Jedro

Če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, da se lahko dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne šele z izdajo odločbe.

V predmetni zadevi se dokaz s tolmačenjem pomembnega dela predloženih listin ni izvajal ob ustnem razgovoru. Ti dokazi se torej sploh niso izvajali.

Nobenega dvoma ne more biti, da so v konkretnem primeru predloženi listinski dokazi in prevodi teh listin vplivali na odločitev v konkretni zadevi in da so dejstva v zvezi s tem sporna, a kljub temu uradna oseba ni odločila, da bi se prevodi listinskih dokazov, ki jih je ocenila tožena stranka, "izvajali kot dokaz" na osebnem razgovoru.

Ker je tožnik v konkretnem primeru predložil listinske dokaze oziroma določene elemente v zvezi s svojo prošnjo v tujem jeziku, bi za "ugotavljanje razlogov in vseh drugih dejstev in okoliščin, ki so lahko pomembna za odločitev" (2. in 3. alineja 2. odstavka 46. člena ZMZ-1) ter za ustrezno komunikacijo med uradno osebo in prosilcem na osebnem razgovoru moral biti angažiran tolmač zaradi izvajanja dokaza s prevodom predloženih listinskih dokazov (elementov). To se v postopku ni zgodilo.

Listinski dokazi v obliki različnih vrst dokumentov, ki jih je v konkretnem primeru predložil tožnik v upravnem postopku, morajo biti deležni enake stopnje preverjanja njihove dokazne vrednosti kot ustne izjave stranke. Listinski dokazi (dokumenti) ne smejo biti ocenjeni izolirano, ampak v povezavi z drugimi dokazi in stranka mora pred negativno odločitvijo imeti možnost, da pojasni ali komentira pomisleke uradne osebe.

Stranka oziroma njen pooblaščenec mora imeti po pravu EU pravico do dostopa do informacij v spisu, "na katerih temelji ali bo temeljila odločba." V konkretnem primeru pa pooblaščenka stranke ni imela dostopa do prevedenih dokumentov, na katerih temelji odločba in o teh prevodih niti ni bila obveščena oziroma je zanje izvedela po prejemu odločbe.

Glede na količino predloženih dokumentov s strani tožnika je očitno, da ne drži, da je tožena stranka prevedla skoraj vse dokumente.

Tožena stranka je različnih potrdil in potni list poslala v forenzično preiskavo. NFL ni našel znakov prenarejanja na potnem listu, kakor tudi ne na potrdilih in certifikatih. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj tožena stranka tega dejstva, ki je bilo ugotovljeno z izvedenstvom, ni upoštevala v dokazni oceni.

Ni nujno da tožena stranka prevede vse dokumente, morala pa bi prevesti vsaj tiste, ki se neposredno nanašajo na okoliščine, ki morebiti tožnika uvrščajo med osebe, ki so lahko za talibane visoko profilirane zaradi sodelovanja z afganistansko ali tujo zavezniško vojsko. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj teh dokumentov tožena stranka ni prevedla oziroma jih ni izvajala.

Z vidika prava EU ni ovir, da ne bi moglo sodišče prve stopnje presojati pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja ali pravilnost sklepa o dejanskem stanju na podlagi seje senata in brez zaslišanja tožnika - tudi če ugotovi, da je tožba utemeljena in ne samo, kadar ugotovi, da tožba ni utemeljena.

Sodišče EU pravi, da morajo države članice na podlagi člena 46(3) Procesne direktive II "nacionalno pravo prilagoditi tako," da obravnava zadevnih pravnih sredstev vključuje preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov, ki sodišču omogočajo "posodobljeno" presojo obravnavane zadeve. Sodišče EU torej nalaga obveznost izvedbe glavne obravnave z zaslišanjem prosilca samo v primeru, če je to potrebno zaradi podrobne in posodobljene (ex nunc) presoje, kadar je potrebno upoštevati nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, in glede katerih se organ ni izrekel in v takem primeru ni treba spisa vrniti organu za presojo; druga možnost pa je, da se novi elementi pojavijo po sprejemu izpodbijane odločbe in je treba prosilca zaslišati, da se ta izjavi, če bi lahko ti novi elementi neugodno vplival inanj. V vsakem primeru pa mora sodišče "preučiti" tako dejanske in pravne elemente za položaj prosilca, ki jih je organ upošteval, ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejemu upravne odločbe. V nekaterih od teh situacij je torej glavna obravnava z zaslišanjem tožnika z vidika enotne razlage Procesne direktive II in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah potrebna in sicer, če gre za nova dejstva in dokaze; v nekaterih primerih pa ne, če se presoja dejanskih in pravnih vprašanj lahko opravi na podlagi podatkov v spisu.

Z vidika prava EU za Upravno sodišče izvedba glavne obravnave ni nujen predpogoj za ugotovitev sodišča, da dejansko stanje ni bilo popolno ali pravilno ugotovljeno, kakor tudi ne za ugotovitev, da je bil napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, ampak je sodišče glavno obravnavo dolžno izvesti samo v primeru, če ugotovi, da je glavna obravnava nujna za to, da sodišče opravi "podrobno" in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, zlasti kadar stranka v upravnem sporu navaja nova dejstva ali predlaga nove dokaze, ki jih iz upravičenih razlogov ni mogla navesti pred izdajo odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-425/2016/34 (1312-10) z dne 17. 3. 2017 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika, roj, ... 1988 v Kabulu, kot neutemeljeno.

2. V obrazložitvi akta tožena stranka navaja, da je tožnik nazadnje živel v Kabulu in je izvorno državo zapustil pred mesecem in pol. Prišel je ilegalno. Glede svoje izobrazbe je navedel, da je končal osnovno šolo v ... ter višjo šolo podjetja ..., ki jo imajo v lasti Nemci v Kabulu. Po poklicu je inženir interneta. V času od 2010 do 2013 je bil zaposlen v afganistanski vojski, plačan pa je bil s strani ZDA. V izvorni državi živijo še starši, 2 sestri in brat, ena sestra pa je v Angliji zaprosila za mednarodno zaščito.

3. Kabul je zapustil tako, da je najprej z avtobusom odšel v Nimroz, od tam pa zvečer s smetarskim vozilom do Pakistana. Z avtobusom oziroma skrival se je pod njim, je prišel do Kermana, nato pa z avtom do Teherana. Naslednji dan je odšel proti Turčiji, kjer je ostal dva dni v mestu Van. Pot so nadaljevali proti Istanbulu, kjer je ostal 5 dni ter nato odšel v Izmir. Od tam je s čolnom odšel v Grčijo. Na otoku so ga registrirali, potem pa odpeljali v nek drug kamp v Atene. Od tam je v veliki skupini približno 70 oseb z avtobusom odšel v Makedonijo, nato v Srbijo in z vlakom do Hrvaške in Slovenije. Pred avstrijsko mejo so izstopili. Njegova ciljna država je bila Nemčija, ker je mislil, da ima samo tam možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Ko je izstopil iz vlaka, je pisalo, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito tudi v Sloveniji in takrat se je odločil, da to stori.

4. Glede razlogov za zapustitev izvorne države je prosilec navedel, da je bil zaposlen v afganistanski vojski, pri skupini »C.K.«. Začel je konec leta 2010, vsake tri do štiri mesece pa je delal še za ostale skupine »crops«. Teh je vseh skupaj 5. Podjetje, za katerega je delal, je bilo kanadsko in sicer »C.« Konec septembra 2012, ko se je vračal iz Ghaznija, so ga dobili v kraju Moghor talibani. Ker ni imel nobenih dokumentov, so ga zasliševali. Odpeljali so ga v D., kjer so imeli center. Tam so mu omogočili telefonski klic, da jim je predložil tazkiro. Poklical je mamo. Nato so ga zvezali in mu zavezali oči ter nekam odpeljali. V neki sobi je bil 17 dni. Šele kasneje je izvedel, da je to mesto E. Po 17 dneh so ga odvezali in mu odkrili oči. Talibani so bili zelo jezni, ker je sodeloval z Američani in mu dejali, da ga bodo ubili. Prinesli so koran in nanj je moral priseči, da ne bo več tega delal. Odpeljali so ga k cesti in ga izpustili. Imel je pokrite oči in lahko je pogledal šele, ko so mu dali znak z orožjem. Njihov vodja je bil A.A. Takrat so ga zelo tepli. Z njim so bili še posebej hudi, ker so sumili, da je Arabec, ker se je znal pogovarjati arabsko. Ko je na glavni cesti slišal strel, si je snel z oči prevezo in videl, da sta bili z njim ob cesti njegova mati in teta. Izpustili so ga zato, ker je prisegel na koran in zato, ker je mati obljubila, da jim bo plačala 30.000 USD, da ga dobi nazaj. Mama je zbrala ves ta denar, prispevali so tudi sosedje in sorodniki. Če ne bi bilo mame, bi bilo vsega konec.

5. Potem, ko so ga izpustili, so odšli v Kabul. Bili so veseli, da se je vrnil. Klicali so ga iz službe in spraševali, zakaj ga ni. Povedal jim je, da je bolan in potem dal odpoved. To je bilo decembra 2012. Štiri mesece je bil doma, nato pa je 10. 3. 2013 sklenil pogodbo o zaposlitvi z „F.“. Dovoljenje, da je lahko delal za to podjetje, je dobil od AISE, ki je državna agencija. Delo je bilo povezano z računalniki, sodelovali pa so večinoma z Američani. Do leta 2015 je normalno delal za njih. Potem pa so se znova pojavili talibani. Že ko so ga ugrabili, jim je dal svoj naslov, potem pa so verjetno še izvedeli, za koga dela. Večkrat so ga klicali in mu dali vedeti, da vedo vse, od tega, kaj je oblečen, do tega, za koga dela. Imajo ogromno vohunov. Verbalno so mu grozili, da ponovno dela za Američane. Za zaščito je prosil državo in policijo, vendar so mu rekli, da je to njegov problem in da naj se sam sooči z njim. Sam si je moral plačati svoje telesne stražarje in se z njimi gibati naokrog. Kupil si je celo orožje in se začel braniti sam. Vse ima dokumentirano. V mestu ... so imeli projekt z ameriško firmo B., katerim je uredili alarmni sistem. Bomba je eksplodirala pod njegovim avtom, ki ga je vrglo v zrak, in ga večkrat obrnilo. Takrat je ubilo njegovega telesnega stražarja. To se je zgodilo pred šestimi ali sedmimi meseci. Potem je uvidel, da je njegovo življenje vseskozi v nevarnosti in se odločil, da odpotuje. V tem času je dobil še en projekt s podjetjem „H.“. Nekaj mesecev nazaj se je na mestu tega podjetja zgodil samomorilski napad in med žrtvami je bil tudi inženir njihovega podjetja. To podjetje je bilo v bližini letališča v Kabulu. Po tem dogodku se ni več počutil varnega in se je odločil oditi.

6. Za posamezni projekt je dobil plačilo tudi do 5 milijonov USD. Od tega je moral plačati davke in zaposlene, njemu pa je povprečno ostalo 15.000 do 20.000 USD na mesec. Poskušal je podkupiti talibane, vendar je bil njihov edini kompromis, da zapre podjetje. Tega ni mogel storiti, ker je imel zaposlene in je bilo veliko ljudi odvisnih od te firme.

7. Ni bil ogrožen s strani države, vendar mu niti niso pomagali. Preganjali so ga talibani, tako njega kot očeta, ki je zaradi njih zapustil državo. V Afganistanu je zapustil hčer in sina, ki sedaj živita z ženo v ..., v Pakistanu. Talibani so dejali, da če dobijo kateregakoli člana njegove družine, ga bodo na ta način prepričali, da se bo vrnil nazaj domov. Tudi oče je odšel v Evropo. Ne ve točno, kje je. Oče je bil državni delavec, varnostnik. Talibani ne sprejemajo tega, da nekdo dela za državo in si zato v njihovi nemilosti. Da bi bili varni, so se morali kar šestkrat preseliti. Vsi so morali zapustiti hišo. Mama, sestra in brat so pri teti v Kabulu.

8. Prosilec je nato 27. 6. 2016 preko svojega pooblaščenca obvestil pristojni organ, da so v prošnji nekateri odgovori zapisani popolnoma drugače, kot jih je podal sam. Tako je opozoril, da je njegov pravilni rojstni datum ... 1988, da je rojen v Kabulu, da je po narodnosti Tajik, da govori tudi urdu, hindi in arabsko, da je diplomirani inženir računalništva, kar je študiral 4 leta v Kabulu in da je njegov poklic programer/računalniški inženir. Dodal je tudi, da je član stranke Jawanan Mubarez Watan, da je njegov oče bil šef tajne policije, da je njegova sestra poročena v Londonu, kjer ni prosilka za mednarodno zaščito. Popravil je tudi, da ni deloval za skupnost, ki se bori za talibane, temveč za stranko. Glede svoje zaposlitve je popravil, da je bil zaposlen pri I., v okviru katerega je delal za afganistansko vojsko. Pojasnil je, da se ime »C. K.« nanaša na korpus, za katerega so delali. Začeli so delati v začetku leta 2010, na približno vsake štiri mesece pa so zamenjali korpus. Vsak korpus je imel približno 25.000 vojakov. Podjetje, v okviru katerega je delal za vojsko, je bilo ameriško-kanadsko, ime mu je bilo »C.« Glede ugrabitve je kraj E. popravil v J. Denar, ki ga je plačala mama, je bil njegov. Sorodniki in sosedje so ji rekli, naj ne plača odkupnine, saj jo bodo talibani okradli, njega pa ne bo dobila nazaj. Podjetje F. je ustanovil 10. 3. 2013. Predhodno je pridobil dovoljenje od državne agencije AISE. Delali so na projektih v zvezi z razvojem računalniških omrežij, sodelovali pa so večinoma z Američani. Dvakrat je bil napaden, ko so se vozili v avtomobilu. Ko je pod njegovim avtom eksplodirala bomba, ni bil nihče poškodovan. V izvorni državi je bil preganjan, vendar s strani države ni bil deležen zaščite, ker je podpiral stranko, ki je nasprotovala vladi.

9. Na osebnem razgovoru je bil prosilec takoj po uvodnih formalnostih vprašan glede osebnih podatkov. Predložil je kopijo tazkire, tako imenovanega rojstnega lista, na katerem piše ime B., ime očeta ... Glede njegove starosti je zapisano, da je leta 1385 (2007, op. uradne osebe) bil po videzu star 18 let. Prvo tazkiro je prejel leta 1385 (2007). Ker je hodil v šolo, jo je potreboval. V Afganistanu ima tudi potni list, ki so mu ga hoteli poslati, vendar so na pošti odprli pošiljko in ven vzeli potni list ter rekli, da se ga ne sme poslati po pošti. Prosilec je bil nato soočen z drugačnimi navedbami rojstnega datuma, kar je pojasnil tako, da datuma rojstva ... 1988 sam ni nikoli povedal, ker ve, kdaj je rojen. To so policisti na PP Dobova sami zapisali. Prošnja za mednarodno zaščito mu ni bila prebrana, da bi podatke lahko popravil tam, je pa v prošnji veliko napak. Rojen je bil v Kabulu, kjer je živel do svojega četrtega leta, ko so se z družino preselili v Pakistan. Tam so živeli približno 10 let. Do sedmega razreda je hodil v šolo v Pakistanu, konec leta 2002 pa so se vrnili nazaj v Kabul, kjer je šolo nadaljeval do 12. razreda na »...« v Kabulu. Potem je študiral na univerzi v Pakistanu, kamor je odšel sam. Ko je končal fakulteto, se je za mesec dni vrnil v Afganistan, nato pa ponovno odšel študirat v Indijo leta 2008. Tam je ostal dve leti ter v tem času večkrat potoval v Afganistan in nazaj. V Pakistanu mu kot Afganistancu niso dovolili nadaljevati študija, pa tudi njegova želja je bila oditi v Indijo, ker imajo tam višji nivo znanja kot v Pakistanu. Sestra in brat so se tudi šolali. Obe sestri sta zaključili fakulteto, brat pa je mlajši in hodi v deveti razred. Mati je učiteljica, magistra jezika farsi-dari in ima 28 let delovne dobe. Prihaja iz družine, kjer so vsi izobraženi in v času njenega študija ni bilo teh težav, ki se pojavljajo danes, da ženske ne smejo hoditi v šolo. Oče je 35 let delal za državo, v državi varnostni službi. Bil je „obveščevalec“. Ko so talibani prevzeli oblast v Afganistanu, so ubili Najibullaha, predsednika Afganistana in vse v njegovi vladi. Oče je zelo tesno delal z njim, zato so iskali tudi njega. Takrat so pobegnili v Pakistan. Ko so Američani zrušili talibanski režim, so hoteli pridobiti izkušene kadre nazaj. Očetu so poslali vabilo naj se vrne, kar je tudi storil. Najprej je odšel sam, kasneje pa so se mu pridružili še ostali člani družine. Sedaj oče ne dela več, ker je za njim tudi on zapustil Afganistan, mati pa zaradi varnostnih razlogov ne more delati in je zaradi njega doma.

10. Ko se je vrnil s študija iz Indije, je zaprosil za službo v ameriško-kanadskem podjetju »C.« v K. To je mesto poleg Kabula, kjer je letališče in ameriška največja baza. Podjetje je bilo podizvajalec in je imelo sklenjeno pogodbo z Ministrstvom za obrambo, katerega proračun je bil financiran s strani Američanov. Ker je bil to pomemben projekt, so ga zaupali samo svoji firmi. Imel je dva preizkusa in v drugo so ga izbrali. Ker je bila služba zelo občutljiva, so štirje zaposleni v državni službi morali poslati zanj priporočilo. Zanj so garantirali oče, stric in dva sorodnika. Na vprašanje uradne osebe, ali je veliko njegovih sorodnikov zaposlenih v državnih službah, je odgovoril, da je njegov stric zdravnik, ki sedaj z ženo živi v Ameriki, priporočilo pa sta dala še dva očetova znanca, ki sta delala v vojski.

11. Zaposlen je bil v telekomunikacijskem centru divizije (korpus) št. ... z imenom »C.K.«. Lociran je bil v E., v mestu M. Živel je v vojaški bazi. Dva, tri mesece je delal, potem pa odšel za dva, tri dni domov in se vrnil nazaj na delo. Ker je bila pot nevarna, so jih s helikopterjem pripeljali v K., da niso hodili sami. V M. je bil približno šest mesecev. Nato so ga premestili v Kabul, kjer je bil mesec ali dva zaposlen v Ministrstvu za obrambo, potem pa ponovno premestili v Herat, v divizijo (korpus) št. ... N. Do konca leta 2013 je delal za isto podjetje. V tem času je bilo zelo poskrbljeno za njihovo varnost in ni imel nobenih problemov. Imel je dovoljenje za odhode domov samo za dan ali dva, sam pa tudi ni odhajal ven iz baze. Zavedal se je, kakšno pomembno delo opravlja in kako je nevarno. Plačo je prejemal od podjetja. Njena višina je bila odvisna od tega, v kateri provinci je delal, in kako je tam nevarno. Bolj, ko je bila provinca nevarna, višja je bila plača. V začetku je prejemal 2.500 USD, na koncu pa približno 5.000 USD. Običajno je plačo poslal mami, ki je denar zanj varčevala. Sam ni imel nobenih stroškov. S tem denarjem je kupil hišo, kril stroške poroke, kasneje pa je mama s tem denarjem tudi plačala njegovo odkupnino. Njegov delovnik je trajal od 8.00 do 16.00. Oblečen je bil v uniformo afganistanske vojske, vendar ni imel nobenih napisov in činov. Vstop na delovno mesto je bil strogo varovan. Vstopal je z vtipkanjem kode ali s prstnim odtisom. Na tem delovnem mestu je delal on in sodelavec C.C. Njuna dolžnost je bila, da rešujeta telekomunikacijske težave, kjer koli na ravni divizije. Nadrejeni so jima pripravljali razpored. Spremljal je konvoj vozil, ki je npr. spremljal vlak. Bil je v posebnem vozilu, kjer so bile vse telekomunikacijske naprave. Z njimi so zaznali, če je kje podtaknjena bomba, če so v bližini kakšne druge enote, če so kje v zasedi talibani. To je bila njegova vloga. Na mesec je šel približno štirikrat na teren. Njegov neposredni nadrejeni je bil D.D., ki je bil v Kabulu, in s katerim je komuniciral vedno po elektronski pošti. Delal je tudi v ... V teh provincah je bil ponavadi po mesec, dva ali tri. Največ časa je bil v Heratu, 8 mesecev. Premestitve ni mogel zavrniti. Ko je podpisal pogodbo o delu, je s tem sprejel vse pogoje, ki so jih postavili. S svojim delom je bil zadovoljen. Prvič je delal za svojo afganistansko vojsko in imel je tudi zelo dobro plačo. 12. Konec leta 2013 je bil premeščen v ..., v divizijo ... O. Tam je bil približno mesec in pol, ko je bil povabljen na poroko k sorodnikom. Šefa je prosil za štiri dni dopusta. Ker je bil to izredni dopust, ni imel nobenega privilegija glede varovanja s strani vojske. Zaprosil je, da gre v civilni obleki in to mu je bilo odobreno. Spomni se, da je bila sreda. Najprej je odšel do hiše prijatelja E.E., kjer je pustil vse svoje dokumente in telefon. Tako delajo vsi. Nihče noče imeti pri sebi nobenih osebnih dokumentov. Priskrbel si je drug telefon in novo telefonsko kartico. Najprej je poskušal kupiti letalsko karto iz Kandaharja v Kabul, vendar je ni dobil, zato si je kupil avtobusno karto. Sedel je takoj za voznikom in videl, da imajo talibani kontrolno točko, kjer ustavljajo vsa vozila. Bilo je v kraju P. Pojasnil je, da je to okraj province Ghazni, približno 2 uri od Ghaznija proti Kandaharju. Ko greš iz Ghaznija proti ..., je prvi kraj ..., naslednji pa P. Bilo je 30-35 talibanov, bili so oboroženi z različnim orožjem. Prvič je videl talibane tako od blizu. Na avtobusu je bilo 70 ljudi, večinoma so bile družine in starejši. Nekaj je bilo tudi mlajših, vendar so bili skupaj z družino. On je edini potoval sam. Talibani so ustavili avtobus in vstopil je eden od njih. Prišel je do njega in ga vprašal, kdo je in kam gre. Odgovoril mu je, da je bil na poroki sestrične v Kandaharju in da se vrača v Kabul. Nato se je taliban sprehodil po avtobusu ter preveril ostale potnike. Ko se je vračal, ga je potrepljal po rami in mu rekel, naj izstopi. Preiskal ga je od nog do glave. Našel je njegov telefon, preveril ter videl, da ima shranjene samo štiri številke. V tem času je bilo videti, da so iz policijske postaje izvedeli za kontrolno točko, zato so se talibani hoteli hitro pobrati. Taliban ob njemu ga je odrinil in mu dal zaušnico, zaradi katere je padel. Takrat se je nehote sprožila puška, ki jo je nosil taliban. Ta je drugim rekel, naj ga (prosilca) vzamejo s sabo, ker je sin nevernika. Verjetno je tako mislili, ker ni imel brade, pa še mlajši je bil. Ne ve točno, zakaj je tako rekel. Zavezali so mu roke in pokrili oči. Vozili so se približno eno uro in prišli v kraj, kjer je slišal glasove otrok in žensk. Pustili so ga na soncu, kjer je sedel eno uro, potem pa ga je nekdo odpeljal v nek prostor. Prosilec je v dokumentacijo upravne zadeve predložil fotografijo. Fotografirali so ga z njihovim fotoaparatom, ker njegov telefon ni imel fotoaparata. Sliko so mu nato shranili na spominsko kartico. Na sliki sta dva znana komandirja talibanov. Na njegovi desni je komandir F.F., na levi s turbanom na glavi pa G.G. Ko je kasneje sliko pokazal drugim, so bili vsi presenečeni, kako so pristali na skupno slikanje. On pa jih je takrat prosil in za njih to ni bilo nič posebnega. Želel je sliko za spomin, pa tudi en dokaz, kaj se mu je takrat zgodilo. Takrat ni razmišljal, da bo to predložil kje v Evropi.

