Jedro

Iz dispozitiva (krivdoreka) obsodilne sodbe kazenskega sodišča izhaja, da se je tožnik kot obsojenec „preživljal izključno s pridobljenim delom zaslužka deklet“ ter da je „v tem času na tak način dobil najmanj 80.000,00 EUR“. Omenjene dejanske okoliščine, ki se nanašajo na zaslužek oziroma premoženje tožnika, so torej ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo in se štejejo za resnične. Tako ni videti ovire za to, da se omenjena sodba upošteva kot dokaz pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP, kot tudi ni videti ovire za to, da je pristojni organ pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP štel ugotovitve sodbe o denarju, pridobljenem s kaznivim dejanjem, za neizpodbitne. Dokazovanje porabe sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem (80.000,00 EUR najmanj), pa ni na strani tožene stranke, temveč na strani tožnika, ki pa o nadaljnjem razpolaganju z denarjem ne pove ničesar niti ne ponudi nobenega dokaza v tej smeri.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 736/2015 z dne 19. 4. 2016. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka o tožnikovi prošnji za BPP odločala v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS I U 1054/2016-7 z dne 31. 8. 2016. Tožena stranka je v ponovljenem postopku vpogledala v tožnikovo prošnjo za BPP, Centralni register prebivalstva RS, Register transakcijskih računov pri Banki Slovenije, bazo podatkov Geodetske uprave RS, bazo Klirinško depotne družbe d.d., elektronsko Zemljiško knjigo, kazenski in pravdni vpisnik, sodbo Vrhovega sodišča RS I Ips 6021/2010 z dne 5. 3. 2015, sklep Vrhovnega sodišča RS I Ips 6021/2010 z dne 5. 5. 2015, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 6021/2010 z dne 1. 3. 2012, zapisnik o glavni obravnavi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 3021/2010 z dne 9. 11. 2011, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 6021/2010 z dne 28. 5. 2015. Dne 10. 1. 2017 je tožena stranka tožnika z dopisom seznanila z uvedbo ponovljenega postopka in ga pozvala, da se izjasni o okoliščinah glede pridobitve ter eventualne porabe omenjene vsote najmanj 80.000,00 EUR ter predloži ustrezne dokaze za svoje trditve. Tožnik je 26. 1. 2017 v odgovoru navedel, da tožena stranka nima pravice vpogleda v kazenske sodbe, da je kazenska sodba plod domišljije sodnice, ter da omenjenega denarja nikoli ni imel in da tudi sedaj nima shranjenega nobenega denarja.

3. Tožena stranka glede vrednosti lastnega premoženja tožnika ugotavlja, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 6021/2010 z dne 9. 11. 2010 spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem in drugem odstavku 175. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem in tretjem dostavku 213. člena KZ-1 ter da mu je bila izrečena enotna kazen 8 let in 5 mesecev zapora ter stranska denarna kazen 32.190,00 EUR. Iz izreka sodbe izhaja, da se je tožnik preživljal izključno z delom zaslužka navedenih deklet ter na ta način pridobil najmanj 80.000,00 EUR. Sodba je pravnomočna in je v relevantnem delu (kjer se navaja tožnikova pridobitev 80.000,00 EUR) tudi po odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ostala nespremenjena. Pravnomočna je tudi odločitev kazenskega sodišča, da se zavrne tožnikova prošnja za oprostitev plačila sodne takse v višini 1.860,00 EUR, v kateri se je sodišče izrecno sklicevalo na pravnomočno sodbo in na ugotovitev, da ima tožnik denar, pridobljen s kaznivim dejanjem v višini 80.000,00 EUR, bodisi na bančnem računu v tujini, bodisi na računu kakšne njemu bližnje osebe.

4. Denarna sredstva v višini 80.000,00 EUR je tako tožena stranka upoštevala kot tožnikovo premoženje. Navaja, da je po 149. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pri ugotavljanju dejanskega stanja vezana na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s kateri je tožnik spoznan za krivega. Tožena stranka se sklicuje tudi na 169. člen ZUP in dodaja, da v upravnem postopku lahko kot dokaz uporabi javno listino, kar pravnomočna kazenska sodba nesporno je.

