Jedro

Po letu 1960 (ko je bilo sprejeto znano načelno pravno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča bivše Jugoslavije o dolžini za priposestvovanje potrebne dobe) se je na celotnem ozemlju takratne države upoštevalo enotno pravno pravilo, po katerem znaša pri nepremičninah za priposestovanje potrebna doba 20 let (in ne več daljši roki, ki so bili predpisani s prejšnjimi predpisi). Po takšnem pravnem pravilu se od 1960. leta dalje za izračun priposestvovalne dobe niso več uporabljali prejšnji predpisi, kot so bili ODZ, italjanski CC idr.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahtevek tožencev za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožniki so s tožbo iztoževali od tožencev, da priznajo njihovo lastninsko pravico na stavbni parceli št. 175, sedaj 1988 k.o... do 42/80 in izstavijo za zemljiškoknjižni prenos navedene lastnine ustrezno listino. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku ugotovilo, da je tretja tožena stranka postala solastnica sporne nepremičnine do 19/40 na podlagi priposestvovanja ter je zato zoper njo tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo. Ker je drugi toženec pripoznal tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnikov v obsegu 1/20. Postopek zoper Mestno občino ... pa je končalo s sklepom, ker so tožniki zoper to toženko umaknili tožbo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zoper navedeno odločbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko odločbo potrdilo.

Tožniki so vložili revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bil pravnomočno zavrnjen njihov zahtevek zoper tretjega toženca. Uveljavljali so revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagali, da naj se v izpodbijanem delu sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Toženec je dobil v posest podarjeno premoženje darovalke, ki je bila pravna prednica tožnikov, z darilno pogodbo leta 1958, vendar brez stavb, ki so bile izvzete iz darila. Še okoli leta 1959/60 je prvi tožnik odstranil streho s hiše, stoječe na parcelni številki . Ni bilo ugotovljeno, da bi se toženec upiral odstranitvi strehe. V skladu z namenom stavbe je začel tretji toženec uporabljati sporno nepremičnino šele po tem, ko je leta 1980 postavil streho nad objektom. Navedeni toženec zato ni mogel imeti navedene nepremičnine v mirni posesti več kot se zahteva za priposestvovanje. Sicer pa je v letih 1960-1972 veljal na tem območju še italijanski CC oziroma ODZ, ki je določal 30-letno priposestvovalno dobo.

Tretji toženec na sporni parceli ni bil v dobroverni posesti.

Darovalka namreč ni podarila tudi stavb, in to je tretji toženec vedel. To dokazuje tudi spor v letu 1988, ki je tekel glede stavbnih parcel št. 52/1 in 2 k.o... Toženec je bil od vsega začetka v slabi veri. Sporno nepremičnino je uporabljal le na podlagi prekarističnega razmerja.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in pravnim naslednikom tretjega toženca, ki so predlagali zavrnitev revizije (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Tožniki formalno v reviziji niso uveljavljali kakšne postopkovne kršitve, take kršitve pa tudi v razlogih niso bile zatrjevane.

Revizijsko sodišče je zato preizkusilo izpodbijano sodbo v smeri postopkovnih kršitev le v uradnem okviru (386. člen ZPP) ter pri takšnem preizkusu ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, ki se v reviziji izrečno uveljavlja, pa po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena. Pri uveljavljanju navedenega revizijskega razloga poskušajo tožniki posredno uveljaviti zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji ni več mogoče uveljavljati. Med take nedovoljene razloge spada revizijsko utemeljevanje domnevne slabe vere tožencev oziroma njihovega pravnega prednika pri izvajanju posesti na sporni parceli. Vprašanje dobrovernosti posesti je sicer materialnopravni zaključek, podlago za tak zaključek pa predstavljajo dejanske ugotovitve, ki jih revizija izpodbija s trditvami o tem, kdaj naj bi tožena stranka dejansko začela izvajati posest na parcelni št. 175 (sedaj 1988) k.o..., da do leta 1980 posesti ni izvajala, da je vedela za obseg predmeta daritve in podobno. Sodišče druge stopnje je (tako kot že pred tem sodišče prve stopnje) svoja stališča o dobrovernosti tožene stranke utemeljilo z ugotovitvami, da je tožena stranka v posesti sporne nepremičnine že od 50-ih let (sedaj prejšnjega stoletja), jo edina uživala in jo štela za darovano, da tožniki niso dokazali kakšnih svojih posestnih ravnanj od 1960. leta dalje in tudi ne slabe vere tožencev. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe, to sodišče zaključuje, da je bil tožbeni zahtevek tožnikov utemeljeno zavrnjen. Pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku tožnikov je bila v 37. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Tožniki s tožbo niso uspeli, ker niso dokazali, da imajo na sporni nepremičnini lastninsko pravico (a contrario drugi odstavek 37. člena ZTLR). Tožena stranka je namreč v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica, med postopkom pa je še dokazala, da je obravnavano nepremičnino priposestvovala, torej pridobila na originaren način, kot sta to zaključili sodišči nižjih stopenj. Na sprejeto pravno presojo spora, kolikor ta zadeva s strani tožencev uveljavljano priposestvovanje, ne more v ničemer vplivati revizijsko izvajanje, češ da bi se morala v prid presoji dolžine priposestvovalne dobe upoštevati 30-letna doba, kot jo določa italijanski CC, ki je veljal na spornem območju. Namreč po letu 1960 (ko je bilo sprejeto znano načelno pravno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča bivše Jugoslavije o dolžini za priposestvovanje potrebne dobe) se je na celotnem ozemlju takratne države upoštevalo enotno pravno pravilo, po katerem znaša pri nepremičninah za priposestovanje potrebna doba 20 let (in ne več daljši roki, ki so bili predpisani s prejšnjimi predpisi). Po takšnem pravnem pravilu se od 1960. leta dalje za izračun priposestvovalne dobe niso več uporabljali prejšnji predpisi, kot so bili ODZ, italjanski CC idr. Ne glede na povedano pa je ugotoviti še, da je od 50-ih let, ko je tožena stranka začela izvajati posest obravnavane nepremičnine po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj, pa do sprožitve tega spora (leta 1991 oziroma 1992), poteklo tudi že 30 let (kar pomeni, da je priposestvovanje nastopilo tudi v skladu z načelnim stališčem Zveznega sodišča prejšnje SFRJ, objavljenem v številki I/85 Poročila o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS, točka II/2 in 3, in ki je bilo sprejeto v zvezi z določbami ZTLR o priposestvovanju, ki je začelo teči pred uveljavitvijo navedenega zakona).

Ker je revizijski preizkus pobijane sodbe potrdil, da je tožena stranka vknjižena v zemljiški knjigi kot lastnica sporne nepremičnine in da je lastnino te nepremičnine pridobila s priposestvovanjem (originarno), tožbeni zahtevek tožnikov, ki je temeljil na določilu 37. člena ZTLR, ni bil utemeljen. Odločitev sodišč nižjih stopenj, ki sta tožbeni zahtevek tožnikov zavrnili, je tako pravilna. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan. V skladu z navedenim pravnim stanjem je moralo revizijsko sodišče zavrniti revizijo tožnikov kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Revizijski odgovor tožencev glede na svojo vsebino ni prispeval k procesnim ciljem revizijskega postopka. Zato z njim nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka. Revizijsko sodišče je zato zahtevek tožencev za priznanje stroškov odgovora na revizijo zavrnilo (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).