Jedro

Življenjski stroški za dobrine, naštete v 129.a členu ZZZDR, mesečno lahko znatno varirajo in je ocena zato približek nekega povprečja, ki ga sodišče izračuna na podlagi letne ocene posamezne vrste stroškov.

Skladno z razpravnim načelom je predvsem na stranki sami dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ali njeno obrambo, ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze, sodišče pa mora v okviru materialno procesnega vodstva paziti, da razjasnjevalna obveznost ne preraste v pravno svetovanje stranki, ki bi lahko vzbudilo dvom v nepristranost sodišča in poseglo v pravico nasprotne stranke do enakega obravnavanja

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrže. II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec je dolžan v roku 15 dni tožnikom povrniti 291,18 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se preživninska obveznost toženca, določena s sodno poravnavo pri Okrožnem sodišču v Krškem II P 175/2010, od 13. 4. 2018 zviša, tako da za preživljanje hčerke A. znaša 180 EUR, od 1. 9. 2019 dalje pa 190 EUR mesečno, za preživljanje hčerke B. 180 EUR mesečno in za preživljanje sina C. 160 EUR mesečno. V presežku do zahtevanih 350 EUR preživnine za vsakega preživninskega upravičenca je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. S popravnim sklepom je sodišče odpravilo pisno napako glede datuma 13. 4. 2018, od katerega je določilo plačilo zvišane preživnine, ter ga nadomestilo s 15. 4. 2018. 3. Zoper sodbo in popravni sklep vlaga pritožbi toženec, uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge, predlaga njuno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. V pritožbi zoper sodbo sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo določilo 132. člena ZZZDR, ko je zaključilo, da je na strani preživninskih upravičencev prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin. Zgolj višja starost otrok za takšno ugotovitev ne zadošča. Ker sodišče v zvezi s potrebami otrok ni opravilo primerjalnega testa okoliščin ob prvotni določitvi preživnine in tistih, ki so bile aktualne ob odločanju, ni mogoče preizkusiti spremenjenih razmer ter je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nejasni so tudi razlogi o bistveni spremembi dohodkov bivših zakoncev. Stanovanjski kredit, ki ga je toženec odplačal leta 2016, se ne nanaša na rešitev njegovega stanovanjskega vprašanja, ampak na odplačilo kredita za nepremičnino matere tožnikov, kar pomeni, da je bila s tem urejena njihova stanovanjska situacija. Sodišče pri prispevku ni upoštevalo stroškov izletov in prevozov otrok, ki jih je opravil. Ker se je plača matere bistveno povečala, odplačilo kredita na strani toženca ne more šteti za spremenjeno okoliščino. Povišanje preživnine je močno pretirano in samovoljno, saj znaša 250 %, ob tem, da se je od določitve prvotne preživnine pridobitna zmožnost matere povečala za 100 %. Mati ima tretjino višjo plačo od toženca, ob prvotni določitvi pa so bili njuni dohodki po višini enaki. Relativni delež preživninske zmožnosti na strani matere se je torej povečal, na strani toženca pa zmanjšal. Sodišče ni upoštevalo, da toženec glede na njegove dohodke ne bo zmožen plačevati povišanih preživnin, še posebej ne tistih, določenih za nazaj. Kršeno je bilo določilo 185. člena ZPP, saj ni privolil v spremembo tožbe, prav tako zanjo niso bili podani razlogi smotrnosti. Sodišče tudi ni upoštevalo, da mati tožnikov prejema poleg zaposlitve plačilo v naravi za delo pri J., ki ga je ocenila na 50 EUR mesečno. Potrebe mladoletnih otrok so ugotovljene pretirano. Strošek nakupa računalnika 1.646 EUR za bodoče obdobje petih let ne predstavlja stroška potrebnega preživljanja, saj gre za darilo nesorazmerne vrednosti. Tudi obdobje, za katerega naj bi se računalnik uporabljal, je določeno prekratko. Pretirani in neizkazani so stroški prehrane, obutve, športne opreme in oddihov. Ni upoštevano, da je prehrana subvencionirana. Stroške prebivanja krije novi partner matere tožnikov, ki ima bistveno višje dohodke. Ker je sodišče izdatke opredelilo zgolj pavšalno, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče tožencu, ki ni bil zastopan po odvetniku, ni nudilo materialno procesnega vodstva, zato je storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa mu je odvzelo možnost do obravnavanja. Odločilo je tudi preko zahtevka, saj so tožniki zahtevali povišanje preživnine od 15. 4. 2018 dalje, s sodbo pa je sodišče preživnino zvišalo že od 13. 4. 2018. 5. V pritožbi zoper sklep toženec opozarja, da popravni sklep ni namenjen odpravljanju v pritožbi uveljavljanih kršitev, in meni, da ne gre za odpravo pisne pomote, temveč zmotne odločitve.

