Jedro

Kasnejše prenehanje pravne osebe nima nikakršnega vpliva na odgovornost njene odgovorne osebe za storjeni prekršek. Odgovorna oseba s prenehanjem pravne osebe ne preneha obstajati in zato ni nobene ovire, da se ji ne bi izrekla sankcija za storjeni prekršek.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru ZSV 224/2013 z dne 17. 12. 2013 kršen drugi odstavek 15.a člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Davčna uprava RS, Davčni urad Koper (v nadaljevanju prekrškovni organ) je pravni osebi J. d.o.o., Koper, in njeni odgovorni osebi Ž. T. izdal plačilni nalog št. DT 71010-4769/2012-2 (06-110-19) z dne 19. 12. 2012 zaradi prekrška po 1. točki prvega odstavka 397. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in pravni osebi izrekel globo v višini 1.200 EUR, njeni odgovorni osebi pa globo v višini 600 EUR. Zoper plačilni nalog je Ž. T. v svojem imenu in za pravno osebo vložil zahtevi za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo ZSV 224/2013 z dne 17. 12. 2013 plačilni nalog na podlagi tretjega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) spremenilo tako, da se storilcema globa ne izreče, sicer pa je zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo. Glede stroškov je sodišče odločilo, da se sodna taksa ne določi. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve prvega odstavka 14. b člena ZP-1 v zvezi z določbo tretjega odstavka 65. člena ZP-1 na način iz 5. točke 156. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec meni, da sodišče ne v določbah 14. b člena ZP-1 in ne v kateri drugi določbi ZP-1 ni imelo podlage za odločitev, da se zaradi prenehanja pravne osebe globa ne izreče tudi odgovorni osebi pravne osebe. Opozarja, da je odgovornost odgovorne osebe urejena v 15.a člen ZP-1, ki v drugem odstavku izrecno določa, da na odgovornost odgovorne osebe za prekršek ne vpliva dejstvo, da je subjekt, pri katerem je delovala kot odgovorna oseba, prenehal obstajati. Odločitev sodišča, da se zaradi prenehanja pravne osebe globa ne izreče pravni osebi, pa je po stališču vrhovnega državnega tožilca v skladu z določbo 14.b člena ZP-1. V rhovnemu sodišču predlaga, da v skladu z drugim odstavkom 426. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovi kršitev zakona.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 poslana storilcema prekrškov, vendar sta se pošiljki vrnili sodišču z oznako „ni dvignil“.

B.

4. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila storilka prekrška pravna oseba J. d.o. o., Koper, dne 8. 11. 2013, to je po izdaji plačilnega naloga in pred izdajo izpodbijane sodbe, izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, na podlagi pravnomočnega sklepa o obstoju izbrisnega razloga Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. SRG 2013/34376 z dne 2. 9. 2013. Na podlagi navedene ugotovitve je sodišče na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZP-1 in ob uporabi 14.b člena ZP-1 plačilni nalog v odločitvi o sankciji spremenilo tako, da se storilcema (pravni in odgovorni osebi) globa ne izreče. Sicer pa je sodišče ugotovilo, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni in ju je zavrnilo.

