Jedro

Ob jasnih določbah sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, v katerem je navedeno, da so poravnane vse medsebojne obveznosti med strankama, delodajalec ni bil dolžan še posebej opozarjati tožnice, da se s podpisom sporazuma odpoveduje odpravnini.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 253.635,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.12.1995 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 253.635,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.12.1995 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v višini 169.275,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (1. odst. izreka). V presežnem delu, v katerem tožeča stranka zahteva razveljavitev sporazuma, sklenjenega med pravdnima strankama dne 27.12.1995, pa je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odst. izreka).

Zoper 1. odstavek navedene sodbe se je zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožnik navaja, da je bil tekom postopka sodišču prve stopnje predložen dokaz, iz katerega nedvoumno izhaja, da je tožnica dne 14.6.1995 toženi stranki podala pisno odpoved delovnega razmerja, ki pa je direktor tožene stranke ni sprejel, saj je želel tožnici pomagati in ji zagotoviti možnost prijave na Zavodu za zaposlovanje RS z vsemi pripadajočimi pravicami. V dogovoru s tožnico je zato predlagal delavskemu svetu, da jo opredeli kot trajno presežno delavko pod pogojem, da se odpove pravici do odpravnine. Pritožnik nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj ni sledilo izpovedbi priče M. G.-R., ki je povedala, da je na seji delavskega sveta 13.6.1995 direktor predlagal, da se delavko uvrsti med trajno presežne delavce, in da se je tožnica odpovedala pravici do odpravnine. Na seji dne 10.11.1995 pa je tožnica tudi pojasnila, da se je z direktorjem sporazumela in da se odpoveduje pravici do odpravnine. Priča je takšno izjavo brala iz stenograma v stenogramskem bloku. V času šestmesečnega odpovednega roka je tožnica neopravičeno izostala z dela več kot 5 delovnih dni, zaradi česar ji je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Disciplinska komisija druge stopnje je sklep razveljavila, saj je tožnica predložila ustrezno zdravstveno dokumentacijo, vendar pa je sklenila, da tožnica sama trpi stroške zastopanja po odvetnici, saj je tožnica s svojim ravnanjem povzročila takšne stroške. To je bilo za toženo stranko ves čas povsem nesporno, zato tožena stranka ne vidi podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka želela s sporazumom z dne 27.12.1995 urediti te terjatve. V nasprotnem primeru tožena stranka namreč ne bi predlagala tožeči podpis pisne izjave, da bo umaknila tožbo Pd 965/95, s katero vtožuje od tožene stranke omenjene stroške. Drugih spornih razmerij med pravdnima strankama pa ni bilo, kar kaže na to, da je bilo potrebno urediti le odpoved pravici do odpravnine. Tožnica je vedela, da se s sklenitvijo sporazuma z dne 27.12.1995 odpoveduje pravici do odpravnine, na kar kaže tudi dejstvo, da je prvotno nameravala sporazum podpisati dne 21.12.1995, vendar je takrat le vzela pisni dokument in ga nato podpisala dne 27.12.1995. Pritožnik nadalje navaja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji le na izjavi tožnice in pri tem ne upošteva izjav drugih prič. Sodišče prve stopnje tako sicer verjame direktorju tožene stranke, da je tožnici želel pomagati, vendar pa ugodi tožbenemu zahtevku, ker tožena stranka pri obravnavi celotne zadeve ni ravnala dovolj skrbno. Sodišče prve stopnje se tudi izogne pojasnilom, kakšen namen sta pravdni stranki imeli pri urejanju celotne zadeve. Pritožnik še navaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo zakonite zamudne obresti od 29.12.1995 dalje, čeprav je tožena stranka vse svoje obveznosti do delavcev izpolnjevala 20. v mesecu za pretekli mesec.

Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka, ki navaja enako kot tekom postopka in predlaga potrditev izpodbijanega dela navedene sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št.4/77 - 27/90) in na pravilno uporabo materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je popolno raziskalo dejansko stanje ter ugotovilo vsa odločilna dejstva, vendar pa je sprejeta odločitev napačna, ker temelji na zmotni razlagi sklenjenega sporazuma z dne 27.12.1995 ter na zmotni uporabi materialnega prava.