13. Prosilec je bil nato soočen s svojimi različnimi izjavami o tem, kdaj naj bi se to zgodilo, saj je v prošnji navedel septembra 2012, na osebnem razgovoru pa konec leta 2013 ter odgovoril, da se je to zgodilo ob koncu leta 2012. Pojasnil je, da se je mogoče zmotil, bilo je 2012 in zagotovo ni bilo leta 2013. Nato je bil vprašan, kdaj je bil premeščen v Kandahar in odgovoril je, da se ne spomni točno, misli, da je bilo junija ali julija 2012. Odpoved je nato dal novembra 2012. 14. Glede ugrabitve je prosilec dodal, da mu je mama kasneje povedala, da je veliko delala na tem, da ga izpustijo. Morala je kontaktirati talibane v Kuvajtu in Pakistanu. Tja naj bi tudi osebno šla. Dosegla je, da so ga izpustili, morala pa je finančno prispevati organizaciji 35.000 USD, kar je plačala iz njegovih prihrankov. Prosilec je bil nato soočen z njegovo izjavo iz prošnje, kjer je navedel znesek 30.000 USD. Trdil je, da je povedal enako in da se je poleg vseh ostalih napak, lahko tudi glede zneska zmotil tolmač. Nato je bil opozorjen, da je predložil popravke prošnje, kjer tega ni popravil in nadaljeval je, da je to veliko denarja, da se je zgodilo že dolgo nazaj in takrat so mu tako povedali.

15. Preden je nadaljeval je prosilec povedal še, da je bil leta 2012 turistično v Dubaju. Odšel je z letalom in bil tam 3-4 dni. Potoval je s potnim listom, ki ga je imel od 2008, ko je bil v Indiji. Do 2012 so bili afganistanski potni listi ročno napisani, nato pa so prišle računalniške verzije in takrat je za novejšega zaprosil tudi sam, ki ga je nato dobil šele 2013. Nadaljeval je, da je predložil dokumente, da je v času, ko je bil zaposlen v »C.«, tudi privatno delal. Postavljal je spletne strani za različne stranke. Ko je prišel domov na dopust za dva dni, je drugi dan namenil takim poslom. Denar, ki ga je tako zaslužil, je pošiljal neki revni družini v Kabulu. Imel je dobro plačo in tega dodatnega zaslužka ni potreboval, zato jim je pomagal s 300-700 USD. Tudi ko je delal za firmo je v prostem času na svojem osebnem računalniku izdeloval spletne strani. Omenil je, da se je januarja 2013 poročil. 16. Glede razloga za zapustitev Afganistana je navedel, da je tretji mesec leta 2013 ustanovil podjetje, s katerim je deloval na področju informacijske tehnologije. V 15 mesecih je postalo zelo uspešno. Postavljal je internetne sisteme, vzpostavljal kamere in nadzorne sisteme. Kasneje je delovanje razširil še na področje gradbeništva in logistike, delal pa je tudi na področju uvoza in izvoza. Največ je uvažal hrano in dizel za potrebe državnih organov in Američanov. Imel je tri podjetja in skoraj 300 zaposlenih, ki so v 7-8 oddelkih delali na raznoraznih projektih. Njegove težave so se začele tretji mesec 2015, ko je začel prejemati grozilne klice s strani talibanov. Rekli so mu, da ga sledijo in da vedo, kaj počne ter da spet sodeluje z Američani. V tistem obdobju je res delal za Američane na projektih s področja gradbeništva in postavljanja informacijskih tehnologij. Talibani so zelo močni in imajo povsod svoje vohune. Zelo lahko so ga našli. Imel je svoje podjetje in Facebook. V telefonskih klicih so mu govorili, da mora vse aktivnosti poslovanja z Američani prekiniti in podjetja zapreti. Tudi večkrat na dan je dobival njihova sms sporočila. Celo ponudili so mu, da jim mesečno plačuje 100.000 USD, s čimer bi si zagotovil varnost v celem Afganistanu. On na to ni pristal, čeprav veliko podjetij v Afganistanu talibanom plačuje. Njihovih groženj pa niti ni vzel resno, ker je menil, da je Kabul varen. Bil je previden pri delu s tujci. Nobenih projektov ni sprejemal v provincah Ghazni in Kandahar, Kabul pa je ena od najbolj varnih provinc.

17. Približno šest mesecev pred odhodom iz države pa je z avtomobilom odšel v predel Kabula B.V. Tam je bil sedež ameriškega podjetja ..., s katerim je sklepal pogodbo. Avto je parkiral ob cesti in vstopil v stavbo, ko je slišal močan zvok. Videl je, da ob cesti gori avto, ki je čez minuto tudi eksplodiral. Bil je njegov avtomobil. Isti trenutek je dobil klic, v katerem mu je bilo rečeno, da je tokrat imel srečo. Na kraj je prišla tudi policija in naredila zapisnik. Kasneje je odšel na policijsko postajo in zahteval, da ugotovijo, kdo je to storil ter da ga naj varujejo. Pokazal jim je grozilna sporočila na telefonu. Bilo ga je strah za svoje življenje. Ko se je odšel pozanimat, ali so kaj ugotovili, so mu rekli, da vsak dan v Kabulu umre veliko ljudi in da to ni nič takega. Po 20-25 dneh je najel svoje varnostnike. Imel jih je 8 in povsod so hodili z njim. Eden je čuval njegovo hišo, dva sta bila v pisarni, ostali pa so hodili naokrog z njim. Talibani so vse vedeli o njem, celo to, kaj je tisti dan imel oblečeno. Večkrat je moral zamenjati avtomobil. Včasih je tudi svoj avto poslal naprej, sam pa je odšel s taksijem. Približno po dveh mesecih je bil na poti v Kunduz, kjer je imel en projekt. V kraju R. je naletel na zasedo. Pričeli so se spopadi med njegovimi varnostniki in talibani. Na pomoč je prišla tudi policija in rešili so se iz zasede. Nazaj se je vrnil z letalom. Čedalje več je bilo problemov. Poleg telefonskih klicev, so hodili tudi na dom, pod krinko, npr. kot berači in ga iskali. Da so oni, je vedel zato, ker k drugim hišam niso hodili. To so nenavadni ljudje, ki jih v Kabulu ni najti. Zelo nenavadno so se obnašali in videlo se je, da nekaj iščejo. Hoteli so npr. vstopiti v hišo kot prodajalci. Zaradi vseh teh pritiskov se je moral preseliti drugam. Nekaj časa je bil v Heratu, nekaj časa v Mazar-e Sharifu in v Badakhshanu. Večkrat so vedeli, kje v kakšni restavraciji sedi. Vohunov so imeli veliko. Ne ve, ali jim je kdo iz njegove družine sporočal ali kdo od varnostnikov. Enkrat je tudi te vse zamenjal. 18. Dne ... 2016 je s svojimi varnostniki izstopil iz avta in vstopil v kamp A. za kabulskim letališčem. V ta objekt je investiral približno 1 milijon USD. Ko je vstopil v stavbo, je slišal močno eksplozijo in videl, da je avto bomba zadel ograjo njihovega kampa. To je bil eden od najmočnejših samomorilskih napadov v Kabulu. Umrlo je 20-30 ljudi zaposlenih v kampu in verjetno še kdo od mimoidočih. Umrla sta tudi dva njegova varnostnika. Od eksplozije avtomobila do samomorilskega napada je minilo približno 8 mesecev. Prvi napad je bil aprila 2015, drugi pa januarja 2016. Cilj talibanov je bil, da poberejo ves njegov kapital in ga ubijejo. Oni menijo, da je kapital pridobil v trgovanju z Američani in zato je to umazan denar, pa še sam je delal z Američani. Dva dni po zadnjem omenjenem dogodku se je tudi sam odpravil ven iz Afganistana. Videl je, da tam ne more več živeti, ker je njegovo življenje ogroženo. Talibani so ga nato iskali 10 dni po njegovem odhodu in hoteli dobiti očeta. Na tak način bi njega dobili nazaj, zato je tudi njegov oče pobegnil iz države. Z očetom nista v dobrih odnosih, ker ga oče krivi za nastalo situacijo. Ni se strinjal, da dela in se ukvarja s stvarmi, ki talibanom niso všeč. Zdaj pa je zaradi njega moral tudi sam pobegniti. Sedaj nihče ne skrbi za njegova podjetja in so propadla. Denar ima na računih, ki pa ga nihče ne more dvigniti. Ima odprte terjatve pri ljudeh, avtomobile, zapuščeno hišo. Imel je vrt, živali, vse je sedaj zapuščeno. Ko je odhajal, ni nikomur tega povedal. Edino, kar je storil, je to, da je varnostnikom pobral orožje, da ga ne bi komu prodali, saj je registrirano. To ima sedaj doma. Predal ga je očetu. Zaposleni so še 4-5 dni prihajali na delo, potem pa so ugotovili, da ga ni, pa tudi oče jim je povedal, da je odšel. Na začetku je za najnujnejše poskrbela finančna služba, potem pa ni bilo nobenega več. Nekaj denarja je še bilo na razpolago, s katerim so odplačali najnujnejše. Imel je podpredsednika in druge, ki so upravljali glavne naloge v podjetju in nekaj časa so oni vodili firmo. Denar pa je lahko dvigoval samo on. Nihče v podjetju ni bil pooblaščen, da bi lahko namesto njega dvigoval denar z računa. Ko njega ni bilo, so morali zapreti podjetje.

19. Pred tem je svojo družino poslal v Pakistan, v ... To je bilo julija 2015. Od kar jih je preselil, nima več stikov z njimi. Njegova hčerka ima dve leti in štiri mesece, sin pa 13-14 mesecev. Že prej sta z ženo imela različne poglede glede situacije. Njena družina je bolj verna in niso se strinjali z njegovim delom za Američane. Njena mama mu je rekla, da ne želijo več stikov z njim. Na računu je pustil nekaj denarja za otroke, ki jih zelo pogreša. Prepričan je, da ga je žena dvignila. Kje točno so sedaj, ne ve. Včasih se pogovarja z mamo, največ pa s starejšo sestro. Po njegovem odhodu iz države, so se mati, sestri ter brat preselili na drug konec Kabula. Vse nosijo muslimanska oblačila, da niso prepoznane in zelo trpijo.

20. Nato je bilo prosilcu zastavljenih še nekaj vprašan] glede članstva v stranki Jawanan Mubarez Watan, ki jo je omenil v prošnji. Pojasnil je, da je bila to uradna stranka, v kateri so vsi mladi. Naveličali so se razmer v Afganistanu, ko mladina umira v borbah in napadih. Njihov cilj je vzpostaviti pogoje, kot so bili v času prejšnjega predsednika. Takrat je bil Afganistan napredna država. Sam osebno ni imel časa za stranko, vendar jih je samo finančno podpiral. Sam zaradi te stranke ni imel nobenih težav. Stranka je bila uradna in niso počeli nič nezakonitega. Njegove sanje so bile, da se stranka toliko razširi, da bi na naslednjih volitvah v Afganistanu kandidiral za predsednika.

21. Prosilec je v dokumentacijo upravne zadeve vložil kopije ali originale naslednjih dokumentov: fotokopijo potnega lista Islamske republike Afganistan št. ..., ki je bil izdan ... 2013 in velja do ... 2018; fotokopijo tazkire št. ..., ki je bila izdana ... 2007; original dvojnika tazkire, ki je bil izdan 2015; kopiji elektronskih turističnih viz za Združene arabske emirate, izdanih ... 2014 in ... 2014; fotokopije bančnih kartic; izkaznico, s katero je na delovnem mestu izkazoval, da je upravičen do malice.

22. Predložil je več potrdil o njegovem šolanju: potrdilo Instutite S., da je v času od ... 2004 do ... 2004 uspešno končal DIT (Diploma Information Technology); potrdilo Instutite S., da je v času od ... 2004 do ... 2005 uspešno končal A+Hardware; potrdilo Instutite S., da je v času od ... 2004 do ... 2005 uspešno končal MCSE (Microsoft Certified System Engineer); potrdilo Instutite S., da je v času od ... 2004 do ... 2004 uspešno končal MCP (Microsoft Certified Professional); spričevalo srednje šole ...; potrdilo Microsofta o uspešno zaključenem programu za Microsoft Certified Professional; potrdilo Goethe-Instituta, da se je v času od ... 2005 do 7. 4. 2005 na Gothe inštitutu Kabulu udeležil tečaja nemškega jezika; potrdilo Nacionalnega izobraževalnega inštituta s ... 2006 o zaključku 2. stopnje; potrdilo Nacionalnega izobraževalnega inštituta s ... 2006 o zaključku MS Office MS Photo Shop Internet Functions Class Typing; potrdilo T. Institute s ... 2008, da je končal štirimesečno usposabljanje po programu MCSE; potrdilo Ministrstva za izobraževanje izdano ... 2013, da je prosilec zaključil 12 razred na »... High School« leta 2010. 23. Predložil je tudi več potrdil in zahvalnih pisem na področju njegovega dela in sicer med drugim: potrdilo Ministrstva za ..., da je prosilec pri njih delal od ... 2006 do ... 2007; potrdilo U., da je prosilec od ... 2006 do ... 2008 usposabljal druge na IT področju; pogodba o zaposlitvi med V. in prosilcem, sklenjena ... 2009, z veljavnostjo do ... 2010; pogodba o zaposlitvi med Z. in prosilcem, sklenjena ... 2011 in potrjena ... 2011; zahvala Ministrstva za obrambo Afganistan za sodelovanje v enoti ...; potrdilo AISA; pismo nevladne organizacije ..., da je prosilec delal za organizacijo kot prostovoljec od ... 2008 do ... 2009. Vsi ti in še drugi dokumenti so navedeni na straneh 8-9 izpodbijane odločbe.

24. Pristojni organ je dal preveriti tazkiro v Nacionalni forenzični laboratorij (NFL), ki je 28. 6. 2016 izdal poročilo o preiskavi z mnenjem št. 233-2483/2016/2 (2P505-13). Ugotovili so, da je obrazec dokumenta v celoti natisnjen s tiskarsko tehniko ploskega tiska, z izjemo serijske številke, ki je odtisnjena z numeratorjem. Dokument je izpolnjen rokopisno, z modrim pisalom. Znakov prenarejanja (brisanja in spreminjanja podatkov) niso našli. Našli niso niti znakov menjave fotografije, čeprav je slabo zaščitena. Prosilec je nato predložil tudi fotokopijo potnega lista Islamske republike Afganistan.

25. Glede na to, da je prosilec predložil tazkiro, ki velja v Afganistanu za javno listino, na kateri je fotografija in pri kateri NFL ni našel znakov prenarejanja in da so podatki na vseh kopijah dokumentov ter ostalo priložena dokumentacija, enaki, pristojni organ meni, da je prosilec ustrezno izkazal svojo istovetnost. 26. Pristojni organ na podlagi izvedenega postopka mednarodne zaščite ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred talibani, ki so ga ugrabili in mu nato grozili s smrtjo zaradi njegovih poslov z Američani. Iz tega je mogoče razbrati, da talibani pripisujejo prosilcu naklonjenost trenutnemu režimu oziroma vladi, ki se bori proti talibanom. Po natančni presoji in primerjavi vseh izjav prosilca s priloženo dokumentacijo je pristojni organ ugotovil, da je bilo mogoče zaslediti pomembna neskladja glede ključnih dejstev v povezavi z razlogi za zapustitev izvorne države in ostalimi okoliščinami, s katerimi je prosilec utemeljeval svojo prošnjo, poleg tega pa so bile njegove izjave v določenem delu tudi neverjetne ali malo verjetne, zaradi česar posledično obstajajo razlogi, ki vzbujajo utemeljen dvom v njihovo resničnost. 27. Prosilec je podal izrazito nasprotne si izjave glede njegove zaposlitve za tuje podjetje, preko katerega je opravljal delo za afganistansko vojsko. Pojasnil je, da je šolo končal leta 2008, ko je za dve leti odšel na študij v Indijo. Po vrnitvi 2010 se je kmalu zaposlil v podjetju C. Prosilec je v dokumentacijo upravne zadeve vložil potrdilo Ministrstva za izobraževanje, v katerem potrjujejo, da je B., roj. 1988 v Kabulu, leta 2010 zaključil 12-ti razred Srednje šole ... High School. Predložil je tudi spričevalo Srednje šole ..., iz katerega pa ni razvidno, na koga se nanaša to spričevalo. Pristojni organ tako ugotavlja, da prosilec ni mogel srednje šole končati leta 2008 in oditi na študij v tujino (Pakistan in Indijo), če pa je šolo res končal leta 2008, pa predložena potrdila Srednje šole ... niso pristna. Prav tako ni mogoče, da bi prosilec od ... 2006 do ... 2007 delal kot strokovnjak informacijske komunikacijske tehnologije (IT) v Ministrstvu za ..., katerega potrdilo je predložil. Tako po njegovih izjavah, kot po predloženem šolskem spričevalu, naj bi prosilec takrat obiskoval srednjo šolo. Pristojni organ dodaja, da je prosilec predložil tudi štiri potrdila o opravljenih usposabljanjih s področja informatike, pri katerih pa je zaslediti več nepravilnosti. Vsa potrdila je izdala institucija, katere ime na vrhu potrdila je bilo „Instutite S.,“ medtem ko iz štampiljke izhaja, da naj bi to bilo „Institute S..“ Napačnega imena institucije po mnenju pristojnega organa ni mogoče pripisati naključni napaki, saj se ista napaka ponovi pri vseh štirih potrdilih. Pristojni organ meni, da podjetje, ki bi vodilo tovrstna usposabljanja, ne bi izdajalo potrdil z napačno napisanim imenom institucije, ki ne bi bilo hkrati usklajeno z njihovo štampiljko. Poleg tega mora pristojni organ pripomniti, da beseda „Instutite“ ne pomeni ničesar. Pri tem ni mogoče trditi, da gre samo za neusklajenost med imeni, ampak za malomaren oziroma napačen angleški zapis institucije. Čeprav bi lahko šlo za tiskarsko napako, pa bi resna ustanova, ki se ukvarja z izobraževanje, to napako nemudoma odpravila in takih potrdil ne bi izdajala še naprej. Predložena potrdila s strani prosilca se namreč nanašajo na leto 2004, 2005 in 2006, na vseh pa je zaslediti isto napako. Poleg navedenega je na vseh štirih potrdilih prosilčevo ime napisano pomanjkljivo, saj je njegov priimek zapisan kot ..., ... in ... Tudi sama vsebina potrdil vzbuja dvom v njihovo pristnost. Zapisana so v angleškem jeziku, kjer je pri času trajanja zapisano „date in upto“. Slednja besedna zveza se pravilno uporablja s presledkom „up to“. Prav tako je precej površno zapisan sam tekst, ki je ne glede na njegovo vsebino v vsaki vrstici zapisan z veliko začetnico, čeprav se besedilo iz prejšnje vrstice nadaljuje v novo, pri čemer ne gre za nov stavek, kar kaže na malomarnost pri zapisovanju. Po mnenju pristojnega organ pa je neverjetno tudi, da naj bi se prosilec teh usposabljanj udeleževal že v času srednje šole teh jih kontinuirano obiskoval tri leta, saj je s prvim začel 1. 1. 2004 in zadnjega končal 15. 1. 2006, med tem ko naj bi srednjo šolo končal šele leta 2008 oziroma celo 2010. 28. Dodaten dvom v resničnost prosilčevih navedb se poraja tudi zaradi predložene pogodbe o zaposlitvi pri I. V popravkih prošnje, ki jih je pristojnemu organu poslal 27. 6. 2016, je prosilec popravil svojo izjavo, in sicer tako, da je bil v Afganistanu zaposlen pri JTC, v okviru katerega je delal za afganistansko vojsko. Začel naj bi v začetku leta 2010, na približno vsake 4 mesece pa je zamenjal divizijo, v kateri je delal. Podjetje, za katerega je delal, je bilo ameriško-kanadsko. Ime mu je bilo C. Prosilec podjetja I. na osebnem razgovoru ni omenjal, je pa predložil kopijo pogodbe o delu, sklenjeno med I. in B.B.". Pristojni organ ni našel povezave med I. in C., za katerega naj bi prosilec delal, vendar kljub temu iz predložene pogodbe izhaja, da naj bi ta bila sklenjena za obdobje od 1. 9. 2009 do 31. 8. 2010, z možnostjo podaljšanja. Če naj bi se prosilec iz študija v Indiji vrnil leta 2010, ni mogel imeti sklenjene pogodbe za delo v letu 2009. Prav tako je precej nenavadno, da je v pogodbi omenjen prosilec kot stanujoči v M., ki ga je sam na osebnem razgovoru omenjal kot kraj v provinci Paktya, vendar je pristojni organ ugotovil, da gre dejansko za M. v Paktiki, saj kraja s takim imenom v provinci Paktya ni. Prosilec je pri opisu svojega dela povedal, da je njegova plača znašala od 2.500 do 5.000 USD, v odvisnosti od tega, v kako nevarni provinci je opravljal delo. Iz zgoraj omenjene pogodbe s podjetjem I., ki ga je prosilec omenjal kot podjetje, preko katerega je delal v različnih divizijah afganistanske vojske, je razvidno, da naj bi za opravljene storitve prejemal 350 USD na mesec, upravičen pa naj bi bil do bonitet, kot so stroški prevoza na delo v višini 50 USD in malice v višini 50 USD mesečno.

29. Pristojni organ mora opozoriti tudi na predložene dokumente o prosilčevih referencah, ki naj bi mu jih izdali poveljniki afganistanske vojske. Tako je predložil priporočilno pismo iz Herata, ki je datirano na 6. 10. 2010 in v katerem je zapisano trajanje od maja 2008 do sedaj, torej do datuma izdaje potrdila. Iz predloženega potrdila torej izhaja, da bi prosilec moral biti zaposlen v Camp ... v Heratu že od maja 2008, kar pa se ne sklada z njegovimi navedbami o študiju in končanju izobraževanja. Potrdilo Ministrstva za izobraževanje namreč izkazuje, da naj bi leta 2010 končal 12-ti razred Srednje šole ..., zaradi česar ni mogel biti zaposlen že od maja 2008 oziroma predložena potrdila niso verodostojna. Prav tako je predložil zahvalno pismo NATO, kjer je zapisan datum 23. 2. 2010, čeprav je sam umestil svojo zaposlitev v konec leta 2010. Četudi bi se dejansko zaposlil v začetku leta 2010, pa ni verjetno, da bi mu samo po mesecu ali dveh izdali zahvalno pismo, v katerem bi se mu zahvalili za njegovo zvestobo in predanost. Spregledati tudi ni mogoče zahvalnega pisma ..., v katerem se prosilcu zahvaljujejo za odlično sodelovanje v ... diviziji »..., Afghanistan. Omenjena divizija se nahaja v provinci Herat, ki je v omenjenem dokumentu kar trikrat napisana narobe, in sicer kot Heart, kar bistveno vpliva na verodostojnost predloženega dokumenta, saj napačnega zapisa ni mogoče pripisati tipkarski napaki. Tudi potrdilo izdano B.B.-ju, ki naj bi se nanašalo na njegovo delo v ... diviziji, je napisano v španskem jeziku, čeprav so v Heratu, kjer je sedež ... divizije, monitoring izvajale italijanske enote NATO in ne španske. Glede na zgoraj ugotovljeno pristojni organ ugotavlja, da je v predloženih referencah vse preveč napak, da bi jih bilo mogoče obravnavati kot verodostojna potrdita. Ta pa niti ne potrjujejo prosilčevih navedb o času njegovega dela za afganistansko vojsko.

