Jedro

Vsak od pogodbenih zneskov ima svojo dejansko podlago, ker gre za mesečne terjatve, vsota nepogodbenih obveznosti (povračilo plačanih stroškov) pa tudi ne presega 20.000,00 EUR. Posledično stvarne pristojnosti ni mogoče določiti po seštevku vrednosti vseh dolgovanih zneskov, saj se za vsakega od njih utemeljenost ugotavlja posebej. Če imajo ob isti pravni podlagi zneski različno dejansko podlago, se vrednost, relevantna za določitev stvarne pristojnosti ne sešteje. Gre za objektivno kumulacijo, kot če bi bilo vloženih več posameznih tožb, za katere bi bilo za vsako posamezno pristojno okrajno sodišče. To pomeni, da je tudi za odločitev o vseh zahtevkih skupaj stvarno pristojno okrajno sodišče.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

II.Toženka mora tožnici povrniti 465 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, če bo s plačilom zamudil, pa še zakonske zamudne obresti od naslednjega dne dalje, do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da ji plača skupaj 20.507,23 EUR, z obrestmi od posameznih zneskov, ki so razvidni iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. Presežek zahtevka je zavrnilo (II.) in odločilo, da toženka nosi stroške postopka (III.). Gre za vsoto neplačanih mesečnih najemnin za dvosobno stanovanje in opremo, ki ga je tožnica oddala toženki s pogodbo in njenim aneksom ter za povračilo nekaterih obratovalnih stroškov, ki jih je tožnica kot lastnica plačala namesto toženke.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka, obrazloženo zoper del, ki je zanjo neugoden (tč. I. in III.), nominalno se sklicuje na vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sodbe ter novo sojenje. Navaja, da je o stvari odločalo nepristojno sodišče, saj je po spremembi tožbe sporni znesek presegel 20.000 EUR, kar narekuje stvarno pristojnost okrožnega in ne okrajnega sodišča. Nato pa vztraja, da kljub drugačnemu mnenju izvedenca grafološke stroke ni podpisala aneksa k najemni pogodbi 1. 10. 2019. Ni logično, da bi tedaj vzela v najem stanovanjsko opremo za 400 EUR na mesec, če ji je bila ta že izročena skupaj s stanovanjem. Ne vzdrži resne presoje, da bi do tedaj imela opremo v uporabi brezplačno. Očita, da izvedenec ni upošteval njenih primerjalnih podpisov iz naroka 13. 4. 2022. Napačno jo je sodišče obremenilo tudi s plačilom obratovalnih stroškov, saj ni dobivala mesečnih obračunov s strani upravnika, vsaj zamudnih obresti naj zato ne bi dolgovala.

3.Tožnica je odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev ter zahtevala povrnitev stroškov v zvezi s podanim odgovorom.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je stvarno pristojno za odločanje o tožbi, čeprav je vsota posameznih zahtevkov višja od 20.000,00 EUR, kar bi načeloma zahtevalo pristojnost okrožnega sodišča (32. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Predmetna zadeva zapade pod izjemo 2. odst. 41. čl. ZPP, po katerem se pristojnost določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago. Tožnica v vloženi tožbi zoper toženko uveljavlja več tožbenih zahtevkov, in sicer za posamezne zneske najemnin in obratovalnih stroškov, od katerih nobeden posebej ne presega 20.000, 00 EUR. V konkretnem primeru gre za več zahtevkov, ki temeljijo nekateri na isti pravni, vendar vsi na različni dejanski podlagi. Terja se najemnina na podlagi dveh temeljev (pogodbe in aneksa) ter povračilo plačanih obratovalnih stroškov (verzija). Vsak od teh pogodbenih zneskov ima svojo dejansko podlago, ker gre za mesečne terjatve, vsota nepogodbenih obveznosti (povračilo plačanih stroškov) pa tudi ne presega 20.000,00 EUR. Posledično stvarne pristojnosti ni mogoče določiti po seštevku vrednosti vseh dolgovanih zneskov, saj se za vsakega od njih utemeljenost ugotavlja posebej. Če imajo ob isti pravni podlagi zneski različno dejansko podlago, se vrednost, relevantna za določitev stvarne pristojnosti ne sešteje. Gre za objektivno kumulacijo, kot če bi bilo vloženih več posameznih tožb, za katere bi bilo za vsako posamezno pristojno okrajno sodišče. To pomeni, da je tudi za odločitev o vseh zahtevkih skupaj stvarno pristojno okrajno sodišče.

7.V dokazno oceno, da je aneks k najemni pogodbi z dne 1. 10. 2019 podpisala toženka, pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, saj temelji na strokovnem, temeljitem, jasnem in pregledno obrazloženem mnenju izvedenca grafološke stroke, ki je ocenil, da ima za svojo nalogo na razpolago dovolj ustreznega gradiva (konkretno 32 primerjalnih podpisov, 30 originalov, od tega 20 vplivnih in 12 nevplivnih). Pritožba ocene, da je sporni in primerjalni podpis napisala ista oseba, s pavšalnim navajanjem, da izvedenec ni upošteval nekaterih primerjalnih podpisov, ne more omajati. Tega ne omaje niti zatrjevano umanjkanje "logike" za takšno toženkino ravnanje, češ da je opremo že imela v uporabi. Med sklepanjem najemne pogodbe za stanovanje 13. 9. 2019 in aneksom k tej pogodbi z dne 1. 10. 2019 (prim. kopiji v prilogi A 3 in A 4), s katerim sta stranki predhodno najemno pogodbo dopolnili, ni nobenega logičnega protislovja. Prva pogodba stanovanjske opreme, ki je predmet aneksa, sploh ne omenja. Toženko torej zavezuje tudi obveznost plačevanja najemnine za stanovanjsko opremo, ki jo je sprejela z omenjenim aneksom.

8.Ker so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (9. čl. Obligacijskega zakonika - OZ), in ker je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odst. 239. čl. OZ) je treba ugotoviti, da je odločitev sodišča prve stopnje, da toženka dolguje neplačane pogodbene obveznosti, v celoti pravilna in zakonita.

9.Naposled je treba zavrniti še očitek, da toženka ni dolžna plačati obratovalnih stroškov, ker naj ne bi prejemala računov oz. vsaj ne obresti od le-teh. Povračilo obratovalnih stroškov terja tožnica kot lastnica, ker jih je sama plačala namesto najemnice, toženke (po določbi 24. čl. Stanovanjskega zakonika), kot to sodišče prve stopnje jasno navaja v tč. 31. in naslednjih, s čimer se pritožnica sploh ne sooči. Obrazloženo je izrecno tudi to, od kdaj in zakaj dolguje toženka obresti od obratovalnih stroškov (tč. 47. obrazložitve), in sicer od tožničinega plačila dalje, čemur toženka ni ugovarjala. Temu, da ni ugovarjala, v pritožbi tudi ne nasprotuje. Na podlagi 378. čl. Obligacijskega zakonika pa ni dvoma, da mora plačati tudi zamudne obresti.

10.Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica stroškov, ki bi jih zaradi neuspeha s pritožbo krila sama, ni priglasila, tožnici pa mora povrniti stroške odgovora, ki jih je povzročila (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 625 tč. po veljavni Odvetniški tarifi za sestavo pritožbe, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 465 EUR. Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------

1Glej več Ude et al., Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list, Ljubljana, 2005, str. 220 in nasl.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 32, 41, 41/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 9, 239, 239/1 Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.