Jedro

Delež krivde toženkinega zavarovanca zaradi nepravilnosti pri prehitevanju kolesarja je bistveno nižji od deleža nasproti vozečega tožnika, ki se ni pravočasno umaknil v desno. Odgovorni osebi ni mogoče naprtiti odgovornosti za škodo, ki je posledica oškodovančeve opustitve uporabe varnostnega pasu. Presoja odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Nedovoljenost obeh revizij v delu proti odločitvi o premoženjski škodi, ker ta ne presega revizijskega praga, in proti odločitvi o pravdnih stroških, ker ne gre za sklep, s katerim bi bil pravdni postopek končan.

Izrek

Obe reviziji se zavržeta v delu, v katerem izpodbijata odločitev o premoženjski škodi in stroških postopka.

V ostalem delu se obe reviziji zavrneta.

Obrazložitev

Tožnik se je 26.10.1991 kot voznik osebnega avtomobila znamke Fiat 750 hudo telesno poškodoval v prometni nesreči v trčenju z osebnim avtomobilom znamke VW Passat, ki ga je vozil toženkin zavarovanec. Zatrjeval je, da je izključni povzročitelj prometne nesreče toženkin zavarovanec. Zato zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo 300.000 SIT in nepremoženjsko škodo 16,000.000 SIT. Sodišče prve stopnje je potek prometne nesreče ugotavljalo s pomočjo treh izvedencev cestnoprometne stroke in nato v drugem sojenju ocenilo, da sta za škodni dogodek kriva oba udeleženca. Tožnikov delež znaša 60 %, zaradi neuporabe varnostnega pasu pa še dodatnih 10 %. Odškodnina za premoženjsko škodo 300.000 SIT ob koncu sojenja ni bila več sporna, odškodnino za nepremoženjsko škodo pa je odmerilo na skupno 12,100.000 SIT. Zaradi 70 % tožnikovega prispevka je skupno odškodnino 12,400.000 SIT znižalo na 3,720.000 SIT, odštelo valorizirano akontacijo 1,055.167 SIT in tožniku prisodilo 2,664.833 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi, presežni tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

O pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje odločilo tako, da je stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo odločanje, drugače pa je odločilo o glavnem zahtevku. Po njegovi presoji je tožnikov delež k nastanku nesreče le 10 %, dodaten 10 % prispevek zaradi neuporabe varnostnega pasu je utemeljen, zato znaša delež toženkinega zavarovanca 80 %. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je pri telesnih bolečinah za 700.000 SIT prenizko odmerjena, pri ostalih oblikah pa je primerna. Zato znaša pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 12,800.000 SIT. Upoštevaje tudi nesporni znesek 300.000 SIT za premoženjsko škodo je od skupnih 13,100.000 SIT odbilo 20 %, nato odštelo valorizirano akontacijo in odločilo, da mora toženka plačati tožniku 9,424.833 SIT z zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške. V ostalem delu je pritožbo obeh pravdnih strank zavrnilo in v še izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo o stroških.

Proti drugostopenjski sodbi vlagata pravočasni reviziji obe pravdni stranki. Obe uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik predlaga tako spremembo obeh sodb, da se njegovemu tožbenemu zahtevku glede temelja in tudi višine v celoti ugodi. Toženka predlaga, da se prisojena odškodnina zniža na 84.833 SIT, podrejeno pa obe sodbi razveljavita in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Nobena od pravdnih strank se ne strinja s presojo pritožbenega sodišča o podlagi tožbenega zahtevka. Tožnik vztraja pri stališču, da je izključni krivec prometne nesreče toženkin zavarovanec, in pritožbenemu sodišču očita procesno kršitev zaradi pomanjkanja razlogov o 10 % tožnikovi sokrivdi. V reviziji povzema svoje materialnopravne poglede glede temelja odškodninskega zahtevka in trdi, da ni imel časa umakniti se v desno. Pri tem izpodbija tudi oceno o 10 % prispevku zaradi neuporabe varnostnega pasu, ker ga je uporabil. Sicer pa uporaba glede na letnik njegovega vozila ni bila obvezna, zato morebitna neuporaba ne more iti v tožnikovo škodo.