Skladno z določbo 3. odstavka 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91) je organizacija oziroma delodajalec dolžna izplačati delavcu, ki je zaposlen v organizaciji najmanj dve leti, odpravnino v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela v organizaciji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni upravičena do odpravnine po citirani določbi, ker se je s podpisom sporazuma z dne 27.12.1995, iz katerega izhaja, da se z njim dokončno rešujejo medsebojne pravice med strankama in da druga do druge nimata nobenih denarnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, tej pravici odpovedala oz. je s svojim podpisom potrdila, da do tožene stranke po prenehanju delovnega razmerja nima več nobenih denarnih terjatev iz delovnega razmerja.

Delavec se lahko odpove svoji pravici do terjatev iz naslova odpravnine, do katere bi bil sicer po zakonu upravičen. Taka izjava oziroma odpoved je pravno učinkovita in dopustna le, če je podana kot jasna in nedvoumna izjava volje in če ni nesoglasja med dejansko in izjavljeno voljo, tj. da na strani podpisnika izjave ni napak volje. Glede napak volje pa je treba upoštevati določila 60. do 65. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l.RS št. 29/78, 39/85, 57/89).

Izjava o odpovedi pravici do odpravnine je torej izpodbojna, če ima napake volje, to je takrat, kadar je podana v zmoti, zaradi sile, grožnje ali prevare. Če gre za zmoto, mora biti le-ta opravičljiva, saj skladno z 2. odstavkom 61. člena ZOR stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe (oziroma sporazuma), razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.

Tožeča stranka je dne 27.12.1995 s toženo stranko sklenila sporazum, v katerem je zapisano, da delo delavke v podjetju ni več potrebno in je zaradi tega opredeljena kot trajni presežek, ter da po pregledu obveznosti podjetja do delavke in obveznosti delavke do podjetja udeleženca (tožeča in tožena stranka) sporazumno ugotavljata, da so medsebojne obveznosti poravnane in da podjetje S. do K. A. nima po prenehanju delovnega razmerja nobenih obveznosti glede denarnih prejemkov ali drugih neizpolnjenih obveznosti iz delovnega razmerja in da tudi delavka po umiku tožbe Pd .../95 pred Delovnim sodiščem v Mariboru nima nobenih obveznosti do podjetja S. Mb. Sporazum temelji na predhodno izdanem dokončnem sklepu o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno presežni delavki z dne 16.6.1995 oz.

odločbi o prenehanju delovnega razmerja, z dne 27.12.1995, iz katere izhaja, da delavki preneha delovno razmerje pri toženi strank dne 28.12.1995, ker ji v času odpovednega roka ni bilo mogoče zagotoviti prezaposlitve, ter da ji ob prenehanju delovnega razmerja pripadajo vse pravice, ki jih določata zakon in kolektivna pogodba, s tem da je v obrazložitvi te odločbe navedeno, da delavki pripada odpravnina kot trajno presežni delavki. Navedena odločba ter sporazum sta bila izdana oz. podpisana potem, ko je delavski svet v postopku varstva pravic ugodil ugovoru tožnice in dne 10.11.1995 razveljavil odločbo disciplinske komisije z dne 20.10.1995 o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenega izostanka z dela v času od 10. do 20. aprila 1995. Sodišče prve stopnje ni razveljavilo sporazuma z dne 27.12.1995 oz. je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sporazuma. Obstoj oziroma veljavnost tega sporazuma torej ni vprašljiva. Pač pa je po mnenju pritožbenega sodišča vprašljiva razlaga vsebine omenjenega sporazuma s strani sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje namreč meni, da v sporazumu ni izrečno določeno, da se tožeča stranka opredeljuje kot trajna presežna delavka pod pogojem, da se odpove pravici do odpravnine. Hkrati pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da pri sklepanju omenjenega sporazuma tožena stranka ni ravnala s potrebno stopnjo skrbnosti, in ni tožeče stranke opozorila na to, da se s sklenitvijo sporazuma odpoveduje tudi pravici do odpravnine. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zgoraj navedenim stališčem sodišča prve stopnje.