Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v 15. točki izpodbijane sodbe v ravnanju obtoženca, kot se mu očita v opisu obravnavanih kaznivih dejanj pravilno prepoznalo znak obravnavanega kaznivega dejanja, ki je podan v abstraktnem zakonskem znaku „psihično nasilje“. Pritožnik zato nima prav, da gre zgolj za pavšalne očitke, zaradi katerih mu je bila onemogočena obramba.

Čeprav pritožnik trdi nasprotno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo tudi vzročno zvezo med obdolženčevim ravnanjem in posledico, to je ponižanje in prestrašenost oškodovank. Ravno v tej posledici je potrebno tudi poiskati odgovor, zakaj oškodovanke niso reagirale tako, kot je pričakoval pritožnik v pritožbi (da obdolženca niso opozorile oziroma se z njim pogovorile, da ga niso seznanile z zdravstvenimi težavami ipd.).

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo v znesku 600,00 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I zavrnilo obtožbo zoper obdolženega A.K., da je storil kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Glede stroškov tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebnih izdatkov obdolženca in potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika v tem delu je odločilo, da obremenjujejo proračun. Pod točko II izreka izpodbijane sodbe je obdolženega A.K. spoznalo za krivega, da je storil tri kazniva dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1 ter mu je za vsako od kaznivih dejanj določilo denarno kazen v višini 40 dnevnih zneskov oziroma 2.000,00 EUR, nakar mu je, na podlagi 53. člena KZ-1, izreklo enotno denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov oziroma 5.000,00 EUR. Višina dnevnega zneska znaša 50,00 EUR. Obdolženi je denarno kazen dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe; če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določilo en dan zapora. Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati 3/4-ine stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer stroške pričnin v znesku 36,23 EUR in morebitna nadaljnje stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani. Obdolženec je dolžan plačati tudi sodno takso v odmeri 400,00 EUR.

Proti obsodilnemu delu sodbe je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena, v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 370. člena, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 372. člena ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena, v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločalo o predmetni pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 1019/2015 z dne 9.4.2015. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, ko trdi, da dejanja, zaradi katerih je bil obdolženec spoznan za krivega, niso kazniva dejanja, ker tako kot so opisana v obsodilnem delu izreka izpodbijane sodbe ne izpolnjujejo zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Po njegovi oceni gre za pavšalne očitke, ki niso konkretizirani, saj ni konkretiziran „čas, kraj in način domnevnega izpolnjevanja zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja“.