6. Na obe pritožbi so odgovorili tožniki in predlagali njuno zavrnitev.

7. Pritožba zoper popravni sklep ni dovoljena, pritožba zoper sodbo pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper popravni sklep:

8. Po določbi prvega odstavka 328. člena ZPP lahko sodnik kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom, tako da o tem odloči s posebnim sklepom. V obravnavani zadevi so tožniki plačilo zvišane preživnine zahtevali od 15. 4. 2018 dalje, sodišče pa je v izreku sodbe upoštevalo datum 13. 4. 2018. Ker svoje odločitve o odstopu od tožbenega zahtevka ni obrazložilo, gre po oceni pritožbenega sodišča za napako v zapisu datuma, ki jo je mogoče odpraviti s popravnim sklepom. Ta je tožencu v korist, saj bo zvišanje preživninske obveznosti nastopilo dva dni kasneje, zato za vložitev pritožbe nima pravnega interesa. Pritožbeno sodišče jo je glede na navedeno kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP.

O pritožbi zoper sodbo:

9. Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Preživljanje otrok je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti (prvi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR).

10. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožbenem zahtevku tožnikov na zvišanje preživnine uporabilo materialnopravno izhodišče 132. člena ZZZDR, po katerem lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena. Po oceni pritožbenega sodišča je ob tem pravilno in v zadostni meri ugotovilo vsa odločilna dejstva, pri čemer ni storilo nobene relevantne kršitve določb postopka.

11. Tožniki so bili ob sklenitvi sodne poravnave, s katero sta se starša dogovorila za plačilo preživnine, stari 3, 6 in 8 let, sedaj pa so najstniki, stari 12, 15 in 17 let. Nedvomno so se, upoštevajoč splošno znana dejstva, njihove življenjske potrebe povečale in razmere od določitve preživnine spremenile. Preživnina mora namreč zagotavljati uspešen telesen in duševni razvoj otroka ter pokrivati stroške življenjskih potreb, zlasti za bivanje, hrano, oblačila, obutev, varstvo, izobraževanje, vzgojo, oddih, razvedrilo in druge posebne potrebe otroke (drugi odstavek 129.a člena ZZZDR). Naloga sodišča je, da najde ustrezno ravnovesje med nujnostjo posameznih otrokovih potreb na eni strani ter preživninsko obremenitvijo staršev na drugi strani. Poleg spremenjenih in povečanih stroškov za zadovoljevanje potreb tožnikov, povezanih z njihovim odraščanjem in šolanjem, je sodišče ugotovilo tudi spremembo okoliščin na strani preživninskih zavezancev. Obema so se dvignili dohodki, ob tem pa je posebej izpostavilo, da toženec ne plačuje več stanovanjskega kredita, ki ga je imel v času določitve preživnine in je predstavljal skoraj polovico njegovih prejemkov. Ta razlog je pomemben zato, ker je bila prvotna preživnina med staršema tudi iz omenjenega razloga dogovorjena v nižjem znesku. Preživnino je bilo torej v tem postopku treba določiti na novo glede na sedanje potrebe preživninskih upravičencev in zmožnosti zavezancev.

