Jedro

Pravica do zaslišanja obremenilne priče obsega možnost zasliševanja vseh avtorjev obremenilnih izjav. Obsojenec je lahko svojega prvotnega soobtoženca, zoper katerega je kasneje tekel ločen kazenski postopek, zaslišal v predmetnem kazenskem postopku, zato kršitev pravice do obrambe ni podana.

Sodišče lahko o sostorilčevem subjektivnem odnosu do kaznivega dejanja (subjektivna komponenta sostorilstva) sklepa na podlagi njegovega dejanskega ravnanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka Zavarovalnici C. d.d. v višini 6.303,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 28. 6. 2012 dalje do izpolnitve obveznosti, Zavarovalnici D. d.d. pa v znesku 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestni, ki tečejo od dne 30. 8. 2012 dalje do izpolnitve obveznosti, s presežkom njunih zahtevkov pa je oškodovani družbi napotilo na pravdo. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 je obsojencu naložilo plačilo premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v znesku 3.547,36 EUR. Obsojenca je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti. Kot neutemeljene ocenjuje navedbe o kršitvi iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitvi pravice do zaslišanja obremenilnih prič v zvezi z izjavo, ki jo je sodišču podal (takrat še soobtoženi) B. B. Na vsa pravna vprašanja glede B. B. procesnega položaja je namreč izčrpno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Obsojencu domnevno odrečena pravica pa mu je bila v celoti zagotovljena na naroku za glavno obravnavo dne 3. 2. 2020, kjer jo je tudi aktivno izvajal. Navedbe, s katerimi vložnik uveljavlja kršitve kazenskega zakona, vrhovni državni tožilec po vsebini ocenjuje za uveljavljanje procesne kršitve nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe ter pomanjkljive obrazložitve sodbe glede zavestne in voljne vsebine direktnega naklepa ter sostorilstva, je razumno zavrnilo že višje sodišče. Kolikor pa vložnik posplošeno trdi, da niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, se vsebinsko opira na lastno dokazno oceno, ne pa opis dejanja v izreku sodbe. Kot nedopustno izpodbijanje dejanske podlage sodbe vrhovni državni tožilec ocenjuje tudi navedbe, da ni dokazano, da naj bi obsojenec imel v naklepu ukrasti predmete, ki so našteti v izreku sodbe. Kršitev zakona v zvezi s pridobitvijo in odvzemom premoženjske koristi ter nepristranskostjo in izločitvenimi razlogi na strani sodišča obramba v pritožbi ni uveljavljala, zato ne morejo biti predmet presoje po zahtevi za varstvo zakonitosti. Odmera kazenske sankcije, ki je ostala v zakonskih mejah, pa v postopku varstva zakonitosti ni upoštevna podlaga, tudi sicer pa so po oceni vrhovnega državnega tožilca očitki o njeni arbitrarnosti v nasprotju z jasnimi in prepričljivimi razlogi obeh sodb. Glede na navedeno predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil ter vztrajal pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zoper obsojenca in takratnega soobtoženega B. B. je sprva tekel enoten kazenski postopek. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 48673/2012 z dne 2. 2. 2017 sta bila oba spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 48673/2012 z dne 26. 10. 2017 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju je bil postopek zoper obsojenca po 33. členu ZKP iz razlogov smotrnosti izločen. Obtoženi B. B. je bil v nadaljevanju s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 48673/2012 z dne 5. 10. 2018, pravnomočno dne 16. 10. 2018, oproščen obtožbe. O obtožbi zoper obsojenca je sodišče odločalo v predmetnem, izločenem, postopku, v katerem je bil na naroku 3. 2. 2022 kot priča zaslišan tudi B. B. 6. Zagovornik navaja, da je bila obsojencu v zvezi z zaslišanjem B. B. kršena pravica do obrambe. O njegovem zaslišanju v ponovljenem sojenju po razveljavitvi obramba ni bila obveščena in tako ni imela možnosti postavljanja vprašanj, čeprav pomenijo B. B. izpovedbe v vlogi obtoženca oziroma priče (v predmetnem postopku) odločilen dokaz za obsodbo. Poudarja, da je sodnica med B. B. pričanjem slednjega spraševala, ali je v svojem zagovoru lagal. 7. Drži, kar navaja vložnik, da med minimalne pravice, ki jih mora imeti oseba, ki je obdolžena kaznivega dejanja, sodi pravica, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič (točka d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju EKČP). Nezmožnost uveljavljanja pravnega jamstva, ki ga zagotavlja navedena določba EKČP, hkrati pomeni tudi kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave.1 Ta pravica obsega možnost zasliševanja vseh avtorjev obremenilnih izjav in ni omejena na osebe, ki imajo v postopku vlogo priče, pač pa se razteza tudi na soobtožence.2 Obsojenec je imel možnost, da B. B. o okoliščinah, ki se tičejo kaznivega dejanja, pa tudi glede zagovora, ki ga je podal v postopku, ki se je vodil le zoper njega, v predmetnem postopku zasliši na naroku 3. 2. 2022, kjer je B. B. sodeloval kot priča. S tem je bila obsojencu dana možnost uresničevanja pravice do obrambe. Zato z navedbami, da v drugem kazenskem postopku, ki je tekel zoper B. B., ni mogel sodelovati, ne more uspeti. Zatrjevane kršitve pravice do obrambe (in zatrjevane kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila z njo povezana) zagovornik zato ni uspel utemeljiti.

8. Navedbe, da je kršen kazenski zakon, ker da v izreku izpodbijane sodbe niso opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja velike tatvine, zagovornik v ničemer ne utemelji, zato z njo ne more uspeti. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti namreč omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zahteve kršitve zakona konkretno opredeliti ter jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih sicer ni mogoče preizkusiti. Kolikor kršitev kazenskega zakona utemeljuje z navedbami, da sodba ne vsebuje razlogov o zavestni in voljni sestavini naklepa, pa zagovornik po vsebini uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar neutemeljeno. Do krivdne oblike, s katero je obsojenec izvršil kaznivo dejanje, se je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 38 svoje sodbe in pojasnilo, da se je obsojenec z nakupom vlomilnega orodja in najemom kombija na dejanje pripravil ter vstopil v prodajalno, iz katere sta z neznanim sostorilcem odtujila več predmetov in ključ prav tako ukradenega avtomobila. S tem je sodišče pojasnilo, iz česa je sklepalo, da je obsojenec želel izvršiti kaznivo dejanje in se ga je zavedal, s čimer je obrazložilo voljno in zavestno sestavino naklepa. Odtujila sta predmete, ki sta jih hotela vzeti (točka 10 sodbe višjega sodišča), zato so neutemeljene tudi navedbe, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o tem, da je imel obsojenec namen vzeti točno tiste predmete, katerih tatvina se mu očita. Kolikor navaja, da predmeti pri njem niso bili najdeni, pa ne uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka, pač pa nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Ne drži, da sostorilstvo v izreku sodbe ni konkretizirano, saj iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da sta s sostorilcem pri storitvi zavestno sodelovala, pri čemer je eden o njiju vlomil v poslovni objekt na Dolenjski cesti, nadalje je eden od njiju vlomil še v trgovino, ki se v objektu nahaja, v katero sta oba vstopila, jo pregledala in iz nje odtujila večje število predmetov. S tem je jasno opredeljeno, da je znake kaznivega dejanja obsojenec izvrševal skupaj z neznano osebo, s čimer je konkretizirano sostorilstvo v ožjem smislu, za katerega gre, ko vsi udeleženci neposredno izpolnjujejo znake kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče pa je tudi že zavzelo stališče, da pri opisu sostorilstva, ko vsi sostorilci sodelujejo pri izvrševanju zakonskih znakov kaznivega dejanja in ko ni dvoma, da je eden od sostorilcev tudi obsojenec, sodišču ni treba natančneje opredeljevati, kateri od sostorilcev je uresničeval posamezne zakonske znake kaznivega dejanja.3 Zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

