Jedro

Opustitev dokaza s tožničinim zaslišanjem je bila posledica njene avtonomne odločitve, da se ne odzove vabilu. V nadaljevanju je moralo Vrhovno sodišče pretehtati, ali bi moralo sodišče prve stopnje kljub temu izvesti druge dokaze, ki jih je predlagala tožnica.

Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da tožnica obstoja telesnih bolečin ni dokazala.

Drugačen pa je v konkretnem primeru položaj pri dokazovanju tožničinih duševnih bolečin in strahu. Stališče sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo pritožbene očitke glede zavrnitve tožničinega dokaznega predloga z izvedencem glede obstoja duševnih bolečin in strahu, češ da je dokaz neprimeren, ni pravilno.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je od toženca iz naslova nepremoženjske škode zahtevala denarno odškodnino v znesku 11.000 EUR, in sicer za prestane telesne bolečine in neugodnosti 1.000 EUR, za prestani strah 2.500 EUR, za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.500 EUR in za prestane duševne bolečine zaradi posega v več njenih osebnostnih pravic 6.000 EUR. Trdila je, da ji je navedena škoda nastala kot posledica kaznivega dejanja nasilja v družini, za katerega je bil toženec po priznanju dejanja pravnomočno obsojen s sodbo kazenskega sodišča. Toženec je ugovarjal, da tožnica zatrjevane škode ni utrpela in je ni dokazala ter da tožnice v zatrjevanih dogodkih ni poškodoval. 2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in popravnim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala plačilo odškodnine v znesku 11.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 0d 27. 10 2015 in povrnitev njenih pravdnih stroškov. Tožnici je naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti tožencu njegove pravdne stroške v znesku 541,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer mora sorazmeren del stroškov v višini 242,66 EUR plačati v korist proračuna Republike Slovenije, preostanek stroškov v višini 298,66 EUR pa tožencu.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in popravni sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

**Dopuščena revizijska vprašanja**

4. S sklepom II DoR 99/2020 z dne 25. 9. 2020 je Vrhovno sodišče na tožničin predlog dopustilo revizijo glede vprašanj: Ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je za ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ključen dokaz z zaslišanjem tožnice in da brez njenega zaslišanja obstoja in višine škode ni mogoče ugotoviti ter da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem, ker je tožeča stranka predhodno onemogočila lastno zaslišanje? **Dejanski okvir spora**

5. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje v zadevi, na katere je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano, so naslednje: ̶ Pravdni stranki sta bivša partnerja. Tožnica je zoper toženca podala kazensko ovadbo zaradi storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Toženec je očitano kaznivo dejanje priznal. Okrožno sodišče v Ljubljani je na podlagi sprejetega priznanja krivde toženca s sodbo VIII K 3371/2015 z dne 27. 10. 2015 spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Oškodovanko (tožnico) je s premoženjskopravnim zahtevkom glede nepremoženjske škode napotilo na pravdo.

̶ Toženec je bil z navedeno sodbo kazenskega sodišča pravnomočno obsojen, da je v družinski skupnosti z drugim (s tožnico) grdo ravnal, ga pretepal in z njim še drugače ponižujoče ravnal ter ga tako z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravljal v skupnosti v podrejen položaj s tem, ko je bil v času najmanj od leta 2012 do 26. 10. 2013 na naslovu Ulica 1 v Ljubljani, pa tudi drugod, psihično in fizično nasilen do svoje partnerke (tožnice) tako, da ji je govoril, da je nesposobna, da bo brez njega propadla, jo žalil, da je debela, da je kurba, ji prepovedal druženje z drugimi, jo velikokrat klofutal, ji tudi grozil, da jo bo ubil in jo tudi vlekel po stopnicah, zaradi česar se je tožnica v avgustu 2012 od njega odselila, pa se potem po njegovih obljubah, da je ne bo več tepel, ponovno vrnila, za novo leto z 2012 na 2013 jo je za lase vlekel v sobo, potem jo je lasal tudi v mesecu marcu 2013, v mesecu avgustu 2013 v Poreču na Hrvaškem jo je nasilno zvlekel s plaže, jo pretepal z rokami po telesu, jo zaprl v sobo, pretepal še po trebuhu in obrazu, da je padla po tleh, na tleh ležečo pa jo tudi brcal, ji grozil, da jo bo ustrelil, pa tudi sicer ji je večkrat govoril, da se je ne boji ubiti, 13. 9. 2013 je med vožnjo v avtomobilu nanjo kričal, da je prasica lažniva, z rokami udarjal po armaturi in grozil, da jo bo ubil, potem pa jo še z roko udaril po obrazu in lasal, drugič v mesecu septembru istega leta pa ji je med vožnjo v avtomobilu kazal pištolo, z njo mahal in streljal skozi okno, 26. 10. 2013 ji je v glavo vrgel daljinski upravljalec za televizijo, zatem pa jo še prijel za vrat in jo davil, zaradi vsega zgoraj opisanega se ga je tožnica bala.

