Jedro

Tožnik v sodnem sporu uveljavlja zagotovitev zaposlitve, kar naj bi bila obveznost tožene stranke in sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo pri (sedaj) toženi stranki. Gre torej za spor o obstoju delovnega razmerja. Za tovrstne spore pa je po določbi točke a) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu.

Izrek

Za odločanje v tem sporu je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Tožnik je 26. 9. 2007 vložil tožbo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani z zahtevki za zagotovitev zaposlitve, izplačila mesečnih pogodbenih plačil, izplačila mesečnih zneskov za življenjsko zavarovanje ter plačila letnih zneskov za zdravniške preglede. V tožbi je navajal, da je 1. 2. 1999 z družbo A. G., d.o.o., sklenil civilnopravno pogodbo o poslovnem sodelovanju, ki sta jo stranki poimenovali individualna pogodba o zaposlitvi.

2. Okrožno sodišče v Ljubljani se je s sklepom II R 148/2007 z dne 16. 10. 2007 izreklo za stvarno nepristojno z utemeljitvijo, da tožnik uveljavlja svoje pravice iz delovnega razmerja, zaradi česar gre za individualni delovni spor, za rešitev katerega je pristojno delovno sodišče. 3. Delovno sodišče pristojnosti ni sprejelo. Stranki v sporu o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja sta delavec in delodajalec. V konkretnem primeru pa A. G., katere naslednik je tožena stranka, ni bila delodajalec oziroma tožnik ni bil njen delavec.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Delovno sodišče ugotavlja, da tožnik ne glede na poimenovanje in vsebino pogodbe s pravnim prednikom tožene stranke z dne 1. 2. 1999, pri njem nikoli ni bil v delovnem razmerju. Zato naj bi šlo za zahtevke tožnika iz naslova civilnopravnega razmerja med njim in (takratno) družbo A. G., d.o.o. Delovno sodišče je pristojno le za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki (točka b) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1).

6. Tudi če delovnega razmerja med družbo A. G., d.o.o. in njenimi pravnimi nasledniki dejansko ni bilo, pa je za odločitev o pristojnosti pomembno, kakšne zahtevke ima oziroma uveljavlja tožnik iz sklenjene pogodbe (priloga A2), ki je ne zgolj poimensko naslovljena kot individualna pogodba o zaposlitvi. Z njo je bilo dogovorjeno, da je sklenjena za opravljanje funkcije pomočnika generalnega direktorja in da bo tožnik zaposlen (torej v delovnem razmerju) bodisi v družbi A. G. bodisi v drugi družbi v katero bo „razporejen“ s sklepom generalnega direktorja. Tožnik v sodnem sporu uveljavlja zagotovitev zaposlitve, kar naj bi bila obveznost tožene stranke in sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo pri (sedaj) toženi stranki. Gre torej za spor o obstoju delovnega razmerja. Za tovrstne spore pa je po določbi točke a) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu.

7. Glede na navedeno, je ob upoštevanju določb 24. in 25. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 19. členom ZDSS-1, ter 1. člena ZPP, Vrhovno sodišče sklenilo, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno delovno sodišče.