30. Prosilec je bil zaprošen za pojasnilo, kdaj naj bi se zgodil dogodek z ugrabitvijo talibanov, saj je v prošnji navajal, da se je to zgodilo septembra 2012, na osebnem razgovoru pa konec leta 2013. Prosilec je različno umeščanje dogodkov pojasnil tako, da se je lahko zmotil in potrdil, da se je zgodilo ob koncu leta 2012, zagotovo ne 2013. Nato je bil vprašan, kdaj naj bi bil premeščen, saj naj bi se ugrabitev zgodila po njegovi premestitvi v Kandahar, in odgovoril je, da se ne spomni točno, misli, da je bilo junija ali julija 2012. Odgovoril je, da je dal odpoved v službi novembra 2012. Pristojni organ ugotavlja, da se prosilčeve navedbe tako iz prošnje kot osebnega razgovora ne ujemajo med seboj, nastalih razlik pa prosilec ni pojasnil, kljub temu, da je bil nanje opozorjen. Čeprav je pristojnemu organu poslal številne popravke prošnje, ker naj bi tolmač napačno oziroma netočno prevedel njegove izjave, podane v prošnji, med katerimi je popravil tudi naziv svoje zaposlitve, pa ni opozoril na morebitno napako pri času te zaposlitve. Glede na to, da je tudi na osebnem razgovoru na več mestih navajal, da je delal do konca leta 2013 in je šele po posredovanju uradne osebe popravil, da je delal do leta 2012, pristojni organ ugotavlja, da prosilec ni pojasnil, do kdaj naj bi delal preko tujega podjetja za afganistansko vojsko. Prosilec ne samo, da je enkrat rekel, da je bil v Kandahar premeščen konec leta 2013 in drugič junija ali julija 2012, tudi glede ugrabitve s talibani ni podal jasnih izjav. Tako naj bi se enkrat zgodilo septembra 2012, drugič konec leta 2012, pa tudi konec leta 2013. Ko sta mu bila predočena dva datuma, je namreč podal še tretjega.

31. Pristojni organ ugotavlja, da prosilčeva ugrabitev s strani talibanov ni verjetna. Glede na to, da je pristojni organ že zgoraj ugotovil, da ni verjetno, da bi prosilec delal v vojaških oporiščih, posledično tudi ni bil zajet pri talibanih. Tega časovno nikakor ni mogoče umestiti ne v leto 2012 ne v 2013. Pristojni organ ne bo ponavljal svojih zgornjih ugotovitev. Na tem mestu zgolj pripominja, da prosilec ni mogel po ugrabitvi dati odpovedi in čez nekaj mesecev ustanoviti lastnega podjetja, saj potrdilo AISE izkazuje, da naj bi podjetje L., katerega predsednik in lastnik naj bi bil prosilec, bilo ustanovljeno že 31. 3. 2012. Poleg tega okoliščine ugrabitve prosilca po mnenju pristojnega organa niso verjetne. Prosilca naj bi kot edinega med 70 potniki v avtobusu odpeljali talibani. Rekli naj bi mu, da je sin nevernika. Ne ve, zakaj so mu tako rekli, morda zato, ker ni imel brade in to zanje že pomeni, da si nevernik, pa še mlajši je bil. Pristojni organ takemu pojasnilu ne more slediti, saj iz fotografije, ki jo je predložil prosilec, na kateri naj bi bil v družbi talibanov, ki so ga ugrabili, in na kateri naj bi bil slikan poleg dveh znanih komandirjev, komandir F.F., na njegovi desni strani, tudi nima brade oziroma nič večje, kot jo ima prosilec. Prav tako je brez brade tudi še eden od štirih talibanov na sliki, zaradi česar brada ne more biti znak vernika ali nevernika. Nadalje je prosilec izpostavil, da so mu zastavili šest vprašanj z versko vsebino, ki so bila zelo težka, in ne ve, če bi jih znal vsak. Pristojni organ je prosilca podrobneje vprašal o teh vprašanjih in ugotovil, da se nanašajo na osnovne pojme islamske vere, ki so dobro poznani vsem vernikom in tudi velikemu številu drugih ljudi, ki niso muslimani. Gre za znano izjavo o veri in zaupanju, da ni nobenega boga razen Alaha in Mohamed je njegov prerok, ki jo je nujno potrebno izgovoriti, da postaneš musliman. Šest besed v osnovi islama predstavlja šest arabskih besed, ki jih poznajo vsi muslimani in jih uporabljajo v vsakodnevnem življenju. Tako se s As-salamu Alaikum pozdravljajo, Mash'Allah uporabljajo kot kar Alah hoče, podobno Insh'Allah, če je Alahova volja, Subhanallah pomeni slava Alahu, Astaghfirulah se uporablja kot prošnja Alahu za odpuščanje in Allah Akbar, Alah je velik. Vprašanje o petih načelih Islama so: vera, molitev, dobrodelnost, post in romanje v Meko. Vprašanja o poglavjih Korana oziroma o posameznih surah so se nanašala na prvo in drugo poglavje Korana ter na zadnje, ki je splošno razširjeno kot prošnja Alahu za njegovo varovanje in je sunitska tradicija branja pred spanjem ali ob bolezni.

32. Preden so ga izpustili, naj bi jih prosil, če se lahko z njimi fotografira, da bo prijateljem v Kabulu pokazal, da so dobri ljudje. V začetku naj se ne bi hoteli, nato pa naj bi jih nekako prepričal in se fotografiral z njimi. Fotografirali naj bi se z njihovim fotoaparatom, ker njegov telefon ni imel fotoaparata. Oni so slikali in mu sliko shranili na spominsko kartico. Pristojni organ ocenjuje te prosilčeve navedbe kot popolnoma neverjetne. Najprej ni verjetno, da bi nekdo, ki bi bil 19 dni v ujetništvu, bil v tem času večkrat zaslišan, zelo pretepen, kjer naj bi ga hranili samo enkrat na dan, s kruhom, čebulo in vodo, v trenutku, ko naj bi ga izpustili, je še prosil za fotografiranje s svojimi ugrabitelji. Neverjetno je, da bi se ti sploh hoteli fotografirati s svojo žrtvijo, saj bi žrtvi na tak način izročili dokaz o njihovem ravnanju, ki bi ga ta lahko predložil afganistanskim varnostnim silam oziroma uporabil kot dokaz proti njim. Poleg tega je popolnoma neverjetno, da bi se talibani toliko potrudili okoli te fotografije, da bi se s svojim fotoaparatom slikali z žrtvijo, nato pa še to sliko shranili na spominsko kartico in jo podarili njihovemu ugrabljencu. Po mnenju pristojnega organa tudi prosilčeve navedbe, da si je želel fotografijo za spomin, niso verjetne. Glede na njegove navedbe, da naj bi ga 19 dni imeli zaprtega, z njim grdo ravnali, ni razumljivo, zakaj bi prosilec želel spomin na ugrabitev in njegovo mučenje. Prav tako ni verjetno, da bi talibanom rekel, da želi fotografijo zato, da bo prijateljem v Kabulu pokazal, da so dobri ljudje, saj so ga navsezadnje ti imeli zaprtega 19 dni, pri čemer so ga zasliševali in tepli. V prošnji je navedel, da so ga takrat zelo tepli in bili z njim še posebej hudi, torej zagotovo niso bili dobri z njim. Te njegove izjave bi bile v posmeh talibanom in njihovim dejanjem. Poleg navedenega pa mora pristojni organ izpostaviti še videz prosilca na predloženi fotografiji, ki ne kaže na prestano ujetništvo in mučenje. Na fotografiji ni opaziti nobenih modric od pretepanja, nobenih sledi zavezanih rok, ki naj bi mu jih odvezali samo za potrebe stranišča in njegova obleka nima nobenih sledi krvi ali druge umazanije. Prosilec na fotografiji ne deluje kot oseba, ki je bila trpinčena in je pravkar prišla iz ujetništva.

33. Nadalje pristojni organ ugotavlja, da je prosilec v prošnji navedel, da je 10. 3. sklenil pogodbo o zaposlitvi z F. Navedeno je prosilec v dopisu o napakah v prošnji popravil in zapisal, da je pravilno, da je 10. 3. 2013 ustanovil podjetje F. Dovoljenje za to, je prejel od AISE, ki je državna agencija, ki izdaja dovoljenja, da lahko oseba odpre svoje podjetje. Predložil je omenjeno dovoljenje, ki pa je bilo izdano 31. 3. 2012, in velja eno leto. Pri tem mora pristojni organ opozoriti, da je prosilec samoiniciativno dne 6. 7. 2016 poslal dopis, v katerem je izrazil zaskrbljenost o netočnostih, zapisanih v prošnji ter označil popravke. Med temi je tudi podatek o ustanovitvi lastnega podjetja 10. 3. 2013. Glede na to, da je prosilec sam pripravljal omenjene popravke in imel pri tem dovolj časa, pristojni organ ugotavlja, da njegove navedbe o delu za vojsko, ki naj bi trajalo do konca leta 2012 oziroma 2013, v nobenem primeru niso točne. Prosilec je sam zapisal, da naj bi v letu 2013 ustanovil podjetje, pri čemer je po mnenju pristojnega organa povsem neverjetno, da bi prosilec urejal dokumentacijo za ustanovitev podjetja že v času njegovega službovanja za vojsko, saj takrat v skladu z njegovimi navedbami ni imel razloga za to. Zaslužil je dobro in bil v službi zadovoljen ter uspešen. Neverjetno pa je tudi to, da bi podjetje nato odprl skoraj po letu dni (10. 3. 2013), ko je uradno prejel dovoljenje za njegovo ustanovitev in to tik pred samim iztekom veljavnosti dovoljenja, ki je trajalo eno leto (do 31. 3. 2013).

34. Tudi ostali dokumenti, ki jih je predložil prosilec kažejo na to, da do konca leta 2012 ni mogel delati za afganistansko vojsko oziroma podjetje, preko katerega je sodeloval z njimi. Predložil je pogodbo med Z. in B.B. (dokument št. 5/11 in 3/2), ki naj bi bila sklenjena 29. 1. 2011 za obdobje šestih mesecev, v kateri je določeno plačilo 650 USD na mesec, in v kateri so podrobnosti glede delovnega časa. Predložil je dve pogodbi podjetja G.R.19. 2. 2012. Če naj bi prosilec delal za V. oziroma C. do konca leta 2012, potem ni mogel imeti sklenjene pogodbe z „A.Z.“, ki je datirana na 22. 4. 2012. Pogodba je vredna 11.985 USD, dokument je podpisan z obeh strani, vendar je na njem odtisnjena samo štampiljka prosilčevega podjetja, zaradi česar dokumentu ni mogoče pripisati večje dokazne vrednosti. Pogodba med L., katerega lastnik je tožnik, in Z.ni verodostojna, ker je datirana na 1. 9. 2012, kar naj bi izkazovalo, kdaj naj bi bila pripravljena, podpisana pa že veliko pred tem, in sicer 26. 7. 2012 oziroma 29. 8. 2012, pri čemer datum pogodbe ni zapisan ročno in bi bil tako lahko vpisan naknadno. Neverjetno je, da bi pogodbo z datumom 1. 9. 2012 „overil“ že 29. 8. 2012. 35. Poleg tega pa mora pristojni organ opozoriti tudi na to, da so vse pogodbe napisane v angleškem jeziku, kar je precej nenavadno glede na to, da je uradni jezik v prosilčevi državi farsi. Tudi vsi datumi so zapisani po gregorijanskem koledarju, kar dodatno vzbuja dvom, saj se v Afganistanu uporablja tako imenovani »šamsi« koledar, v katerem so datumi povsem drugačni.

36. Prosilec je pojasnjeval, da je poleg zaposlitve v C. delal tudi privatno. Postavljal naj bi spletne strani za različne stranke. Ko je prišel na dopust domov za dva dni, je en dan počival, drugi dan pa je namenil tem poslom. Pristojni organ prosilčevega pojasnila ne more sprejeti kot utemeljenega, saj njegova dokazila ne izkazujejo poslov, ki bi jih lahko opravil v enem dnevu. Prosilec je bil izrecno vprašan, ali je v času sodelovanja z Ministrstvom za ... Afganistana spreminjal svojega delodajalca in odgovoril je, da je do konca leta 2013 delal za isto podjetje, dokler ga niso dobili talibani.

37. Pristojni organ na podlagi vsega zgoraj navedenega ugotavlja, da se prosilčeve navedbe o delu za afganistansko vojsko ne skladajo z njegovimi predloženimi dokumenti, zaradi česar jih ni mogoče sprejeti za verodostojne. Posledično obstajajo razlogi, zaradi katerih pristojni organ ne verjame obstoju opisanih dogodkov v zvezi z ugrabitvijo talibanov. Glede na ugotovljeno pa ni mogoče slediti niti prosilčevim navedbam o grozilnih klicih s strani talibanov, ki naj bi jih začel prejemati marca 2015. Pristojni organ mora pripomniti, da naj bi prosilec lastno podjetje ustanovil že leta 2012 in po njegovih navedbah sodeloval v različnih projektih z različnimi poslovnimi partnerji, tudi z Američani, zato ni povsem jasno, zakaj naj bi talibani šele po treh letih sploh začeli groziti prosilcu.

38. V prošnji je pojasnil, da je nekoč poslovno moral v B.V., kjer je delal na projektu z ameriško firmo G. ter tja odšel s telesnim stražarjem. Takrat je pod njegovim avtomobilom eksplodirala bomba. Na osebnem razgovoru je isti dogodek opisal tako, da se je v B.V. odpeljal sam. Avtomobil je parkiral ob cesti in vstopil v stavbo. Takrat je slišal močan zvok in videl, da ob cesti gori avto. Vprašal je, čigav je, in povedali so mu, da njegov. Pristojni organ ocenjuje ta dogodek kot malo verjeten, saj bi prosilec, če bi sam prišel in parkiral avto, vedel, kje ga je pustil in mu ne bi bilo potrebno spraševati, čigav avto gori. To pa se bistveno razlikuje od njegovih navedb iz prošnje, kjer je opisal, da je v B.V. odšel z varnostnikom, ki naj bi ga kasneje ubila bomba. Te navedbe je nato popravil in zapisal, da je prišel s telesnim stražarjem, nihče pa ni bil poškodovan. Pristojni organ na tem mestu opozarja, da je temeljno dokazno sredstvo v postopku priznanja mednarodne zaščite izjava prosilca. Poudarja, da je priznanje mednarodne zaščite pravna dobrota, zato je prosilec dolžan izčrpno in po resnici navesti okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito (sodba I Up 203/2009).

39. Prosilec je nadalje na osebnem razgovoru navedel tudi dogodek, ki naj bi se zgodil po dveh mesecih od prvega, ko naj bi na poti v Kunduz naletel na zasedo. Na pomoč je prišla tudi policija in skupaj z njegovimi varnostniki so se rešili. Pri tem naj bi talibani umrli. Pristojni organ omenjeni dogodek ocenjuje kot malo verjeten, saj ga prosilec pri podaji prošnje ni navedel. Takoj po eksploziji avtomobila naj bi se odločil, da odide, vendar je dobil še en projekt za podjetje H. Glede na to, da prosilec tudi po njegovih navedbah ni imel prav veliko osebnih srečanj s talibani, bi dogodek o zasedi in boju, v katerem je sodelovala celo policija, zagotovo omenil že v prošnji, če bi bil ta resničen. V prošnji je prosilec opisal vse ključne dogodke, na katere se je skliceval, in ki naj bi bili razlog njegovega odhoda iz države, samo zasede v Kunduzu ne.

40. Kamp A., ki se nahaja za kabulskim letališčem in v katerega naj bi investiral en milijon USD, je ime za hotel C.V., ki naj bi ga upravljalo podjetje D.T. Kot je prosilec v prošnji navedel, se je že odločil, da zapusti državo, ko je dobil še en projekt in to za podjetje H. Iz omenjenih navedb pristojni organ ugotavlja, da naj bi prosilec ta projekt s A. začel tik pred samim odhodom iz izvorne države, torej v letu 2015, ko naj bi tudi ponovno prišlo do težav s talibani. Prosilec je med številnimi dokumenti, ki jih je predložil v dokumentacijo upravne zadeve, predložil tudi dve naročilnici podjetja ..., ki se nanašata na projekt C.U., vendar omenjeni naročilnici datirata v leto 2012 in 2013, torej veliko prej, kot naj bi prosilec začel delati na projektu s C.U. Poleg tega je na obeh naročilnicah v naslovu zapisan D.T., čeprav je iz njihovega znaka razvidno, da je pravilno D.T. Glede na to, da naj bi šlo za večje podjetje, si tovrstne napake po mnenju pristojnega organa ne bi dovolilo. Pri tem je potrebno možnost tiskarske napake zavrniti tudi zato, ker se ista napaka ponovi v obeh dokumentih, čeprav je med njima več kot leto dni razlike. Zanemarljivo tudi ni, da sta zneska v naročilnicah precej visoka, zaradi česar bi se pričakovalo od poslovnih partnerjev, da so naročilo, zahteve in plačilo vnaprej točno dorečeni. Poleg tega ni mogoče spregledati, da iz nobene naročilnice ne izhaja, komu sta bili izdani, tako da ni jasno, kateri podpis naj bi dejansko pripadal naročniku.

41. Iz dokumentov, ki jih je predložil prosilec, je razvidno, da naj bi podjetje D.T. imelo sklenjeno pogodbo z E.S., ki naj bi bilo eno od prosilčevih podjetij, in sicer o nakupu dizel goriva. Ker E.S. ni dostavila dogovorjene količine, je D.T. pogodbo 2. 3. 2014 razveljavil. Pristojni organ ugotavlja, da se predloženi zapisi nanašajo na leto 2014 in ne izkazujejo nobenega lastniškega deleža prosilca. Ta je namreč trdil, da je v projekt A. investiral 1 milijon USD. Edini dokument, ki naj bi se nanašal na to, je lastnoročna izjava prosilca, v kateri navaja, da je podjetje F. skupaj s podjetjem D.T. vzelo projekt zadnjega dela letališča v skupnem znesku 91. 838 USD. Pristojni organ zgolj izjave prosilca ne more obravnavati kot verodostojen dokument, ki bi potrjeval njegovo sodelovanje v projektu, saj ni sestavljen kot uradni dokument. Glede na obširno dokumentacijo, ki jo je prosilec predložil, je omenjena izjava edini zapis, da naj bi prosilec vložil denar v skupen projekt s D.T. Čeprav naj bi šlo za mednarodni poslovni center, ki naj bi bil vodilni v nastanitveni in poslovni skupnosti, spletna stran C.U. ne nudi veliko informacij. Na njihovi povezavi na Facebook je zaslediti zadnje sporočilo, ki je bilo objavljeno 15. 10. 2015. 42. Prosilec je v povezavi s tem projektom opisal tudi napad, ki se je zgodil 4. 1. 2016. Vstopil naj bi v stavbo, ko je slišal močno eksplozijo in zagledal, da je avto bomba zadela ograjo njihovega kampa. To naj bi bil eden najmočnejših samomorilskih napadov v Kabulu, v katerem je umrlo 20-30 ljudi, med njimi tudi dva njegova osebna varnostnika. V prošnji je celo navedel, da je bil med žrtvami tudi inženir njihovega podjetja. Pristojni organ je preko informacij o izvorni državi ugotovil, da je 4. 1. 2016 res prišlo do večjega samomorilskega napada v bližini letališča Kabul, ko je tovornjak, opremljen z eksplozivom, zapeljal do vrat kompleksa, preden je eksplodiral. Šlo je za Kamp B., ki je močno zaščiten kompleks tujih pogodbenih izvajalcev blizu glavnega mestnega letališča. Ubit je bil 1 civilist, 22 pa je bilo ranjenih. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da napad ni bil usmerjen proti Kampu A., kot je trdil prosilec, prav tako pa v tem napadu ni bilo 20-30 ljudi mrtvih, saj je bila ubita samo ena oseba. Tako tudi ne držijo prosilčeve navedbe, da sta v tem dogodku bila ubita dva njegova varnostnika. Omenjeni napad se je zgodil ob drugem hotelskem kompleksu. Precej nenavadno je, da naslova Kampa A., ..., Kabul, ni bilo mogoče najti na zemljevidu, čeprav naj bi ta obstajal vsaj od leta 2014, vendar je pristojni organ na spletni strani C.U. našel zemljevid, kje naj bi se ta nahajal in ga povezal s Kampom B. Ugotovil je, da se je napad zgodil 350 metrov zračne linije od Kampa A., zato ne držijo prosilčeve navedbe, da je avto bomba zadel ograjo njihovega kampa. Glede na vse zgoraj navedeno, pristojni organ ugotavlja, da samomorilski napad, ki se je zgodil 4. 1. 2016, ni povezan s prosilcem in njegovim delom.

43. Ob upoštevanju, da je pristojni organ izjave prosilca skupaj z dokazili glede njegovega dela z varnostnimi organi Afganistana, glede ugrabitve in groženj talibanov ocenil kot neverodostojne, ni mogoče slediti niti grozilnemu pismu talibanov, ki naj bi ga prosilec prejel na dom decembra 2016. Pismo je datirano na 30. 9. 1395 (20. 12. 2016) in v njem naj bi talibani prosilca opozorili, da je bil že aretiran s strani talibanov ter da mu je takrat uspelo zbežati, preden so nad njim izvršili sklep. Ker dela in sodeluje z Američani, Židi in njihovimi prijatelji, ga imajo za njihovega prijatelja. Dobili so obvestilo, da je zbežal v Evropo, ampak naj ne misli, da je na varnem, ker bodo sledili njegovi družini v Afganistanu in nad njimi izvršili sklep Islamskih emiratov. To naj bi bilo že tretje opozorilno pismo. Pristojni organ ugotavlja, da se vsebina grozilnega pisma ne sklada z izjavami prosilca, saj po njegovih navedbah ni pobegnil od talibanov, temveč naj bi ga proti kupnini izpustili talibani sami. Poleg tega so grozilna pisma talibanov običajno usmerjena v neko točno določeno zahtevo, ki jo naslovnik mora izpolniti, drugače ga čakajo posledice. V konkretnem primeru prosilca pa talibani nimajo nobene zahteve do njega, temveč ga samo obveščajo, da bodo sledili njegovi družini. Pri tem pristojni organ pripomni, da je prosilec izvorno državo zapustil več kot 10 mesecev pred prejemom tega pisma, zato je precej neobičajno, da bi talibani po vsem tem času prosilcu pošiljali grozilna pisma. Če bi želeli poiskat prosilčevo družino, pa bi jo v tem času že lahko, če bi bil to res njihov namen. Pristojni organ je zasledil članek, iz katerega izhaja, da grozilna pisma talibanov, nekoč enaka smrtni obsodbi, zdaj ponarejajo in prodajajo Afganistancem, ki želijo v Evropi začeti novo življenje. Držijo se preproste formule, kupca obtožijo, da dela za domače ali ameriške sile in dodajo talibanski logotip prekopiran iz interneta. Talibani sami pravijo, da so prenehali s to prakso in da je večina grozilnih pisem ponarejenih. Njihovi borci v primeru suma pokličejo sorodnike in zahtevajo, da oseba preneha delati za vlado ali varnostne sile. Ne pošiljajo grozilnih pisem in samo poredko uporabljajo telefon. Nemški zvezni urad za migracije in begunce ocenjuje te dokumente v okviru ugotavljanja verodostojnosti splošnih navedb prosilca. The Guardian je poročal, da je za državljane, ki odhajajo na boj proti afganistanskim birokratom, kasarni podobna stavba na drugi strani ulice iz sedeža kabulskega načelnika policije, pooblaščena trgovina za vsak dokument, ki ga potrebujejo. Za več sto dolarjev dodatka se dobi talibansko grozilno pismo, posebno potrdilo znano tudi kot »nočno pismo«. Kot primer je navedel, da lahko napišejo, da nekdo dela na ministrstvu, njegov naziv in plačo. Za mnoge Afganistance je ta nakup le prvi od številnih stroškov na nevarni poti v novo življenje. Pristojni organ ugotavlja, da takšne listine kot so talibanska pisma brez prepričljivih in verjetnih izjav prosilca ne morejo imeti nobene teže v postopku in tako je tudi v konkretnem primeru. Pristojni organ zavrača tudi predložena dokazila, ki naj bi jih prejemal prosilec na telefon, ki jih je pristojnemu organu poslal 6. 9. 2016. Iz natisov strani ni razvidno, komu so bila ta sporočila poslana niti kdaj, saj je zabeležen samo dan in mesec. Ker iz omenjenih sporočil ni mogoče razbrati komu so bila namenjena, jih pristojni organ ni mogel povezati s prosilcem.

