZDR (1990)).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja in za ugotovitev, da se je delovno razmerje tožnice spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče je ugotovilo, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v skladu z zakonom. Tožena stranka je v času od leta 1993 do 2001 poleg svoje redne dejavnosti izvajala dve investiciji in sicer pripravo in izvedbo čistilnih naprav na bloku 4 in 5, kar je povzročilo povečan obseg finančno knjigovodskih opravil. Ko je bila investicija na zadnjem bloku končana, je tožnici prenehalo delovno razmerje. Veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) v takih primerih ni opredeljeval časovne omejitve zaposlitve za določen čas.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Bistvena za odločitev je bila ugotovitev, da je obstajal zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Več kot sedem let trajajoče obdobje je sicer relativno dolgo, vendar pa zakon ne določa, do kdaj se šteje povečan obseg dela za začasnega, kdaj pa preraste v trajnega. Trajanje povečanega obsega dela je odvisno od dejanskih okoliščin posameznega primera.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče spregledalo dejstvo, da v prvi pogodbi o zaposlitvi, ki je bila sklenjena 1.9.1994, razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni naveden. Zato se šteje, da je tožnica sklenila delovno razmerje za nedoločen čas in navajanje razlogov v aneksih k pogodbi o zaposlitvi tega dejstva ne more spremeniti. Tožnica ni opravljala knjigovodskih del le za investicije na bloku 4 in 5, temveč za vse investicije pri toženi stranki. ZDR (1990) je opredeljeval časovno omejitev zaposlitve za določen čas z začasnim povečanjem obsega dela. Vrhovno sodišče je v podobnih primerih že večkrat sprejelo stališče, da delovno razmerje, ki traja več kot dve leti, ni začasno (na primer v sodbi opr. št. VIII Ips 139/98 z dne 13.10.1998). Ustaljena sodna praksa je tudi formalni vir prava in izpodbijana sodba pomeni odstop od ustaljene sodne prakse.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru pojasnjuje dejanske okoliščine, zaradi katerih je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas in zaradi katerih je bila odločitev sodišča pravilna.

Navaja tudi, zakaj so ugovori tožnice neutemeljeni in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnica se v reviziji sicer spušča predvsem v polemiko z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno obeh sodišč, kar po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog. Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pomenijo vse navedbe v reviziji o dokazni oceni izvedenih dokazov glede začasno povečanega obsega dela in v zvezi s tem o potrebi po le začasni zaposlitvi tožnice.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Povečan obseg dela pri toženi stranki sta sodišči prve in druge stopnje pravilno vzeli kot izhodišče za svojo presojo, da je bilo s tožnico zakonito sklenjeno delovno razmerje za določen čas. Čas oziroma kako dolgo se povečan obseg dela še šteje za začasnega, kdaj pa preraste v trajnega, v zakonu ni bil določen. Odvisen je od dejanskih okoliščin posameznega primera, enako kot v primerih drugih razlogov po prvem odstavku 17. člena ZDR (1990) (nadomeščanje, začasna narava dela, vezanost na projekt oziroma na programske opredelitve, ipd). Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da se je obseg dela v knjigovodstvu investicij zelo povečal zaradi izgradnje odžvepljevalne naprave, ko pa je bila investicija odžvepljevalne naprave na bloku 5 konec leta 2001 končana, se je obseg dela začel zmanjševati. Tožena stranka je investiciji v čistilne naprave na bloku 4 in 5 izvajala v času od leta 1993 do 2001 in to poleg svoje redne dejavnosti.

Zato zgolj sedemletno obdobje samo po sebi še ne pomeni, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom. Tega tudi ni mogoče trditi zgolj zato, ker je bilo sklenjeno (podaljševano) večkrat za krajša obdobja. Tako sklenjeno delovno razmerje za določen čas bi bilo nezakonito le ob nadaljnjem pogoju, da bi pomenilo izigravanje tega instituta. Torej v primeru, ko bi sodišče ugotovilo, da delodajalec sklepa taka delovna razmerja za dela, ki nimajo narave začasnosti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

Navedba revizije, da v prvi pogodbi o zaposlitvi ni naveden razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, je v nasprotju s tistimi listinami, ki jih je predložila tožnica sama. S pogodbo o zaposlitvi z dne 1.9.1994 (priloga A5) je bila tožnica sprejeta v delovno razmerje za določen čas (šestih mesecev) kot pripravnica.

Pripravništvo pa je bilo zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (16. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in 17. člen ZDR (1990)).

Zmotno je stališče revizije, da je ustaljena sodna praksa formalni vir prava. Tudi vsako odstopanje od ustaljene sodne prakse ni že kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Kršitev bi lahko pomenila le neutemeljeno oziroma neobrazloženo odstopanje od ustaljene sodne prakse, ob nadaljnjem pogoju, da gre za dejansko in pravno enak ali podoben primer.

V sodbi Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 139/98 je res v obrazložitvi navedeno, da začasno povečan obseg dela ne more trajati dve leti ali več. Vendar tako stališče ni bilo podlaga za odločitev v navedeni zadevi. Sodišče je odločilo na podlagi ugotovitve, da razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas v pogodbi o zaposlitvi sploh ni bil naveden in da sploh ni šlo za začasno povečan obseg dela, temveč za normalen obseg dela. Gre torej le za navedbo v obrazložitvi, ki ne daje podlage za sklepanje, da je taka ustaljena sodna praksa. Sodna praksa je bila dejansko drugačna in sicer taka kot je bila upoštevana v obravnavani zadevi (na primer VIII Ips 3/2002 z dne 15.10.2002).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča je tako razviden zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas po peti alinei prvega odstavka 17. člena ZDR (1990): začasno povečan obseg dela. Ker delovno razmerje tožnice za določen čas ni bilo sklenjeno v nasprotju z zakonom, delo, ki ga je opravljala, ni izgubilo narave začasnosti in ker tožnica tudi ni ostala na delu potem, ko bi ji moralo delovno razmerje prenehati, ni bilo podlage za ugotovitev, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas (18. člen ZDR (1990)).

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Izrek o stroških je v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZDSS.