Jedro

Tako se v primeru, če se je vršitev nadaljevanega kaznivega dejanja začela v času, ko je veljal stari kazenski zakon (kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po 183. čl. KZ), nadaljevala pa v času ko je že veljal nov zakon, za nadaljevano kaznivo dejanje v celoti uporabi novi zakon.

Izrek

Pritožbo zagovornika obtoženega A. Ž. se zavrne kot neutemeljeno in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na

150.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo za dejanja pod tč.

I/1, 2 in 3 spoznalo obt. A. Ž. za krivega treh nadaljevanih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po III. odst. 183. čl. KZ. Za dejanje, opisano pod tč. II. pa je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po I. odst. 183. čl. KZ. Za vsako od dejanj pod točkami I/1, 2 in 3 mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, za dejanje, opisano pod tč. II. pa mu je določilo kazen eno leto zapora.

Obtožencu je nato, po določbah o steku, izreklo enotno kazen štiri leta zapora. Na podlagi 67. čl. KZ mu je izreklo varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica učitelja glasbene vzgoje za dobo treh let, pri čemer se čas izrečenega varnostnega ukrepa ne všteva v čas prestan v zaporu. Na podlagi I. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. II. odst. 92. čl. ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter plačati na 200.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Mladoletno oškodovanko H. M. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo (II. odst. 105. čl. ZKP).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter še podrejeno, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v odločbi o kazenski sankciji ter obtožencu namesto zaporne kazni izreče pogojno obsodbo z daljšo preizkusno dobo oziroma, da mu izrečeno zaporno kazen zniža. Predlaga pa še, naj pritožbeno sodišče obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka in povprečnine.

Višja državna tožilka S. P. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe II. odst. 377. čl. ZKP predlagala, naj se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Na predlog je zagovornik odgovoril in vztrajal pri pritožbenih navedbah v pritožbenem predlogu.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče tudi ne strinja s pritožnikom, da razlogi sodbe prve stopnje ne temeljijo na izvedenih dokazih in podatkih spisa, ampak predstavljajo zgolj pavšalno oceno, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. I. odst. 371. čl. ZKP. Sodišče prve stopnje je v sodbi ocenjevalo vsak dokaz posebej in nato tudi vse dokaze skupaj, skladno z določbo VII. odst. 364. čl. ZKP, zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo kršitve kazenskega zakona iz 4. tč. 372. čl. ZKP. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo kazenski zakon in zato kazenski zakon ni prekršen v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Zmotno meni pritožnik, da bi sodišče prve stopnje moralo vsa dejanja opredeliti kvečjemu kot spolni napad na otroka po I. oziroma po III. odst. 183. čl. KZ. Citirana določba je bila v veljavi do 23.4.1999, ko je stopila v veljavo novela kazenskega zakona, po kateri gre po čl. 183 KZ za spolni napad na osebo mlajšo od 15 let. Po tem zakonitem določilu je sodišče prve stopnje vsa dejanja pravilno pravno opredelilo. Dejanji, opisani pod tč. I/1 in 2 sta bili storjeni v času od septembra 1997 do konca septembra 1999 (dejanje pod tč. 1) oziroma v času od septembra 1995 do konca septembra 1999 (dejanje, opisano pod tč. 2). Obe dejanji je sodišče prve stopnje pravilno pravno opredelilo kot nadaljevani kaznivi dejanji. Dejanji sta bili dokončani v septembru leta 1999. Tako se v primeru, če se je vršitev nadaljevanega kaznivega dejanja začela v času, ko je veljal stari kazenski zakon (kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po 183. čl. KZ), nadaljevala pa v času ko je že veljal nov zakon, za nadaljevano kaznivo dejanje v celoti uporabi novi zakon. Dejanji, opisani pod tč.

I/3 in II storjeni v času od oktobra 2000 pa do 13.4.2001 (dejanje pod tč. I/3) in dne 29.10.2001 (dejanje, opisano pod tč. II) pa sta bili storjeni v po času uveljavitvi novele, to je po 23.4.1999. Pravna opredelitev vseh štirih dejanj je zato pravilna in sodišče ni storilo zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

Pritožnik tudi neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z dejanjema, opisanima pod tč. I/1 in 2 pritožnik ponavlja obtoženčev zagovor, v katerem je dotikanje obeh mladoletnih oškodovank prikazoval kot nujne dotike pri učenju inštrumenta, ki sta ga igrali, kar pa sta po mnenju pritožnikov obe oškodovanki očitno napačno tolmačili. Obtoženčev zagovor je sodišče prve stopnje ocenilo in navedlo jasne in prepričljive razloge zakaj mu ne verjame. Zato pritožnik s ponavljanjem zagovora ne vnaša dvomov v pravilne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Neutemeljeno se pritožnik sklicuje na izpovedbi učiteljev glasbe G. in A. ki sta povedala, da je potrebno preverjati učenčevo dihanje s prepono tudi z dotiki učenca, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi njunih izpovedb, pravilno ugotovilo, da so ti dotiki drugačni, manj pogosti in da se učitelj glasbe ne dotika intimnih delov telesa učenca. Pritožnik izpostavlja enega izmed dogodkov, ki so ga opisale oškodovani N. J., V. S. in mati oškodovanke J. D. J. o obtoženčevem protipravnem početju in izpostavlja razlike v njihovih izpovedbah. Te razlike je že sodišče prve stopnje ugotovilo ter jih ocenilo in pravilno presodilo, da ne gre za razlike, ki bi kakorkoli vnašale dvome v verodostojnost izpovedb navedenih prič. Prepričljivi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje. Sodišče prve stopnje pa izpovedb obeh oškodovank in tudi matere J. ni presojalo samostojno, ampak jih je presodilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ter na podlagi njih utemeljeno napravilo zaključke o obtoženčevi krivdi. Zato pritožnik s sklicevanjem na dejstvo, da priče Z. M., J. A. in V. J. niso vedeli povedati nič o obtoženčevem početju, ki ga opisujeta obe oškodovanki, pravilnih razlogov izpodbijane sodbe ne omaja. Neutemeljeno pritožnik tudi vnaša dvome v verodostojnost izpovedb prič M. P. in B. P. Pritožnik zatrjuje, da sta si oškodovanki izmislili navedeni priči, pri čemer ne pojasni, na podlagi česa sklepa, da sta si oškodovanki izmislili, da naj bi navedena tudi videla obtoženčevo početje. Tako se tudi ta pritožbena navedba, ki ni niti konkretizirana, pokaže kot neutemeljena. Za obe priči (P. in P.) pritožnik navaja, da naj bi o dogodku izpovedovali različno. Tako je P. povedal, da je videl obtoženca kako je stal za oškodovanko in jo držal za zadnjico, P. pa, da jo je držal za spodnji del hrbta. Sodišče je ocenilo manjšo razliko v izpovedbi obeh o tem, za kateri del telesa je obtoženec držal oškodovanko, pri čemer je pravilno ugotovilo, da razlika v njunih izpovedbah kaže, da sta dejansko opisala dogodek, ki sta ga zaznala sama. Tudi v tem delu je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča logična in pravilna in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Izpovedbi obeh oškodovank je sodišče prve stopnje preizkusilo tudi z ugotovitvami, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja izvedenca psihologa dr. P. in utemeljeno na podlagi ugotovitev izvedenca o osebnostih obeh oškodovank in njunemu nagnjenju k odkritosti ter presoje načina podajanja izpovedbe obeh oškodovank ter dejstva, da je izvedenec ugotovil tudi, da so pri oškodovankah vidne posledice travmatiziranosti seksualnega tipa, utemeljeno zaključilo, da sta izpovedbi obeh oškodovank verodostojni in da ju ugotovitve, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja, še dodatno potrjujejo. Zato pritožnik z lastno interpretacijo izvedenskega mnenja in navedbami, da sta oškodovanki bili že odrasli osebi, ko ju je pregledal izvedenec ter da je izvedenec zgolj ocenil, da oškodovanki na splošno govorita po resnici, podaja le nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, kar pa ni relevanten razlog za izpodbijanje v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja.

