Jedro

Glede vračanja nepremičnin v naravi ZDen določa (1. odstavek 18. člena), da se nepremičnine vrnejo v naravi, če niso podane ovire, določene z ZDen ali drugim zakonom.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. 3. Prizadeta stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-sklep US), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Kamnik, v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da je ..., roj. ..., umrla ..., nazadnje stanujoča v ..., od 28.8.1945 pa do smrti državljanka SFRJ in SRS, upravičena do odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD) v nominalni vrednosti 187.234,64 DEM v tolarski protivrednosti, kot odškodnine za podržavljene nepremičnine: hlev s stelnikom in skedenj s skladiščem, skupaj z zemljiščem, v času podržavljenja parc. št. 94 k.o. ..., danes del parc. št. 94/3, 94/2 in 94/4 vse k.o. ... ter enojni kozolec z lopo, lesen čebelnjak, zidan kokošnjak in lesena lopa (1. točka izreka), da je zavezanec za izročitev obveznic SOD, ki je dolžna to odločbo izvršiti v roku 3 mesecev od dneva pravnomočnosti (2. točka izreka), da se za skrbnika za poseben primer, kateremu je dolžan zavezanec v začasno upravljanje izročiti obveznice za pokojno razlaščenko, določi A.A., roj. ..., stanujoč v ... (3. točka izreka) in da stroškov postopka upravni organ ni zaznamoval (4. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali so podane ovire za vrnitev v naravi dela nekdanje parc. št. 94 k.o. ..., sedaj parc. št. 94/4 k.o. ..., ki služi za opravljanje izobraževalne in znanstveno raziskovalne dejavnosti B.B.. Po presoji sodišča je prvostopni organ pravilno ocenil, da dejavnost, ki jo v predmetnem objektu opravlja B.B., šteje kot dejavnost javne službe, ki je varovana z določbo 1. točke 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). B.B. je v postopku izkazal (sklep o spremembi sklepa o preoblikovanju B.B. v javni raziskovalni zavod, Uradni list RS, št. 65/99), da je javni gospodarski zavod in da opravlja tudi naloge javne službe, ki sodijo v okvir javnih služb opravljanja strokovnih nalog v proizvodnji kmetijskih rastlin ter opravljanja nalog genske banke (89., 91. in 93. člen Zakona o kmetijstvu, ZKme). Pravilna je dokazna ocena prvostopnega organa, da B.B. v predmetnem objektu opravlja naloge, ki sodijo v okvir javnih služb, saj gre za strokovne naloge v proizvodnji kmetijskih rastlin in nalog genetske banke, kar v postopku ni bilo izpodbito. V postopku izvedeni dokazi dopuščajo podlago tudi za zaključek, da bi bila z vračilom predmetne nepremičnine okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti s strani B.B., ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino oziroma bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Sodišče prve stopnje se sklicuje na 81. člen ZKme. Po presoji sodišča KIS utemeljeno zatrjuje, da najem prostorov ne bi bila ustrezna nadomestitev za nepremičnino, ki bi bila v denacionalizaciji vrnjena. V postopku niso bile izpodbite navedbe B.B., da ne razpolaga z drugo primerno nepremičnino, v kateri bi navedene dejavnosti lahko opravljal. B.B. je utemeljil in izkazal, da je predmetno nepremičnino v času uporabe, prav za namen opravljanja nalog javne službe, dogradil, preuredil, adaptiral ter ustrezno opremil. To pa je po presoji sodišča predstavljalo ustrezno dejansko in pravno podlago za ugotavljanje in dokazovanje nadomestitvenih stroškov za upravičenca in zavezanca v smislu 3. odstavka 19. člena ZDen. Zaključek upravnega organa, da so bili nadomestitveni stroški zavezanca nesorazmerno veliki, se opira na cenitveno poročilo sodne cenilke in izvedenke z dne 20.11.2006, v katerem je ta ugotavljala, kolikšni bi bili stroški B.B., če bi želel nadomestiti predmetno nepremičnino z drugo, ter kolikšni bi bili stroški upravičenca, če bi ta želel nepremičnino nadomestiti z nadomestno in jo usposobiti za namen, za katerega je služila pred podržavljenem. Na tej podlagi je utemeljen zaključek, da bi bila za B.B. nadomestitev nepremičnine povezana z nesorazmernimi stroški (3. odstavek 19. člena ZDen). Po presoji sodišča prve stopnje pa je sodna izvedenka tudi pravilno ugotavljala stroške B.B. in upravičenca za nadomestitev stavbe, tj. tako, da je ugotavljala stroške nadomeščanja nepremičnine za namen ob podržavljenju (za upravičenca) oz. sedanji namen (za B.B.) ter za enako funkcijo, enako kapaciteto in enako kakovost objekta. Po presoji sodišča prve stopnje ni utemeljen ugovor, da bi bilo mogoče nepremičnino vrniti zgolj z vzpostavitvijo lastninske pravice. Če so namreč ugotovljena dejstva in okoliščine iz 19. člena ZDen, ki dajejo podlago za zaključek, da bi v primeru vračila nepremičnine bila bistveno okrnjena možnost opravljanja dejavnosti javne službe za zavezanca, tožnik ne more uspeti z zatrjevanjem, da bi za zavezanca ustrezno rešitev predstavljala vrnitev objekta z vzpostavitvijo lastninske pravice.