44. Na osebnem razgovoru je bil o članstvu v stranki Jawanan Mubarez Watan posebej vprašan, vendar je pojasnil, da sam osebno ni imel časa za stranko in jo je podpiral samo finančno. Ker prosilec članstva v omenjeni stranki na prošnji sploh ni omenil in se je na osebnem razgovoru izkazalo, da dejansko težav zaradi članstva v stranki Jawanan Mubarez Watan ni imel, pristojni organ ugotavlja, da prosilec zaradi članstva v stranki v izvorni državni ni bil preganjan.

45. Pristojni organ tako v zvezi z razlogi, s katerimi prosilec utemeljuje svojo prošnjo, sprejel oceno, da so njegove izjave v zvezi s tem že same po sebi neprepričljive in malo verjetne, njegove izjave pa tudi niso skladne z vsebino dokumentov, ki jih je predložil v podporo svojim izjavam. Prav tako pa je pristojni organ ugotovil tudi, da obstaja utemeljen sum, da listine, ki so predložene v dokumentacijo upravne zadeve, niso pristne. Zaradi navedenega tudi njegovih razlogov ni mogoče povezati z njegovim delom za vojsko in Američani ter posledično z grožnjami talibanov. Pristojni organ pripominja, da je v postopku podrobno in natančno preučil informacije, ki jih je v postopku predložil prosilčev pooblaščenec, vendar informacij o korpusih afganistanske vojske in zaposlenih v afganistanski vojski, policiji ali drugih državnih funkcijah ni moč povezati s prosilčevim primerom. Čeprav pristojni organ na podlagi informacij sprejema za verjetno, da imajo sodelavci afganistanskih varnostnih sil ali tisti, ki poslujejo z ameriškimi podjetji, lahko resne težave s talibani, ki jim grozijo in jih obtožujejo vohunjenja, pa meni, da prosilec v Afganistanu takšne izkušnje ni doživel. 46. Ob zgoraj ugotovljenih dejstvih, pristojni organ v postopku s pomočjo informacij o izvorni državi ni nadalje preverjal, kaj doleti nekoga, ki dejansko dela za afganistanske varnostne sile in sodeluje s tujimi državami, saj preverjanje trditev, glede katerih je bil prosilec spoznan za neverodostojnega, namreč ne bi imelo nobenega smisla. Pristojni organ je tako v predmetni zadevi ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev in ni upravičen do podelitve statusa begunca.

47. Ob odsotnosti verodostojnosti prosilčevih izjav tudi ni mogoče zaključiti, da bi bil prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Pristojni organ še navaja, da ne bo ponavljal že zgoraj natančno obrazloženih neskladnosti v samih izjavah prosilca, kakor tudi v povezavi s predloženimi listinami, ampak se nanje sklicuje. Prosilec v postopku tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Afganistanu, vendar se je pristojni organ glede na splošno znano varnostno situacijo v Afganistanu odločil preveriti, ali so razmere v Kabulu, od koder je prišel prosilec, takšne, da bi vrnitev predstavljala utemeljen razlog, da bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

48. V nadaljevanju tožena stranka na straneh 21-22 obravnava poročila o stanju nasilja v Afganistanu. Na strani 23 omenja tudi poročilo UNHCR iz meseca aprila 2017, iz katerega izhaja, da so afganistanske varnostne sile na splošno dokazale, da so sposobne braniti glavna mesta provinc in večjih urbanih središč, z edino izjemo, ko so talibani za kratek čas zavzeli Kunduz septembra 2015. Sem očitno spada tudi Kabul, vendar v njem stalno prihaja do nasilja. Po podatkih Inštituta za vojne študije iz marca 2015 je stopnjevanje nasilja v Kabulu, o katerem informacije je predložil tudi prosilčev pooblaščenec, povezano z močnejšo dejavnostjo talibanov na obrobju mesta. Ker so mednarodne varnostne sile zaprle svoje operativne baze in se umaknile v glavna mesta provinc, lahko uporniki delujejo bolj svobodno in ponovno utrjujejo svoja prejšnja oporišča na območjih okoli Kabula. Glede na opisane posamezne incidente, jih je večina usmerjenih na domače in tuje uradnike, domače in tuje varnostne sile, objekte, kjer so nastanjeni tujci in podobne cilje.

49. Na splošno še vedno veljajo mestna središča za bolj varna kot podeželje in večino teh nadzoruje vlada in jih varuje pred napadi upornikov. Kljub čedalje večjim pritiskom upornikov, so civilne oblasti na splošno ohranile nadzor nad varnostnimi silami. Tudi mesečna poročila UNHCR-ja o razselitvi zaradi spopada Kabula v obdobju poročanja (september 2015 - maj 2016) ne omenjajo kot izvorno provinco notranje razseljenih oseb, ampak kot provinco prihoda določenih notranje razseljenih oseb iz drugih provinc. Notranje razseljene osebe v mestu Kabul so iz sosednjih okrajev in drugih provinc centralne regije, kot so Kapisa, Wardak in Logar, a tudi iz Kunduza in Nangarharja. Med krizo v Kunduzu se je večina notranje razseljenih oseb zatekla k sorodnikom in prijateljem, nekaj pa se jih je razpršilo po okolici mesta. Večina notranje razseljenih oseb iz Kunduza se je hitro vrnila, ko so mesto spet zavzele vladne enote. Poleg omenjenih razselitev je mesto Kabul doživelo velik priliv afganistanskih beguncev. Mnogi prihajajo v Kabul in se preživljajo z vsakodnevnim delom. Nekateri viri v zvezi z varnostjo v Kabulu izpostavljajo zaskrbljenost zaradi samomorilskih napadov. Čeprav je bilo veliko varnostnih incidentov v Kabulu od srede leta 2015 do 2016, pa afganistanske varnostne sile tudi po mnenju Notranjega ministrstva Združenega kraljestva na splošno in učinkovito ščitijo večje centre prebivalstva in ne omogočajo talibanom, da ohranjajo vpliv za dolgo časa. Kljub temu delež ranjenih civilistov ali ubitih v varnostnih incidentih ostaja nizek.

50. Pristojni organ poudarja, da čeprav je v zadnjem letu uspelo upornikom v Kabulu lansirati nekaj bolj kompleksnih napadov, ki so tudi zahtevali večje število civilnih žrtev kot sicer, varnostna situacija v tem mestu še zdaleč ni takšna, da bi predstavljala resno grožnjo za posameznega civilista, kakor skuša s predloženimi informacijami o varnostnem stanju v Kabulu izpostaviti prosilčev pooblaščenec. Kabul še vedno ostaja večinoma izoliran pred najhujšim nasiljem zadnjih desetih let in sorazmerno miren, kljub temu, da prihaja do osamljenih, tudi hudih incidentov. Čeprav so nekateri napadi v Kabulu postali bolj intenzivni v smislu, da zahtevajo večje število civilnih žrtev, pa je teh napadov še vedno zelo malo, pri čemer običajno prebivalstvo ni tarča napadov upornikov. Število civilnih žrtev glede na število prebivalcev tega mesta kaže, da je ogroženost civilistov zaradi oboroženega spopada v tem mestu zelo nizka. O tem priča tudi dejstvo, da mesto Kabul ni kraj, od koder bi izvirale notranje razseljene osebe, ampak se ljudje v ta kraj priseljujejo zaradi relativno dobre varnostne situacije in ekonomskih možnosti. Uporniki sicer od časa do časa zmotijo dnevno življenje, vendar na splošno ljudi pri vsakodnevnih opravilih ne skrbi za svojo varnost. Pristojni organ dodaja, da iz zgornjih informacij ACCORD, kjer so navedeni vsi večji incidenti od septembra 2015 do avgusta 2016, izhaja, da so napadi v Kabulu usmerjeni na točno določene cilje. Uporniki v Kabulu so napadali specifične, visoko profilirane cilje, in sicer mednarodne koalicijske sile in afganistanske državne oblasti. Dodatno so naklepno napadali tudi posameznike, ki naj bi podpirali vlado, med katerimi so bili najbolj ogroženi visoki vladni uradniki, verski voditelji, plemenske starešine, policisti na dopustu, mirovniki in tolmači, ki imajo sklenjene pogodbe z vojsko. Kot je razvidno, so bili najpogostejši cilji bombnih napadov vladne stavbe, hoteli, sedeži veleposlaništev, mednarodnih organizacij in podobno.

51. Pristojni organ ugotavlja, da tudi informacije, ki jih je predložil prosilčev pooblaščenec glede varnosti v mestu Kabul, ne odstopajo bistveno od informacij, ki jih je preučil pristojni organ. Pristojni organ namreč ne zanika, da v Kabulu ne bi prihajalo do posamičnih varnostnih incidentov, vendar na podlagi vseh zbranih informacij ocenjuje, da stopnja nasilja v mestu ni taka, da bi dosegla prag resne škode, kakor ga opredeljuje ZMZ-1. Pristojni organ se v tem delu ne more strinjati s pooblaščencem, ki je bil mnenja, da je varnostna situacija v Kabulu zelo slaba in da zaradi tega to mesto ni primerno za življenje in bivanje v tem kraju. Pristojni organ meni, da je tudi iz informacij, ki jih je predložil pooblaščenec, vsekakor mogoče zaključiti, da nasilje v Kabulu samo po sebi ni usmerjeno zoper civiliste, zato v obravnavanem primeru ne moremo govoriti o resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

52. Organ se sklicuje tudi na sodbi Sodišča EU v zadevah C-465/07 in C-285/12. Iz stališč Sodišča EU v teh dveh sodbah po mnenju pristojnega organa izhaja, da je obstoj takšne škode mogoče priznati le v izjemnih situacijah, obstajati morajo resni in utemeljeni razlogi in tudi samo tveganje mora biti utemeljeno. Uporaba takšnih besednih zvez kaže, da gre za visok prag, ki ga sodišče res ni konkretiziralo, je pa dovolj jasno izrazilo, da gre za izjemne in hude situacije.

53. Po preučitvi vseh zgoraj navedenih informacij pristojni organ zaključuje, da situacija v Kabulu ni takšna, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

54. Pristojni organ ugotavlja tudi, da ima prosilec v izvorni državi, točneje v Kabulu, svojo družino, zaradi česar lahko upravičeno računa na njihovo pomoč pri vrnitvi. Poleg tega pa iz prosilčevih izjav izhaja, da je bil v izvorni državi dobro situiran, zato pristojni organ meni, da prosilčeve osebne okoliščine omogočajo zaključek, da je njegova vrnitev v Kabul realna možnost. Tam ima še vedno svojo hišo, kamor se lahko vrne in na bančnem računu denar, s katerim bo lahko premostil morebitne težave ob vrnitvi. Tudi UNHCR kot izjemo k pogoju zunanje pomoči navaja samske sposobne moške in poročene pare, dovolj stare za delo, ki niso ranljivi in lahko v določenih okoliščinah preživijo brez podpore družine ali skupnosti na urbanih, ali pol-urbanih območjih, kjer obstajajo potrebna infrastruktura ter možnosti za izpolnjevanje osnovnih življenjskih potreb in so pod dejanskim nadzorom vlade. Prosilec bi se vrnil v Kabul, na urbano območje, ki je pod nadzorom vlade, kjer živi njegova družina in kjer je že imel vzpostavljeno družbeno in poslovno okolje, s pomočjo katerih bo lahko tudi v prihodnje izpolnjeval osnovne življenjske potrebe.

55. Pristojni organ je dodatno pridobil informacije, da v Republiki Sloveniji Mednarodna organizacija za migracije (IOM) izvaja projekt Prostovoljno vračanje tujcev iz Republike Slovenije in reintegracijski programi v državi vrnitve tujcev. V omenjeni projekt lahko vključijo tudi afganistanske državljane, ki so nato upravičeni do individualnega informiranja o programu, celovite asistence pri načrtovanju in logistični pripravi vračanja, asistence ob odhodu na letališču v Sloveniji, žepnine do maksimalne višine 500 evrov, tranzitne asistence in asistence pri sprejemu v državi vrnitve. Prav tako se jih lahko po dogovoru vključi tudi v reintegracijski program, ki je namenjen lažjemu vključevanju v okolje, in sicer imajo na voljo sredstva v višini do 2.500 evrov za posameznika. Sredstva lahko namenijo za začasno namestitev, zdravstveno oskrbo, izobraževanja in usposabljanja ter zagon poslovnega subjekta, po potrebi in v dogovoru z donatorjem pa tudi za druge namene. Svojo pisarno imajo tudi na mednarodnem letališču v Kabulu, kjer zagotavljajo pomoč pri sprejemu, in sicer tako, da afganistanske državljane, ki se vračajo, ob prihodu pričakajo in pozdravijo, jim pomagajo pri prevzetju prtljage, nudijo podporo pri formalnostih ob prihodu, nadaljnjemu lokalnemu prevozu in začasni namestitvi, vključujejo osnovno zdravstveno oskrbo. V prvem četrtletju 2016 se je v sklopu Programa za pomoč pri prostovoljnem vračanju in reintegracijo v Afganistan vrnilo 1400 povratnikov. Njihovo število se kontinuirano povečuje, največ pa jih je vrnjenih iz Nemčije, Avstrije in Švedske. Največ jih je bilo vrnjenih v Herat, Kabul in Balkh. Podatki se nanašajo na končno destinacijo, kamor je IOM organizirala nadaljnje prevoze. Z informacijo o izvajanju omenjenega projekta je pristojni organ ugotovil, da prosilec pri vrnitvi v izvorno državo lahko izkoristi določene možnosti, ki jih ponuja tudi organizacija IOM v Republiki Sloveniji. Ne glede na to, ali se želi prosilec prostovoljno vrniti v izvorno državo ali ne, ima v Republiki Sloveniji določene možnosti pomoči pri vrnitvi, njegova osebna izbira pa je, ali jih bo tudi izkoristil. 56. V tožbi tožnik zatrjuje da je bil način vodenja konkretnega postopka nezakonit oziroma je v določenem delu ZMZ-1 (določbe glede prevajanja predložene dokumentacije) celo protiustaven in gre v tem smislu za kršitev 22. člena Ustave RS (načelo enakega varstva pravic), 23. člena (pravica do učinkovitega sodnega varstva) in 25. člena Ustave (pravice do učinkovitega pravnega sredstva). Tožnik zato že uvodoma poziva Upravno sodišče naj temeljito pregleda relevantne določbe ZMZ-1 in v skladu s 156. členom Ustave prekine postopek in vloži zahtevo za oceno skladnosti ustreznih določb ZMZ-1. Tožnik s tem v zvezi izpostavlja še, da že iz Direktive 2013/32 EU Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 (5. odstavek 10. člena) jasno izhaja, da bi država morala sprejeti pravila v zvezi s prevajanjem dokumentacije. ki je potrebna za obravnavanje prošenj. ZMZ-1 teh pravil ne vsebuje, smiselna uporaba ZUP-a je sicer do neke mere mogoča, vendar gre za specifične postopke, ki potrebujejo lastna pravila, ki bodo onemogočila arbitrarno vodenje postopkov, ki je v celoti odvisno od posameznega odločevalca. Neobstoj pravil v ZMZ-1 v zvezi s prevajanjem dokumentacije v bistvu predstavlja pravno praznino.

57. Gre za znano problematiko, ko prosilci za mednarodno zaščito v upravni spis vložijo dokumentacijo v tujem jeziku, ki jo tožena stranka nato interno prevede, pri čemer je pri izboru velikokrat selektivna - torej sploh ne prevaja vsega, ampak le tisto, kar se njej zdi smiselno, s pripravljenimi prevodi pa nato v nadaljevanju prosilcev ne sooča, prevodov tudi ne pošilja njihovim pooblaščencem, da bi se lahko tudi oni seznanili z vsebino dokazov. S tem načinom vodenja postopka tožena stranka pooblaščencem dejansko onemogoča, da bi se seznanili z vsebino dokazov (da bi jih razumeli) in preverili ustreznost prevodov, da bi se s prosilci pogovorili o tem, kaj bodo s konkretno listino dokazovali in zakaj je ta bistvena za dokazovanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Pooblaščencem pa se posledično onemogoča (v primeru negativne odločbe) tudi sestavo obrazložene in utemeljene tožbe oziroma pravnega sredstva, saj s prevodi niso seznanjeni niti svetovalci za begunce, ki primer prevzamejo. Opisani način vodenja postopka prosilcem krši pravico do izjave (ker jim že tekom azilnega postopka onemogoča, da bi skupaj s svojim pooblaščencem preizkusili predložene dokaze), hkrati pa v nadaljevanju krši tudi njihovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva. Kako naj namreč svetovalec za begunce sestavi obrazloženo tožbo oziroma kako naj še pred tem L.L. prosilce učinkovito zastopa, če ni nihče izmed njih seznanjen s prevodi dokazov? Ta način vodenja postopka (ki se ga je tožena stranka poslužila tudi v konkretnem primeru) krši tudi več temeljnih načel ZUP: načelo varstva pravic strank in njenih koristi, načelo materialne resnice in načelo zaslišanja stranke. To posledično negativno vpliva na pravice prosilcev, ki dobijo negativno odločbo, velikokrat tudi iz razloga kontradikcij med dokazi in izjavami, s katerimi niso bili soočeni. Prosilci za mednarodno zaščito so poleg tega večinoma neizobražene osebe in laiki; ni njihova naloga, da utemeljijo in prepoznajo, kateri razlog za preganjanje po ZMZ-1 uveljavljajo oziroma kako se posamezni predloženi dokaz povezuje z razlogom za preganjanje po ZMZ-1. To je naloga tožene stranke oziroma na nek način tudi njihovih pooblaščencev, ki so tukaj zato, da skupaj z uradno osebo, ki vodi postopek, preverijo predložene dokaze in se na podlagi izdelanih prevodov in na podlagi pogovora s stranko (če je to le mogoče) izjavijo o tem, zakaj so predloženi dokazi pomembni in kaj želijo prosilci z njimi dokazovati. Pooblaščenka se sprašuje, kako to uresničiti, če dokaznega materiala v upravnem spisu ne razumeš, ker tožena stranka s pripravljenimi prevodi ni nikogar soočala in jih je enostavno zadržala zase.

58. Posledično ni jasno, kakšna je dolžnost tožene stranke v zvezi s predloženo dokumentacijo, v kateri jezik se dokumentacija prevaja, kdo poskrbi za prevode, koliko dokumentacije se prevaja in ali se s pripravljenimi prevodi sooča nasprotno stranko oz. njenega pooblaščenca in ali ima nato pooblaščenec pripravljene prevode pravico komentirati in se o njihovi vsebini še dodatno pogovoriti s prosilcem in se o njih izjaviti oziroma ali ima prosilec na dan osebnega razgovora pravico biti soočen z izdelanimi prevodi, ki jih vsi udeleženci razumejo in so z njimi seznanjeni? Posledično prihaja na osebnem razgovoru s prosilci do tega, da ob neposrednem zaslišanju prosilcev nihče pravzaprav ne razume predloženih dokazov (v večini primerov namreč do začetka osebnega razgovora dokazi sploh niso prevedeni, saj jih lahko prosilci vložijo v spis do konca osebnega razgovora (2. odstavek 21. člena ZMZ-1), zaradi česar ostaja dejansko stanje neraziskano, izdane odločbe pa nezakonite in zgrajene na internih prevodih, s katerimi nasprotna stranka nikoli ni bila seznanjena. Pooblaščencem oziroma svetovalcem za begunce, ki ob izdaji negativne odločbe prevzamejo primer tako preostane le, da se osebno sestanejo s prosilci in če imajo srečo naletijo na nekoga (kot v tem primeru), ki zna celo angleško in nato skupaj temeljito pregledajo dokaze in ponovno raziskujejo dejansko stanje in ustreznost prevodov (na katere morajo žal sklepati iz odločbe).

59. V tem primeru je pooblaščenka, ko je prevzela primer, najprej temeljito prebrala zapisnike in odločbo ter pregledala dokumentacijo v tujem jeziku (angleški, nemški jezik, ostalega ni razumela), nato pa se je 2 uri (dne 29. 3. 2017 sestanek s prosilcem v Azilnem domu) v angleškem jeziku pogovorila s prosilcem in ugotovila, da tožena stranke določene dokumentacije očitno sploh ni prevajala (kar izhaja že iz odločbe), določeno dokumentacijo pa je celo narobe prevedla (to zatrjuje tožnik in bo obrazloženo v nadaljevanju). S pomočjo prejšnjega pooblaščenca je po elektronski pošti dne 3. 4. 2017 s strani tožene stranke tudi prejela izdelane prevode.

60. Iz upravnega spisa konkretne zadeve je razvidno, da je tožnik v tej zadevi vložil zelo veliko dokumentacije (v primerjavi z ostalimi prosilci); ta je bila v kar 5 različnih jezikih, v angleščini, farsi, paštu, španščini, nemščini. Odločba o tem niti na enem mestu ne govori, ne navaja pa niti kdo je dokumentacijo sploh prevedel, kdaj jo je prevedel in kaj se je sploh prevajalo in po kakšnem ključu? Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka določeno dokumentacijo sicer prevajala, ni pa prevajala celotne dokumentacije. Organ ni prevajal groženj, ki jih je tožnik prejel po telefonu v avgustu in septembru 2016, dokumenti v angleškem jeziku se sploh niso prevajali niti tisti v španskem jeziku, pogodbe v farsi jeziku z dne 7. 1. 2014 podjetja E.S. tožena stranka ni prevajala.

61. Organ tožnika tudi ni pozival, naj mu vsaj v skladu s 3. odstavkom 6. člena ZMZ-1 označi tiste dele, ki so po njegovem najbolj bistveni (če je npr. menila, da je dokumentacija preobsežna). Gre za eno izmed redkih določb ZMZ-1 v zvezi s prevodi, nikakor pa ne gre po mnenju tožnika za izpolnitev tega, kar nalaga Postopkovna direktiva. Zakaj je tožena stranka prevajala samo določeno dokumentacijo (in ne vse), iz odločbe ne izhaja. Najbolj sporno pa je to, da tožena stranka potem, ko je dokumentacijo interno prevedla (pri čemer pooblaščenki ni znano, kdo je prevode sploh pripravil in ali ima ta oseba sploh status tolmača v skladu s 7. odstavkom 6. člena ZMZ-1), pripravljenih prevodov ni vročala nasprotni stranki in je s prevodi ni soočila. Tudi na splošno je v zvezi s kvaliteto izdelanih prevodov mogoče zaključiti, da je zelo slaba in ne ustreza standardom iz ZMZ-1, izjema je grozilno pismo talibanov z dne 20. 12. 2016. Pooblaščenka s tem v zvezi sodišče opozarja tudi na to, da so v prevodih slovnične napake, da besedilo nima smisla, meni, da ga ni mogoče razumeti. Poleg tega so bili prevodi dokumentacije pripravljeni po izvedenem osebnem razgovoru, kar je povsem nezakonito, ker ni jasno, kako je lahko uradna oseba tožniku sploh zastavila pravno relevantna vprašanja, če dokazov, ki jih je imela v spisu, ni razumela. Posledično ga z dokazi v bistvu sploh ni soočila.

62. Pooblaščenka je ob prevzemu zadeve od L.L.-a dobila le obsežno listinsko dokumentacijo v tujem jeziku (brez prevodov) in odločbo tožene stranke; na lastno pobudo je nato par dni pred iztekom roka prejela še izdelane prevode (s pomočjo L.L.-a). S tem ko se tožnika in pooblaščencev ne sooča s prevodi dokumentacije, ki so podlaga za izdajo negativne odločbe, se jim dejansko onemogoča, da svojo stranko seznanijo s pripravljenimi prevodi, z njeno vsebino - torej z vsebino dokazov in se o njej še podrobneje izjavijo v smislu relevantnih določb ZMZ-1 in tudi, da pripravijo utemeljeno tožbo.