12. Sodišče je dohodke staršev ugotovilo, upoštevajoč predvsem informativne izračune dohodnine in plačilne liste, ter glede na ustvarjeni skupni dohodek pravilno upoštevalo, da je materina preživninska zmožnost višja od očetove (razmerje 56 % proti 44 %), ne glede na to, da je že poplačal stanovanjski kredit. V pritožbi izpostavljeni dodatni dohodek matere v obliki izdelkov J. v višini 50 EUR mesečno, ima na ugotovljeno razmerje dohodkov zanemarljiv vpliv in ne utemeljuje drugačnega prispevka staršev h kritju potreb preživninskih upravičencev. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe glede neobrazloženosti odločbe v zvezi z upoštevanjem razpoložljivega dohodka, ki naj bi tožencu ostal zaradi poplačila stanovanjskega kredita, saj je sodišče pri obeh starših upoštevalo celoto prihodkov ne glede na morebitne kreditne obveznosti. Za odločitev torej ni bilo bistveno, da toženec ne poplačuje več kredita, temveč da je ta vplival na višino prvotno določene preživnine in da so se potrebe preživninskih upravičencev dvignile in povečale zmožnosti staršev, da pokrijejo te potrebe v višjem obsegu. Zneski preživnine, ki so v času vložitve tožbe znašali 70,81 EUR na posameznega otroka, namreč še zdaleč ne pokrijejo 44 % potreb posameznega tožnika.

13. Toženec neutemeljeno graja ugotovljene potrebe preživninskih upravičencev. Izpostavljeni znesek za nakup računalnika res kaže na nakup izdelka višje kakovosti, vendar tudi ta strošek, upoštevajoč amortizacijo računalnika skozi dobo pet let, pri uporabi vseh treh otrok, kar bo terjalo dodatne servise ali nadgradnjo, ter glede na specifično nadarjenost najstarejše hčerke za risanje, ni nerazumen. Stroški prehrane v višini 70 EUR mesečno so primerni, stroški kosila v šoli pa tudi izkazani s potrdilom šole. V stroških obutve je zajet še strošek oblačil, ki ob upoštevanju hobijev otrok, zaradi katerih potrebujejo dodatno športno opremo ali obleke za nastop, ni pretiran. Neutemeljena je graja stroškov za oddih, saj ti ne krijejo le počitniških taborov, temveč še stroške družinskih dopustov na morju in smučanju ter ne gre za podvajanje. Tožencu tudi ni mogoče slediti, da sodišče ne bi smelo upoštevati stroškov prebivanja, in sicer elektrike, kurjave, komunale, interneta in televizije, ker naj bi te kril mamin partner. Sodišče je stroške pravilno delilo glede na število članov v gospodinjstvu, pri čemer se je o njihovi višini lahko prepričalo s predloženimi računi. Ker vrednotenje celote potreb ne more biti matematični izračun, pa tudi njihova pavšalna ocena, ki jo je sodišče sprejelo po izvedenem dokaznem postopku, kjer je bila višina izdatkov podprta s številnimi listinami, ne predstavlja pomanjkljivosti sodbe. Življenjski stroški za dobrine, naštete v 129.a členu ZZZDR, mesečno lahko znatno varirajo in je ta ocena zato približek nekega povprečja, ki ga sodišče izračuna na podlagi letne ocene posamezne vrste stroškov.

14. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da ima toženec stike z otroki le občasno, predvsem ko dekleti potrebujeta pomoč pri učenju, ti pa se ne izvajajo s prenočevanjem. S pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da bi sodišče moralo pri določitvi preživninske obveznosti upoštevati stroške, ki jih ima sam z njihovim preživljanjem, zato ne more uspeti. Občasni prevozi na dejavnosti ali dodaten izlet potreb preživninskih upravičencev ne krijejo tako v bistvenem obsegu, da bi to lahko vplivalo na določitev preživnine. Nenazadnje takšni dodatni stroški še v večji meri nastajajo materi preživninskih upravičencev, ki z njimi živi in zanje vsakodnevno skrbi.