Revident vlaga revizijo zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče bi moralo odločiti po opravljeni glavni obravnavi. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, v določeni meri so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listinskih dokazov (3. odstavek 75. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP). Po njegovem mnenju niso podane ovire za vrnitev nepremičnine v naravi. Določbo 19. člena ZDen je treba upoštevati v skrajno restriktivnem smislu. B.B. po njegovem mnenju ni dokazal ovir iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Sama vrnitev podržavljenih nepremičnin nikakor ne pomeni prekinitve dejavnosti ali poslabšanja položaja uporabnikov denacionaliziranih nepremičnin. Smiselno ponovi tožbene navedbe, ki se nanašajo na to, kako B.B. dejansko uporablja zadevne nepremičnine in zakaj meni, da stroški nadomestitve ne bi bili nesorazmerno visoki. Po njegovem mnenju vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi na splošno ne predstavlja ovire za to, da bi prizadeta stranka nadaljevala z izvajanjem svoje dejavnosti na sedanji lokaciji. To dejavnost bi lahko nadaljevala na denacionalizirani nepremičnini na podlagi dolgoročne najemne pogodbe s tožnikom. Po njegovem mnenju obstaja možnost vrnitve nepremičnine upravičencu z vzpostavitvijo lastninske pravice brez vrnitve v neposredno posest. Ponovi tožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitve izvedenke v zvezi s stroški povezanimi z nadomestitvijo predmetne nepremičnine. Kot osnovne argumente, ki izključujejo ovire za vrnitev podržavljene nepremičnine par. št. 94/4 k.o. ... v naravi torej izpostavlja naslednje: za B.B. ni nujno potrebno, da se nadaljevanje dejavnosti odvija na lokaciji upravičenki podržavljene nepremičnine; B.B. bi lahko svojo dejavnost na podlagi sklenjene pogodbe še naprej opravljal v identičnem objektu, ne glede na vzpostavitev lastninske pravice v korist tožnika, oziroma denacionalizacijske upravičenke-vrnjene nepremičnine tako ni treba nadomestiti z drugo; glede na identično namembnost nepremičnin pred podržavljenem in danes, nadomestitev nepremičnine z drugo nepremičnino ne bi bila povezana z nesorazmernimi stroški, saj bi bili stroški za nadomestilo nepremičnine za B.B. in za tožnika glede na uporabo nepremičnine pred podržavljenjem in danes povsem enaki; stroški B.B. za nadomestitev nepremičnine ne bi bili nesorazmerno veliki tudi, če bi B.B. za svoje poslovne prostore plačeval najemnino; vrnitev predmetne nepremičnine v naravi bi za tožnika pomenilo zaokrožitev kompleksa kmetije. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi zahtevi tožeče stranke za denacionalizacijo in upravičenki ::. vrne v naravi podržavljeno nepremičnino parc. št. 94 k.o. ..., in sicer z vzpostavitvijo lastninske pravice ter toženi stranki naloži v povračilo stroške tega postopka, kakor tudi postopka na prvi stopnji, ki so nastali tožeči stranki. Podrejeno pa predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revident revizijskemu sodišču predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 84. člena ZUS-1. Navaja, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega akta tožene stranke nastala težko popravljiva škoda. Predlaga, da naj revizijsko sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje odločbe, s katero bo odločeno o tej reviziji. Prepričan je, da z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, tožena stranka oz. prizadeta stranka ne bi utrpela hujših posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale njemu. Če bi tožena ali prizadeta stranka to nepremičnino odtujila ali obremenila bi tako dejansko onemogočila uspešen izid predmetnega denacionalizacijskega postopka, revidentu pa bi povzročila nenadomestljivo oziroma težko popravljivo škodo. Predlaga, da revizijsko sodišče izda predlagano začasno odredbo, s katero se toženi stranki oz. prizadeti stranki prepoveduje odtujitev ali obremenitev nepremičnine parc. št. 94/4 k.o. ... ter da ta začasna odredba velja še 1 mesec od vročitve sodbe Vrhovnega sodišča RS, s katero bo odločalo o reviziji. Prijavlja stroške postopka.