Tudi v zvezi z dejanjem, opisanim pod tč. I/3, pritožnik s pritožbenimi navedbami ne odvzema prepričljivosti argumentom prvostopenjske sodbe. Pritožnik obširno pojasnjuje pomen fotografij mladoletne oškodovanke ter da so starši fotografije, ki jih je napravil obtoženec, razumeli narobe. Fotografije, ki jih omenja pritožnik, so bile le povod za reakcijo staršev oškodovanke in za ugotovitev, da nekaj pri učenju pouka blok flavte, ki ga je oškodovanka obiskovala, ni v redu. Te fotografije niso odločilno dejstvo, na podlagi katerih sodišče prve stopnje gradi dokazne zaključke v sodbi. Sodišče je presojalo oškodovankino izpovedbo in utemeljeno ugotovilo, da je oškodovanka o odločilnih dejstvih, pomembnih za presojo ali je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki mu ga je očitala obtožba, izpovedovala verodostojno, v skladu s svojo starostjo. Sodišče je pravilno presodilo, da oškodovankin opis, v katerem je navajala, da jo je obtoženec posedel na kolena ali jo celo vlekel na kolena in žgečkal po prsih, pomeni dejansko otipavanje otroka po prsih. Zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo uveljavlja pritožnik glede razlike v izrazih v opisu dejanja v sodbenem izreku in v povzemanju izpovedbe oškodovanke v razlogih sodbe. Sodišče prve stopnje je tudi izpovedbo te oškodovanke preizkusilo z izvedencem P. ter na podlagi tega preizkusa in v povezavi z izpovedbo oškodovankine matere o oškodovankinem opisu obtoženčevega početja, napravilo pravilne dokazne zaključke, da je šlo za otipavanje oškodovanke z namenom zadovoljitve spolnega nagona pri obtožencu, zato tudi ni bistvenih razhajanj med izrekom sodbe in sodbenemi razlogi, kot to zmotno meni pritožnik in ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Pri dejanju opisanem pod tč. II. je sodišče prve stopnje presodilo pomen izpovedb oškodovankinih staršev in starih staršev, na katere se sklicuje pritožnik, ko izpostavlja, da navedeni ne verjamejo, da je prišlo do kakršnekoli spolne zlorabe oškodovanke s strani obtoženca.

Sodišče je logično ocenilo, da izpovedbe slednjih niso odločilne za presojo, da je obtoženec storil tudi to kaznivo dejanje. Namreč na podlagi pravilne in analitične presojo izpovedb prič specialne pedagoginje M. H. in kriminalistke M. o oškodovankinih navedbah v zvezi z obtoženčevim početjem z njo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo katera spolna dejanja je obtoženec izvrševal z oškodovanko ter pravilno presodilo, da je obtožencu tudi to dejanje dokazano.

Tudi izpovedbo navedenih prič je sodišče prve stopnje preizkusilo iz izvedenskim mnenjem izvedenca psihologa o oškodovanki in o njenem doživljanju. Zato pritožnik neutemeljeno navaja, da je oče oškodovanke izpovedal, da si oškodovanka zapomni slabe izkušnje in ima potem do tega odpor ter da se oškodovanka obtoženca ne boji in je z njim še vedno v pogostih stikih. Logični in sprejemljivi so zaključki sodišča prve stopnje, temelječi na ugotovitvah izvedenca P., da oškodovanka obtoženčevega početja, ker se tudi zaradi svoje duševne nerazvitosti ni zavedala prepovedanosti tega početja, ni sprejemala kot travmatičnega, saj se dogodek ni zgodil nasilno, zato pritožnikovo poudarjanje, da ima oškodovanka še vedno stike z obtožencem in da se ga ne boji, ne vnaša dvomov v dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da izvedenec P. ni uspel pojasniti problema sugestibilnosti oškodovanke, da so vse priče, ki so oškodovanki blizu, povedale, da je zelo sugestibilna in praviloma potrjuje to, kar se jo vpraša in pokaže. Tudi s temi pritožbenimi navedbami pritožnik predvsem izraža nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o presoji oškodovankine sugestibilnosti, temelječe na ugotovitvah izvedenca P. Ta del izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje ocenilo (stran 13 sodbe) kot strokovnega in logičnega ter ugotovilo, na podlagi mnenja, da je oškodovanka sicer sugestibilna, vendar pa je pri manj razvitih osebah domišljija borna in zato tudi sugestibilnost zelo kratkega roka. Način kako je spraševala kriminalistka M. oškodovanko, o čemer je izpovedovala, pa je sodišče prve stopnje tudi presodilo z izvedencem P., zato pritožnik neutemeljeno navaja, da izpovedba kriminalistke M. ni verodostojna in da se postavlja vprašanje njene strokovne usposobljenosti za vodenje razgovora z duševno zaostalo deklico. Način spraševanja je bil tudi ocenjen kot takšen, da je strokovno sprejemljiv, zato pritožnik tudi s citiranimi pritožbenimi navedbami ne izpodbija pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožnik izpostavlja še izpovedbe prič V. V. ter T. in S. L., katerih izpovedbe za obtoženca niso bile ugodne in ocenjuje, da njihove izpovedbe zaradi skaljenih odnosov z obtožencem, niso verodostojne. Ta del pritožbe ni v relevantni zvezi z izpodbijano sodbo, saj se sodišče prve stopnje na izpovedbe teh prič niti ne opira.