15. Sodba ni arbitrarna, v njej so navedeni jasni razlogi o odločilnih dejstvih, ki sprejeto odločitev utemeljujejo. Ne drži, da sodišče ni upoštevalo relativno višje preživninske zmožnosti matere tožnikov, temveč je njen delež v skupnih prihodkih v celoti upoštevalo in glede na ta delež tožencu določilo sorazmerno nižji delež preživninskega prispevka.

16. Sodišče je na naroku 21. 8. 2019 dovolilo spremembo tožbe, ki je bila podana v pripravljalni vlogi z 10. 12. 2018, pri čemer je toženec spremembo tožbe prejel in ji ni nasprotoval, prav tako se je ob zaslišanju spustil v obravnavanje spremenjene tožbe. Ker je bilo za dokončno ureditev razmerij med strankami smotrno, da sodišče odloči o novem zahtevku, pritožbeni očitek napačne uporabe 185. člena ZPP ni podan.

17. Kot izhaja iz zapisnika z naroka 28. 11. 2018 in uradnega zaznamka na predložitvenem poročilu, je bil toženec ustrezno poučen o svojih pravicah skladno z določili ZPP, posebej še, da ima pravico opravljati pravdna dejanja po pooblaščencu. Prav s tem namenom je bilo ugodeno njegovi prošnji za preložitev naroka, vendar pa je na kasnejšem naroku izjavil, da se bo zastopal sam. Toženec je bil v pozivih na odgovor na tožbo in v vabilu na prvi narok tudi opozorjen, da mora navesti vse relevantne trditve in za njih predložiti dokaze, zato ga sodišče ni bilo dolžno podrobno pozivati k podajanju trditev in predložitvi dokazov v zvezi z življenjskimi stroški ter njegovo zmožnostjo plačila preživnine še na naroku. Skladno z razpravnim načelom je predvsem na stranki sami dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ali njeno obrambo, ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze, sodišče pa mora v okviru materialno procesnega vodstva paziti, da razjasnjevalna obveznost ne preraste v pravno svetovanje stranki, ki bi lahko vzbudilo dvom v nepristranost sodišča in poseglo v pravico nasprotne stranke do enakega obravnavanja. Pritožbene navedbe o relativno bistveni kršitvi določb postopka iz 285. člena ZPP, pa tudi o bistveni kršitvi določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvi pravice do sodnega varstva, so zato neutemeljene.

18. Sodišče je s popravnim sklepom odpravilo pisno napako pri zapisu datuma, od katerega je določilo zvišano preživnino. Toženčeva pritožbena navedba, da je odločilo preko zahtevka, glede na navedeno ni več relevantna.

19. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so podane spremenjene razmere in glede na te razmere ponovno določilo višino preživnine za mladoletne tožnike, pri čemer ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

20. Pri odločitvi o stroških pritožbenega postopka je sodišče upoštevalo določilo 413. člena ZPP, po katerem v postopku o zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku. Upoštevalo je, da so tožniki glede na nesorazmerno nizko preživnino upravičeno zahtevali njeno povišanje ob upoštevanju ugodnejših preživninskih zmožnosti obeh staršev, sodišče pa je to preživnino ustrezno določilo. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, je tožnikom povzročil dodatne stroške odgovora na pritožbo, ki jih je dolžan povrniti. Te je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo, povišane za materialne stroške, povišek za zastopanje več strank in davek na dodano vrednost. Sodišče pa tožnikom ni priznalo stroškov odgovora na popravni sklep, saj je ocenilo, da gre za nepotreben strošek. Toženec je stroške tožnikom v višini 291,18 EUR dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.