Jedro

V prvem odstavku 124. člena KZ-1 so posebno hude poškodbe določene alternativno, zato zadostuje, da je nastala ena izmed predvidenih poškodb.

Pri presoji, ali je v posameznem primeru vzročna zveza med ravnanjem in posledico podana, ni pomembno, ali storilec pozna osebne lastnosti oškodovanca oziroma ali bi jih moral predvideti. Vzročna zveza je podana tudi tedaj, ko je posledica nastala zaradi posebnosti poškodovančevega zdravja ali organizma.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 1. 4. 2016 obsojenega D. P. spoznalo za krivega povzročitve posebno hude telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 124. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen treh let zapora, v katero je vštelo čas prestajanja pripora in hišnega pripora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika po uradni dolžnosti bremenijo proračun. Na podlagi 357. člena ZKP je sodišče zavrnilo obtožbo zoper obsojenca, da je storil kaznivo dejanje grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1 ter odločilo, da stroški kazenskega postopka ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika po uradni dolžnosti v tem delu bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30. 6. 2016 pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na štiri leta in šest mesecev zapora, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse in odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika po uradni dolžnosti bremenijo proračun.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi navaja, da bi sodišče obsojenca moglo obsoditi kvečjemu za storitev kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena KZ-1, saj je obsojenec oškodovancu povzročil le eno poškodbo, in sicer zdrobitveni zlom nosu, v vsem ostalem pa gre zgolj za posledice poškodbe. Da prizadejana poškodba nosu ni posebno huda poškodba in sama po sebi ni smrtna poškodba, je na zaslišanju potrdil tudi sodni izvedenec. Nasprotna ugotovitev sodišča je v nasprotju z vsebino zapisnika o zaslišanju izvedenca, zato je podana tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik tudi navaja, da je sodišče prve stopnje o odločilnem dejstvu – kako, kdaj in zakaj je prišlo do nezavesti oškodovanca in ali je ta posledica v vzročni zvezi z ravnanji obsojenca, v izpodbijani sodbi sicer odločilo, vendar v nasprotju z vsebino izpovedbe oziroma mnenja sodnega izvedenca. Identična kršitev je podana, ker obrazložitev prvostopenjske sodbe vsebuje razloge o hudi telesni poškodbi (začasna okvara zdravja in začasna skaženost), v izreku pa je opisana posebno huda telesna poškodba. Tega nasprotja pa ne more odpraviti neobrazložena navedba, da je bilo življenje oškodovanca zaradi te poškodbe v nevarnosti. Izpodbijani sodbi sta tudi glede časa in vzrokov za oškodovančevo nezavest v nasprotju z mnenjem in izpovedbo izvedenca. Iz mnenja slednjega namreč izhaja, da je do smrti oškodovanca prišlo zaradi zadušitve s krvjo, ki je bila posledica nezavesti ali ugaslih obrambnih mehanizmov (zaradi alkohola in psihoaktivnih snovi v telesu oškodovanca), pri čemer izključnega vzroka in časa nezavesti oškodovanca izvedenec ni mogel z gotovostjo potrditi. Gre torej za dva ločena vzroka, ki sta pri oškodovancu lahko samostojno povzročila nedelovanje njegovih refleksnih obrambnih mehanizmov. Po stališču obsojenčevega zagovornika je bila vzročna zveza med ravnanjem obsojenca in smrtjo oškodovanca prekinjena zaradi neaktivnosti očividcev oziroma opustitve dajanja navodil s strani nujne medicinske pomoči. Če bi očividci oškodovanca obrnili na bok, do zadušitve ne bi prišlo. Zato je podana neposredna vzročna zveza med opustitvijo reševalcev, ki niso dali navodil o prvi pomoči, ter smrtjo oškodovanca in posledično storjeno kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja po 179. členu KZ-1. Izvedeni ukrepi nujne medicinske pomoči so bili izvedeni v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke, saj je bila oškodovancu nudena pomoč ob predpostavki zloma vratu. V ta namen in ker izvedenec medicinske stroke ni imel potrebnih znanj, je zagovornik predlagal postavitev izvedenca reanimacijske stroke, kar je sodišče zavrnilo in po stališču zagovornika kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar, ki ocenjuje, da zahteva ni utemeljena. Navaja, da iz izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe izhaja konkretizacija vseh zakonskih znakov posebno hude telesne poškodbe, o čemer imata obe izpodbijani sodbi tudi ustrezne razloge, ki niso v ničemer v nasprotju z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke. Z očitkom, da je bila vzročna zveza med obsojenčevim ravnanjem in smrtjo oškodovanca pretrgana, zagovornik uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Podana pa ni niti kršitev pravice do obrambe, saj sta sodišči prve in druge stopnje zagovorniku vsebinsko ustrezno pojasnili razloge za zavrnitev postavitve izvedenca s področja reanimacije.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Sodišče prve stopnje je obsojenca spoznalo za krivega storitve posebno hude telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 124. člena KZ-1, ker je R. F. dne 2. 7. 2015 v času med 18.00 in 18.05 v kraju XY, v prvem nadstropju hodnika večstanovanjske hiše, na naslovu ..., najmanj dvakrat s pestjo tako močno udaril v obraz, da mu je prizadejal zdrobitveni zlom nosu, da je ta padel, z glavo udaril ob tla, izgubil zavest ter je zaradi obilne krvavitve iz nosu v žrelo in naprej v grlo to kri vdihnil in umrl zaradi zadušitve.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča navedbam obsojenčevega zagovornika ni mogoče pritrditi, saj je že iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe razvidno, da je obsojenčevo ravnanje – dvakratni močni udarec s pestjo v obraz oškodovanca, povzročilo ne le zdrobitveni zlom nosu, temveč tudi oškodovančev padec in posledično udarec z glavo ob tla, izgubo zavesti in obilne krvavitve, kar samo po sebi, kot je pojasnil sodni izvedenec, pomeni, da je bilo življenje oškodovanca v tem trenutku že konkretno ogroženo.1 V prvem odstavku 124. člena KZ-1 so posebno hude poškodbe določene alternativno, zato zadostuje, da je nastala ena izmed predvidenih poškodb – v tem primeru je bila intenziteta poškodbe tolikšna, da je povzročila življenjsko nevarnost za oškodovanca, ki, kot izhaja iz izpodbijanih sodb, ki se v tem delu sklicujeta na izpovedbo sodnega izvedenca, praviloma nastopi kot posledica nezavesti osebe s krvavitvijo v nosni votlini. Zato s strani zagovornika zatrjevano nasprotje med obrazložitvijo prvostopenjske sodbe, ki v delu, ki ga navaja zagovornik, le povzema dopolnitev izvedenskega mnenja, in vsebino tega mnenja, ni podano. Četudi je sodni izvedenec opisal posledice poškodbe kot začasno skaženost oziroma začasno hudo okvaro zdravja, kar je zakonski znak hude in ne posebno hude telesne poškodbe, pa je obenem tudi navedel, da je bilo življenje oškodovanca zaradi nastale poškodbe v nevarnosti, kar je, kot povedano, eden izmed alternativnih zakonskih znakov kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe.