Sodišče prve stopnje je tako vsa odločilna dejstva ugotovilo pravilno in popolno in na podlagi teh dejstev napravilno utemeljene dokazne zaključke o obtoženčevi krivdi o vseh dejanjih, za katera je bil spoznan za krivega. Zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnikom, da je dokazna ocena sodišča o krivdi obtoženca zgolj na ravni verjetnosti. Prav tako pritožnik nima prav ko zatrjuje, da zaključek sodišča, da je obtoženec storil vsa dejanja zaradi zadovoljitve spolne sle, na izhaja iz podatkov spisa, ampak da gre samo za miselni proces sodišča, ki nima opore v izvedenih dokazih.

Sodišče prve stopnje je, ko je ocenilo vse izvedene dokaze in na podlagi njih ugotovilo, da gre za dejanja, ki predstavljajo spolna dejanja na škodo vseh štirih oškodovank, utemeljeno zaključilo, da je šlo za dejanja, pri katerih je obtoženec zadovoljeval svoj spolni nagon. Zaključki sodišča so utemeljeni in izvedeni prav iz presojenih dokazov in ne gre za pavšalne trditve, ki nimajo razlogov o odločilnih dejstvih, kot to neutemeljeno v pritožbi zatrjuje pritožnik.

Na podlagi pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je za posamezna kazniva dejanja obtožencu določilo kazni v bližini z zakonom zagroženega minimuma (zagrožena kazen za kaznivo dejanje po III.

odst. 183. čl. KZ je zapor od enega do osmih let, za dejanje po I. odst. istega člena pa zapor od šestih mesecev do petih let). Tako je pri dejanjih opisanih pod tč. I pravilno upoštevalo, da so bila dejanja storjena na dokaj blag način, kar poudarja pritožnik, brez grobosti in nasilnega posega v telo in telesno integriteto, kar se je utemeljeno odrazilo pri določitvi višine kazni za vsako dejanje eno leto in dva meseca zapora. Zato pritožnik s poudarjanjem okoliščine, kateri je sodišče prve stopnje dalo pravilno težo, ne more uspeti z zavzemanjem za znižanje kazni. Pritožnik tudi nima prav, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, da je obtoženec pri dejanju, opisanem pod tč. II na škodo oškodovanke storil več spolnih dejanj, saj gre po oceni pritožnika le za znak kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da je teža in, pri izvrševanju večih spolnih dejanj na škodo iste oškodovanke, tako tudi način storitve kaznivega dejanja, okoliščina, ki lahko pomembno vpliva na odmero zaporne kazni. Enako velja za okoliščine dejanja, ki se kažejo v dejstvu, ki ga pravilno vrednosti sodišče prve stopnje, da je bilo to dejanje storjeno na škodo duševno manj razvite oškodovanke. Zato poudarjanje pritožnika, da je sodišče prve stopnje upoštevalo kot okoliščino za odmero kazni dejansko zakonski znak kaznivega dejanja, ne predstavlja pritožbenih navedb, ki bi lahko vplivale na znižanje določene kazni za to kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtožencu določilo posamične kazni, ki so sorazmerne s težo in načinom storitve kaznivih dejanj ter osebnimi razmerami in lastnostmi obtoženca, ter nato obtožencu izreklo enotno kazen, ki jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravično. Pritožnik podrejeno še predlaga, da bi bila za obtoženca primerna sankcija pogojna obsodba. Pritožnik ne pojasni, katere so tiste okoliščine, na podlagi katerih bi bilo moč presoditi, da teža in način storitve vseh obravnavanih kaznivih dejanj utemeljuje le sankcijo opominjevalne narave in ne pojasni, kako je podana prognoza obtoženčevega bodočega pozitivnega vedenja v takšni meri, da bi zadostoval le izrek opozorilne kazenske sankcije, to je pogojne obsodbe.

Pritožnik uvodoma v pritožbi sicer navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da naj se obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, ker pa pritožbenega razloga ne obrazlaga, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlog ni uveljavljen.

Ker razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sodbo, niso podani in ker pritožbeno sodišče, pri preizkusu izpodbijane sodbe, ni ugotovilo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (I. odst. 383. čl. ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik s pritožbo ni uspel, zato mora obtoženec na podlagi določbe I. odst. 98. čl. ZKP v zvezi s I. odst. 95. čl. ZKP plačati stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo povprečnino, primerno trajanju in zamotanosti tega postopka ter njegovim premoženjskim razmeram.