5. Z novelo ZP-1G, ki se je začela uporabljati 13. 3. 2011, je odgovornost pravnih oseb, samostojnih podjetnikov posameznikov in posameznikov, ki samostojno opravljajo dejavnost, v primeru stečaja ali prenehanja urejena v 14.b členu ZP-1. Prvi odstavek 14.b člena ZP-1 se nanaša na vse tri statusne oblike in določa, da so pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik in posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, v primeru stečaja odgovorni za prekršek ne glede na to, ali je bil prekršek storjen pred začetkom stečajnega postopka ali med njim, vendar se jim ne izreče globa, temveč le odvzem predmetov in odvzem premoženjske koristi. Drugi odstavek 14.b člena ZP-1 se nanaša samo na pravne osebe in ureja njihovo odgovornost za prekršek v primeru njihovega prenehanja pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku. Pri tem je potrebno poudariti, da pojem prenehanja ne zajema samo prenehanja s stečajem, temveč tudi druge možne oblike prenehanja pravnih oseb, npr. prostovoljno in prisilno likvidacijo, izbris iz sodnega registra brez likvidacije, združitev, delitev, prenos premoženja, spremembo pravno organizacijske oblike ipd. (tako H. Jenull in L. Selinšek: Uvodna pojasnila k ZP-1 z novelama ZP-1F in ZP-1G, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 53-54). Po tej določbi se pravno osebo, ki pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku preneha obstajati, spozna za odgovorno za prekršek, sankcije za prekršek in odvzem premoženjske koristi pa se izrečejo subjektu, ki je njen pravni naslednik, če je vodstveni ali nadzorni organ ali nosilec tega subjekta vedel za storjeni prekršek. Če tega ni vedel, se pravnemu nasledniku lahko izreče le odvzem predmetov in odvzem premoženjske koristi. Glede na ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je bila storilka prekrška pravna oseba J. d.o.o. dne 8. 11. 2013 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, Vrhovno sodišče ugotavlja in pritrjuje vrhovnemu državnemu tožilcu, da je sodišče pravilno odločilo, da je pravna oseba sicer odgovorna za storjeni prekršek, da pa se ji na podlagi drugega odstavka 14.b člena ZP-1 globa ne izreče. 6. Vrhovni državni tožilec pa utemeljeno opozarja, da sodišče v določbah 14. b člena ZP-1 ni imelo pravne podlage za odločitev o tem, da se zaradi prenehanja pravne osebe globa ne izreče tudi njeni odgovorni osebi Ž. T. 14.b člen ZP-1 namreč izrecno ureja samo odgovornost pravnih oseb, samostojnih podjetnikov posameznikov in posameznikov, ki samostojno opravljajo dejavnost, v primeru stečaja ali prenehanja, medtem ko je odgovornost odgovornih oseb v primeru prenehanja subjekta, pri katerem so delovale kot odgovorne osebe, urejena v 15.a členu ZP-1. Drugi odstavek omenjenega člena med drugim določa, da odgovornost odgovorne osebe za prekršek ne preneha, če je subjekt, pri katerem je delovala odgovorna oseba, prenehal obstajati ali opravljati dejavnost ali če ni več pogojev za ugotavljanje njegove odgovornosti za prekršek. Za konkretni primer gre torej ugotoviti, da kasnejše prenehanje pravne osebe J. d.o.o. na odgovornost njene odgovorne osebe za storjeni prekršek ni imelo nikakršnega vpliva. Ugotoviti gre tudi, da za razliko od 14.b člena ZP-1, ki za pravne osebe, samostojne podjetnike posameznike in posameznike, ki samostojno opravljajo dejavnost (odgovorne osebe v tej določbi niso navedene!) izrecno določa, da se jim v primeru njihovega prenehanja globa za storjeni prekršek ne izreče, ZP-1 takšnega pravila za odgovorne osebe ne določa. Po metodi sklepanja o nasprotnem ( argumentum a contratrio ) gre po presoji Vrhovnega sodišča ugotoviti, da zakonodajalec ni nenačrtno opustil takšne določbe pri odgovornih osebah, temveč je želel z odsotnostjo takšne določbe za odgovorne osebe uzakoniti pravilo, da prenehanje subjekta, pri katerem je delovala odgovorna oseba, ni upoštevna okoliščina pri izreku sankcije odgovorni osebi za storjeni prekršek. Takšna ureditev je logična, saj se odgovornost odgovorne osebe za prekršek ugotavlja glede na čas izvršitve prekrška, poleg tega pa odgovorna oseba s prenehanjem pravne osebe ne preneha obstajati in zato ni nobene ovire, da se ji ne bi izrekla sankcija za storjeni prekršek. Ker torej prenehanje subjekta, pri katerem je delovala odgovorna oseba, po določbi drugega odstavka 15. a člena ZP-1 ne vpliva na odgovornost odgovorne osebe za prekršek in ne predstavlja pravno upoštevne okoliščine pri izreku sankcije odgovorni osebi za storjeni prekršek, je sodišče s tem, ko je z izpodbijano sodbo ob uporabi 14. b člena ZP-1 odločilo, da se odgovorni osebi globa ne izreče, kršilo določbo drugega odstavka 15.a člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec zato utemeljeno uveljavlja, da je sodišče v konkretnem primeru z odločitvijo o spremembi plačilnega naloga tako, da se odgovorni osebi globa ne izreče, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj zaradi takšne odločitve odgovorni osebi ni bila izrečena sankcija za prekršek, ki bi si ji po zakonu morala izreči (5. točka 156. člena ZP-1). Ni pa s tem sodišče zagrešilo s strani vložnika zatrjevane kršitve tretjega odstavka 65. člena ZP-1, saj je sodišče to določbo, glede na (sicer napačno) ugotovitev, da je potrebno glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek, spremeniti plačilni nalog, pravilno uporabilo.

C.

7. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je v zvezi z odločitvijo v izpodbijani pravnomočni sodbi, da se globa ne izreče odgovorni osebi Ž. T., ugotovilo kršitev drugega odstavka 15.a člena ZP-1 na način po 5. točki 156. člena ZP-1, ne da bi posegalo v izpodbijano pravnomočno sodbo (drugi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Izpodbijana sodba je bila namreč izdana v korist storilca Ž. T., saj sodišče ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 15.a člena ZP-1 plačilnega naloga glede odgovorne osebe ne bi smelo spreminjati in bi torej plačilni nalog v odločbi o izreku globe odgovorni osebi moral ostati v veljavi.