Pritožnik ima prav, da morajo biti zakonski znaki kaznivega dejanja konkretizirani, vendar pritožbeno sodišče ne sledi njegovi oceni, da obravnavana dejanja tega pogoja ne izpolnjujejo. Iz opisa kaznivega dejanja morajo izhajati zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet na katerem in sredstvo s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opis kaznivih dejanj šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1, kot ga vsebuje izrek izpodbijane sodbe v točki II zadostuje tem kriterijem. To kaznivo dejanje stori med drugim „kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s psihičnim nasiljem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost“. V izreku izpodbijane sodbe je na obdolženca naslovljen očitek, da je na delovnem mestu s psihičnim nasiljem povzročil drugim zaposlenim ponižanje in prestrašenost, torej je nanj naslovljen očitek iz zgoraj navedenega abstraktnega opisa obravnavanega kaznivega dejanja, ki je nato v nadaljevanju v posamičnih očitkih, ki se nanašajo na oškodovanke S.D., N.J. in M.K. konkretizirano: da je obdolženec opisana dejanja storil kot direktor družbe J. d.o.o., v prostorih družbe v J., v času od 1.11.2008 do marca 2010 (glede oškodovanke S.D.), od 1.11.2008 do konca februarja 2010 (glede oškodovanke N.J.), od 1.11.2008 do 8.1.2010 (glede oškodovanke M.K.); da so bile oškodovanke zaposlene v družbi J. d.o.o. (S.D. kot vodja splošno kadrovske službe, N.J. kot vodja sektorja komunalnih dejavnosti, M.K. kot referentka za pravne zadeve); zakonski znak „povzročitev psihičnega nasilja“ pa je konkretiziran: glede oškodovanke S.D.: da se je obdolženec do nje izmenjaje obnašal enkrat žaljivo in jo zmerjal, da delo ne opravlja, spet drugič pa je bil do nje pretirano prijazen, zaradi česar je bila oškodovanka stalno napeta, saj ni nikoli vedela kakšno obnašanje obdolženega lahko pričakuje; med sestanki ob navzočnosti drugih sodelavcev, ko je govorila, ji je večkrat grobo vzel besedo sredi stavka, s takšnim ravnanjem pa je prizadel tudi njeno dostojanstvo in je zato v službi jokala, kar je ponižujoče a se je zaradi nujnega sodelovanja z njim morala kontrolirati; glede oškodovanke N.J.: ji dajal vedeti, da ne zna opravljati svojega dela in da je manj vredna, ji nekontrolirano očital nepravilnosti in ji ni vedno dajal jasnih navodil, ko pa je kaj naredila, si je premislil, s tem pa pri njej ustvarjal občutek stalne negotovosti, v letu 2009 ji je na sestanku s projektanti zapovedal naj bo tiho, kar je razumela, da je neumna, poleg tega ji med sestanki ob navzočnosti drugih sodelavcev, ko je govorila, večkrat grobo vzel besedo sredi stavka, s čimer je prizadel tudi njeno dostojanstvo, zaradi takšnih ravnanj in napetega odnosa je bila pod stresom, ter je konec februarja 2010 odšla na bolniški dopust; glede oškodovanke M.K.: od nje večkrat zahteval, da pod časovnim pritiskom reši zadeve v katero jo je vključil tik pred zdajci in obenem neprestano dajal vedeti, da dela prepočasi, da njeno delo ni nič vredno in ta z njo nikoli ni zadovoljen, vprašal, če je napisala odgovor v zadevi, ki je ni poznala in katero ji je dal v pregled prejšnji dan, pri čemer ni bila naloga naj odgovor sploh napiše in nato arogantno rekel, kaj je delala in da on odgovor napiše v 10 minutah in je tako podcenjeval njen vesten pristop k delu in ker se je že prej najmanj nekaj mesecev obnašal do nje podcenjujoče, arogantno, saj večkrat ni pustil, da je dokončala stavke, ustrahovalno in ponižujoče, ter je v službi ostala le, ker se je bala za svojo eksistenco, je oškodovanko ponoven očitek, da dela neustrezno tako prizadel, da so se ji nehote pred njim in sodelavko M.D. ulile solze, kar jo je dodatno ponižalo in je zato doživela živčni zlom, bila do začetka marca 2010 na bolniškem staležu ter dlje časa jemala pomirjevala. Iz zgoraj opisanih ravnanj obdolženca izhaja tudi konkretizacija zakonskega znaka „ponižanje ali prestrašenost“, zatrjevana je tudi vzročna zveza med konkretiziranim psihičnim nasiljem in posledico – ponižanje oziroma prestrašenost. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v 15. točki izpodbijane sodbe v ravnanju obtoženca, kot se mu očita v opisu obravnavanih kaznivih dejanj pravilno prepoznalo znak obravnavanega kaznivega dejanja, ki je podan v abstraktnem zakonskem znaku „psihično nasilje“. Pritožnik zato nima prav, da gre zgolj za pavšalne očitke, zaradi katerih mu je bila onemogočena obramba.