Odgovor na revizijo sta vložili tožena stranka in prizadeta stranka B.B., ki jo zastopa odvetnik. Prerekata vse navedbe v reviziji iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Predlagata, da sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno. Prizadeta stranka tudi meni, da ni nikakršnih pogojev za izdajo začasne odredbe in predlaga, da revizijsko sodišče predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen zavrne. Prizadeta stranka priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

K 1. točki izreka: Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, ki se po določbi 85. člena ZUS-1 lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen.

V obravnavani zadevi je sporna oblika vračanja podržavljenega premoženja. ZDen kot osnovno obliko denacionalizacije določa vrnitev podržavljenega premoženja v naravi (1. odstavek 2. člena), obliko takšne vrnitve podržavljenega premoženja pa določa kot vrnitev v last in posest, vrnitev lastninske pravice in vrnitev lastninskega deleža (1. odstavek 16. člena ZDen). Določbe 3. odstavka 6. člena ZDen glede možnosti pridobivanja lastninske pravice odkazujejo na izključitve in omejitve, ki so določene v veljavnih zakonih. Glede vračanja nepremičnin v naravi ZDen določa (1. odstavek 18. člena), da se nepremičnine vrnejo v naravi, če niso podane ovire, določene z ZDen ali drugim zakonom.

Revizijsko sodišče je pri odločanju o pravilnosti uporabe materialnega prava vezano na tista relevantna dejstva, ki so predstavljala podlago odločanja prvostopnega sodišča. V obravnavani zadevi je bilo glede na relevantne ugotovitve v upravnem postopku, presojeno, da je izkazana ovira za vračilo podržavljenega premoženja v naravi po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Po navedeni določbi, na katero je sodišče prve stopnje in pred njim upravni organ oprlo svojo odločitev, nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Po 3. odstavku 19. člena ZDen pa se šteje, da bi bili stroški iz 1. točke 1. odstavka tega člena nesorazmerno veliki, če bi bili stroški za nadomestilo nepremičnine za zavezanca za več kot 50% večji od stroškov, ki bi nastali za upravičenca, če bi ta želel podržavljeno nepremičnino nadomestiti z nadomestno in jo usposobiti za namen, za katerega je služila pred podržavljenjem.

V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku ugotovljeno pravilno in popolno ter da so za vračilo nepremičnine v naravi podane ovire iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da gre za nepremičnino, ki služi za opravljanje dejavnosti organa iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, ki nepremičnino uporablja za opravljanje svoje dejavnosti, da objekta ni mogoče nadomestiti z drugim objektom oziroma bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški v smislu 3. odstavka 19. člena ZDen, kar je v postopku bilo izkazano s cenilnim izvedenskim poročilom sodne izvedenke. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je bilo po presoji revizijskega sodišča materialno pravo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno. Kot smiselno izhaja iz obrazložitve revizije, revident revizijo dejansko vlaga tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj graja ugotovitev upravnega organa v zvezi z izvajanjem dejavnosti prizadete stranke ter o tem, kakšni so bili stroški za nadomestitev nepremičnine. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1), revizijsko sodišče ugovorov, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja, ni presojalo.

Po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da glavne obravnave ni opravilo, saj je zadostno podlago za odločitev našlo v listinah upravnih spisov.

Na drugačno odločitev revizijskega sodišča ne morejo vplivati ugovori, ki jih je revident uveljavljal že kot tožbene ugovore in jih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1 .

Ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo zavrnilo, tožeča stranka v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS,št. 73/07), ki se na podlagi in 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

K 2. točki izreka: Po 1. odstavku 84. člena ZUS-1 vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena. Po 2. odstavku istega člena lahko vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Z odločitvijo revizijskega sodišča o vloženi reviziji je odpadla pravna podlaga za odločanje o zahtevi za začasno odredbo.

Zato je revizijsko sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z 2. odstavkom 84. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo kot nedopustno.

K 3. točki izreka: Revizijsko sodišče je presodilo, da odgovor na revizijo ni prispeval k odločitvi v obravnavani zadevi in je na podlagi podlagi 155. člen ZPP v zvezi z 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da prizadeta stranka ni upravičena do povrnitve revizijskih stroškov.