Toženka v reviziji vztraja pri stališču, da znaša delež njenega zavarovanca le 15 %. Prikazuje svoje videnje poteka škodnega dogodka in poudarja, da naj bi kritično situacijo povzročil tožnik, njen zavarovanec pa takrat ni več mogel odstopiti od prehitevanja.

Obe reviziji izpodbijata tudi odločitev pritožbenega sodišča o pravdnih stroških in pri tem uveljavljata procesno kršitev, ker je pritožbeno sodišče najprej razveljavilo stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča, nato pa v nadaljnjem izreku ob spremembi prisoje odškodnine samo odločilo tudi o pravdnih stroških.

Obe reviziji izpodbijata višino odmerjene odškodnine, pri čemer tožnik poudarja svojo oceno, da naj bi šlo za tako imenovano katastrofalno škodo, in še nekatere druge okoliščine, toženka pa prepisuje svoje pritožbene navedbe in vztraja, da znaša pravična odškodnina le 7,600.000 SIT.

Vsaka od revizij je bila vročena nasprotni stranki, vendar nobena ni vložila revizijskega odgovora. Obe sta bili vročeni tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Reviziji sta delno nedovoljeni, delno pa neutemeljeni.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni odločbi pritožbenega sodišča z omejenimi razlogi in obsegom izpodbijanja v primerjavi s pritožbo, ki je redno pravno sredstvo. Omejitev obsega se nanaša na vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske odločbe, ki mora po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/2004-UPB2; ZPP) v premoženjskih sporih presegati 1,000.000 SIT, omejitev razlogov pa med drugim na prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, da z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Vrednost spornega predmeta zaradi presoje dovoljenosti revizije se ugotavlja po 39. in naslednjih členih ZPP. Kadar imajo zahtevki v tožbi različno pravno in dejansko podlago, se po drugem odstavku 41. člena ZPP vrednost določi za vsak zahtevek posebej. Tožbena zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo imata različno dejansko in pravno podlago. V obravnavani zadevi tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode 300.000 SIT ne presega mejne vrednosti iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Zato v tem delu nobena od revizij ni dovoljena. Dovoljeni pa nista niti v delu, v katerem izpodbijata stroškovno odločitev pritožbenega sodišča, saj po ustaljeni sodni praksi sklep o stroških postopka ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP (Pravna mnenja, 1998/II).

Obe reviziji glede na izrecno prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP nedovoljeno posegata v dejanske ugotovitve o poteku prometne nesreče, saj nekatere od okoliščin prikazujeta po svoje.

Tako na primer tožnik svojo nemožnost izogniti se trčenju utemeljuje tudi s trditvijo, da je imel k svojemu vozilu priklopljeno prikolico, čeprav v razlogih sodb (pa tudi sicer v drugih podatkih spisa) ni podlage za tako trditev. Toženka pa v nasprotju z mnenjema izvedencev zatrjuje, da naj bi tožnik, ko je z bencinskega servisa pripeljal do stop znaka, imel možnost videti njenega zavarovanca. Te ugotovitve ni, predvsem pa po oceni obeh sodišč glede na dejstvo, da je tožnik že dve sekundi vozil po prednostni cesti, preden je toženkin zavarovanec začel s prehitevanjem kolesarja, ni pravno pomembna.

Nepravilno je toženkino povzemanje dejanskega stanja, da naj bi do trčenja prišlo potem, ko je njen zavarovanec že prehitel kolesarja. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je do trčenja prišlo v zadnji fazi prehitevanja, ko je bil njen zavarovanec še na nasprotnem voznem pasu.

Med nedovoljene trditve spadajo še tožnikove trditve, da je bil pripet z varnostnim pasom, saj je dejanska ugotovitev obeh sodišč drugačna, pa tudi trditev glede obsega škode, da je nesposoben za vsakršno delo, ker sta sodišči ugotovili, da je nesposoben le za delo poklicnega voznika.