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnica nepremoženjske škode ni dokazala. Tožnica se namreč ni odzvala vabilu na zaslišanje, čeprav je bila na narok pravilno vabljena in opozorjena na posledice izostanka, njeno zaslišanje pa je bilo v obravnavani zadevi ključnega pomena. Zavzelo je stališče, da bi tožnica o svojem subjektivnem zaznavanju, kako, koliko časa in kako hude telesne bolečine je trpela, lahko sodišču izpovedala le ona sama, njene izpovedi pa ne morejo nadomestiti izpovedi predlaganih prič niti izvedenec medicinske stroke, ki ga je tožnica predlagala, saj je dokaz z izvedencem namenjen objektivizaciji škode in enakopravnemu obravnavanju oškodovancev s primerljivimi škodnimi posledicami. Šele če bi tožnica ob svojem zaslišanju izpovedala oziroma potrdila, da je oziroma kakšne bolečine je zaradi poškodb trpela, bi lahko sodišče z izvedencem objektiviziralo obseg njenega trpljenja. Mnenje izvedenca ne more nadomestiti tožničine izpovedi. Enako po mnenju sodišča prve stopnje velja glede strahu in duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice. Šele če bi tožnica z lastnim zaslišanjem potrdila nastanek škode, bi sodišče obseg in višino škode lahko ugotavljalo z drugimi predlaganimi dokazi.

7. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala nepremoženjske škode. Zavzelo je stališče, da je zatrjevano škodo mogoče opredeliti kot duševne bolečine zaradi posega v tožničine osebnostne pravice, za katero se praviloma prisodi enotna odškodnina, ki zajema vse posledice, vezane na oškodovančevo osebnost. Zavrnilo je pritožbene navedbe, da toženec tožbenega zahtevka (po višini) ni obrazloženo prerekal, in pojasnilo, da se je toženec branil, da tožnica ni dokazala škode, zanikal je, da bi jo telesno poškodoval, in trdil, da se ob odsotnosti medicinske dokumentacije ne more izjaviti o zatrjevani škodi, ter še, da je tožnica sama delovala izključujoče in konfliktno, zato sta se razšla.

