Jedro

Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka toženke potem, ko je prevzela vozila na popravilo, ni obvestila o tem, da bi bilo potrebno zamenjati dve pnevmatiki, da zato menjava sporne pnevmatike ni bila predmet pogodbe o delu in da se je dogovor nanašal zgolj na popravila, obsežena v cenilnem zapisniku zavarovalnice.

Na podlagi 3. odst. 606. čl. ZOR mora prevzemnik posla vselej opozoriti naročnika na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel, da bi lahko bile pomembne za naročeno delo. Ker tožeča stranka tako ni ravnala in je gumo zamenjala samovoljno, do plačila ni upravičena.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj ji tožena stranka plača znesek 30.570,28 SIT, kolikor znaša cena avtomobilske gume znamke Bridgestone ER20, ki jo je tožeča stranka namestila na vozilo tožene. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožena stranka zamenjave te gume ni naročila, zato je odločilo, da je ni dolžna plačati.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je sodišče, ki je odločalo po 600.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) spregledalo dve pomembni določbi navedenega zakona in sicer 18.čl., po katerem mora udeleženec v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo (kar pomeni, da tožeča stranka ni smela kot strokovna organizacija v promet spustiti vozila, ki ni ustrezalo prometnim predpisom) in določila, ki se nanašajo na obveznosti in pravice poslovodje brez naročila. V nadaljevanju pritožbe dobesedno povzema določila 221. do 224.čl. ZOR. Navaja, da je pri poslih delovala v okviru naročila tožene stranke in s skrbnostjo dobrega gospodarja, nesporno pa je korist, ki jo je toženka imela od opravljenega dela, v tem, da je okoriščena za novo avtomobilsko pnevmatiko. Te pnevmatike ni zavrnila, niti je ni vrnila, kot tudi ni zavrnila računa tožeče stranke. Navaja še, da je ravnala v skladu z zapisnikom zavarovalnice S. in zamenjala poškodovano gumo, ne drži pa, da bi v obligacijski odnos napram zavarovalnici morala vstopiti namesto tožene stranke. Glede stroškov postopka pa tožeča stranka navaja, da vztraja pri povračilu stroškov v zvezi s prihodom na sodišče, ker preklic obravnave ni bil jasno in pravočasno sporočen pooblaščencu tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Tožbena podlaga v obravnavani zadevi so bile trditve tožeče stranke, da je toženka pri njej naročila nadomestne dele - avtomobilske gume, da je sama rezervne dele predala toženi stranki korektno in v skladu s pravili stroke, račun pa tožena stranka ni v celoti poravnala, čeprav je rezervne dele naročila. Kasneje pa je v pripravljalni vlogi pojasnila, da je šlo za popravilo na podlagi zapisnika zavarovalnice, ki je predvideval zamenjavo ene gume, vendar pravega rezervnega dela ni bilo na razpolago in je zato morala zamenjati obe, ker morajo biti pnevmatike na isti osi enake.Tožeča stranka torej tožbeni zahtevek ni utemeljevala niti z določili Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se nanašajo na neupravičeno obogatitev, kot tudi ne s tistimi, ki veljajo za poslovodstvo brez naročila. Sodišče je na podlagi zaslišanja M.R., zaposlenega pri tožeči stranki, ugotovilo, da tožeča stranka toženke potem, ko je prevzela vozilo na popravilo, ni obvestila o tem, da bi bilo potrebno zamenjati dve pnevmatiki, da zato menjava sporne pnevmatike ni bila predmet pogodbe o delu in da se je dogovor nanašal zgolj na popravila, obsežena v cenilnem zapisniku zavarovalnice. Naročila za zamenjavo druge pnevmatike torej tožeča stranka ni dokazala. Kontaktirala je le z zavarovalnico S., ki je, kot je povedala ista priča, izrecno navedla, da bo krila stroške zamenjave le ene gume, tiste ki je bila že prej predvidena v zapisniku. Na to dejansko stanje je pritožbeno sodišče vezano, saj gre za spor, katerega vrednost ne presega znesek 200.000,00 sit, sodbo, izdano v takem sporu pa je mogoče izpodbijati le zaradi napačne uporabe materialnega prava ali absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Ne ene ne druge pomanjkljivosti pa prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo.

Sodišče prve stopnje, ki je obravnavano razmerje presojalo po določilih ZOR, ki se nanašajo na pogodbo o delu, je pravilno opozorilo na 3.odst. 606.čl. ZOR, po katerem mora prevzemnik posla vselej opozoriti naročnika na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel, da bi lahko bile pomembne za naročeno delo. Ker tožeča stranka tako ni ravnala in je gumo zamenjala samovoljno, do plačila ni upravičena. Pravilno je tudi sodišče obrazložilo, da Zakon o varnosti cestnega prometa tožeči stranki ni nalagal obveznosti, da kljub odsotnosti dogovora o obsegu potrebnega popravila preda stranki vozilo v tehnično brezhibnem stanju, odgovornost prevzemnika posla je bila namreč po 606.čl. ZOR omejena zgolj na opozorilo glede pomanjkljivosti v naročilu.

Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, tudi ni upravičena do povrnitve stroškov postopka. Pa tudi sicer njen pooblaščenec v pritožbi neutemeljeno opozarja, da je za preklic prvega naroka v zadevi izvedel prepozno, saj iz spisovnih podatkov izhaja, da je obvestilo o preklicu naroka razpisanega za 19.11.2003 prejel 17.11.2003, pa je kljub temu pristopil na narok dva dni kasneje, torej 19.11.2003. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).