63. Gre za kršitev določb ZUP o uporabi jezika in tudi za kršitev 5. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, 1. odstavka ZUP, iz katerih smiselno izhaja, da ima tudi prosilec oziroma njegov pooblaščenec pravico biti seznanjen s prevedeno dokumentacijo. Nadalje tožnik uveljavlja, da je z dopisom z dne 27. 6. 2016 toženo stranko celo sam opozoril na to, da prevajanje pri podaji prošnje z dne 16. 2. 2016 ni bilo ustrezno, v zapisniku je namreč odkril veliko število napak. Iz zapisnika sicer izhaja, da se je prevajalo v farsi jezik (ki je materni jezik prosilca), ne glede na to, pa tožnik zahteva naj tožena stranka izkaže, da je prevajalec z imenom H.H. tolmač za farsi jezik oziroma da ustreza pogojem iz 7. odstavka 6. člena ZMZ-1. Tožnik je pooblaščenki povedal, da je imel vseskozi občutek, da ga prevajalec ne razume oz. da je odgovore prevajal preozko in ne dovolj natančno, saj farsi ni bil materni jezik tolmača. Tožeča stranka v tem smislu uveljavlja kršitev določb ZMZ-1 o uporabi jezika (6. člen ZMZ-1), ki je vplivala na nezakonitost postopka in gre v tem smislu za še dodatno kršitev 2. točke 1. odstavka 27. člena. ZUS-1. Tožnik je zato preko PIC-a dne 30. 8. 2016 pristojno odločevalko zaprosil ali se osebni razgovor lahko vodi v angleškem jeziku, ki je jezik, ki ga prosilec razume, pri čemer se je bal, da bodo s tolmačem spet težave, tako kot je to bilo pri podaji prošnje. To je uradna oseba zavrnila z obrazložitvijo, da bi to predstavljalo oviro pri komuniciranju in da bo prosilec zaslišan v farsi jeziku. Zakaj je potem tožnik odločbo prejel v angleščini in ne v farsi ni jasno niti ni tožena stranka tega utemeljila v izpodbijani odločbi, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti in je s tem podana absolutna bistvena kršitev iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

64. Po natančni preučitvi listin tožeča stranka priznava, da je do neskladij res prišlo, ampak zgolj zato, ker tožena stranka tožnika s predloženimi dokumenti in prevodi ni soočala, ni pa ga soočala niti z vsemi ugotovljenimi neskladji, na katerih je nato zgradila negativno odločbo. Ker dokazi niso bili prevedeni že pred osebnim razgovorom, pa niti ni bilo možno, da bi toženka prosilca pravilno zaslišala in da bi ugotovila pravilno dejansko stanje. S tem mu je dejansko odvzela možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe in je s tem podana absolutna bistvena kršitev določbe 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Tožnik se s tem zvezi sklicuje tudi na odločbo Vrhovnega sodišča (že iz leta 2009), ki s tem v zvezi določa: “Ustaljena upravno sodna praksa je, da če so v izjavah (oziroma v ravnanjih) prosilca za azil pomembne nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna oseba stranki dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti. Omenjeni procesni standard je sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in veže upravni organ tudi v azilnem postopku.“

65. Logično namreč je, da se pravilna vprašanja lahko zastavijo šele, če tisti, ki sprašuje (pa tudi tožnikov pooblaščenec) razume, kaj je vsebina dokumenta pred njim in kaj ta dokument dokazuje oz. kaj bi tožnik želel z njim dokazati.

66. Ne drži, da je prosilec podal nasprotujoče si izjave glede tega, kdaj je končal srednjo šolo ... High School v Kabulu. Dejansko stanje s tem v zvezi (glede celotnega srednješolskega izobraževanja in njegovega bivanja v Afganistanu/Pakistanu/Indiji) je v celoti nepopolno in zmotno ugotovljeno, tožniku niso bila postavljena prava vprašanja, zato je prišlo do navidezne kontradiktornosti. Tožnik pojasnjuje, da je prepis ocen (10, 11 in 12 razred) le priloga potrdila iz leta 2010, zaradi česar je logično, da njegovo ime na dokumentu ni še enkrat navedeno. Tožnik pojasnjuje, da srednješolsko izobraževanje v Afganistanu ni trajalo neprekinjeno, leta 2007 je končal 11-ti razred srednje šole (... High School), nakar je ponovno odšel v Pakistan, kjer je par mesecev študiral na IT Univerzi (že pred tem pa je v Pakistanu v celoti zaključil srednjo šolo), izobraževanje je trajalo do 2008, začel pa ga je že leta 2004. Da je resnično študiral v Pakistanu, izhaja iz 4-ih potrdil Star S., ki se nanašajo na obdobje (z vmesnimi prekinitvami) od leta 2004-2006, iz žiga je razvidno, da gre za institut v Islamabadu. Pri čemer pa tudi to ni bil neprekinjen študij, tožnik je hkrati leta 2008 začel študij v Indiji, kar je trajalo do leta 2010. Leta 2010 se je tožnik vrnil v Afganistan in končal 12 razred srednje šole. Zakon namreč določa, da mora oseba dokončati 12 razred, če želi dobiti potrdilo, tožniku je manjkal le še zaključni izpit oziroma 12 razred. Tožnik je srednjo šolo v bistvu najprej končal v Pakistanu, šele kasneje se je vrnil v Afganistan in dokončal izpite, pri čemer je pred tem že začel s študijem v Pakistanu in Indiji, saj je v Pakistanu že pred tem v celoti končal srednjo šolo, zaradi česar se je lahko vpisal na fakulteto. Tožnik se je vseskozi deloma izobraževal v Afganistanu, deloma v Pakistanu, državi sta blizu, kar mu je omogočilo, da je potoval sem in tja v različnih časovnih obdobjih.

67. V zvezi s potrdilom Ministrstva za ... (IT uradnik v času med 20. 6. 2006 in 20. 6. 2007) tožnik pojasnjuje, da je šlo za delo ob šoli, to ni bila polna zaposlitev, ne drži torej, da takrat ni mogel delati. V srednji šoli je bil, to drži, vendar je hkrati tudi delal. Tožnik s tem v zvezi tudi izpostavlja, da mu vprašanja v tej smeri sploh niso bila postavljena, tako da gre ponovno za navidezno kontradiktornost, ko pristojni organ sklepa na nekaj iz pisnih listin, dejansko stanje s tem v zvezi pa ni bilo raziskano. Da je narobe razumljen, se seveda tožnik ni zavedal. 68. V zvezi s slovničnimi napakami na potrdilih S. Institute tožnik pojasnjuje, da gre pač za napake. Če je kdo od njegovih delodajalcev kadarkoli podvomil v predloženo dokazilo, je enostavno poklical izdajatelja potrdila in osebno preveril, ali se je tožnik tam dejansko izobraževal. Potrdila so iz Pakistana (...), kjer se ta institut dejansko nahaja.

69. Ne drži, da obstaja kontradiktornost med zaposlitvijo pri I. in vračilom tožnika iz Indije leta 2010. Pogodba je bila sicer podpisana 1. 9. 2009, vendar tožnik zadnje 4 mesece do konca leta 2009 dejansko ni delal, delati je pričel, ko se je vrnil iz Indije, v začetku leta 2010. Plačo je prosilec dobival od I., dejansko pa je šlo za podizvajalca podjetja C. Tožnik je v komentarjih na podajo prošnje z dne 27. 6. 2016 pojasnil zadevo, tožena stranka ga o tem ni dodatno izprašala na osebnem razgovoru, sedaj pa mu očita, da podjetja ni omenjal pri podaji prošnje. Pogodba je bila sestavljena na ta način zato, ker je podjetje prikazovalo, da ima zaposlene ljudi, dejansko pa je tožnik začel delati šele v začetku leta 2010. Tožnik opozarja, da Afganistan ni Evropa, določene stvari so pač drugačne, veliko je korupcije, podjetja se množično izogibajo plačevanju davkov, pogodbe se sklepajo, pa čeprav v resnici delo opravi kdo drug in podobno. Tudi s tem v zvezi tožniku niso bila postavljena nobena vprašanja, zaradi česar je dejansko stanje ostalo neraziskano. V zvezi s pogodbo na plači (350 $), tožnik pojasnjuje, da je plača bila 350 $ zgolj na papirju, dejansko pa je prejemal več, tako kot je pojasnil (2.500,00 $ - 5.000,00 $). Tožnik pojasnjuje še, da je takrat bival v M. (to je mesto v provinci Paktiya), enako je razvidno iz zapisnika o osebnem razgovoru na strani 4. z dne 21. 9. 2016. Ni jasno, kaj mu tožena stranka sploh očita, ki govori o Paktiki, kar je povsem druga provinca v Afganistanu in je prosilec ni omenjal. M. je mesto v provinci Paktiya, to pokaže enostaven vnos v aplikacijo »Google maps.«

70. V zvezi s priporočilnim pismom iz Herata z dne 6. 10. 2010 tožnik pojasnjuje, da je šlo za korpus št. ..., ki je deloval od maja 2008 do dneva izdaje potrdila. Poveljstvo se je menjalo, datum maj 2008 pa se ne nanaša na tožnika, ampak na obdobje delovanja tega korpusa. Gre torej zgolj za navidezno kontradiktornost, ne drži, da bi tožnik kadarkoli izjavil, da je bil tam zaposlen že od leta 2008 niti mu niso bila vprašanja v tej smeri zastavljena oz. ni bil nikoli soočen s tem.

71. V zvezi z zahvalnim pismom NATO z dne 23. 2. 2010, tožnik pojasnjuje, da ne drži, da je svojo zaposlitev umestil na konec leta 2010. Večkrat je pojasnil, da je pričel za vojsko delati v začetku leta 2010, šlo je za podjetje I., ki je bilo podizvajalec podjetja C. Poleg tega pa tožnik pojasnjuje, da ni nič nenavadnega v tem, da je dobil potrdilo, saj je bil izjemno priden delavec, delati pa so morali tudi po 18 ur dnevno.

72. V zvezi s potrdilom ... korpus ... tožnik pojasnjuje, da je beseda Herat pač zapisana napačno in gre za slovnično napako, temu ni posvečal pozornosti niti ni tega do zdaj opazil. 73. V zvezi s potrdilom v španskem jeziku, ki se nanaša na delo v ... korpusu, tožnik pojasnjuje, da ne drži, da so monitoring izvajale italijanske enote, Španci so delali skupaj z Italijani, iz odločbe tožene pa ne izhaja (str. 12), od kod tožena stranka sklepa, da so bili tam le Italijani. Poleg tega s tem doslej ni bil soočen, vprašanja v tej smeri mu niso bila postavljena niti ni imel priložnosti, da bi zadevo pojasnil, poleg tega pa gre za dokument, ki ga tožena stranka sploh ni prevajala.

74. Tožnik v zvezi z ugrabitvijo talibanov, ki naj bi se zgodila konec leta 2012 pojasnjuje, da ne drži, da nasprotij ni pojasnil. Ob soočenju z očitano kontradiktornostjo je namreč jasno izpovedal, da se je dogodek zgodil konec leta 2012 (str. 9. zapisnika o osebnem razgovoru), pri čemer tožnik dodatno pojasnjuje, da je v Afganistanu običaj, da zadnji štirje meseci v letu pomenijo konec leta (september, oktober, november, december). Če torej nekdo uporablja izraz konec leta, lahko torej misli na katerikoli mesec od septembra do decembra. Poleg tega pa že iz tožnikove prošnje (str. 7.) jasno izhaja, da je šlo za dogodek septembra 2012. 75. Tožnik v zvezi z ustanovitvijo podjetja L. (potrdilo AISA) pojasnjuje, da je bilo podjetje ustanovljeno dne 31. 3. 2012 (torej že pred ugrabitvijo), tako kot izhaja iz potrdila. Na potrdilu sta navedeni 2 osebi, poleg njega še njegov poslovni partner (I.I.), podjetje je ustanovil še v času, ko je delal za vojsko, to dvoje se ne izključuje. Drži pa, da v vojski ni povedal, da je ustanovil podjetje oz. je vse zadeve urejal njegov poslovni partner. Dne 10. 3. 2013 pa je prevzel zadeve, poslovni partner mu je prepustil vodenje. O tem ali je imel poleg redne zaposlitve tožnik še podjetje oz. kako je bilo s tem, tožnik ni bil vprašan, ponovno gre za navidezno kontradiktornost, ker dejansko stanje ni bilo dovolj razjasnjeno, tožnika se ni soočalo z datumi na dokumentaciji, sam pa ni mogel vedeti, da ga je tožena stranka pač narobe razumela.

76. Tožnik v zvezi z brado (ki je ni imel) kot razlogom za ugrabitev pojasnjuje, da to, da je bil brez brade, ni bil razlog za ugrabitev, bila je le pika na i. To da sta tudi dva talibana na predloženi fotografiji brez brade pa je posledica tega, da sta najbrž vohuna. Obleka, ki jo nosi na fotografiji, je ista obleka, kot jo je nosil na avtobusu, ko je bil ugrabljen in tudi ves čas ugrabitve. Tožnik ni nikjer izpovedal, da je bil krvav zaradi mučenja, tako da ni jasno, od kod tožena stranka sklepa na to, da bi obleka morala biti krvava. To, da na fotografiji niso razvidne sledi zavezanih rok, pa je logično, ker tožnik na fotografiji roke oz. zapestja celo zakriva, gre za zavajanje tožene stranke. Tožnik v zvezi z ugrabitvijo pojasnjuje še to, da je bilo glavnemu talibanu ime J.J., pri čemer je tožena stranka povsem spregledala, da so telefonske grožnje, ki jih je tožnik prejel avgusta/septembra 2016 (ko je bil torej že v Sloveniji) prišle s strani istega talibana. To je razvidno iz predložnih »print screenov«, tožnik pa ima pri sebi tudi telefon, kjer se grožnje še vedno nahajajo v zvočnem zapisu. Podane so v paštu jeziku, tožena stranka pa jih sploh ni prevajala niti ni tožnika bolj konkretno zasliševala o tem oziroma ni preverila vsebine groženj niti ni pojasnila, zakaj dokazov ni prevedla. Kje je taliban dobil tožnikovo slovensko telefonsko številko, tožnik ne ve, je pa zaradi tega še toliko bolj v strahu in ogrožen pred talibani, ki so očitno uspeli izslediti, da se tožnik nahaja v Sloveniji.

77. Tožnik s tem v zvezi navaja še, da mu talibani še vedno grozijo. Neprestano dobiva na svojo slovensko telefonsko številko grožnje. Tožnik kot dokazilo prilaga SMS sporočilo, ki ga je prejel dne 5. 4. 2017. Besedilo SMS-a je v farsi jeziku, prevede naj se s pomočjo uradnega prevajalca v farsi jezik. Poleg tega pa prilaga še sporočilo (prav tako v farsi jeziku), ki ga je prejel preko aplikacije Viber na svoj telefon dne 5. 4. 2017 s strani talibana z imenom K.K. Navaja še, da je od doma dobil informacijo, da so ga ta teden (od 3. 4. 2017 dalje) talibani iskali po Kabulu in o njem spraševali njegove prijatelje in sorodnike ter raziskujejo pretekla delovna mesta. Gre za dokaze, ki jih je tožnik pridobil šele po izdaji negativne odločbe in jih prej brez lastne krivde ni mogel predložiti.

78. V zvezi s pogodbo med tožnikom in podjetjem Z., ki je bila sklenjena dne 29. 1. 2011 ne drži, da v tem času tožnik ni mogel delati za afganistansko vojsko. Tožnik je bil redno zaposlen v afganistanski vojski, hkrati pa je delal za Z., plačo je nakazoval družini, ki ji je pomagal. V afganistanski vojski niso vedeli, da je tožnik še dodatno privatno delal. O tem je tožnik izpovedal tudi na osebnem razgovoru (str. 12.), denar je nakazoval družini iz soseske, ki je bila revna.

79. V zvezi s predloženimi pogodbami podjetja G.R. tožnik pojasnjuje, da gre za račune za IT storitve (in ne za pogodbe, kot v odločbi napačno navaja tožena stranka), ki jih je G.R. izstavil podjetju Z. iz leta 2012. Tožnik je to delo opravljal poleg redne zaposlitve v afganistanski vojski, ne da bi vojska vedela za to.

80. V zvezi z računom podjetja L. z dne 11. 4. 2012 tožnik pojasnjuje, da podpis na računu ni njegov, podpisal ga je poslovni partner Zabiullah Nazri, takrat je bilo podjetje L. sicer že ustanovljeno, vendar pa je tožnik stvari dejansko prevzel šele marca 2013, pred tem je poslovne zadeve urejal njegov partner. Popolnoma torej drži, da je tožnik takrat delal za vojsko, vendar tožena stranka tožnika o tem, ali je mogoče hkrati delal za vojsko in imel tudi privatna podjetja ni vprašala niti ga ni s tem soočila, zato je prišlo do navidezne kontradiktornosti.

81. Enako velja v zvezi s pogodbo med L. in podjetjem A.Z. z dne 22. 4. 2012, pogodbo je podpisal poslovni partner, ker je tožnik takrat delal za vojsko, v smislu, da je bil tam redno zaposlen. Pogodbo je torej lahko imel sklenjeno, ker v vojski ni povedal, da ima poleg vojske še podjetje.

82. V zvezi s pogodbo med L. in Z. z dne 1. 9. 2012 in očitkom, da je pogodba datirana s kasnejšim datumom, kot je podpisana (26. 7. 2012 oz. 29. 8. 2012), tožnik pojasnjuje, da je bila pogodba podpisana dne 1. 9. 2012, da pa so datumi ob podpisu pač narobe navedeni, v Afganistanu ni to nič neobičajnega, tožnik o tem ni bil vprašan niti soočen niti mu ni bila dana priložnost, da pojasni.

83. V zvezi z očitkom tožene stranke (str. 15), da so predložene pogodbe večinoma v angleškem jeziku, tožnik pojasnjuje, da to ni nič neobičajnega. Amerika je bila v Afganistanu vplivni akter, ki je promovirala demokracijo, investirala ter podpirala gospodarstvo, tako da so ljudje angleščino vzeli za svojo. V preteklosti, ko so bili tam vplivni Rusi, so ljudje govorili rusko, to ni nič neobičajnega. Tožnik s temi očitki ni bil soočen, tožena stranka mu je odvzela pravico do izjave.

84. V zvezi z dogodkom iz aprila 2015 (eksplozija tožnikovega avtomobila), tožena stranka tožniku očita določene kontradiktornosti, vendar pa tožnik izpostavlja, da ga z njimi ni soočila, kar je povsem nedopustno. Zgodba, kot jo je opisal na osebnem razgovoru drži, tožena stranka pa ga navkljub temu, da je sam opozarjal, da tolmačenje pri podaji prošnje ni bilo ustrezno, z očitki ni soočila in mu je s tem odvzela pravico do izjave.

85. V zvezi s projektom iz januarja 2016 (ki ga je tožnik prevzel tik pred odhodom iz izvorne države - C.U.) in predloženimi naročilnicami iz leta 2012 in 2013, tožnik pojasnjuje, da gre za projekt, ki ga je začel že leta 2012 in je trajal do 2016. Tožena stranka ga s tem ni soočila, vprašanja v tej smeri mu niso bila postavljena. Kontakt za posel je dobil že preko svojega podjetja L. (tožnik je v spis vložil celo pogodbo podjetja L. z dne 20. 8. 2013), šlo je zgolj za nadaljevanje in zaključek projekta, na naročilnicah pa se nahaja tudi žig podjetja L. in tožnikov podpis.

86. V zvezi z dokumentom v farsi jeziku, ki je napisan na roko z dne 2. 3. 2014, tožnik pojasnjuje, da gre za razveljavitev pogodbe, dokument, ki ga je sestavil in napisal tožnik. Ne drži torej, kar navaja tožena stranka na str. 17. izpodbijane odločbe, da gre za dopis, s katerim je podjetje D.T. pogodbo razveljavilo. Ker mu podjetje ni plačalo, je z dopisom tožnik sam ustavil dobavo bencina in odpovedal pogodbo, to je njegov podpis in dopis. Prevod besedila je v celoti neustrezen, tožena stranka pa posledično dokaz povsem napačno interpretira. Pooblaščenka s tem v zvezi izpostavlja še, da izdelanega prevoda ne razume, kar nakazuje na to, da ga ni razumel niti prevajalec, zaradi česar ga je povsem narobe prevedel. 87. V zvezi s samomorilskim napadom v bližini letališča v Kabulu z dne 4. 1. 2016 tožena stranka tožniku očita, da se je napad zgodil nekje drugje (Camp B.) in ne v Campu A. To ne drži, tožnik s tem ni bil soočen, sumi pa, da gre za neresnično novico, kjer se namerno objavi, da se je napad zgodil nekje drugje, da ne bi prišlo do še večje gospodarske škode. Camp A. je bil v Kabulu včasih varno območje, ki pa je danes žal prazno.

88. V zvezi z grozilnim pismom talibanov, ki ga je tožnik prejel na svoj dom v Kabulu (pismo z dne 20.12.2016), tožnik pojasnjuje, da ne drži, da gre za ponaredek. Tožena stranka je na neverodostojnost tožnika sklepala na podlagi podatkov iz interneta. Pismo je našel oskrbnik domače hiše v Kabulu (očetov prijatelj), izročil ga je tožnikovi mami, ta pa ga je poslala tožniku preko aplikacije Viber. Iz pisma tudi izhaja, da se ne naša le nanj, ampak tudi na njegovega poslovnega partnerja, o katerem ga tožena stranka sploh ni zasliševala.

89. Predlaga zaslišanje tožnika, naj se ga sooči s prevedenimi dokazi in očitanimi kontradiktornosti. Zatrjuje preganjanje zaradi političnega prepričanja oz. pripisanega političnega prepričanja, subjekt preganjanja pa so talibani. Afganistan ga kot država ni bila sposobna zaščititi, da je zaščito iskal, pa izhaja že iz njegovih trditev, ko je izpovedal, da je brezuspešno iskal zaščito na policiji, na koncu pa je bil prisiljen najeti celo zasebno varovanje. Tožena stranka določb ZMZ-1 s tem v zvezi ni uporabila, kar seveda izhaja iz tega da mu ni verjela, gre pa za določbe 24., 25., 26. in 27. člena ZMZ-1. 90. Predlaga, da se tožbi se ugodi in se odločba tožene št. 2142-425/2016/34 (1312-10) z dne 17. 3. 2017 odpravi ter se tožeči stranki prizna mednarodna zaščita. Podrejeno predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

91. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je naloga pooblaščenca, da zastopa svojo stranko, kar pomeni, da z njo komunicira in se dogovarja oziroma usklajujejo, kako jo bo zastopal. Tožena stranka ne more biti odgovorna, da se stranka in pooblaščenci o dokazih niso pogovarjali, kot to izhaja iz tožbenih navedb. Glede na to, da je tožnik sam predložil različna dokazila v njemu razumljivem jeziku, jih je tožena stranka prevedla zato, da je tudi sama lahko vpogledala v njihovo vsebino. Pri tem mora zavrniti vsakršne kršitve pravic do izjave stranke, saj je stranka sama predložila dokazila, ki jih razume. Tožena stranka jih je prevajala zato, ker ne razume tožnikovega jezika oziroma dokazila niso bila v slovenskem jeziku. Povsem neutemeljen je očitek, da bi s prevodi morala seznanjati tožnika, saj jih tožnik ne bi razumel in bi jih morala tožena stranka ponovno prevajati. Prav tako je potrebno zavrniti tudi očitek, da se prevodov ne pošilja pooblaščencem. Ti zastopajo stranko in tako skupaj z njim vlagajo dokazila v tujem jeziku. Glede na to, da pooblaščenka zastopa prosilca za mednarodno zaščito, tožena stranka meni, da bi morala biti seznanjena z vsebino vseh predloženih dokazil, saj lahko samo na tak način ve, kaj prosilec z njimi dokazuje. Poleg tega se prevodi nahajajo v dokumentaciji upravne zadeve, v katero lahko pooblaščenci vpogledajo kadarkoli v času uradnih ur. To, da svetovalka za begunce oziroma pooblaščenci niso seznanjeni s prevodi dokazov, nikakor ni mogoče pripisati napaki tožene stranke.

