Jedro

Da bi se sodišče lahko prepričalo ali je pričin izostanek opravičljiv, mora ta ne le zatrjevati, ampak tudi dokazati okoliščine, na podlagi katerih bi se lahko sodnik v skladu z določilom 1. odstavka 241. člena ZPP prepričal, ali je njen izostanek dejansko opravičljiv.

Pritožnikov dopis je bil pravilno ocenjen kot žaljiv, saj ogroža ugled in spodkopava avtoriteto sodišča. Namen zakonodajalca pri prepovedi žaljivih vlog po 109. členu ZPP pa je prav v zavarovanju zaupanja v sodstvo in ugled ter avtoriteto sodstva. Pritožnik ni imel nikakršne podlage za kritiko ravnanja sodišča, ki je postopalo po nalogu zakona. Pa tudi, če bi takšno podlago imel, bi moral svojo kritiko ravnanja sodišču izreči spoštljivo, tako da ohranja njegovo dostojanstvo in avtoriteto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se priča F. T. kaznuje z denarno kaznijo 200,00 EUR.

2. Proti takšni odločitvi je priča vložil pravočasno pritožbo. Meni, da zahteva sodnice o posredovanju dokazov izkazuje njen odklonilni odnos do priče, ki ga je mogoče ovrednotiti kot očitno pristranskost, saj izkazuje, da sodnica ni verjela priči, ko je ta opravičil svojo odsotnost. Navedbe priče, ki jih je sodišče ovrednotilo kot žalitev sodišča in stranke postopka, prestanejo podrobno dokazovanje resničnosti. Sodišče bi v vabilu priči za preložen narok lahko pripisalo tudi, da naj na naslednji narok prinese s seboj tudi zahtevana dokazila o odsotnosti. Navaja tudi, da je njegov zapis „v domnevno večkrat preštevilčeni zadevi“ resničen zapis „ki jo je maloumno zakuhal povzročitelj“, pa je tudi potrjen z dokumentiranim dejstvom, da je povzročitelj v nasprotju z množico dokumentiranih dejstev poskušal v proudbovsko montiranem postopku maloumno obračunati s pričo, ki dela na delovnem mestu svetovalca tožene stranke. V nadaljevanju podaja svoje videnje omenjenega postopka in argumentira svoje posamezne trditve, ki jih je prvostopenjsko sodišče ocenilo za žaljive. Zaključuje, da je vsaki vsaj povprečno razumni osebi jasno, da niti z besedo ni žalil sodišča, kaj šele stranke postopka. Od pritožbenega sodišča pričakuje, da bo kritično ovrednotilo pristransko delovanje sodnice do priče in razveljavilo izpodbijani sklep, saj je zapisano treba brati tako kot je napisano, ne pa tako, kot si to razlaga vsak sam z njemu lastno medušesno preobremenjenostjo – indoktrinacijo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik meni, da je sodnica s pozivom priči, da naj svoje opravičilo izostanka z naroka dokaže, izkazala svojo pristranskost. Tak očitek je neutemeljen. Priča ima dolžnost prihoda na sodišče. Za kršitev te dolžnosti zakon (Zakon o pravdnem postopku, ZPP) predpisuje sankcije in sicer prisilno privedbo kot primarno sankcijo, poleg tega pa lahko pričo še disciplinsko kaznuje z denarno kaznijo (1. odstavek 241. člena ZPP). Sodišče navedenih sankcij ne izreče v primeru, če priča svoj izostanek opraviči. Da bi se sodišče lahko prepričalo ali je pričin izostanek opravičljiv, mora ta ne le zatrjevati, ampak tudi dokazati okoliščine, na podlagi katerih bi se lahko sodnik v skladu z določilom 1. odstavka 241. člena prepričal, ali je njen izostanek dejansko opravičljiv. Le navedba priče pritožnika, da je v času razpisane pravdne zadeve v tujini, je nedvomno premalo, da bi se sodnica lahko prepričala v opravičljivost njenega izostanka, zato je bil njen poziv priči, da za to predloži ustrezne dokaze, utemeljen. Dolžnost pritožnika je torej bila, da za svoj izostanek z naroka, na katerem bi moral biti zaslišan kot priča, predloži dokaze. To je sicer storil, vendar s povsem nepotrebnim komentarjem: „Mojo odsotnost v odprtem kratkem tridnevnem roku podajam v domnevno večkrat preštevilčeni zadevi, ki jo je maloumno zakuhal povzročitelj v prejšnjem tisočletju in katera se še kar vleče“, „Kolikor iz predmetnih nekoliko povečanih štirih komadov dokazov izhaja kakšno nerazumevanje vsebine posameznega dokaza, vam jih bom z veseljem razložil ob prihodnjem snidenju“, „Za morebitno razumevanje se vam zahvaljujem in vas tovariško pozdravljam...“ Takšen komentar nedvomno izkazuje omalovažujoč odnos tako do sodišča kot tudi do stranke postopka. Podan je bil z namenom zaničevanja, kar navsezadnje jasno izhaja tudi iz pritožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče prve stopnje je pravilno pritožnikov dopis ocenilo kot žaljiv, saj ogroža ugled in spodkopava avtoriteto sodišča. Namen zakonodajalca pri prepovedi žaljivih vlog po 109. členu ZPP, pa je prav v zavarovanju zaupanja v sodstvo in ugled ter avtoriteto sodstva.

5. Pritožnik torej ni imel nikakršne podlage za kritiko ravnanja sodišča, ki je postopalo po nalogu zakona. Pa tudi, če bi takšno podlago imel, bi moral svojo kritiko ravnanja sodišču izreči spoštljivo, tako da ohranja njegovo dostojanstvo in avtoriteto. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep (2. alineja 365. člena ZPP).