Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno izhajali iz določb tedaj veljavnega Občnega državljanskega zakonika oz. Codice Civile, ki sta poznala pravni institut priposestvovanja kot originalen način pridobitve lastninske pravice. Za priposestvovanje sta predpisovala daljše roke, ki so bili kasneje skrajšani na podlagi načelnega pravnega mnenja Zveznega vrhovnega sodišča, tako da je bila skrajšana priposestvovalna doba za pridobitev nepremičnine na 20 let (načelno pravno mnenje z dne 4.4.1960, Zbirka odločb, št. V/1-1960). Sodišče druge stopnje je tudi pravilno izhajalo iz domneve o dobrovernosti posestnika, a je tožena stranka v pravdi uspela dokazati, da je tožeča stranka vedela, da ni lastnica spornega zemljišča, saj se je sprva zavedala, da ni lastnica, dve leti po vselitvi v hiši in izvajanje posesti na sporni parceli pa je tudi izvedela, kdo je lastnik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožeči stranki zahtevali ugotovitev, da sta lastnici vsaka do ene polovice na parcelah št. 1915/1, 1915/7, 1915/8 in 1915/9, ki so vpisane v vložku št. 405 k.o... in izstavitev za vknjižbo primerne listine, na podlagi katere je mogoč prenos lastninske pravice na njuno ime. Proti sodbi sta se pritožili tožeči stranki toda višje sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna zavrnilna sodba prvega sodišča, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja vse tri revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Predlaga spremembo izpodbijanih sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na 380. člen ZPP, ki omogoča spremembo ali razveljavitev sodb, če je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Opozarja, da je predmet tožbenega zahtevka zemljišče in ne hiša. Na hiši sta vknjižena tožnika na podlagi kupne pogodbe z dne 10.12.1969. Če instančno sodišče iz tega izvaja nedobrovernost na zemljišču, je napačno povzelo izpoved druge tožnice. Njena izpoved je bila precej konfuzna, ker je vse posle urejal njen pokojni mož F. H. Izpovedala pa je, da so se vselili v hišo, po dveh letih izvedeli za lastnika in se dogovorili za nakup spornega zemljišča. Tožnici menita, da je nesporno, da je prišlo do prodaje hiše in zemljišča v letu 1956 in da pogodba iz leta 1969 pomeni le uskladitev zemljiškoknjižnega stanja za hišo, ki stoji na parc. št. 70/6, ne pa tudi takratne parcele št. 1915/1, ki se je pozneje delila. V zvezi s to parcelo revizija trdi, da sta H. nastopila posest v letu 1956, da je bilo zemljišče zapuščeno, da ga je tožeča stranka hotela obdržati za svojega in ga je obdelovala 20 let. Če bi kdo zemljišče nemoteno obdeloval tako dolgo, in ne bi vedel, kdo je lastnik, bi priposestvoval lastninsko pravico. Ne glede na to, da je tožeča stranka po dveh letih izvedela, da je lastnik A. F., ki se je izkazal s katastrskim izpiskom iz leta 1950, je bila tožeča stranka od leta 1956 do 1958 v dobri veri, od leta 1958 pa je bila zakonita posestnica in je pridobila posest od dobrovernega prednika. Če se upošteva posestna doba A. F. od leta 1950 dalje in nato dobroverna posest tožeče stranke, je bilo zemljišče do leta 1973 priposestvovano.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo o njej.

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve iz 339. člena ZPP se upoštevajo samo, če jih revizija izrecno uveljavlja. Revizija se sicer formalno sklicuje nanje, a jih navaja kar poprek in jih vsebinsko ne razloži. Zato Vrhovno sodišče lahko ugotovi le to, da revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni, da utemeljitvi izpodbijanih sodb vsebujeta vse obvezne sestavine, da sta razumljivi in da revizijsko sodišče ni imelo težav pri presoji njune materialnopravne pravilnosti.

V zvezi z dejanskim stanjem, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno predvsem poenotenju uporabe procesnega in materialnega prava. Zato tretji odstavek 370. člena ZPP izrecno prepoveduje vložitev revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na to je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, in drugačno prikazovanje dejstev v reviziji ni dovoljeno.

Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Sodišči sta v svojih sodbah navajali vselitev tožeče stranke v hišo v letu 1956, ker je tedaj prišla v B., toda pomembne dejanske ugotovitve so se nanašale na sporno zemljišče, ki je bilo v naravi vinograd oz.

sadovnjak, kasneje pa njiva. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno izhajali iz določb tedaj veljavnega Občnega državljanskega zakonika oz. Codice Civile, ki sta poznala pravni institut priposestvovanja kot originaren način pridobitve lastninske pravice. Za priposestvovanje sta predpisovala daljše roke, ki so bili kasneje skrajšani na podlagi načelnega pravnega mnenja Zveznega vrhovnega sodišča, tako da je bila skrajšana priposestvovalna doba za pridobitev nepremičnine na 20 let (načelno pravno mnenje z dne 4.4.1960, Zbirka odločb, št. V/1-1960). Sodišče druge stopnje je tudi pravilno izhajalo iz domneve o dobrovernosti posestnika, a je tožena stranka v pravdi uspela dokazati, da je tožeča stranka vedela, da ni lastnica spornega zemljišča, saj se je sprva zavedala, da ni lastnica, dve leti po vselitvi v hiši in izvajanje posesti na sporni parceli pa je tudi izvedela, kdo je lastnik. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je nato tožeča stranka začela dogovarjati za odkup hiše in sporne parcele in da je bila tedaj, ko je umrl A. F. (1965), šele v dogovorih za nakup nepremičnin, priposestvovalna doba ni mogla teči, po letu 1973, ko je parcela prešla v družbeno lastnino, pa priposestvovanje po zakonu tudi ni bilo mogoče. Revizijske trditve, češ da bi tožeča stranka priposestvovala sporno zemljišče, če ne bi vedela kdo je lastnik, niso utemeljene, ker je za prisposestvovanje bistvena dobra vera, se pravi da ni pomembno, da ve kdo je lastnik, temveč zadošča, da se zaveda, da je lastnik nekdo drug. Tega pa se je tožeča stranka morala zavedati vse od tedaj, ko se je priselila v B. Tudi revizijsko izvajanje o tem, da je treba k dobi, v kateri je tožeča stranka izvajala posest, prišteti še izvajanje posesti A. F., ni utemeljeno, ker tožeča stranka ni prevzela posesti od poštenega posestnika na pošten način, temveč si je oblast nad zemljiščem v letu 1956 vzela sama, za domnevnega posestnika pa je izvedela šele naknadno. Tudi veljavnega pravnega naslova za nastanek zakonite posesti tožeča stranka ni dokazala.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).