92. Tožnik je predložil dokazila z namenom, da bi z njimi podprl svojo izjavo. Predložil jih je sam, zaradi česar je vedel, kaj je predložil in kaj naj bi z njimi dokazoval. To, da so prosilci neizobražene osebe in laiki, ne more vplivati na njihovo utemeljevanje in prepoznavo, kateri so razlogi za preganjanje po ZMZ-1. Tega v postopku mednarodne zaščite nihče od njih ne zahteva. Se pa od njih lahko upravičeno pričakuje, da s preprostimi besedami, po resnici povedo, zakaj so morali zapustiti izvorno državo, tožena stranka pa nato sama presodi, ali njihove navedbe lahko pomenijo preganjanje, kot ga ureja ZMZ-1. Glede na to, da je tožnik sam predložil dokazila, je to storil očitno na podlagi svoje ocene, da so pomembna za utemeljitev njegove prošnje.

93. Tožbeni očitek, da bi tožena stranka morala s kontradikcijami med dokazi in izjavami soočiti tožnika, ne izhaja niti iz zadnjih sodb Vrhovnega sodišča št. I Up 208/2016 s 1. 2. 2017 in št. I Up 149/2016 s 1. 3. 2017, kjer so zapisali: »Da bi pristojni organ moral prosilce posebej opozarjati na neskladnosti med izjavami in dokazi, kar sodišče postavlja kot zahtevo, ne izhaja niti iz Postopkovne direktive. Ta v točki d) prvega odstavka 12. člena določa samo, da je treba prosilcu in pooblaščencem zagotoviti dostop do zbranih informacij, ne pa, da je treba posebej opozarjati, da te ne potrjujejo prosilčeve zgodbe. Njen 16. člen pa se omejuje na razjasnitev neskladnosti v prosilčevih izjavah, to je razlik med njimi samimi, ne pa v razmerju do rezultatov dokazovanja.«

94. Tožena stranka mora pripomniti tudi, da so prevode pripravili prevajalci, ki imajo z Ministrstvom za notranje zadeve sklenjeno ustrezno pogodbo za tolmačenje in prevajanje v ustrezne jezike ali so kot tolmači in prevajalci redno zaposleni pri Ministrstvu za notranje zadeve. Za sklepanje ustreznih pogodb je zadolžen Urad za finančne zadeve in nabavo, ki pred sklenitvijo pogodbe preveri ali so izpolnjeni pogoji iz 7. točke 6. člena ZMZ-1. 95. Dokazi se izvajajo tekom celotnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Odločitev o tem, kdaj se bo prevajal določen dokaz, ni vezana na kakšen poseben zakonski rok, zato se tožena stranka ne strinja, da je prevajanje dokumentacije po izvedenem osebnem razgovoru nezakonito samo zato, ker je bilo storjeno po osebnem razgovoru. Že zgoraj pa je tožena stranka pojasnila, da prosilca ni bilo potrebno soočati z dokazi, ki jih je predložil on sam in so se prevajali samo zato, da jih je lahko razumela tudi tožena stranka.

96. Tožena stranka je tožnika na osebnem razgovoru soočila z nekonsistentnostmi in neskladnostmi v njegovi izjavi, ta pa je imel možnost pojasniti neskladja v svoji izjavi. Stvar presoje in ne zbiranja dokazov pa je dokazna ocena tožene stranke o predloženih dokazilih.

97. Tožena stranka je tožniku oziroma njegovim pooblaščencem z dopisom 2142-425/2016/32 (1312-09) s 6. 3. 2017 poslala v seznanitev in mnenje vse informacije, ki jih je poleg predloženih z njihove strani, pridobila še sama. Nanje so tudi odgovorili in podali komentarje, ki jih je tožena stranka upoštevala pri utemeljitvi sprejete odločitve. Po mnenju tožene stranke je s tem izpolnila svojo dolžnost seznanitve z zbranimi informacijami, ni pa njena dolžnost, da posebej opozarja, da te informacije ne potrjujejo prosilčeve zgodbe. Tako je bil pooblaščencem predložen tudi zemljevid, iz katerega izhaja, katere enote NATO so delovale v posameznih provincah v Afganistanu.

98. Do dokazil se je tožena stranka podrobneje opredelila že v izpodbijani odločbi in jih na tem mestu ne bo ponavljala. Dodati je potrebno samo, da tožnikovo pojasnjevanje v zvezi z brado, ki naj bi bila razlog za njegovo ugrabitev, ne more biti ustrezno. Njegovo predvidevanje, da sta dva talibana na fotografiji brez brade najbrž vohuna, mora tožena stranka zavrniti, saj se je tožnik do teh oseb na osebnem razgovoru popolnoma drugače izrekel. Navedel je, da sta dve osebi dva znana komandirja talibanov, torej ju je prosilec nedvomno poznal, da je vedel, kdo sta. Tudi osebo na njegovi levi strani je poznal. Njegove tožbene navedbe samo dodatno dokazujejo, da prosilec teh dogodkov ni verodostojno opisal. Tožnik res ni nikjer navedel, da bi bil krvav, kar bi se lahko poznalo na njegovi obleki, vendar pa je na prošnji izpostavil, da so ga takrat zelo tepli in bili z njim še posebej hudi zato, ker so sumili, da je Arabec.

99. V pripravljalni vlogi tožnik ugotavlja, da se tožena stranka očitno strinja s tem, da pravil ni oziroma gre za pravno praznino, saj se niti na enem mestu ne izjavi o materialno-pravni podlagi. Ker pravil ni o tem, kdaj se dokumenti prevajajo, je vse prepuščeno zgolj diskreciji odločevalcev. Naloga pooblaščenca je, da skupaj s prosilcem pregleda prevedeno dokumentacijo in šele takrat se lahko prosilcu postavijo pravno relevantna vprašanja, torej ko vsi v postopku razumejo dokaze.

100. Upravno sodišče je dne 26. 3. 2018 s sodbo tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek in sicer primarno iz razloga, ker tožena stranka pomembnega dela relevantnih listin, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku kot dokaz za njegove trditve, in ki so bile v tujih jezikih, ni izvajala kot dokaz v skladu s pravili o tolmačenju, kar je imelo za posledico tudi posebno kršitev procesne pravice do izjave oziroma obrambe kot splošnega pravne načela v pravu EU, tožena stranka pa je tudi nepravilno uporabila materialno pravo glede statusa begunca, ker se pri oceni (ne)verodostojnosti ni držala pravil, standardov, kriterijev, ki so uveljavljeni v upravno-sodni praksi predvsem na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. 101. Vrhovno sodišče je s sklepom pritožbi tožene stranke ugodilo in je sodbo Upravnega sodišča z dne 26. 3. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V povzetku sodbe sodišča prve stopnje Vrhovno sodišče pravi, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje, kršila pravico do izjave in procesna jamstva v zvezi s tolmačenjem in prevajanjem, da tožena stranka listinskih dokazov ni izvajala oziroma je to storila brez tožnikovega sodelovanja in da ga ni soočila z neskladnostmi med njegovimi izjavami in predloženimi listinskimi dokazi pred izdajo odločbe.1 V povzetku pritožbe tožene stranke pa Vrhovno sodišče med drugim pravi, da tožena stranka navaja, da ni dolžna tožnika seznanjati s prevodi listin, ki jih je predložil tožnik, in da tožnik ni zahteval seznanitve z uspehom dokazovanja.2 V povzetku odgovora tožnika na pritožbo tožene stranke Vrhovno sodišče med drugim navaja, da tožnik pravi, da v tej zadevi ne gre za to, ali je tožnik zahteval seznanitev z dokazno oceno, ampak za to, ali ima pravico biti soočen s prevedeno dokumentacijo.3

102. V vsebinskem delu obrazložitve pa je Vrhovno sodišče odločilo, da pravica do izjave tožnika ni bila kršena s tem, ko pritožnica prosilca ni soočila z neskladnostmi med njegovimi izjavami in prevedenimi listinskimi dokazi, ki jih je sam predložil, in da je bilo stališče prvostopenjskega sodišča glede tega nepravilno.4 V odstavku 12 obrazložitve Vrhovno sodišč pravi, da ima stranka "pravico seznaniti se z uspehom dokazovanja" in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-47/93 z dne 6. 10. 1995 (odst. 5), tretji odstavek 146. člena ZUP ter sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/20016 z dne 14. 9. 2016. V nadaljevanju obrazložitve pa Vrhovno sodišče pravi, da je namreč "presoja listinskih dokazov stvar dokazne ocene, ki jo organ opravi ob odločitvi in predstavi v sami odločbi /.../ ter se kot taka lahko nanaša na pravico do izjave le v zvezi s seznanitvijo z uspehom dokazovanja, katere kršitev v tej zadevi ni zatrjevana."5 Vrhovno sodišče še poudarja, da "gre v obravnavani zadevi za nestrinjanje tožnika z dokazno oceno njegovih listinskih dokazov in stališči, na katerih temelji pritožničina odločitev"6 in se ob tem sklicuje na svoje stališče iz zadeve I Up 283/2016 z dne 3.11. 2016. Navedenega stališča "ne more spremeniti niti razlaga tretjega odstavka 15. člena in 16. člena Procesne direktive II ter 4. člena Kvalifikacijske direktive II."7 Vendar pa ob tem v opombi št. 11 ob sklicevanju na sodbo Sodišča EU v zadevi M.M. Vrhovno sodišče pravi tudi, da iz 60. odstavka sodbe Sodišča EU izhaja, da "nacionalnemu organu prosilca ni treba obvestiti o elementih, s katerimi namerava utemeljiti to odločbo, in da sprejme pripombe zadevne osebe v zvezi s tem. Povedano drugače to pomeni, da organu, seveda upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, prosilca ni treba obvestiti o svoji dokazni oceni."8 V zvezi s tem Vrhovno sodišče pravi, "da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje v izrecnem nasprotju z navedenim stališčem Vrhovnega sodišča" in da prvostopenjsko sodišče "ni navedlo razlogov, zakaj odločitev opira na stališče, ki je drugačno od tistega, ki ga je že sprejelo Vrhovno sodišče."9

103. Vrhovno sodišče še dodaja, da Upravno sodišče problematizira pritožničino dokazno oceno tožnikovih navedb o delu za afganistansko vojsko in ugrabitvi, o grozilnih klicih s strani talibanov in o vzrokih za odhod iz države, s čimer se je sodišče prve stopnje spustilo v obravnavanje tožnikove verodostojnosti in je sklepalo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. "Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so v upravnem postopku podane procesne kršitve, je zato v tej zadevi le navidezna, saj se v bistvu ne strinja s pritožničino dokazno oceno in ugotovljenim dejanskim stanjem;"10 glavna obravnava pa je obvezna tudi, ko stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah (druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1; prvi odstavek 75. člena ZUS-1).11 Zato bi bilo sodišče prve stopnje dolžno opraviti glavno obravnavo;12 Vrhovno sodišče dodaja, da iz prvostopenjske sodbe ni razvidno, zakaj ni bila opravljena glavna obravnava.13 Nejasnost razlogov izpodbijane sodbe, zakaj je sodišče kljub presoji, da dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno in da je bila kršena pravica do izjave, predstavlja po mnenju Vrhovnega sodišča kršitev poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, poleg tega se sodba ne more preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih.14

104. Dne 8. 10. 2018 je sodišče od tožnika prejelo pripravljalno vlogo, v kateri pravi, da prilaga potrdilo o verodostojnosti že predloženega dokaza, ki pa ga tožena stranka ni prevedla. Gre za potrdilo španskega veleposlaništva v Ljubljani o pristnosti priporočilnega pisma španskih vojaških enot, ki naj bi potrjevala delo tožnika v Afganistanu v .... korpusu.

105. Dne 7. 2. 2019 je senat Upravnega sodišča sklenil, da lahko v tej zadevi odloča sodnik posameznik, ker iz sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, da mora biti v ponovnem postopku opravljena glavna obravnava, vendar pa se po drugi strani Vrhovno sodišče ni opredelilo do vidika tolmačenja in neizvajanja pretežnega dela dokazov v upravnem postopku, ampak je sodbo sodišče prve stopnje razveljavilo že iz drugih razlogov. V pretežnem delu je bilo treba zato postopek zgolj ponoviti na podlagi glavne obravnave, brez da bi sodišče namesto tožene stranke izvajalo bistvene in pretežni del v upravnem postopku predloženih dokazov, ki pa se niso izvajali v upravnem postopku.

106. Tožba je utemeljena.

a.) Obravnava napotkov Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 96/2018 za ravnanje Upravnega sodišča v ponovljenem postopku:

107. Tisto, kar jasno izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 96/2018 z dne 20. 6. 2018, je to, da bi moralo Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo (in sicer iz razloga, ker je po mnenju Vrhovnega sodišča Upravno sodišče ugotovilo, da dejansko stanje in bilo popolno in pravilno ugotovljeno). Zato je Upravno sodišče v ponovnem postopku izvedlo glavno obravnavo.

108. Na preostalo vsebino iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 96/2018 je Upravno sodišče v ponovljenem postopku težje prilagodilo razsojanje v ponovnem postopku, upoštevajoč določbi prvega in drugega odstavka 11. člena Zakona o sodiščih.15 Vsekakor pa je poskušalo v čim večji meri popraviti tisto, kar po mnenju Vrhovnega sodišča v prvotnem postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo v redu.

109. V prvotnem postopku Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, ker je bila s strani tožene stranke storjena bistvena kršitev procesne narave, saj po ugotovitvi Upravnega sodišča v razveljavljeni sodbi tožena stranka elementov oziroma dokazov, ki jih je tožnik predložil v tujem jeziku, ni prevedla v skladu s pravili o tolmačenju (oziroma izvedenstvu). Tožena stranka ne samo, da po vsebini bistvenega dela listinskih dokazov ni izvajala, ampak tudi po obsegu pretežnega dela listinskih dokazov, ki jih je predložil prosilec, ni izvajala v upravnem postopku (glej razdelek o "obravnavi tožbenega ugovora glede prevajanja dokumentov, tolmačenja in izvajanja dokazov" - odst. 105 - 118 v razveljavljeni sodbi Upravnega sodišča).

110. Že v okviru tega "nadzora"16 oziroma "preizkusa"17 dejanskega stanja je Upravno sodišče v razveljavljeni sodbi presodilo, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, brez da bi sámo (s strani tožene stranke pomanjkljivo ugotovljeno) dejansko stanje tudi "ugotavljalo," saj sodišče dokazov ni izvajalo. Ocenilo je, da je pomanjkljivost dejanskega stanja takšna, da je odločbo potrebno odpraviti, kar lahko stori sodišče na seji senata na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 (v zvzei z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1), saj materialno pravne pravilnosti oziroma zakonitosti akta sodišče v takšnem primeru sploh ne more preizkusiti in torej ne more rešiti spora.18 Ker je upravno-sodna praksa takšen komentar ZUS-1 načeloma sprejela v praksi, je treba ob tem upoštevati tudi, da je ZMZ za azilne postopke imel specialno določbo (drugi stavek prvega odstavka 75. člena ZMZ), po kateri če sodišče ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, mora izvesti glavno obravnavo. Vendar ker Upravno sodišče v prvotnem (razveljavljenem) postopku ni ugotovilo zgolj to, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj tožena stranka bistvenega dela dokazov sploh ni izvajala, ampak je ugotovilo tudi, da tožnik ni imel možnosti sodelovanja pri izvajanju bistvenega dela predloženih dokazov (glej razdelek o obravnavi tožbenega ugovora "glede udeležbe in aktivnega sodelovanja stranke pri izvajanju dokazov" - odst. 119 - 152 razveljavljene sodbe) in da se tožena stranka ni držala standardov in pravil glede ocene (ne)verodostojnosti (razdelek o "uporabi t.i. strukturnega pristopa k oceni (ne)verodostojnosti v konkretnem primeru" - odst. 153-174 razveljavljene sodbe) po shemi, ki jo je v skladu z mednarodnimi standardi razvilo Upravno sodišče v sodbah v zadevah I U 979/2009-7 z dne 19. 8. 2009 in I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012, Vrhovno sodišče pa je to shemo kriterijev, standardov in pravil za oceno (ne)verodostojnosti sprejelo kot relevantno v zadevi I Up 471/2012 z dne 18. 10. 2012 (tč. 21), Upravno sodišče ni ravnalo po drugem stavku prvega odstavka 75. člena ZMZ, ampak je odločbo odpravilo na seji senata in ne po opravljeni glavni obravnavi.

111. Vendar pa je Upravno sodišče ob tem zaradi učinkovitejšega vodenja nadaljnjega postopka pred upravnim organom v razdelku o uporabi t.i. strukturnega pristopa k oceni (ne)verodostojnosti v konkretnem primeru" primeroma opozorilo na problematične vidike in pomanjkljivosti v dokazni oceni tožene stranke,19 pri čemer sodišče za posamezne elemente ni postavljalo nikakršnih končnih dokaznih ocen in ni končne dokazne ocene tožene stranke nadomestilo s svojo, tako da bi sámo ugotavljalo dejansko stanje z izvajanjem dokazov,20 ampak je toženi stranki nakazalo, v katerih elementih njena dokazna ocena očitno ne ustreza kriterijem in merilom za oceno (ne)verodostojnosti, zaradi česar je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno.

112. Zato je Upravno sodišče v prvotnem postopku poleg kršitve procesnih pravil glede tolmačenja in izvajanja dokazov in pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja ugotovilo tudi kršitev materialnega prava in je v odstavku 175 izrecno utemeljilo, zakaj v tem primeru ni bilo nujno, da izvede glavno obravnavo in zakaj je odločilo na seji senata na podlagi 74. in 75. člena ZMZ (Uradni list RS št. 11/11, 98/11 odlUS, 83/12, 111/13 in 114/13 - odlUs). V zadnji vrstici odstavka 175 je prišlo do napake, ker je bil namesto drugega stavka prvega odstavka 75. člena ZMZ, naveden drugi odstavek 75. člena ZUS-1, kar pa je bila očitna pomota, Vrhovno sodišče pa je na tej podlagi štelo, da ker ni razvidno, zakaj glavna obravnava ni bila izvedena, sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti.

113. Razdelek razveljavljene sodbe o ugovoru glede pravice do soočenja z nekonsistentnostmi in pravice do izjave (odstavki od 124 do 152) pa je Vrhovno sodišče razumelo tako, da je s tem Upravno sodišče sodbo oprlo na razloge, ki so v izrecnem nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča iz zadeve I Up 208/2016 z dne 1. 2. 2017. Po tem stališču Vrhovnega sodišča tožena stranka nima dolžnosti opozarjati tožnika na neskladnosti med izjavami in zbranim gradivom21 oziroma da ko listine, ki jih preloži tožnik, ne dokazujejo njegovih izjav, gre za vprašanje nedokazanosti izjav, ne pa za vprašanje njihove neskladnosti.22 Po mnenju Vrhovnega sodišča Upravno sodišče tudi ni navedlo razlogov, zakaj odločitev opira na stališče, ki je drugačno od tistega, ki ga je že sprejelo Vrhovno sodišče. 114. Nikjer v razveljavljeni sodbi Upravno sodišče ni navedlo, da je stališče Upravnega sodišča drugačno od stališča Vrhovnega sodišča glede pravice do izjave in glede pravice do soočenja z nekonsistentnostmi ali da Upravno sodišče od stališča Vrhovnega sodišča odstopa; ampak je Upravno sodišče v odstavkih od 124 do 152 razveljavljene sodbe stališča Vrhovnega sodišča o tem vprašanju poskušalo umestiti v razlago pravice do izjave z vidika prava EU in je izrecno navedlo, da ne vidi razlike med stališčem Vrhovnega sodišča in pravom EU oziroma da je ta razlika zgolj navidezna23 oziroma da tožena stranka napačno razlaga in uporablja stališča iz sodne prakse Vrhovnega sodišča.24 Če pa je Vrhovno sodišče menilo drugače in v razveljavljeni sodbi Upravnega sodišča vidi odstop od stališč Vrhovnega sodišča, potem stranke tega spora razloge za razhajanje v razlagi med Upravnim sodiščem in Vrhovnim sodiščem lahko najdejo v odstavkih 124 do 152 razveljavljene sodbe.

115. Tisto, kar poleg usmeritve na izvedbo glavne obravnave tudi nesporno izhaja iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča z dne 20. 6. 2018, in kar mora Upravno sodišče upoštevati v čim večji meri, pa je tudi to, da se Vrhovno sodišče ni v nobenem delu obrazložitve izreklo o ključnem razlogu, zaradi katerega je Upravno sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, brez da bi ob tem prvostopenjsko sodišče sámo in namesto tožene stranke izvajalo dokaze na glavni obravnavi (drugi odstavek 51. člena ZUS-1) in v tem smislu (na novo) "ugotavljalo" dejansko stanje. To pomeni, da je ključna nezakonitost izpodbijanega akta ostala tudi po izdaji sklepa Vrhovnega sodišča, to je, da tožena stranka bistvenega dela elementov oziroma dokazov, ki jih je tožnik v upravnem postopku predložil v tujem jeziku, in jih je tožena stranka uporabila v dokazni oceni o tožnikovi neverodostojnosti, sploh ni izvajala, saj jih ni prevedla in jih ni izvajala na ustnem zaslišanju v upravnem postopku. Obravnava tega tožbenega ugovora je vsebina naslednjega razdelka obrazložitve te sodbe.

b.) Obravnava tožbenega ugovora glede tolmačenja in izvajanja predloženih dokazov ter na to vezane pravice do izjave (obrambe)

116. Čeprav je sporna vprašanja v zvezi z dokazovanjem (vključno s prevajanjem in tolmačenjem) treba presojati integrativno - ob upoštevanju domače zakonodaje skupaj s pravili EU, je že zgolj iz določil ZUP razvidno, da je tožena stranka v konkretnem primeru kršila določbe o tolmačenju in izvajanju dokazov.

117. Glede pravil prevajanja dokumentov, potrebnih za obravnavanje prošnje, določilo člena 10(5) Procesne direktive 2013/32/EU izrecno pravi, da morajo države članice EU to urediti v nacionalni zakonodaji. Sicer tudi na splošno velja, da je treba ZMZ-1 glede pravil o ugotovitvenem postopku uporabljati skupaj z določbami ZUP, kajti sicer bi uporaba ZMZ-1 brez upoštevanja določil ZUP glede ugotavljanja dejstev in dokazovanja lahko pripeljala do prakse, ki bi bila v nasprotju s pravom EU.

118. Na uporabo določil ZUP v azilnih zadevah, ko gre za vprašanja dokazovanja in dokaznega postopka, se v nekaterih zadevah sklicuje tudi Vrhovno sodišče.25 Vrhovno sodišče celo izrecno pravi, da morajo biti v azilnem postopku spoštovane procesne garancije, ki jih zagotavlja ZUP, če o tem v ZMZ-1 ni določb, ki bi drugače urejale določeno procesno situacijo ali ki bi določena procesna jamstva celo izključevale;26 ob tem se Vrhovno sodišče opira na 146. člena ZUP tako v smislu pravice stranke, da sodeluje pri izvedbi dokazov, kot tudi v smislu pravice stranke, da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče.27

119. Temeljno načelo ZUP je, da je treba "pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi" (1. odstavek 138. člena ZUP), kar pomeni tudi, da je "preden se izda odločba, treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke)" (1. odstavek 9. člena ZUP). Ker se preden se izda odločba, dejstva ugotovijo z dokazi (1. odstavek 164. člena ZUP) in kot dokaz se lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari, kamor spadajo tudi listine (2. odstavek 164. člen ZUP), so naslednja relevantna vprašanja za razrešitev tega upravnega spora, kaj je zakonodajalec predpisal, da uradna oseba počne z listinskimi dokazi, ki jih je potrebno prevesti, kdaj te listine prevaja oziroma v kateri fazi postopka in če lahko oziroma do kdaj stranka lahko pri tem sodeluje in ali je tolmačenje del dokaznega postopka pred izdajo upravne odločbe.