Do trčenja obeh nasproti si vozečih vozil je po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč prišlo na prednostni cesti na tožnikovem voznem pasu, saj je vozilo toženkinega zavarovanca segalo približno 90 cm (po mnenju enega izvedenca) oziroma 120 cm (po mnenju drugega izvedenca) preko sredinske črte, ker je prehitevalo kolesarja na svojem voznem pasu. Ob trčenju sta se vozili prekrivali za 30 cm. Od izhoda svojega vozila na glavno cesto do trenutka trčenja je tožnik v 3,5 sekunde prevozil 18 m, zavarovanec pa v istem času 45 m. S prehitevanjem kolesarja je začel 20 m pred trčenjem, ko je tožnik že 2 sekundi s svojim vozilom vozil po prednostni cesti. Ob tako ugotovljenem poteku prometne nesreče revizijsko sodišče pritrjuje presoji pritožbenega sodišča, da je primarni kršitelj cestnoprometnih predpisov (58. in 62. člen takrat veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa) in primarni povzročitelj nesreče toženkin zavarovanec.

Zmotno je toženkino revizijsko stališče, da njen zavarovanec ni mogel odstopiti od prehitevanja kolesarja, ker ni mogel videti, da tožnik zavija na glavno cesto. Ko je zavarovanec začel s prehitevanjem, je tožnik že 2 sekundi vozil po prednostni cesti. Zato tudi izvedenec poudarja, da je toženkin zavarovanec imel možnost odstopiti od prehitevanja. Zmotno pa je tudi tožnikovo revizijsko stališče, da ob agresivni vožnji toženkinega zavarovanca ni imel dovolj časa in možnosti, da se umakne v desno. Ker sta se vozili ob trčenju prekrivali za 30 cm, je imel tožnik po izračunu enega izvedenca za umik v desno še 1,40 m prostora, po izračunu drugega izvedenca pa še 0,75 m. Obe vozili sta bili ves čas od tožnikovega prihoda na prednostno cesto v vidnem polju voznikov. Zato izvedenec tudi upoštevaje časovni potek dogodka ugotavlja tožnikovo možnost za preprečitev trčenja z umikom v desno. To ugotovitev sta obe sodišči sprejeli, le različno sta ocenili deleža krivde obeh udeležencev prometne nesreče. Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji pritožbenega sodišča o bistveno manjšem deležu tožnika, ki iz tega razloga, ker se ni pravočasno umaknil v desno, glede na bistveno hujšo kršitev toženkinega zavarovanca znaša le 10 % (drugi odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; Ur.l. SFRJ, št. 28/78 do Ur.l. RS, št. 83/2001; ZOR). Pri tem še ugotavlja, da je pritožbeno sodišče obrazložilo, v čem je tožnikova krivda (razlogi drugega odstavka na četrti strani drugostopenjske odločbe). Zato tožnik neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik izpodbija nadaljnjo presojo pritožbenega sodišča o 10 % prispevku k nastanku škode zaradi neuporabe varnostnega pasu, toženka pa materialnopravne pravilnosti te presoje ne izpodbija. Revizijsko sodišče je že pojasnilo, da je v sedanji fazi postopka za sodišče in stranke neizpodbojna dejanska ugotovitev (ki temelji tudi na ugotovitvah izvedenca medicinske stroke), da tožnik v trenutku trčenja ni uporabljal varnostnega pasu. Zmotno je tožnikovo revizijsko stališče, da uporaba varnostnega pasu glede na letnik njegovega vozila ni bila obvezna. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča in njegovemu sklicevanju na 35. člen takrat veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, da bi moral tožnik, ki si je pred tem sam vgradil varnostni pas v vozilo, tega tudi uporabljati. Le v odgovor na drugačno revizijsko vztrajanje še pojasnjuje, da se je v sodni praksi stališče o prispevku oškodovanca zaradi neuporabe varnostnega pasu uveljavilo tudi v primerih, ko ta uporaba še ni bila obvezna. Temeljilo je na izhodišču, da lahko povzročitelj škode odgovarja le za tisto škodo, ki izvira iz njegovega ravnanja. Zato mu ni mogoče naprtiti odškodnine za škodo, ki je posledica oškodovančeve opustitve ukrepov za lastno varnost in mora to škodo oškodovanec v skladu s prvim odstavkom 192. člena ZOR trpeti sam (na primer odločba VS RS II Ips 268/2000).