7. Izvedenec sicer ni mogel z gotovostjo potrditi, da je točno določena poškodba povzročila nezavest, vendar je povedal, da je v konkretnem primeru nezavest najverjetneje posledica udarca z glavo ob tla in da je možnost, da je vdihovanje krvi v pljuča posledica zmanjšanih obrambnih mehanizmov zaradi vpliva alkohola in psihoaktvinih snovi v konkretnem primeru zelo majhna. Sodišče prve stopnje je vse te navedbe izvedenca korektno povzelo v sodbi, jih ocenilo in na ravni prepričanja ugotovilo, da je smrt oškodovanca nastopila kot posledica obsojenčevega ravnanja. Obenem je tudi ocenilo, da so alkohol in psihoaktivne snovi le dodatno prispevali k vdihovanju krvi v pljuča. Zaključek sodišča, da je oškodovančeva smrt posledica obsojenčevega ravnanja, je utemeljen tako na podlagi ekvivalenčne teorije vzročnosti, kot tudi na podlagi teorije adekvatne vzročnosti, saj iz ugotovitev sodišča izhaja, da obsojenčevo ravnanje redoma in praviloma (oziroma vsaj statistično relevantno pogosto) povzroči prav takšno posledico. Tudi po teoriji objektivne pripisljivosti, ki je tako kot teorija adekvatne vzročnosti korektiv ekvivalenčne teorije, vzročne zveze v konkretnem primeru ni mogoče zanikati, saj je prav obsojenčevo ravnanje povzročilo protipravno nevarnost za življenje oškodovanca, ki je vodila v njegovo smrt. Pri presoji, ali je v posameznem primeru vzročna zveza med ravnanjem in posledico podana, ni pomembno, ali storilec pozna osebne lastnosti oškodovanca oziroma ali bi jih moral predvideti. Vzročna zveza je podana tudi tedaj, ko je posledica nastala zaradi posebnosti poškodovančevega zdravja ali organizma.2

8. V zvezi s prekinitvijo vzročne zveze je Vrhovno sodišče že presodilo, da „tudi če se v verigo vzrokov, ki privedejo do posledice in ki jih je s svojim ravnanjem sprožil storilec, vplete s svojim delovanjem kakšna druga oseba, naravna sila ali naključje, je o prekinitvi vzročne zveze mogoče govoriti, če se ugotovi, da je s temi dejavniki vzročna zveza med dejanjem storilca in posledico odpravljena.“3 Iz ugotovljenih dejstev v izpodbijani pravnomočni sodbi izhaja, da glede na vse okoliščine konkretnega primera niti bolj intenzivno oživljanje ne bi preprečilo smrti oškodovanca. Sodišče druge stopnje je ob obravnavi pritožbenih navedb izrecno izpostavilo, da so očividci oškodovanca obrnili na bok, česar obsojenec, ki je zapustil oškodovanca, ne da bi mu pomagal, ni storil. Ker ravnanje očividcev oziroma medicinskega osebja smrti oškodovanca ni in tudi ne bi moglo preprečiti, do prekinitve vzročne zveze ni prišlo. Navedeno dejansko vprašanje je bilo razjasnjeno že z zaslišanjem sodnega izvedenca medicinske stroke, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev novega sodnega izvedenca, specialista za reanimacijo.

C.

9. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Glede na premoženjske razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je Vrhovno sodišče odločilo, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

1 Prim. Deisinger, dr. Mitja, Kazenski zakonik 2017, Poslovna založba MB, Maribor, 2017, str. 159. 2 Deisinger, mag. Mitja, KZ s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str 79. Gl. tudi Schönke/Schröder, Strafgesetzbuch, Kommentar, 29. Auflage, Verlag C.H.Beck, München, 2014, str.2210 in nasl. (odst. 2 do 4). Prim. odločbo Vrhovnega sodišča SRS Kž 214/78. 3 Sodba I Ips 356/2003 z dne 5. 2. 2004.