120. Iz ZUP nedvomno izhaja, da uradna oseba dokaze "izvaja" oziroma da uradna oseba "dokazovanje izvaja" (1. in 2. odstavek 139. člena, 1. odstavek 165. člena in 166. člen ZUP). Tudi tožena stranka v zadnjem odstavku pod točko I. odgovora na tožbo pravi, da se "dokazi izvajajo tekom celotnega postopka za priznanje mednarodne zaščite." Dokazi se torej izvajajo. To med strankama ni sporno. Med strankama tudi ne bi smelo biti sporno, da je treba dokaze najprej izvajati in šele nato je mogoče narediti dokazno oceno. In če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, da se lahko dokazi izvajajo.28

121. Vendar pa tožena stranka v odgovoru na tožbo tudi pravi, da "odločitev o tem, kdaj se bo prevajal določen dokaz, ni vezana na kakšen poseben zakonski rok, zato se tožena stranka ne strinja, da je prevajanje dokumentacije po izvedenem osebnem razgovoru nezakonito samo zato, ker je storjeno po osebnem razgovoru." Takšno stališče tožene stranke in praksa, ki se kaže v izpodbijanem aktu, sta napačna ne samo z vidika ZUP v zvezi z izvajanjem osebnega razgovora po ZMZ-1, ampak tudi z vidika prava EU.

122. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne šele z izdajo odločbe. Področje izvajanja dokazov je urejeno v XII. poglavju, ki ureja postopek pred izdajo odločbe. Tudi tolmačenje je urejeno pod točko 6 oddelka B z naslovom "dokazovanje" in sicer v tem istem XII. poglavju ZUP. Za tolmače se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki veljajo za izvedence (198. člen ZUP). Še posebej je smiselna uporaba določb za izvedence v zvezi s tolmačenjem potrebna v zadevah mednarodne zaščite zaradi tega, ker v zadevah mednarodne zaščite ne gre za prevajanje iz evropskega jezika v slovenščino o okoliščinah, ki so se dogajale v evropski družbi, ampak gre za prevajanje okoliščin, ravnanj, podatkov, stanj, ki izvirajo iz bistveno drugačnega socialnega, kulturnega, političnega, varnostnega, religioznega, vrednostnega, ekonomskega okolja in je zato možno dosti več nesporazumov, nerazumevanja, nevednosti, nejasnosti glede prevedenih vsebin, ki jih je zato treba sproti razčiščevati. Tudi v sklepu I Up 96/2018 z dne 20. 6. 2018, s katerim je razveljavilo prvotno sodbo Upravnega sodišča, Vrhovno sodišče pravi, da ima stranka pravico sodelovati pri izvedbi dokazov in postavljati vprašanja izvedencem.29

123. Dokaz z izvedencem oziroma tolmačem po ZUP se opravi takrat, ko je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga (1. odstavek 189. člena ZUP in 1. odstavek 39. člena ZMZ-1). Izvedenstvo se vedno "opravi" na ustni obravnavi (1. odstavek 154. člena ZUP), če pa se opravi izven ustne obravnave, se izvedensko delo "predstavi" na ustni obravnavi (2. odstavek 194. člena ZUP). Izvedenstvo v smislu tolmačenja se torej mora opraviti na ustavni obravnavi oziroma ob ustnem razgovoru po ZMZ-1, ne pa tekom nekega drugega netransparentnega (procesnega) dejanja.30 V predmetni zadevi se dokaz s tolmačenjem pomembnega dela predloženih listin ni izvajal ob ustnem razgovoru. Ti dokazi se torej sploh niso izvajali.

124. Tožena stranka stoji na stališču, da je listinske dokaze predložil tožnik, torej jih je poznal, zato ni bilo potrebno, da bi organ prosilcu predočil prevode listinskih dokazov pred izdajo odločbe.

125. Drži sicer, da se vsa dejstva ne dokazujejo. Ne dokazujejo se dejstva, ki niso sporna, ki so splošno znana (2. odstavek 140. člena ZUP) in lahko se ne dokazujejo tudi tista dejstva, ki so organu znana ali izhajajo iz uradnih evidenc (2. točka 1. odstavka 144. člena ZUP), ali ki jih zakon domneva (3. odstavek 165. člena ZUP). Vendar v konkretnem primeru ni šlo za nobeno tako dejstvo. Dokazovati je torej treba tista dejstva, ki so v zadevi "sporna", katera dejstva je treba dokazovati, pa "odloči uradna oseba, ki vodi postopek glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi" (1. odstavek 165. člena ZUP). Nobenega dvoma ne more biti, da so v konkretnem primeru predloženi listinski dokazi in prevodi teh listin vplivali na odločitev v konkretni zadevi in da so dejstva v zvezi s tem sporna, a kljub temu uradna oseba ni odločila, da bi se prevodi listinskih dokazov, ki jih je ocenila tožena stranka, "izvajali kot dokaz" na osebnem razgovoru.

126. Kadar niso izpolnjeni pogoji za skrajšani ugotovitveni postopek in tožena stranka v konkretnem primeru tudi ni odločala v t.i. skrajšanem ugotovitvenem postopku, potem postopek brez zaslišanja stranke ni dopusten (člen 14(2) Procesne direktive 2013/32/EU ter 38. člen ZMZ-1) in uradna oseba mora izpeljati poseben ugotovitveni postopek, ki ima po ZUP lahko različne modalitete. Po ZMZ-1 je glavna oblika posebnega ugotovitvenega postopka "osebni razgovor", ki ga mora uradna oseba voditi na način, ki omogoča osebi, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine "predstavi celovito" (1. odstavek 37. člena ZMZ-1), uradna oseba pa na osebnem razgovoru "ugotavlja razloge in vsa druga dejstva in okoliščine, ki so lahko pomembna za odločitev" (2. in 3. alineja 2. odstavka 46. člena ZMZ-1); ni pa osebni razgovor edino sredstvo ugotovitvenega postopka. Ugotovitveni postopek ni nujno omejen zgolj na osebni razgovor, kajti v postopku organ tudi preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi in z informacijami - splošnimi (8. alineja 1. odstavka 23. člena ZMZ-1) in specifičnimi (9. alineja 1. odstavka 23. člena ZMZ-1) - se prosilca tudi seznani pisno ali ustno pred izdajo odločbe in "prosilec se lahko pisno ali ustno izjavi glede predloženih informacij" (22. člen ZMZ-1). Praviloma pa to vendarle poteka na osebnem razgovoru, kajti po določilu člena 15(3) Procesne direktive 2013/32/EU države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da "osebni razgovori potekajo v razmerah," ki prosilcem omogočajo, da razloge za svojo prošnjo "celovito predstavijo" in v ta namen po določbi člena 15(3)(c) Procesne direktive 2013/32/EU države članice med drugim "izberejo tolmača, ki je sposoben zagotoviti ustrezno komunikacijo med prosilcem in osebo, ki vodi razgovor."

127. Ker je tožnik v konkretnem primeru predložil listinske dokaze oziroma določene elemente v zvezi z njegovo prošnjo v tujem jeziku, bi za "ugotavljanje razlogov in vseh drugih dejstev in okoliščin, ki so lahko pomembna za odločitev" (2. in 3. alineja 2. odstavka 46. člena ZMZ-1) ter za ustrezno komunikacijo med uradno osebo in prosilcem na osebnem razgovoru moral biti angažiran tolmač zaradi izvajanja dokaza s prevodom predloženih listinskih dokazov (elementov). To se v postopku ni zgodilo.

128. Tudi z vidika azilnega prava EU po interpretaciji Sodišča EU izvajanje dokazov v povezavi z oceno (ne)verodostojnosti pomeni to, da pristojni nacionalni organi v okviru obravnavanja dejstev in okoliščin izjave prosilca ter listinske in druge dokaze, predložene za utemeljitev njegove prošnje, preizkusijo z zaslišanji.31 Izvajanje dokazov ter omenjeni "preizkus" na zaslišanju je torej po naravi stvari in logično možen, učinkovit in dopusten po tem, ko je opravljen prevod relevantnih dokumentov in se ti dokazi izvajajo na zaslišanju, ne pa da stranka za prevode izve šele z izdajo odločbe.32

129. Tolmač torej služi ustrezni komunikaciji med prosilcem (pooblaščencem) in uradno osebo tekom izvajanja osebnega razgovora in ta komunikacija poteka med njimi ne samo ustno, ampak tudi na podlagi listinskih dokazov, ki jih prosilec oziroma pooblaščenec predloži(ta) v postopku. Listinski dokazi v obliki različnih vrst dokumentov, ki jih je v konkretnem primeru predložil tožnik v upravnem postopku, morajo biti deležni enake stopnje preverjanja njihove dokazne vrednosti kot ustne izjave stranke. Listinski dokazi (dokumenti) ne smejo biti ocenjeni izolirano, ampak v povezavi z drugimi dokazi in stranka mora pred negativno odločitvijo imeti možnost, da pojasni ali komentira pomisleke uradne osebe.33

130. Določba prvega stavka 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU nadalje pravi, da organ za presojo "med osebnim razgovorom" zagotovi, da se da prosilcu ustrezna možnost predstavitve "elementov", potrebnih za "čim popolnejšo utemeljitev prošnje" v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU in to vključuje možnost podati pojasnilo glede "elementov", ki morda manjkajo, in/ali morebitne neskladnosti ali nasprotja v izjavah prosilca. To v kontekstu pravice do izjave kot splošnega načela znotraj prava EU pomeni, da ima stranka možnost, da lahko popravi napako, da uveljavlja dejstva v zvezi z njenim osebnim položajem, organ mora ustrezno upoštevati njene pripombe, prek skrbne in nepristranke preučitve zadeve in "izjemoma" mora stranki celo posredovati dejstva, na katerih bo utemeljil odločbo ter mu dati rok za razmislek, če stranka ni mogla razumno domnevati, katera dejstva so ji očitana, ali kadar je bila objektivno v takem položaju, da nanje ni mogla odgovoriti brez nekaterih preverjanj ali postopkov, zlasti z namenom pridobitve potrdil.34 Za to mora imeti stranka oziroma njen pooblaščenec po pravu EU pravico do dostopa do informacij v spisu, "na katerih temelji ali bo temeljila odločba."35 V konkretnem primeru pa pooblaščenka stranke ni imela dostopa do prevedenih dokumentov, na katerih temelji odločba in o teh prevodih niti ni bila obveščena oziroma je zanje izvedela po prejemu odločbe.

131. Ker tožena stranka v konkretnem primeru ni prevedla pravno-relevantnih listinskih dokazov,36 je kršila določbe prvega odstavka 189. člena ZUP, 198. člena ZUP, prvi odstavek 154. člena ZUP, 165. člen ZUP, drugim odstavek 194. člena ZUP, prvi in drugi odstavek 6. člena ZMZ-1, prvi odstavek 39. člena ZMZ-1 in 3. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1, prvi odstavek 37. člena ZMZ-1 in člen 23(1) Procesne direktive II, prvo, drugo, tretjo, četrto točko tretjega odstavka 146. člena ZUP. Kršitev navedenih določb ZUP (vključno z 8. členom ZUP) je podana tudi iz razloga, ker je tožena stranka sporno dejstvo, v zvezi s katero je ugotovila določeno nekonsistentnost, ugotavljala v dveh ločenih fazah postopka – z zaslišanjem stranke in z naknadnim prevodom listinskega dokaza, pri čemer je prvo dokazno sredstvo z zaslišanjem izvedla na osebnem razgovoru ob sodelovanju tožnika, drugo "dokazno sredstvo" pa je "izvedla" sama brez sodelovanja stranke. Z dvema ali več dokaznimi sredstvi je sicer možno in zaželeno ugotavljati oziroma preverjati določeno sporno ali negotovo dejstvo, vendar pa je treba ta dokazna sredstva izvajati skupaj, ne pa v dveh različnih fazah postopka, pri čemer je pri eni stranka udeležena in sodeluje, pri drugi pa ne.

132. Kljub temu, da je ta napaka takšna, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), je sodišče na zaslišanju na glavni obravnavi preverilo, katerih predloženih dokumentov tožena stranka ni prevedla in jih ni izvajala, da bi sodišče ocenilo tudi njihovo težo v celotnem predloženem dokaznem gradivu in da bi na tej podlagi tudi ugotovilo, ali je bila zaradi neizvajanja dokazov, če so bili ti dovolj pomembni, kršena tudi pravica prosilca do izjave (obrambe) kot splošnega pravnega načela iz prava EU v zvezi z prvim odstavkom 9. člena oziroma prvim odstavkom 138. člena ZUP in prvi odstavek 37. člena ZMZ-1. 133. Na glavni obravnavi je sodišče tako pri toženi stranki kot tudi pri tožeči stranki preverilo, kateri dokumenti so bili prevedeni in kateri ne, zaradi ocene njihove teže oziroma pomena za celovito dokazno oceno v ponovljenem postopku. V upravnem spisu se namreč nahaja več listin v tujih jezikih, ki jih je kot dokaz predložil tožnik, med tem ko iz upravnega spisa izhaja, da je bil preveden samo zelo majhen del teh listin. Zato je sodišče na glavni obravnavi najprej postavilo več vprašanj toženi stranki in sicer, kolikšen del dokumentov, ki jih je predložil tožnik, je bilo prevedenih, po kakšnem kriteriju je bila opravljena izbira, katere dokumente je tožena stranka prevedla in katere ne in če so bili vsi prevedeni dokumenti uporabljeni v dokazni oceni in vstavljeni v upravni spis. Tožena stranka je odgovorila, da so bili prevedeni skoraj vsi predloženi dokumenti, da so bili prevedeni tisti, ki naj bi potrjevali izjave ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru in da so bili vsi prevedeni dokumenti tudi uporabljeni v končni dokazni oceni in vstavljeni v upravni spis. Po pojasnilu tožene stranke so bili vsi dokumenti, ki so bili predloženi v farsi jeziku, tudi prevedeni in so del upravnega spisa.

134. Pooblaščenka tožeče stranke je temu na glavni obravnavi oporekala z izjavo, da so bili prevedeni samo 4 dokumenti od bistveno več dokumentov, kot jih je tožnik predložil in da so bili prevedeni: izjava z dne 2. 3. 2014 (ki se nanaša na podatek o pogodbi družbe E.S. ter družbe D.T. za nakup goriva ter na podatek o dostavljeni količini goriva ter o odškodninskem zahtevku); lastnoročna izjava tožnika z dne 5. 8. 2014 (ki se nanaša na podjetje F. glede projekta na letališču), za katerega tožeča stranka pravi, da ima polno slovničnih napak; v spisu je tudi prevedena izjava I. o nakupu goriva, ki se tudi nanaša na poslovno sodelovanje s podjetjem E.S.).

135. Pooblaščenka tožnika je opozorila, da cel kup drugih dokumentov ni bil preveden, vključno z grozilnim pismom z dne 30. 9. 1395. Iz podatkov v spisu izhaja, da je PIC pismo talibanov z dne 30. 9. 1395 (20. 12. 2016) v slovenskem prevodu poslal toženi stranki dne 11. 1. 2017. 136. Iz podatkov v spisu izhaja, da je PIC toženo stranko po izdaji izpodbijane odločbe, in sicer dne 2. 4. 2017, zaprosil za prevode dokumentov, ki so bili uporabljeni v izpodbijani odločbi. Dne 3. 4. 2017 je PIC prejel omenjene listine, na katere se je sklicevala pooblaščenka tožeče stranka na glavni obravnavi.37

137. Glede na količino predloženih dokumentov s strani tožnika je očitno, da ne drži, da je tožena stranka prevedla skoraj vse dokumente. Očitno je, da gre za zelo majhen del manj pomembnih dokumentov, od vseh tistih, ki jih je predložil tožnik v upravnem postopku, saj se prevedena vsebina dokumentov, ki je v spisu, ne nanaša neposredno na razloge ali dejanja preganjanja. Tožena stranka ni prevedla oziroma se v spisu ne nahajajo prevodi ključnih dokumentov, ki se nanašajo na: razloge za preganjanje, to je na sodelovanje tožnika z afganistansko vojsko z NATO, s podjetjih v večinski lasti Kanade, ZDA; priporočilna in zahvalna pisma v zvezi s tožnikovim delom v Afganistanu; na dejanja preganjanja, kot so sporočila na slikah in zvočnih posnetkih talibanov, ki naj bi pomenila grožnje tožniku. Slednje je PIC poslal toženi stranki dne 6. 9. 2016. Fotografije bančnih kartic, potnega lista in dokumentov tožnikovega očeta je PIC poslal toženi s stranki dne 12. 8. 2016. Dne 6. 5. 2016 je PIC toženi stranki poslal različna potrdila in pogodbe, povezane z tožnikovim poklicem, spričevalo mature, različna priporočilna pisma, tazkiro, fotografijo s talibani, izkaznico, s katero je izkazoval pravico do prehrane v času opravljanja dela v afganistanski vojski, potrdila o opravljenih tečajih, vizi za Dubai; tri originalne pisemske ovojnice.38

138. Tožena stranka je 15 različnih potrdil in potni list poslala v forenzično preiskavo. NFL ni našel znakov prenarejanja na potnem listu, kakor tudi ne na potrdilih in certifikatih.39 Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj tožena stranka tega dejstva, ki je bilo ugotovljeno z izvedenstvom, ni upoštevala v dokazni oceni.

139. Iz presoje v prvostopensjki sodbi, ki je bila razveljavljena, ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo, zakaj Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, izhaja, da so za dokazno oceno pomembni dokumenti, katerih prevodi niso v upravnem spisu, in sicer so to dokumenti, s katerimi je tožnik dokazoval usposobljenost za delo za afganistansko vojsko: potrdilo Microsofta o uspešno zaključenem programu usposabljanja; potrdilo Nacionalnega izobraževalnega inštituta iz leta 2006; potrdilo Inštituta za informacijsko tehnologijo Afganistana iz junija 2008; potrdilo U., da je med 2006 in 2008 usposabljal druge osebe na področju informacijske tehnologije; štiri potrdila o opravljenih usposabljanjih s področja informatike.40 Sodišče je v prvotnem postopku ugotovilo, da tožena stranka ni prevajala in izvajala dokazov glede dela tožnika za ameriško-kanadsko podjetje in delo v vladnih službah: priporočilo mentorja iz divizije št. ... z dne 6. 10. 2010; zahvala Ministrstva za obrambo Afganistana za sodelovanje v enoti ...; informacije o podjetju C.; zahvala za delo podpiranja afganistanske vojske (...); potrdilo o delu v diviziji št. ... (...); referenčno pismo ... z dne 6. 10. 2010; zahvalno pismo NATO z dne 23. 2. 2010; referenčno pismo U.; zahvalno pismo ...; dva registracijska certifikata za podjetje E.S., ki ga je izdalo Ministrstvo za trgovino in industrijo Afganistana, pri čemer naj bi bilo iz potrdila afganistanske investicijske agencije z dne 4. 11. 2013 (dokument št. 4/23) razvidno, da je tožnik odgovorna oseba tega podjetja, ki je to podjetje tudi registrirala na podlagi afganistanskih zakonov; v zvezi s tem podjetjem je tožnik predložil veliko poslovnih listin, ki kažejo na različne transakcije in pogodbena razmerja; predložil je potrdilo Ministrstva za rudarstvo, da je za ta organ med letoma 2006 in 2007 opravljal storitve informacijske tehnologije; predložil je potrdilo afganistanskega inštituta za informacijsko tehnologijo iz leta 2008, da je opravil štirimesečno usposabljanje po programu Mose na področju informacijske tehnologije; na dokumentu, ki ga je tožena stranka označila s št. 4715 je z roko napisan prevod - Potrdilo Ministrstva za obrambo Afganistana, v katerem se zahvaljujejo tožniku za njegovo delo in sodelovanje v afganistanski vojski v enoti ...; z naslednjo številko 4/16 je označen certifikat odličnosti, ki ga je podjetje Microsoft izdalo tožniku za pridobitev naziva "Microsoft Certified Professional", ki ga je izdal izvršni direktor ...; potrdilo mednarodne nevladne organizacije ..., ki je sicer kot dobrodelna organizacija registrirana v Angliji, in ki izkazuje, da naj bi tožnik od oktobra 2008 do marca 2009 kot prostovoljec in pripravnik v oddelku za informacijsko tehnologijo in kadrovski menedžment uspešno odpravljal določene probleme informacijske tehnologije in da je opravljal več nalog s področja informacijske tehnologije.

140. Tudi v tem postopku je Upravno sodišče enakega mnenja, da gre za pomembne dokumente, ki bi sicer lahko imeli različno dokazno težo, če bi bili prevedeni in izvedeni v upravnem postopku - glede na stopnjo njihove zveze s pogoji za status begunca - in to bo morala tožena stranka ugotoviti v ponovljenem postopku.

141. Nobenega od zgoraj naštetih listin v prevodu ni v spisu. To ne pomeni, da bi tožena stranka morala nujno prevajati vse te dokumente, morala pa bi prevesti vsaj tiste, ki se neposredno nanašajo na okoliščine, ki morebiti tožnika uvrščajo med osebe, ki so lahko za talibane visoko profilirane zaradi sodelovanja z afganistansko ali tujo zavezniško vojsko. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj teh dokumentov tožena stranka ni prevedla oziroma jih ni izvajala.

142. Posledično je bilo zaradi netolmačenja in neizvajanja pomembnega dela dokazov kršena tudi pravica do izjave (obrambe) prosilca v upravnem postopku. Ob tej ugotovitvi se Upravno sodišče opira na stališče in interpretacijo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 208/2016 z dne 1. 2. 2017, kjer je prosilec v postopku predložil odločbe madžarskega organa o zavrnjenih prošnjah za mednarodno zaščito. Ministrstvo je te odločbe prevedlo po svoji interni prevajalski službi, vendar prevodov ni vročalo niti tožniku niti njegovim pooblaščencem. Ker je Vrhovno sodišče enako kot predhodno že Upravno sodišče ugotovilo, da se je ministrstvo v negativni odločbi v bistvenih delih sklicevalo ravno na prevode odločb madžarskih organov in je primerjalo izjave prosilca pred slovenskimi in madžarskimi organi, je Vrhovno sodišče pritrdilo stališču Upravnega sodišča, da je bila kršena pravica do izjave tožnika, ker prosilca ni seznanilo z ugotovljenimi neskladji med njegovimi izjavami v obeh postopkih, da bi lahko pojasnil odstopanja. Vrhovno sodišče je dodalo, da ne zadošča, da so se prevodi odločb nahajali v spisu. Tožnikova pooblaščenka niti ni mogla pričakovati, da ji takšni dokumenti ne bi bili vročeni. V teh zadevi je šlo za povzetke tožnikovih izjav in ne za njihov dobesedni zapis. Vrhovno sodišče je v omenjeni zadevi tudi opozorilo, da "bi se pomen izjav s prevodom po pritožničini interni prevajalski službi lahko tudi nekoliko spremenil."41

143. V ponovnem postopku bo tožena stranka vsekakor morala izvajati dokaz z vpogledom v potrdilo veleposlaništva Kraljevine Španije, da naj bi tožnik delal za ... korpus, ki ga je tožnik predložil v upravnem sporu, in ga sodišče na glavni obravnavi ni izvajalo, ker to ni bilo nujno potrebno za presojo v tem upravnem sporu. Tožnik je na glavni obravnavi pojasnil, da gre za dokaz, ki ga je sicer predložil že v upravnem postopku, le da ni imel žiga in podpisa uradne osebe.

144. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka pri oceni (ne)verodostojnosti tožnika upoštevati tudi standarde, kriterije in pravila glede izvajanja te ocene, ki jih je že potrdila upravno-sodna praksa v Sloveniji. V povezavi s tem je pooblaščenka tožnika na glavni obravnavi upravičeno opozorila tudi na to, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na kateri pravni podlagi je tožena stranka prevzela ugotovitve o nekaterih nekonsistentnostih v izjavah prosilca, ki jih je na poziv tožene stranke v postopku podala Generalna policijska uprava (Uprava kriminalistične policije, dopis z dne 27. 12. 2016). To procesno nejasnost bo tožena stranka morala odpraviti v ponovljenem postopku.