5. Tožena stranka je zaključila, da so tožnikove navedbe v odgovoru neprepričljive. Tožnik zgolj z zatrjevanjem, da denarja ni imel in da ga še vedno nima, tega ni ovrgel. Dokazno breme porabe sredstev je na strani tožnika. Tožena stranka je na podlagi listin v spisu in odgovora tožnika zaključila, da premoženje tožnika presega višino mejnega zneska 14.042,88 EUR, kar po določbi prvega odstavka 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) v povezavi s šestim odstavkom 36. člena ZSVarPre-C izključuje pravico prosilca do BPP. Iz navedenih razlogov je tožnikovo prošnjo za BPP zavrnila, ne da bi se spuščala v presojo vrednosti oziroma višine drugega premoženja in v presojo objektivnega pogoja za dodelitev BPP.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja ter v tožbi uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Po mnenju tožnika je izpodbijana odločba izdana v nasprotju z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ZUP, Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), ZSVarPre in v nasprotju z Ustavo RS. Navaja, da noben od zakonov, ki je vezan na postopek za dodelitev BPP, ne določa oziroma ne omogoča pristojnemu organu za dodelitev BPP, da pridobi kazenske sodbe in ravno tako ne omogoča vpogleda v kazenske sodbe. Tožena stranka je tako prekoračila pooblastila v škodo tožnika, kar pomeni nedovoljeno arbitrarno odločanje. Dodaja, da iz kazenske sodbe res izhaja, da je pridobil najmanj 80.000,00 EUR, vendar je to nedokazana trditev in se je ne da preizkusiti. Tožena stranka ima vse vzvode, da preveri premoženje tožnika in ugotovi pravilno dejansko stanje. Da je izpodbijani akt nerazumljiv kaže tudi dejstvo, da je isto sodišče z odločbama Bpp 731/2015 in Bpp 730/2015 z dne 7. 7. 2015 pravilno ugotovilo tožnikov materialni položaj in ugodilo prošnjama za BPP v drugih zadevah. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in jih ponavlja v odgovoru na tožbo ter dodaja, da iz sodne prakse izhaja, da pravnomočne sodbe ni smela ignorirati, pač pa jo je bila upravičena uporabiti kot enega izmed ključnih dokazov.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in v skladu z zakonom. Zato razlogov izpodbijane odločbe ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), nanje sklicuje.

10. V zadevi ni spora o tem, kakšna je vsebina obsodilne sodbe kazenskega sodišča, na katero se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tako ni spora o tem, da iz izreka sodbe izhaja, da se je tožnik kot obsojenec „preživljal izključno s pridobljenim delom zaslužka zgoraj navedenih deklet“ ter da je „v tem času na tak način dobil najmanj 80.000,00 EUR“. Spora tudi ni o tem, da je sodba pravnomočna in da je citirani del izreka prestal preizkus na Vrhovnem sodišču RS, kjer se je odločalo o zahtevi tožnika in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti. Omenjene dejanske okoliščine, ki se nanašajo na tožnikov zaslužek oziroma njegovo premoženje, so torej ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo in se kot takšne štejejo za resnične. Sodbo je namreč skladno z določbami 169. člena ZUP šteti za javno listino, ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. V postopku dokazovanja je zato treba vzeti tisto, kar se v javni listini (v upravnem ali sodnem aktu) določa, za resnično(1). To pa po eni strani pomeni, da v konkretnem primeru ni videti ovire za to, da se omenjena sodba upošteva kot dokaz pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP, tako kot tudi ni videti ovire za to, da je tožena stranka pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP štela ugotovitve sodbe o denarju, pridobljenem s kaznivim dejanjem, za neizpodbitne. To pa obenem pomeni, da tožnik z ugovori, ki se nanašajo na upoštevanje dejanskih ugotovitev sodbe ter na pravilnost teh ugotovitev, ne more uspeti in jih zato sodišče kot neutemeljene zavrača. 11. Dokazovanje porabe sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem (najmanj 80.000,00 EUR), pa po presoji sodišča ni na strani tožene stranke, ki vpogleda v tožnikovo tozadevno ravnanje nima in ga tudi ne more imeti, temveč je dokazno breme na strani tožnika. Tožnik pa o nadaljnjem razpolaganju z denarjem ni povedal ničesar in tudi ni ponudil nobenega dokaza v tej smeri. Navaja samo, da „da je trditev tožene stranke nedokazana“, kar pa po presoji sodišča ni dovolj, saj s tem ne zadosti trditvenemu in dokaznemu bremenu niti ne vzbudi nikakršnega dvoma v pravilnost izpodbijane odločitve. Zato ne drži tožbeni očitek, da zatrjevanja tožene stranke ne prenesejo resne presoje. Resne presoje, ravno obratno, ne prenesejo povsem splošne in nedokazane tožbene trditve (enako tudi Upravno sodišče RS v sodbah I U 1148/2015 z dne 15. 9. 2015, I U 1195/2015 z dne 29. 9. 2015, I U 466/2016 z dne 20. 4. 2016). Sodišče še dodaja, da na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožbena navedba, da naj bi isto sodišče z navedenima odločbama ugodilo njegovima prošnjama za BPP v drugih dveh zadevah.

12. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 13. V zvezi s tožnikovim predlogom, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, pa sodišče pojasnjuje, da se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) taksa ne plačuje v postopkih odločanja o dodelitvi BPP.

14. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

opomba (1) : Prim. Dr. Vilko Androjna, Upravni postopek in upravni spor, ČZ Uradni list, 1992, str. 156.