**Navedbe tožnice v reviziji**

8. Tožnica vlaga zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi ugodi ter sodbo in popravni sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje oziroma da odločbe sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje, tožencu pa naloži plačilo tožničinih revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je že iz kazenske sodbe in vsebine kazenskega spisa razvidno, da je bila tožnica podvržena hudemu psihičnemu in fizičnemu maltretiranju ter ustrahovanju, tudi z orožjem, ter da je bilo to zanjo stresno in obremenjujoče. Tožnica res ni bila prisotna na naroku 7. 6. 2019, a sodišče prve stopnje bi moralo ob vsem znanem, kaj je toženec počel s tožnico, narok preložiti in tožnico ponovno vabiti in jo zaslišati, če je bilo njeno zaslišanje nujno potrebno oziroma bistvenega pomena. Nižji sodišči nista upoštevali drugega odstavka 258. in 262. člena ZPP, po katerem je zaslišanje stranke le eden od dokazov, nikakor pa ne ključen dokaz, brez katerega ni mogoče odločiti o zahtevku tožnice za plačilo odškodnine. Ni res, da se je tožnica izognila zaslišanju. Če bi zmogla ponovno srečanje s tožencem, bi na zaslišanje prišla, toda kratko obdobje, ki je minilo od prejšnjega naroka, bi zanjo pomenilo preveliko psihično obremenitev. Tožnica je trditve v zvezi s tem podala v svojih vlogah, čemur toženec ni ugovarjal. Ni sporno, da je bila žrtev družinskega nasilja. Sodišči bi morali izvesti vse predlagane dokaze in glede na vse okoliščine presoditi, kakšen pomen ima dejstvo, da tožnica kot žrtev družinskega nasilja ni prišla na narok za zaslišanje. Vsako nasilje na žrtvah pusti posledice, ki so v večini primerov daljnosežne in vsakršno srečanje z nasilnežem pomeni hud stres za žrtev. Ne strinja se s stališčem nižjih sodišč, da je bilo njeno zaslišanje ključen dokaz in da brez njega ni mogoče odločiti o višini odškodnine ter angažirati sodnega izvedenca. Ni jasno, kako bi lahko na izvedensko mnenje vplivala tožničina izpoved na sodišču. Sodišče bi lahko tožnico zaslišalo tudi po izdelanem izvedenskem mnenju. Tožnica je upravičena do odškodnine za nastalo škodo, ki izhaja že iz kazenske sodbe. Splošno znano je, da nasilna dejanja povzročajo pri osebah, ki to doživijo, bolečine. Tožnica je še vedno zaprta vase, ima težave v odnosih z drugimi, živi v strahu, je ponižana in nesamozavestna.

**Navedbe toženca v odgovoru na revizijo**

9. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Toženec predlaga, da Vrhovno sodišče tožničino revizijo zavrne. Navaja, da tožnica v reviziji izpostavlja dejansko vprašanje, ključen dokaz z zaslišanjem stranke ni bil izveden po njeni volji, saj se naroka neopravičeno ni udeležila, zato je njen tožbeni zahtevek po višini nedokazan. Dokazno breme glede višine odškodnine nepremoženjske škode je bilo na tožnici, ki v spis tudi ni predložila zdravstvene dokumentacije niti kopije njenega zdravstvenega kartona. Zato izvedenec medicinske stroke, tudi če bi bil postavljen, ne bi mogel narediti izvedenskega mnenja. Glede na obstoječe procesno gradivo in izvedene dokaze je bil tožničin zahtevek pravilno zavrnjen kot neutemeljen.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Revizija je utemeljena.

11. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru vprašanja, glede katerega bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

12. Predmet presoje v obravnavani zadevi je vprašanje utemeljenosti tožničinega odškodninskega zahtevka za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi ravnanja, glede katerega je bil toženec pravnomočno kazensko obsojen za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. 13. Po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to škodo dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Da bi bila podana toženčeva odškodninsko odgovornost, morajo torej biti kumulativno izpolnjene štiri temeljne predpostavke: škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter toženčeva odgovornost. 14. Tožnica je za dokazovanje utemeljenosti tožbenega zahtevka poleg svojega zaslišanja med drugim predlagala tudi dokaz z izvedencem medicinske stroke in izvedencem klinične psihologije ter vpogled v tožničin zdravstveni karton, ki naj bi ga po dogovoru pravdnih strank sicer pridobil izvedenec ob izdelavi mnenja.1 **O neizvedbi tožničinega zaslišanja**

15. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko tožnice v postopku ni zaslišalo, ker se tožnica vabilu na zaslišanje ni odzvala. Iz spisa je razvidno, tega tožnica niti ni zanikala, da je bila prisotna na prvem naroku za glavno obravnavo 5. 4. 2010, kjer je bila pravilno vabljena na zaslišanje 7. 6. 2019 in opozorjena, da se v primeru neupravičene odsotnosti njen dokaz z zaslišanjem ne bo izvedel. Sodišče druge stopnje je pravilno zavrnilo njeno prepozno opravičilo v pritožbi, da se je po dveh mesecih od prvega naroka bala toženca zaradi njegovega preteklega obnašanja. Pojasnilo je, da tožnica sodišča prve stopnje ni seznanila s tem, da se toženca boji in da ne želi izpovedovati v njegovi navzočnosti, zato z revizijskimi navedbami, da bi sodišče moralo upoštevati njen položaj žrtve kaznivega dejanja, ne more biti uspešna.2