Ko pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ponudi drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Trdi, da je sodišče prve stopnje določena ravnanja obdolženca v razmerju do oškodovank interpretiralo napačno, da je v celoti sledilo navedbam oškodovank, medtem ko je neupravičeno izrazilo dvom v verodostojnost prič, katerih izpovedbe so se bistveno razlikovale od izpovedb oškodovank. V nadaljevanju navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej upoštevati okoliščine delovnih odnosov v družbi J. d.o.o. še pred nastopom obdolženca na delovnem mestu direktorja; da je oškodovanka M.K. zasedala delovno mesto, za katero ni imela ustrezne izobrazbe, zaradi česar je pričakovala oziroma bila v strahu, da bo premeščena na drugo delovno mesto; da je bila za svoj položaj upravičeno zaskrbljena tudi oškodovanka N.J., ker sektor komunalne dejavnosti, katerega vodja je bila ni dajal najboljših rezultatov; da so očitki obdolženca, ki se nanašajo na oškodovanko S.D. nesmiselni; da so si nekateri zaposleni o obdolžencu še pred njegovim prihodom namesto direktorja o njemu ustvarili negativno mnenje, bali so se za odvzem lastnih privilegij vezanih na njihovo delovno mesto kot tudi za svojo zaposlitev; da so nekateri zaposleni pod nekdanjo direktorico uživali določene privilegije in bili z njo najbrž tudi v prijateljskih odnosih, medtem ko je bil obdolženec kot direktor družbe izvoljen in postavljen izključno z namenom, da uredi probleme družbe in omogoči njeno uspešno poslovanje; pritožnik izraža nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da dobro poslovanje družbe in izboljšanje poslovnih rezultatov po prehodu obdolženca na delovno mesto direktorja nista relevantni pravni vprašanji v predmetni kazenski zadevi, nadalje, da je bil kot nadrejeni povsem upravičen, da podrejenim pove, kdaj dela ne opravljajo pravilno in kdaj ga opravljajo prepočasi; oškodovanki M.K. je dal jasna navodila; ni res, da je od nje večkrat zahteval, da pod časovnim pritiskom reši zadeve, v katere naj bi jo vključil tik pred zdajci. Ne drži, da je oškodovanki M.K. neprestano dajal vedeti, da dela prepočasi, da njeno delo ni nič vredno in da z njo nikoli ni zadovoljen, sicer je bil do takega ravnanja tudi upravičen kot nadrejeni; nikoli ni rekel, da delo oškodovanke ni nič vredno, ne more pa odgovarjati, če je oškodovanka sama od sebe dobila tak občutek. Glede oškodovanke N.J. pritožnik trdi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo očitka o nekontroliranem očitku o nepravilnosti, poleg tega ocenjuje, da sodišče prve stopnje v nasprotju z obrazložitvijo, da obravnavano kaznivo dejanje zahteva dolgotrajnost ravnanja, konkretizira le eno ravnanje. Glede oškodovanke N.J. izpostavlja, da je oškodovanka bolniški stalež nastopila tik pred napovedano zamenjavo na mesto vodje sektorja, ki ga je zasedala, kar nakazuje na njen motiv. Glede vseh oškodovank pritožnik ocenjuje, da je „zanimivo“ predvsem to, da si nobena od oškodovank ni uspela zabeležiti niti enega izmed vseh „številnih“ dogodkov, da niso omenile, da bi svoje „težave“ z obdolžencem želele urediti, se z njim pogovoriti oziroma nanj nasloviti kakšen dopis, nikoli mu niso omenjale, da imajo zaradi njegovega ravnanja kakršnekoli zdravstvene težave. Pritožnik ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbam oškodovank in pričanju B.L., pri čemer sam meni, da bi moralo upoštevati tudi možnost, da so se oškodovanke pred tem dogovorile o vsebini lastnega pričanja. Trdi, da so v obdolženčevo korist izpovedale priče M.M.M., M.C., T.T.M. in R.P. ter pri tem očita sodišču prve stopnje, da je „iz neznanega razloga“ sledilo le obremenilnim dokazom, ne pa tudi razbremenilnim.