10. Prav tako so neutemeljeni očitki, da sodba nima razlogov o objektivni in subjektivni komponenti sostorilstva. Sostorilstvo je opredeljeno v drugem odstavku 20. člena KZ-1, po katerem je storilec kaznivega dejanja tudi vsak, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno pripeva k storitvi. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je pogoj, da je določeno osebo mogoče šteti za sostorilca, izpolnitev tako subjektivnega kot objektivnega elementa sostorilstva.4 Objektivni element je v zakonskem besedilu opredeljen kot sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja (sostorilstvo v ožjem smislu), oziroma odločilni prispevek k njegovi izvršitvi (sostorilstvo v širšem smislu), subjektivni kriterij pa se kaže kot vprašanje, ali je sostorilec kaznivo dejanje, pri katerem je sodeloval, pojmoval kot svoje ali tuje.5 Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja zaključek, da je obsojenec predmete odtujil skupaj z neznanim storilcem (točka 34). Iz posnetkov nadzorne kamere izhaja, da se je na kraju kaznivega dejanja gibalo več oseb, najmanj dva. Sodišče je zato zaključilo, da je dejanje obsojenec izvršil v sostorilstvu z najmanj eno osebo, pri čemer je ta ostala neznana (točka 11 sodbe višjega sodišča). Z ugotovitvami o skupnem vstopu v trgovino, v katero je bilo predhodno vlomljeno, in odtujitev predmetov, je jasno obrazložena objektivna komponenta sostorilstva, saj je ugotovljeno, da sta dejanje skupaj izvrševali dve osebi, poleg obsojenca še neznani sostorilec. Sodba zato niti glede ugotavljanja subjektivne strani sostorilstva ni pomanjkljiva. Vrhovno sodišče je namreč glede ugotavljanja sostorilčeve zavesti o sodelovanju pri kaznivem dejanju že zavzelo stališče, da je nanjo mogoče sklepati tudi na podlagi njegovega dejanskega ravnanja. Ravnanje, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, ne dopušča drugačne razlage, kot da je obsojenec ravnanje dojemal za svoje.6

11. Vložnik sodbe sodišča prve stopnje v pritožbi glede kazenske sankcije in odvzema premoženjske koristi ni izpodbijal, je pa višje sodišče po uradni dolžnosti sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Zagovornik pritožbenemu sodišču glede teh vprašanj neutemeljeno očita nerazumljive in arbitrarne razloge, s čimer uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Višje sodišče je presojo v tem delu utemeljilo s sklicevanjem na razloge sodbe sodišča prve stopnje glede izbire in odmere kazenske sankcije ter glede odločitve, da se obsojencu, kot enemu od dveh sostorilcev, vzame le polovica premoženjske koristi, ki ni bila predmet priznanih premoženjskopravnih zahtevkov. Sklicevanje na razloge sodišča prve stopnje glede na standarde obrazložitve, ki so se uveljavili v sodni praksi, zadošča. Sodišču druge stopnje v obrazložitvi odločbe namreč ni treba ponavljati zaključkov in njihovih obrazložitev, če ocenjuje, da razloge v zadostni meri podaja že sodba sodišča prve stopnje, posebej če pritožbeni razlogi ne podajajo nobenih novih argumentov za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje.7 To toliko bolj velja v primeru, ko sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, pač pa je presojo opravilo po uradni dolžnosti.

12. Navedb, s katerimi uveljavlja kršitev zakona v zvezi s pridobitvijo in odvzemom premoženjske koristi, ker da naj v spisu ne bi bilo dokazov o tem, kako se je obsojenčevo premoženje zaradi kaznivega dejanja povečalo, ter kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pritožba ni vsebovala, zato se vložnik na njih ne more sklicevati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti niso utemeljene, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec je brez dohodkov in premoženja, zato ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj bi bilo zaradi njenega plačila lahko sicer ogroženo njegovo vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan preživljati.

15. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Odločbi Ustavnega sodišča Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 in Up-1293/10 z dne 21. 6. 2012. 2 Odločbi Ustavnega sodišča Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 in Up-719/03 z dne 9. 3. 2006. 3 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 96/2001 z dne 22. 4. 2004. 4 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 343/2004 z dne 9. 2. 2006. 5 L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož in K. Filipčič, Kazensko pravo, splošni del, Ljubljana, 2009, str. 325. 6 Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 158/2000 z dne 4. 4. 2002. 7 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 39382/2010 z dne 29. 8. 2013.