Jedro

V drugostopenjski sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kaj pomeni več pozornosti gibanju viličarja in s kakšnim ravnanjem bi jo tožnica lahko izkazala, če jo je viličar zadel pri vožnji nazaj in tedaj, ko je že bila mimo stavbe, iz katere je pripeljal ter ni mogla videti, slišati in predvideti, da bo viličar trčil vanjo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi z delovno nezgodo z dne 9.3.1995 naložilo toženi stranki plačati tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2,390.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke ter delno spremenilo prvostopenjsko sodbo. Po presoji o 20% prispevku tožnice k nastanku škode in o pravični odškodnini za nepremoženjsko škodo v znesku 1,800.000 SIT, je tožena stranka obvezana plačati tožnici 1,440.000 SIT odškodnine.

Proti drugostopenjski sodbi je vložila revizijo tožnica.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, nasprotuje 20% sokrivdi tožnice in znižanju odškodnine. Predlaga spremembo drugostopenjske sodbe tako, da se pritožba tožene stranke zavrne.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije z zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti izpodbija sodbo sodišča druge stopnje. Glede odločitve o temelju uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004). Glede odločitve o višini odškodnine pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in sicer 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). V zahtevi navaja, da se sodba sodišča druge stopnje glede temelja ne da preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je namreč izrecno ugotovilo, da tožnica ni mogla videti in tudi ne slišati ter tudi ne predvidevati, da bo viličarist trčil vanjo, saj jo je zadel z vožnjo nazaj in to tedaj, ko je že bila mimo stavbe, iz katere je pripeljal. Hodila je po običajni poti skozi dvorišče in torej ni prišlo do škodnega dogodka, ko naj bi tožnica prečkala dvorišče. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je tožena stranka opustila potrebno varnost pri delu, saj dvorišče ni bilo ustrezno razsvetljeno. Sodba sodišča druge stopnje pa nima razlogov o tem, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da je viličar zadel tožnico pri prečkanju dvorišča, ter kakšno pozornost glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje bi tožnica morala posvetiti obratovanju viličarja. Zaradi teh pomanjkljivosti vsebuje sodba sodišča druge stopnje uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije izpodbija tudi odločitev o višini odškodnine za posamezne vrste nepremoženjske škode ter zatrjuje zmotno uporabo 200. in 203. člena ZOR. Glede na ugotovitve o poškodbah ter o trajanju ter stopnji telesnih bolečin in nevšečnosti je sodišče prve stopnje prisodilo primerno denarno odškodnino za telesne bolečine v znesku 1,100.000 SIT, sodišče druge stopnje pa je zmotno uporabilo citirana člena ZOR, ko je denarno odškodnino znižalo na 900.000 SIT. Za prestani strah je sodišče prve stopnje priznalo odškodnino 490.000 SIT, sodišče druge stopnje pa je ob nepravilni uporabi 200. in 203. člena ZOR odškodnino za strah znižalo na 200.000 SIT. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino 800.000 SIT. Sodišče druge stopnje je z zmanjšanjem odškodnine na 700.000 SIT zmotno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine.

Revizija tožeče stranke je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vročena obema strankama. Ne na revizijo in ne na zahtevo nobena stranka ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Tožnica je uveljavljala odškodnino v znesku 2,390.000 SIT, s pravnomočno drugostopenjsko sodbo pa ji je bila prisojena odškodnina v znesku 1,440.000 SIT. Z revizijo izpodbija zavrnilni del sodbe, torej znaša vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe 950.000 SIT. Ker ta znesek ne presega 1,000.000 SIT, revizija tožeče stranke po drugem odstavku 367. člena ZPP ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato po 377. členu ZPP zavrglo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Ugotovljeno je, da je tožnico kot delavko tožene stranke na dvorišču tovarne zadel viličar in jo poškodoval. Ocenjeno je bilo, da gre za objektivno odgovornost tožene stranke kot imetnika viličarja, ki je nevarna stvar (173. in 174. člen ZOR). Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da ni nobenega tožničinega prispevka k nastanku škode, drugostopenjsko sodišče pa je razsodilo drugače, da je namreč tožnica kot oškodovanka deloma (do 20%) sama prispevala k nastanku škode (tretji odstavek 177. člena ZOR). Očitek proti taki odločitvi drugostopenjskega sodišča glede temelja odgovornosti je vsebovan v trditvi, da se drugostopenjska sodba glede temelja ne da preizkusiti, saj niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

Prva trditev je, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o tem, na podlagi česa je drugostopenjsko sodišče zaključilo, da je viličar zadel tožnico pri prečkanju dvorišča. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v tem delu zahtevi ni pritrditi. Okoliščina, da je viličar zadel tožnico na dvorišču tožene stranke, med postopkom ni bila sporna.