Pritožbeno sodišče se z zgoraj navedenimi trditvami pritožnika in tistimi, ki jih še podrobneje utemeljuje v svoji pritožbi ne more strinjati, saj njegova dokazna ocena ni celovita in ne prepriča. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno opravilo v skladu z 18. členom ZKP, uporabilo je metodološki postopek iz drugega odstavka 355. člena ZKP tako, da je pravilno in podrobno analiziralo tako zagovor obdolženca kot tudi izpovedbe vseh treh oškodovank in izpovedbe drugih zaslišanih prič ter druge izvedene dokaze, ki so za razrešitev dejanskih in pravnih vprašanj relevantni, opravilo je skrbno presojo vseh dokazov skupaj ter je na podlagi take presoje sprejelo pravilne in prepričljive zaključke tako glede objektivne strani obravnavanih kaznivih dejanj kot tudi glede subjektivne strani le teh. Argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno ter zaključki so logični in življenjsko sprejemljivi, zato jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in nima kaj dodati. Na vse pritožbene očitke je že odgovorilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ter pravilno ocenilo, da so sistematično in ponavljajoče se psihično nasilje, ki ga je izvajal obdolženec, vključno z nekaterimi posamičnimi dogodki, ki so ga ponazorili, v svojih izpovedbah prepričljivo opisale vse tri oškodovanke, pa tudi priča B.L.. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, ampak je verjelo prepričljivim izpovedbam vseh treh oškodovank, ki so podprte tudi z listinskimi dokazi (izvidi) ter z izpovedbo priče B.L., v delu glede oškodovanke M.K. delno tudi z izpovedbo U.B.. Da se oškodovanke pred izpovedbo niso „uskladile“ kako bodo pričale, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter je v 8. točki tudi pojasnilo, da so navedene osebe vsaka sicer na svoj način in s svojimi besedami opisale povsem enak način postopanja obdolženca v razmerju do določenih podrejenih v podjetju. Ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno povzelo in ocenilo izpovedbe oškodovank, je v nadaljevanju pravilno zaključilo, da so izpovedbe posameznih oškodovank potrjene tudi z izpovedbami sooškodovank, poleg tega so oškodovanke brez zadržkov v svojih izpovedbah izrazile tudi pohvale na račun obdolženčeve strokovnosti. Nenazadnje je tudi priča B.L. podrobno pojasnila obdolženčeva ravnanja kot so jih opisovale oškodovanke, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo. Sodišče prve stopnje je v 13. točki pravilno ocenilo obrambno tezo o „splošnem revoltu oziroma odporu ožjega vodstva do obdolženca kot direktorja“, prepričljivo je ovrglo tudi trditev, da je le opozarjal na napake in poskušal zadeve izboljšati (14. točka izpodbijane sodbe). Pri tem je pravilno poudarilo, da je tudi kritiko ravnanja in rezultatov dela podrejenega delavca potrebno sporočati na način, ki ne prizadene njegovega osebnega dostojanstva. Pritožbeno sodišče tudi ne deli mnenja pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje dati odločilno težo izpovedbam prič M.M.M., M.C., T.T.M. in R.P.. Kakšno težo je dalo tem izpovedbam in zakaj, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi, tako da pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi, pritožbene navedbe je ne morejo omajati. Čeprav pritožnik trdi nasprotno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo tudi vzročno zvezo med obdolženčevim ravnanjem in posledico, to je ponižanje in prestrašenost oškodovank. Ravno v tej posledici je potrebno tudi poiskati odgovor, zakaj oškodovanke niso reagirale tako, kot je pričakoval pritožnik v pritožbi (da obdolženca niso opozorile oziroma se z njim pogovorile, da ga niso seznanile z zdravstvenimi težavami ipd.).

Tudi subjektivno stran obravnavanega kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje, kot že zgoraj navedeno, pravilno in popolno ugotovilo. Pritožnik ima prav, da gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za naklepno kaznivo dejanje, ki ne predvideva malomarnostne oblike, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom, zavestno in hote, kar je prepričljivo obrazložilo v 20. točki izpodbijane sodbe. Pritožniku tudi ni mogoče slediti v njegovi oceni, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo „občutljivosti razmerja nadrejenosti in podrejenosti v okviru delovnega procesa“, saj je sodišče prve stopnje obdolženčeva ravnanja presojalo tudi v tem okviru, kar je mogoče razbrati iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe.

Zaradi zgoraj navedenega pritožbeno sodišče nima pomislekov v prepričanje sodišča prve stopnje o obdolženčevi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP).

Čeprav pritožnik ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je upoštevalo vse olajševalne okoliščine ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo – denarno kazen, v okviru katere je za posamezna kazniva dejanja določilo primerne denarne kazni in nato upoštevajoč pravila o odmeri kazni v steku, izreklo pravilno enotno denarno kazen. V odločbo o kazenski sankciji tako ni bilo potrebno poseči. Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti (bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnik tudi ni obrazložil), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki v skladu s taksno tarifo 7122 Zakona o sodnih taksah znaša 600,00 EUR.