16. Izvedba dokaza z zaslišanjem strank je podrobneje urejena v 257. do 263 členu ZPP. Po prvem odstavku 262. členu ZPP zoper stranko, ki se sodnemu vabilu na zaslišanje ni odzvala, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi, prav tako se stranke ne more prisiliti k izpovedbi. Že na tej točki je treba poudariti, da v ZPP ni nobenega "dokaznega pravila", ki bi utemeljevalo zavrnitev drugih dokazov, če se pravilno vabljena stranka ne odzove vabilu za zaslišanje. V drugem odstavku 262. člena ZPP predpisuje le, da sodišče glede na vse okoliščine presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati. V tem primeru sodišče lahko odloči, da se zasliši samo eno stranko (drugi odstavek 258. člena ZPP), kar je v konkretnem primeru sodišče tudi (pravilno) storilo in na naroku zaslišalo le toženca in priče, ki so se odzvali vabilu.

17. Odgovor na del zadnjega dopuščenega vprašanja („Ali je tožnica onemogočila lastno zaslišanje?“) se torej glasi, da je bila opustitev dokaza s tožničinim zaslišanjem posledica njene avtonomne odločitve, da se ne odzove vabilu. V nadaljevanju je moralo Vrhovno sodišče pretehtati, ali bi moralo sodišče prve stopnje kljub temu izvesti druge dokaze, ki jih je predlagala tožnica.

**O načelu proste presoje dokazov kot metodološkem vodilu pri odločitvi, katere dokaze bo sodišče izvedlo**

18. Temeljno načelo, ki sodišče zavezuje glede delovne metode, ki jo mora uporabiti v spoznavnem procesu ugotavljanja dejanskega stanja, je načelo proste presoje. Po 8. členu ZPP sodišče odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prosta presoja dokazov se nanaša na odločitev, katere dokaze bo izvedlo, na metodo njihove izvedbe in oceno njihove dokazne vrednosti. Čeprav o tem, katere dokaze bo izvedlo, odloča sodišče (213. člen ZPP), prosta presoja dokazov ni sinonim za diskrecijo sodišča pri izboru dokaznih sredstev, ampak ima, prav nasprotno, za sodišče zavezujočo vsebino. Stranka ima ob hkratnem upoštevanju zahtev po učinkovitosti in ekonomičnosti postopka in v odvisnosti od okoliščin primera načelno pravico do izvedbe dokazov. Če stranka te pravice v dokaznem postopku v opisanem in omejenem obsegu ne bi imela, bi bila njena pravica, da predlaga dokaze, le mrtva črka na papirju, od katere ne bi imela nobene koristi. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne, a le, če za to obstajajo utemeljeni in ustavno sprejemljivi razlogi; med drugim to lahko stori, če je predlagani dokaz popolnoma neprimeren za ugotovitev pravno pomembnega dejstva. Zavrnitev dokaznih predlogov kot neprimernih se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, ko sodišče negativno oceni kakovost določenega dokaznega sredstva, ne da bi ta dokaz predhodno sploh izvedlo.3

19. Sam poseg v osebno sfero ni dovolj, da bi sodišče fizični osebi prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Pojem pravno priznane škode, ki fizični osebi daje pravico do pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, je skladno z OZ opredeljen z nastankom škodne posledice - telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu. V okviru ugotavljanja škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti so bile v obravnavani zadevi zato predmet dokazovanja tožničine trditve o dejstvih, da je zaradi toženčevega nasilja utrpela telesne in duševne bolečine ter strah. Ker se tožnica ni odzvala vabilu sodišča, čeprav je bila na narok pravilno vabljena, je sodišče ni zaslišalo, njene trditve pa so, upoštevaje pravila o dokaznem bremenu in povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ostale nedokazane. Jedro revizijskega preizkusa se nanaša na vprašanje, ali je sodišče prve stopnje v nastalem položaju, ko tožnica s svojim zaslišanjem ni uspela dokazati trditev o pretrpljeni nepremoženjski škodi, predlagala pa je druge dokaze, to je med drugim dokaz z izvedencema medicinske stroke in klinične psihologije ter vpogled v svoj zdravstveni karton, te dokaze pravilno ovrednotilo kot neprimerne, zato jih ni izvedlo.