Tožnik je bil v času škodnega dogodka 46 let star poklicni voznik. Diagnoza njegovih poškodb je bila zlom leve podlahti in zdrobljen zlom leve kolčne ponvice. V bolnici je bil skupaj 41 dni, zlom kolka so mu zdravili konzervativno z nategom, zlom podlahti pa operativno, vendar se je slabo zaraščal in je bila čez več mesecev potrebna nova operacija. Zdravljenje je trajalo dobro leto dni, prestajal je številne nevšečnosti, kot so rentgeni, kontrole, infuzije, fizioterapija, uporaba dveh bergel eno leto, nato postopno opuščanje nadaljnje leto, sedaj pa uporablja palico. Po enem letu je bil ugotovljen tudi razvoj artroze v kolčnem sklepu. Hude bolečine je prestajal 8 dni, srednje v strnjeni obliki en mesec, lažje pa ves čas in so prisotne tudi sedaj. Za to obliko škode mu je od zahtevanih 4,200.000 SIT prvostopenjsko sodišče odmerilo 3,300.000 SIT odškodnine, drugostopenjsko sodišče pa je odmero zvišalo na 4,000.000 SIT.

Tožnikov primarni strah je trajal 24 ur, sekundarni pa ves čas zdravljenja, torej približno leto dni. Za to obliko škode sta obe sodišči od zahtevanih 1,500.000 SIT odškodnino odmerili na 1,100.000 SIT.

Tožnik trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki se kaže v omejeni gibljivosti kolka, uporabi palice, manjšem šepanju in zibajoči hoji ter omejitvah zaradi bolečin ob daljši hoji, stoji in nošenju bremen nad 5 kg. Tožnik za poklicno delo šoferja ni več sposoben in je invalid III. kategorije. Zaradi posledic nesreče je prisotno depresivno stanje oziroma posttravmatska motnja. Za to obliko škode sta obe sodišči od zahtevanih 10,000.000 SIT odškodnino odmerili na 7,700.000 SIT.

Skupna odmera pravične denarne odškodnine je tako v prvostopenjski sodbi znašala 12,100.000 SIT, v drugostopenjski sodbi pa znaša 12,800.000 SIT. Toženka zatrjuje, da je primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo 7,300.000 SIT, tožnik pa, da utemeljeno uveljavlja vseh zahtevanih 16,000.000 SIT.

Pravna podlaga za določitev pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu ZOR, ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih podobnih odškodninskih zadevah. Po presoji revizijskega sodišča je ta pravila pritožbeno sodišče ustrezno uporabilo pri vseh oblikah nepremoženjske škode. Pravilno je upoštevalo tako ugotovljeni konkretni obseg tožnikovih različnih oblik škode, kot tudi njegovo starost, čas nastanka škode, njegov poklic itd. Pri tem revizijsko sodišče ne more pritrditi tožnikovi opredelitvi, da gre v njegovem primeru za katastrofalno škodo, torej tako, ki jo je mogoče uvrstiti med največje, izjemne primere nepremoženjske škode po teži in po obsegu (na primer tetraplegija in podobne škode). Revizijsko sodišče je opravilo tudi primerjavo s prisojo odškodnin v zadevah, ki so podobne tožnikovi, in pri tem ugotovilo, da je na pritožbeni stopnji odmerjena odškodnina primerno uvrščena v razpon prisojenih odškodnin za podobne škode. Zato obe reviziji neutemeljeno uveljavljata, da je pritožbeno sodišče materialnopravno zmotno uporabilo 200. in 203. člen ZOR.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških obeh pravdnih strank (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).