145. Upravni organ pa bo v ponovnem postopku lahko v dokazno oceno vključil tudi to, kar je tožnik povedal na zaslišanju na glavni obravnavi glede pridobivanja dokumentov in njegove usposobljenost na področju informacijske tehnologije in znanja jezikov, kar bi se lahko ujemalo z njegovo razširjeno poklicno dejavnostjo za več različnih tujih institucij. Glede dokumentov je izpovedal, da je v Evropo potoval brez dokumentov, ker bi sicer zaradi sodelovanja z ameriško vojsko lahko ogrozil svojo varnost, ko je potoval čez Iran. Po prihodu v Slovenijo mu je vse dokumente, ki jih je predložil v upravnem postopku, pomagala pridobiti mama, imel pa jih je pri prijateljih in znancih. Vsi dokumenti so bili izdani že v času, ko je odšel na pot proti Evropi. Vsi dokumenti so bili predloženi takšni, kot so bili izdani. Tožnik je še povedal, da nobenih prenarejanj dokumentov ni bilo.

146. Ker v predmetni zadevi ne gre za manjši ali celo neznaten del neprevedenih elementov oziroma neizvedenih dokazov, sodišče zaradi sorazmernosti upoštevanja pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in člena 46(3) Procesne direktive II ter na drugi strani ustavnega načela delitve oblasti (drugi odstavek 3. člen Ustave v zvezi z prvim odstavkom 157. člena Ustave) ni dopolnilo oziroma popravilo te napake z originalnim izvajanjem dokazov na glavni obravnavi in pri tem se je Upravno sodišče oprlo tudi na novejša stališča Sodišča EU o enotni razlagi obveznosti izvajanja dokazov v sodnem postopku oziroma o tem, katera je ključna faza skupnih postopkov, uvedenih s Procesno direktivo II."42 To je predmet naslednjega razdelka obrazložitve sodbe.

c.) Utemeljitev odločitve, da je sodišče po zelo omejenem izvajanju dokazov na glavni obravnavi izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje:

147. V sodbi v zadevi Sacko, ki je bila izdana pred sklepom Vrhovnega sodišča I Up 96/2018, je drugi senat Sodišča EU začel razvijati interpretacijo prava EU o tem, kdaj mora sodišče v azilnih zadevah, ko odloča o pritožbi zoper upravno določbo v sodnem postopku na prvi stopnji, izvajati dokaze na glavni obravnavi in ta interpretacija se ne ujema s tem, kar določa drugi stavek prvega odstavka 75. člena ZMZ.43

148. V tej zadevi Sodišče EU pravi, da če sodišče države članice EU oceni, da lahko opravi presojo "zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera, vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, lahko odloči, da ne bo zaslišalo prosilca"44 /.../; to vključuje tudi upoštevanje "objektivnih podatkov v spisu, pripravljenem na podlagi postopka na prvi stopnji /.../ vključno z zapisnikom ali posnetkom osebnega razgovora" /.../.45 Sodišče EU pri tem ne dela razlike med tem, ali gre za ugoditev ali zavrnitev tožbe. Opustitev zaslišanja v upravnem sporu je dopustna, če dejanske okoliščine ne dopuščajo "nikakršnega dvoma" glede utemeljenosti odločbe.46 Po mnenju Sodišča EU se s tem upošteva interes držav članic in prosilcev iz uvodne izjave 18 Procesne direktive II, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave.47 Že iz te sodbe, ki je bila sprejeta pred sklepom Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 96/208, torej izhaja, da z vidika prava EU ni ovir, da ne bi moglo sodišče prve stopnje presojati pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja ali pravilnost sklepa o dejanskem stanju na podlagi seje senata in brez zaslišanja tožnika - tudi če ugotovi, da je tožba utemeljena in ne samo, kadar ugotovi, da tožba ni utemeljena. Drugačna razlaga bi namreč postavila toženo stranko v pravnem sporu v izrazito procesno prednost v razmerju do prosilca. Tožena stranka bi namreč lahko v praksi pavšalno ugotavljala dejansko stanje, kar se v praksi ne dogaja redko, in sodišče bi tožbi zoper tako odločbo lahko ugodilo samo pod pogojem, če bi sámo izvedlo dokaze, ki jih ni izvedla tožena stranka, ali jih je ocenila preveč pavšalno.

149. Kakšen pomen bo dala sodna praksa stališču Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 96/2018, da je bila s sodbo prvostopenjskega sodišča kršena "pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin"48 (v nadaljevanju: EKČP), ker je sodišče sodbo izdalo brez glavne obravnave, bo pokazal čas, glede na to, da temeljne človekove pravice do poštenega postopka ni mogoče kršiti Ministrstvu za notranje zadeve, ampak ta pravica pripada zasebni fizični ali pravni osebi, ki je v sporu z državo; in v konkretnem primeru je prosilec v (kasneje razveljavljenem) postopku uspel in se zoper prvostopenjsko sodbo ni pritožil, ker je bila sodba zanj ugodna in zato njegova pravica do poštenega postopka ni mogla biti kršena, ministrstvo pa se na to pravico ne more sklicevati, ker temeljne človekove pravice ne pripadajo državi. Upoštevajoč dejstvo, da se na poštenost postopka na podlagi 6. člena EKČP po praksi Evropskega sodišča za človekove niti prosilci za azil ne more sklicevati,49 oziroma to pravno določilo tudi z vidika prava EU ne more biti kriterij za sodno presojo,50 Upravno sodišče pripominja, da je z obravnavanega vidika relevantna pravica prosilca za mednarodno zaščito (do poštenega postopka) iz določila 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi s pravico iz člena 46(3) Procesne direktive II, katere nadaljnjo interpretacijo s strani Sodišča EU Upravno sodišče povzema v nadaljevanju tega razdelka.

150. Po interpretaciji Sodišča EU v zadevi Sacko je torej glavna obravnava z zaslišanjem tožnika nujna samo v primeru, če sodišče oceni, da brez tega ne bi bilo mogoče opraviti "podrobne in ex nunc presoje" dejstev in pravnih vprašanj.51 Gre seveda za pravica do sojenja na glavni obravnavi, ki pripada prosilcu ne pa državnemu organu.

151. V naslednji zadevi Alheto je Veliki senat Sodišča EU pomembno nadgradil interpretacijo iz zadeve Sacko glede obveznosti razpisa glavne obravnave v azilnih zadevah in dodatno glede tega, koliko procesne avtonomije glede razlage pravil o glavni obravnavi ostaja sodiščem držav članic. V zadevi Alheto Sodišče EU z razliko od zadeve Sacko razlago začne z razlikovanjem med "organom za presojo," ki ga Procesna direktiva II opredeljuje v členu 2(f) kot kateri koli para-sodni ali upravni organ v državi članici, ki je "odgovoren za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito in je pristojen izdajati odločbe na prvi stopnji" na eni strani in "sodiščem" iz člena 46 Procesne direktive II na drugi strani.52 Iz interpretacije Sodišča EU izhaja, da mora najprej o zadevi odločiti organ, ki je določen za presojo o prošnji.53

152. V naslednjem koraku Sodišče EU izpostavlja, da v členu 46(1) in (2) Procesne direktive II ni napotitve na nacionalno pravo in da se morajo izrazi v Procesni direktivi II v tej zvezi "razlagati in uporabljati enotno".54 V tretjem koraku Sodišče EU pravi, da morajo države članice na podlagi člena 46(3) Procesne direktive II "nacionalno pravo prilagoditi tako," da obravnava zadevnih pravnih sredstev vključuje preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov, ki sodišču omogočajo "posodobljeno" presojo obravnavane zadeve.55 Sodišče EU torej nalaga obveznost izvedbe glavne obravnave z zaslišanjem prosilca samo v primeru, če je to potrebno zaradi podrobne in posodobljene (ex nunc) presoje, kadar je potrebno upoštevati nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo,56 in glede katerih se organ ni izrekel57 in v takem primeru ni treba spisa vrniti organu za presojo;58 druga možnost pa je, da se novi elementi pojavijo po sprejemu izpodbijane odločbe in je treba prosilca zaslišati, da se ta izjavi, če bi lahko ti novi elementi neugodno vplivali nanj.59 V vsakem primeru pa mora sodišče "preučiti" tako dejanske in pravne elemente za položaj prosilca, ki jih je organ upošteval, ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejemu upravne odločbe.60 V nekaterih od teh situacij je torej glavna obravnava z zaslišanjem tožnika z vidika enotne razlage Procesne direktive II in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah potrebna in sicer, če gre za nova dejstva in dokaze; v nekaterih primerih pa ne, če se presoja dejanskih in pravnih vprašanj lahko opravi na podlagi podatkov v spisu.

153. V zadevi Alheto Sodišče EU razvija tudi interpretacijo, da je zaradi splošne sistematike Procesne direktive II treba šteti, da je "ključna faza" v postopku odločanja tista, ko upravni ali para-sodni organ, ki ima posebna sredstva in za to specializirano osebje, preizkusi prošnjo za mednarodno zaščito" /.../.61 Zato je v uvodnem delu te interpretacije Sodišče EU naredilo že omenjeno razliko med pristojnostjo upravnega ali para-sodnega organa na prvi stopnji in kasnejšim sodnim nadzorom. To seveda ne vpliva na stališče Sodišča EU v zadevi Alheto, da "mora biti v primeru vrnitve spisa para-sodnemu ali upravnemu organu iz člena 2(f) Procesne direktive II nova odločba sprejeta v kratkem času in v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila razglašena razveljavitev."62 Vrnitev zadeve upravnemu organu ne pomeni, da "ta izgubi pristojnost po razveljavitvi njegove prvotne odločbe" o prošnji za mednarodno zaščito.63

154. Enako stališče glede ključne faze postopka odločanja je Sodišče EU ponovilo v kasnejši zadevi Ahmedbekova64 s tem, da je še dodalo, da bi se ta ključna faza zaobšla, če bi bilo prosilcu brez kakršnih koli postopkovnih posledic dovoljeno, da se za odpravo ali nadomestitev (s strani sodišča) upravne odločbe o zavrnitvi sklicuje na razlog za mednarodno zaščito, ki kljub temu, da se nanaša na dogodke ali grožnje, ki so domnevno že obstajali, ni bil naveden pred upravnim organom in ga ta zato ni mogel preučiti. Če do takšne situacije pride, je treba tak razlog opredeliti kot "naknadno prošnjo" v smislu člena 40(1) Procesne direktive II.65 Šele na tej točki oziroma v taki situaciji Sodišče EU dopušča določeno procesno avtonomijo, ko pravi, da mora sodišče v takem primeru "v skladu s pravili sodnega postopka, ki so določena v nacionalnem pravu", preveriti, ali je razlog za mednarodno zaščito, ki je bil prvič naveden pred njim, v postopku s tožbo naveden dovolj zgodaj in je bil predložen dovolj konkretno, da se lahko ustrezno obravnava.66 "Če iz te preučitve izhaja, da lahko sodišče ta razlog vključi v svojo presojo tožbe, mora od organa za presojo - in to v roku, ki je v skladu s ciljem hitre obravnave /.../ zahtevati, naj navedeni razlog preuči, o rezultatu in obrazložitvi te preučitve pa morata biti prosilec in sodišče obveščena, preden zadnje navedeno opravi zaslišanje prosilca in presojo zadeve.67 Tega pa sodišče ni dolžno storiti, če ugotovi, da so bili razlogi ali elementi navedeni v pozni fazi postopka s tožbo ali da niso predloženi dovolj konkretno, da bi jih bilo mogoče ustrezno preučiti, ali kadar gre za dejanske elemente, če ugotovi, da ti niso pomembni ali se ne razlikujejo dovolj od elementov, ki jih je organ za presojo že lahko upošteval.68 Iz tega izhaja, da v primeru slednje situacije tudi ni potrebno opraviti glavne obravnave z zaslišanjem tožnika.

155. Iz celotne zgoraj citirane sodne prakse Sodišča EU tako izhaja, da z vidika prava EU za Upravno sodišče izvedba glavne obravnave ni nujen predpogoj za ugotovitev sodišča, da dejansko stanje ni bilo popolno ali pravilno ugotovljeno, kakor tudi ne za ugotovitev, da je bil napravljen napačen sklep o dejanskem stanju (drugi stavek prvega odstavka 75. člena ZMZ v zvezi z drugim stavkom 125. člena ZMZ-1), ampak je sodišče glavno obravnavo dolžno izvesti samo v primeru, če ugotovi, da je glavna obravnava nujna za to, da sodišče opravi "podrobno" in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, zlasti kadar stranka v upravnem sporu navaja nova dejstva ali predlaga nove dokaze, ki jih iz upravičenih razlogov ni mogla navesti pred izdajo odločbe.

156. Iz tega sledi, da po sodnih odločbah Sodišča EU v zadevah Alheto in tudi Ahmedbekova, ki sta bili obe izdani v času po izdaji sklepa Vrhovnega sodišča I Up 96/2018 z dne 20. 6. 2018, ni več mogoče s sklicevanjem na procesno avtonomijo držav članic postavljati pravil oziroma standardov za razsojanje na glavni obravnavi v upravnem sporu, vključno z raznimi razlagami o tem, kaj je ugotavljanje dejanskega stanja in kaj ni, če so le-te neskladne z omenjenimi sodnimi odločbami in interpretacijami Sodišča EU

157. Poleg tega, da morata biti razlaga in uporaba domačega prava glede obveznosti izvajanja glavne obravnave prilagojeni opisani interpretaciji Sodišča EU,69 bi bila drugačna razlaga glede obveznosti glavne obravnave od tiste, ki velja v pravu EU, v nasprotju oziroma bi bila v aktualnih okoliščinah nesorazmerna z načelom neodvisnosti sojenja in s pravico do učinkovitega sodnega varstva pravice do azila iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah in zakonske pravice do subsidiarne zaščite. Na področju mednarodne zaščite, kjer je veliko zapletenih in z vidika dokazovanja zamudnih upravnih sporov, upravne odločbe v tovrstnih zadevah pa niso na zaželeni ravni kakovosti, in ker so iz različnih razlogov zaznavni sodni zaostanki, bi namreč uporaba določbe drugega stavka prvega odstavka 75. člena ZMZ, ki je nasprotna z interpretacijo Sodišča EU v zadevah Alheto in Ahmedbekova, v izrazito večji meri spodbujala sodišče k temu, da tožbe zavrne, četudi so upravne odločbe slabe kakovosti, v primerjavi z možnostmi, da sodišče tožbam ugodi. Za slednje bi bila namreč potrebna izvedba glavne obravnave v rokih po ZMZ-1, ki so določeni na 7 dni ali 30 dni, kar je povsem nemogoče izpeljati. Ob tem ni brez pomena dejstvo, da so sodniki redno (vsake tri leta) ocenjevani predvsem s kvantitativnega vidika in z vidika deleža potrjenih, spremenjenih in razveljavljenih sodb v pritožbenih oziroma revizijskih postopkih, kar ima neposreden in odločujoč vpliv na njihove zakonske pravice v zvezi z sodniško službo (vključno z možnostjo razrešitve na podlagi negativne ocene sodniške službe). V tem smislu sta ustavno načelo neodvisnosti sojenja in pravica do učinkovitega sodnega varstva pravice do azila iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah in zakonske pravice do subsidiarne zaščite neločljivo prepletena.

158. Kljub temu, da v tem primeru, kjer gre za izvajanje prava EU in s tem tudi za uresničevanje avtoritativne razlage prava s strani Sodišča EU, glavna obravnava ni obvezna, je sodišče obravnavo izvedlo, ker je v konkretnem primeru Vrhovno sodišče Upravno sodišče na izvedbo obravnave usmerilo in bi drugačno postopanje Upravnega sodišča samo še po podaljšalo tek postopka.

159. Vendar pa je Upravno sodišče glavno obravnavo z izvajanjem dokazov vodilo in opravilo v zelo omejenem obsegu in sicer samo z vidika ugotavljanja okoliščin pridobitve in prevajanja predloženih listinskih dokazov.

160. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da je zaradi procesnih kršitev treba tožbi ugoditi, izpodbijani akt odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), posledično je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), presoja uporabe materialnega prava pa onemogočena (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka upoštevati stališča sodišča, ki zadevajo vodenje postopka in materialno pravo glede kriterijev in pravil za oceno (ne)verodostojnosti (četrti odstavek 64. člena ZUS-1; sodba Sodišča EU v zadevi Alheto, C-585/16, 25. 7. 2018, odst. 148-149).

1 Sklep Vrhovnega sodišča I U 96/2018, 20. 6. 2018, odst. 2. 2 Ibid. odst. 4, 15. 3 Ibid. odst. 5. 4 Ibid. odst. 9. 5 Ibid. odst. 15. 6 Ibid. odst. 16; glej tudi odstavka 17 in 19. 7 Ibid. odst. 17 8 Ibid. odst. 17. 9 Ibid. odst. 19. 10 Ibid. odst. 22. 11 Ibid. odst. 22. 12 Ibid. odst. 22, glej tudi odstavek 24. 13 Ibid. odst. 24. 14 Ibid. odst. 25. 15 Po teh določilih sodišče višje stopnje lahko pri odločanju na podlagi vloženega pravnega sredstva usmerja pravno mnenje sodišča nižje stopnje v okvirih, ki jih določa procesni zakon. Sodnik je pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje. 16 Več o tem, kaj naj bi pomenil pojem "nadzor", glej: Breznik, J., 2008, 64. člen, v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, redaktorja Breznik, J., Kerševan, E., GV Založba, točka 4.1., str. 373. 17 Glej določilo prvega odstavka 20. člena ter 60. člen ZUS-1. 18 Glej: Breznik, J., 2008, 64. člen, v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, redaktorja Breznik, J., Kerševan, E., GV Založba, točka 4.1., str. 373. 19 Sodba Upravnega sodišča I U 629/2017-13, 26. 3. 2018, odst. 152. 20 Glej drugi odstavek 51. člena in prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 21 Glej opombo št. 10 v sklepu Vrhovnega sodišča I Up 96/2018. 22 Ibid. odst. 17, 19 23 Razveljavljena sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 629/2017-13 26. 3. 2018, odst. 147-148. 24 Ibid. odst. 138, 122, 125, 140, 151. 25 Glej na primer sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 208/2016, 1. 2. 2017, odst. 6, 9; I Up 22/2018, 21. 3. 2018, odst. 7. 26 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 262/2017, 17. 1. 2018, odst. 11. 27 Ibid, odst. 13, 15. 28 Pomoč tolmača je zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa po odločitvi pristojnega organa (2. odstavek 6. člena ZMZ-1). Če oseba organu predloži obsežno listinsko dokumentacijo, jo lahko pristojni organ pozove, da v določenem roku označi dele za prevod, ki so po mnenju prosilca najbolj bistveni (3. odstavek 6. člena ZMZ-1). Če prosilec ne ravna v skladu s tem pozivom, pristojni organ ni dolžan upoštevati listin pri ugotavljanju dejanskega stanja. 29 I Up 96/2018, 20. 6. 2018, odst. 12. 30 Legitimen namen te zahteve ni zgolj zagotavljanje transparentnosti postopka, ampak tudi to, da stranka lahko pri izvajanju dokaza aktivno sodeluje, zato da ni zgolj objekt postopka. 31 Glej na primer sodbo Sodišča EU v zadevi C-148/13, C-149/13, C-150/13, A B C, 2. 12. 2014, odst. 72, prva alineja in prvi odstavek izreka sodne odločbe. 32 Ibid. odst. 57-59, 61. 33 Evidence and Credibility Assessment in the Context of the Common European Asylum System (Judicial Analysis), 2018, EASO Professional Development Series for Members of Courts and Tribunals, Produced by IARLJ-Europe under contract to EASO, str. 96, tč. 4.6.3.. O tem, kateri vidiki morajo biti upoštevati v oceni dokazne vrednosti predloženih dokumentov, glej tč. 4.6. iste publikacije. 34 Sodba Sodišča EU v zadevi C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014, odst. 37-28, 55-56. Glede na to, da Vrhovno sodišče v sklepu I Up 96/2018 z dne 20. 6. 2018, s katerim je razveljavilo prvotno sodbo Upravnega sodišča, na enem mestu pravi, da prosilca organ ni dolžan obvestiti o svoji dokazni oceni, na drugem mestu pa pravi, da ima stranka pravico seznaniti se z uspehom dokazovanja, Upravno sodišče pripominja, da slednjega stališča Vrhovnega sodišča ne gre razumeti tako, da mora pristojni organ, če namerava zavrniti prošnjo, pred sprejetjem odločbe zadevno osebo obvestiti o "predlagani odločitvi" v tem smislu, da jo seznani, da bo organ odločil negativno in ji sporočiti argumente, s katerimi namerava utemeljiti zavrnitev prošnje, tako da se prosilcu omogoči, da o tem poda stališče. Takšna razlaga in uporaba določbe 5. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP ne bi bila v skladu s sodbo Sodišča EU v zadevi M.M. (C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 56). 35 Določilo člena 23(1) Procesne direktive II. 36 Ob tem je treba dodati, da je tožnik že v vlogi z dne 6. 7. 2016 opozoril toženo stranko, da tolmačenje izjave ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni bilo dobro. Prijatelj mu je prevedel zapisnik o prošnji v angleški jezik, ki ga tekoče govori, in tako naj bi izvedel za napake v prevodu. Tolmač naj bi po mnenju prosilca "ozko povzemal njegove natančne odgovore in v nekaterih primerih je celo popolnoma spremenil njihovo vsebino s slabim oziroma napačnim prevodom". Prosil je, da bi bil na osebnem razgovoru drug tolmač, kar se je tudi zgodilo. Tudi na osebnem razgovoru (zapisnik z dne 21. 9. 2016, str. 3) je tožnik spomnil, da je bilo v prošnji veliko napak pri prevajanju. Iz zapisnika o osebnem razgovoru ni razvidno, da bi prevajanje predstavljalo problem za tožnika. Kdo je prevajal listinske dokaze, iz odgovora na tožbo ni razvidno. 37 Prilogi A4 in A5 k tožbi. 38 Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da je en del dokumentov, ki naj bi potrjevali tožnikove trditve, PIC dne 19. 2. 2016 poslal toženi stranki, dne 23. 2. 2016 in dne 26. 2. 2016 pa še drug in tretji sklop dokumentov. 39 Poročilo o preiskavi z mnenjem št. 233-2483/2016/2 (2P505-13) z dne 28. 6. 2016. 40 Gre za dokumente, ki so v upravnih spisih označene s št. 4/10, 4/13, 4718 in 4/19; glej opombo 4 v izpodbijanem aktu na strani 11 odločbe. 41 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 208/2016, 1. 2. 2017, odst. 7-10. 42 C-652/16, Ahmedbekova, 4. 10. 2018, odst. 96; C-585/16, Alheto, 25. 7. 2018, odst. 116. 43 Enako velja tudi za določbo drugega odstavka 71. člena ZMZ-1. 44 C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 44 45 Ibid. odst. 46. 46 Ibid. odst. 49. 47 Ibid. odst. 44. 48 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 96/2018, 20. 6. 2018, odst. 25. 49 Maaouia v. France, App. no. 39652/98, 5. 10. 2000, odst. 38. 50 Glej mutatis mutandis sodbo Sodišča EU v zadevi C-617/10, Åklagaren, 26. 2. 2013, odst. 44. 51 C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017odst. 45. 52 C-585/16, Alheto, 25. 7. 2018, odst. 103. 53 Ibid. odst. 104. 54 Ibid. odst. 107. 55 Ibid. odst. 110. 56 Ibid. odst. 111. 57 Ibid. odst. 112. 58 Ibid. odst. 112. 59 Ibid.. odst. 114. 60 Ibid. odst. 118. 61 Ibid. odst. 116. 62 Ibid. odst. 148, glej tudi odst. 147 in 149. 63 Ibid. odst. 146. 64 C-652/16, 4. 10. 2018, odst. 96. 65 Ibid. odst. 98 66 Ibid. odst. 99. 67 Ibid. odst. 100. 68 Ibid. odst. 103. 69 C-585/16, Alheto, 25. 7. 2018, odst. 110.