**Vezanost na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo**

20. Posebnost obravnavane odškodninske zadeve je v tem, da je bilo predmet odločanja v pravdnem postopku identično dejansko stanje kot v predhodnem kazenskem postopku. Po 14. členu ZPP je pravdno sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, glede obstoja dejanja in kazenske odgovornosti vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Vezanost na kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja pomeni vezanost na ugotovljene znake kaznivega dejanja, kot jih v konkretnem primeru razberemo iz izreka kazenske sodbe (in so navedeni v 2. alineji 5. točke obrazložitve tega sklepa). Pravdno sodišče je zato pri presoji, ali so podane predpostavke odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena OZ, vezano na sklep o protipravnem (kaznivem) ravnanje toženca in na njegovo odškodninsko (kazensko) odgovornost. 21. Toženec je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje nasilja v družini, pri čemer so v izreku kazenske obsodilne sodbe podrobno opisana njegova ravnanja zoper tožnico, s katero je v družinski skupnosti grdo ravnal, jo pretepal in z njo še drugače ponižujoče ravnal ter jo z nasilnim omejevanjem njenih enakih pravic spravljal v podrejen položaj. Izrecno je navedeno, da se je tožnica toženca zaradi teh ravnanja bala, kar je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da tožnica ni dokazala, da se je toženca bala.4 Pravdno sodišče je vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da so nastale prepovedane posledice v vzročni zvezi z ravnanji, opisanimi v izreku obsodilne kazenske sodbe. Vezanost na pravnomočno kazensko obsodilno sodbi pomeni, da toženec v pravdi ne more uveljavljati ugovorov, ki nasprotujejo ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku.5 Pravdno sodišče sicer lahko okoliščine, od katerih je odvisna višina škode, ugotovi drugače, kot jih je ugotovilo kazensko sodišče, vendar mora pri tem paziti, da ne prekrši vezanosti na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja, kadar je od teh okoliščin odvisen obstoj konkretnega kaznivega dejanja.6

22. Pravno priznana škoda je v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ opredeljena tudi s spodnjim pragom „poslabšanja stanja“,7 ki mora biti podan, da škoda, ki jo pomensko določa vsakdanja in splošna raba, pridobi kakovost pravno priznane škode. Ugotovitve, izhajajoč iz izreka kazenske sodbe, da se je tožnica toženca bala, ki je dejanske narave, zato ni mogoče avtomatično enačiti s pravnim pojmom „bolečin“ in „strahu“. Toda dejstvo, da je toženčev poseg v tožničino osebno sfero in posledico tega posega, ki se je kazala v strahu pred tožencem, kot znak kaznivega dejanja opredelilo že kazensko sodišče v pravnomočni kazenski sodbi, postavlja toženčev ugovor, da tožnica zaradi njegovih protipravnih ravnanj ni utrpela nobene škode, v povsem drugačen kontekst. Pravdno sodišče zavezuje, da ta objektivni znak kaznivega dejanja kot del konkretnega dejanskega stanu upošteva pri zapolnjevanju vsebine pravnega standarda pravno priznane škode.

**O zavrnitvi dokaznega predloga z izvedencem8**

23. Odgovor na vprašanje, ali je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin dokazni predlog za dokazovanje z izvedencem, ker je tožnica predhodno onemogočila lastno zaslišanje, ni enoznačen. Po oceni Vrhovnega sodišča nanj ni mogoče pravilno odgovoriti, ne da bi v konkretnem primeru razlikovali, ali gre za dokazovanje telesnih bolečin ali za dokazovanje duševnih bolečin in strahu.