Točen kraj zadetja iz sodb nižjih sodišč ni razviden. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je viličar zadel tožnico, ko je hodila po običajni poti skozi dvorišče in torej dvorišča ni prečkala. Sodišče druge stopnje pa je z drugimi besedami ponovilo isto ugotovitev, da je tožnica šla preko dvorišča oziroma ob robu dvorišča, kjer so vsakodnevno hodili delavci. S tem je tudi drugostopenjsko sodišče opisalo tožničino pot kot običajno pot in nato nadaljevalo, da bi tožnica morala pri prečkanju dvorišča posvetiti več pozornosti obratovanju viličarja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedba o prečkanju dvorišča ne pomeni ugotovitve kakšnega posebnega dejstva, ki bi terjalo dodatne razloge. Gre le za ugotovitev, da je tožnica hodila po dvorišču. Izrazi prečkati dvorišče, hoditi preko dvorišča, hoditi po dvorišču in hoditi skozi dvorišče sami po sebi brez dodatnih pojasnil pomenijo isto, to je gibanje po dvorišču. Za to je v tožničinem primeru nedvomno šlo. Za točnejšo opredelitev kraja in smeri gibanja pa so potrebne dodatne podrobnosti. V obravnavanem primeru je to ocena o običajni poti po dvorišču, ki jo ugotavljata obe sodišči. Zato uporaba besedne zveze prečkanje dvorišča v izpodbijani sodbi pomeni le, da je bila tožnica zadeta pri hoji po dvorišču, česar zaradi nespornosti ni bilo treba dodatno utemeljiti. V tem delu po oceni vrhovnega sodišča zatrjevana kršitev postopka ni podana.

Drugače pa je pri drugi trditvi, da drugostopenjska sodba nima razlogov o tem, kakšno pozornost bi glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje morala tožnica posvetiti obratovanju viličarja. Sodišče druge stopnje se je namreč postavilo na stališče, da je bila (običajna) pot delavcev do garderobe na območju delovanja viličarja, kar naj bi že samo po sebi narekovalo tožnici večjo pozornost. Vendar je treba opozoriti na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni mogla videti in tudi ne slišati in tudi ne predvidevati, da bo viličarist trčil vanjo, saj jo je zadel z vožnjo nazaj in tedaj, ko je že bila mimo stavbe, iz katere je pripeljal. Ob takih dejanskih ugotovitvah pa se izkaže, da s strani pritožbenega sodišča ni pojasnjeno, kakšno pozornost bi morala tožnica posvetiti obratovanju viličarja, da ne bi bilo njenega prispevka k nastanku škode v smislu tretjega odstavka 177. člena ZOR. Manjkajo torej razlogi, kaj pomeni več pozornosti gibanju viličarja in s kakšnim ravnanjem bi jo tožnica lahko izkazala, če jo je viličar zadel pri vožnji nazaj in tedaj, ko je že bila mimo stavbe, iz katere je pripeljal ter ni mogla videti, slišati in predvideti, da bo viličar trčil vanjo. Manjkajo torej razlogi o odločilnih dejstvih, da bi bilo mogoče odločitev drugostopenjskega sodišča o temelju odgovornosti preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo utemeljeno uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti. Zato je vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in na podlagi drugega odstavka 391. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 379. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava glede višine odškodnine za posamezne vrste nepremoženjske škode. Zaradi ugotovljene procesne kršitve pri odločitvi o podlagi odgovornosti, ki je terjala razveljavitev izpodbijane sodbe, je odpadlo vsebinsko obravnavanje odločitve drugostopenjskega sodišča z vidika uporabe materialnega prava.