**O zavrnitvi dokaznega predloga z izvedencem glede obstoja telesnih bolečin**

24. Sodišče ugotavlja intenziteto, trajanje in stopnjo telesnih bolečin s pomočjo izvedenca medicinske stroke (in ne izvedenca klinične psihologije). Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da tožnica obstoja telesnih bolečin ni dokazala. Kazenska sodba namreč ne vsebuje ugotovitev o obstoju in vrsti telesnih poškodb, ki naj bi jih toženec prizadejal tožnici, nižji sodišči pa sta se z zaslišanjem prič prepričali, da zaradi njih tožnica ni iskala medicinske pomoči in o njih ni zdravstvene dokumentacije.9 Zato sta nižji sodišči v tem delu pravilno presodili, da ob takih dejanskih ugotovitvah ni podlage za postavitev izvedenca medicinske stroke, saj brez podatkov o obstoju in vrsti nastalih telesnih poškodb izvedenec ne more podati izvedenskega mnenja o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin kot posledici telesnih poškodb.

**O zavrnitvi dokaznega predloga z izvedencem glede obstoja duševnih bolečin in strahu**

25. Drugačen pa je v konkretnem primeru položaj pri dokazovanju tožničinih duševnih bolečin in strahu. Stališče sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo pritožbene očitke glede zavrnitve tožničinega dokaznega predloga z izvedencem glede obstoja duševnih bolečin in strahu, češ da je dokaz neprimeren,10 ni pravilno. Vrhovno sodišče načelno soglaša, da je zaslišanje stranke najprimernejše informacijsko sredstvo, „kraljica dokazov“, za ugotavljanje stopnje in trajanja duševnega trpljenja in strahu kot izraza njenega notranjega - duševnega stanja, dokaz z izvedencem pa je namenjen zlasti objektivizaciji oziroma objektivnemu vrednotenju subjektivnega doživljanja oškodovanca. To pa ne pomeni, da je zaslišanje stranke kot neposredni dokaz za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev edino primerno dokazno sredstvo za dokazovanje človekovega subjektivnega doživljanja. Nanj je mogoče sklepati, odvisno od okoliščin primera, tudi prek obstoja indicev - dejstev, ki se dokazujejo s posrednimi dokazi in ki v povezavi z logičnimi pravili, pravili znanosti in stroke kažejo na posledice v oškodovančevi notranji sferi, ki jih je mogoče subsumirati pod pravni pojem pravno priznane nepremoženjske škode.

26. Ni revizijsko sporno, s katerimi izvršitvenimi dejanji je toženec storil kaznivo dejanje nasilja v družini zoper tožnico. Pojasnjeno je tudi bilo (22. točka), kakšen je pravni pomen tega, da je že kazensko sodišče v izreku pravnomočne sodbe dejstvo, da se je tožnica toženca bala, opredelilo kot objektivni znak kaznivega dejanja. Izvedenec (medicinske stroke – psihiater ali klinične psihologije) bi sodišču lahko posredoval strokovno znanje, kakšne psihične posledice puščajo dejanja, ki tvorijo konkretni dejanski stan življenjskega primera, na podlagi osebnega pregleda tožnice in vpogleda v njen zdravstveni karton,11 pa bi nato lahko podal tudi svoj strokovni sklep o intenziteti in trajanju subjektivnega doživljanja v konkretnem primeru. O (ne)obstoju, stopnji in trajanju duševnega trpljenja in strahu bi sodišče lahko sklepalo šele na podlagi presoje tega dokaza, medsebojne primerjave dokazov in uspeha celotnega dokaznega postopka. Šele ta metodološki pristop bi mu tudi omogočil, da presodi, kakšen pomen ima to, da tožnica ni prišla na zaslišanje (primerjaj drugi odstavek 262. člena ZPP). S tem, ko je zavrnilo dokazni predlog z izvedencem kot neprimeren, s čimer mu je vnaprej odreklo kakršnokoli dokazno moč, je kršilo tožničino pravico do sodelovanja v postopku, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

**Odločitev o reviziji**

27. V okoliščinah konkretnega primera dokaz z zaslišanjem tožnice ni bil edino primerno dokazno sredstvo za dokazovanje tožničinih duševnih bolečin in strahu, zato bi sodišče moralo obstoj in višino nepremoženjske škode v tem delu ugotavljati z drugimi predlaganimi dokazi, tudi z dokazom z izvedencem. Vrhovno sodišče je ob ugoditvi reviziji sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Čeprav je pritrdilo stališču nižjih sodišč o zavrnitvi dokaza z izvedencem glede dokazovanja obstoja telesnih bolečin, je sodbi nižjih sodišč razveljavilo v celoti za primer, če bo sodišče sledilo svojemu prvotnemu stališču o enotni odškodnini.12 **Odločitev o stroških postopka**

28. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

**Sestava senata in glasovanje**

29. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Neutemeljene so v zvezi s tem toženčeve navedbe v odgovoru na revizijo, da tožnica, na kateri je bilo dokazno breme glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, v spis ni predložila zdravstvene dokumentacije niti kopije njenega zdravstvenega kartona, saj sta se tako tožnica kot toženec strinjala, da bo to pridobil izvedenec ob izdelavi mnenja. 2 Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem obrazložilo še, da tožničina pooblaščenka na dan naroka tožnice ni mogla priklicati po telefonu niti ji ni bil znan razlog njene odsotnosti. Tožnica izostanka tudi po naroku ni skušala opravičiti (npr. s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje). V zapisniku o pripravljalnem naroku ni nikakršnih ugotovitev sodišča niti pripomb tožnice ali njenega pooblaščenca glede sočasne prisotnosti obeh strank na naroku. Tožnica je na pripravljalnem naroku osebno in v prisotnosti toženca sodelovala pri poskusu poravnave in seznanitvi sodišča s programom vodenja postopka. Ker ne tedaj ne pred nadaljnjim narokom ni imela nikakršnih pripomb niti morebitnih predlogov za izvajanje dokazov z zaslišanjem tožnice v toženčevi nenavzočnosti, tudi pritožbeno sodišče ni moglo slediti pritožbenim navedbam o njenih občutkih ogroženosti pred tožencem. Po neupravičenem izostanku z naroka sodišča ni imelo nikakršne osnove za dvom o njenem neupravičenem izostanku. 3 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča VIII Ips 118/2017 ,VIII Ips 106/2017, II Ips 20/2017, X Ips 407/2016, X Ips 259/2016, VIII Ips 246/2016 in X Ips 223/2014. 4 Glej 15. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 17. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. 5 Glej A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, komentar k 14. členu. Avtor na str. 142 pojasnjuje, da je vezanost na kazensko obsodilno sodbo tudi logična: če določeno dejanje utemeljuje sklep o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, potem je še toliko bolj gotovo (argumentum a fortiori), da iz istega dejanja izvira tudi (strožja) civilna odgovornost. 6 A. Galič, prav tam, str. 143. 7 Pravična denarna odškodnina oškodovancu pripada, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. 8 Tožnica je v zadevi predlagala postavitev tako izvedenca medicinske stroke kot izvedenca kliničnega psihologa. Sodišče druge stopnje tej distinkciji ni posvečalo pozornosti, izhajajoč iz navedb v predlogu za dopustitev revizije, je bila tudi revizija dopuščena glede izvedbe dokaza z izvedencem nasploh („Ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilno stališče sodišča druge stopnje, da (…) je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem, ker je tožeča stranka predhodno onemogočila lastno zaslišanje?“). 9 Tudi tožnica sama je trdila, da zaradi ravnanj toženca, s katerimi ji je povzročil telesne poškodbe, ni obiskala zdravnika. 10 Glej 9. točko obrazložitve sodbe sodišča drug stopnje. 11 Tožnica je med drugim zatrjevala tudi, da je imela zaradi toženčevega ravnanja psihološke težave, in je v vlogah navedla, da je jemala razna zdravila, tudi pomirjevala in podobno, kar ji je bilo predpisano s strani zdravnikov, sploh njene lečeče zdravnice, in predlagala, naj sodišče pridobi njen zdravstveni karton. 12 Nižji sodišči sta namreč presodili, da je tožnica uveljavljala odškodnino za štiri oblike škode (telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, strah in duševne bolečine zaradi posega v njene osebnostne pravice), bi bilo pa nastalo škodo mogoče opredeliti kot duševne bolečine zaradi posega v njene osebnostne pravice, za kar se praviloma prisodi enotna odškodnina, ki zajema vse posledice, vezane na oškodovančevo osebnost.